VDSS Sodba in sklep Pdp 658/2019

Jedro

Delodajalec lahko v sodnem postopku v odpovedi naveden in opredeljen odpovedni razlog dodatno obrazloži in konkretizira (prim. odločbo VS RS VIII Ips 150/2016).

Zzgolj sklenitev enega zavarovanja manj od zahtevanega v skupini "nezgode" v drugem kvartalu ob hkratnem doseganju in preseganju plana v ostalih treh skupinah, v četrti pa skoraj potrojitev plana, ne more pomeniti nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Glede na skupno realizacijo v tretjem kvartalu nedoseganje plana v dveh posameznih skupinah ne more utemeljeno pomeniti tožnikove nesposobnosti.

Pri ugotavljanju doseganja pričakovanih rezultatov dela mora delodajalec upoštevati delavčevo odsotnost (prim. odločbo VIII Ips 69/2009, tudi Pdp 189/2012).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2018 (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 12. 2015 ni prenehalo z 31. 12. 2018, temveč traja še naprej tudi od 1. 1. 2019 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas od 1. 1. 2019 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga za to obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter mu za ta čas obračuna zapadle mesečne plače v bruto višini 1.422,37 EUR, kot da bi delal, ter mu izplača ustrezne neto zneske nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 9. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec; višji obrestni zahtevek je zavrnilo (prvi in drugi odstavek III. točke izreka). Zavrglo je zahtevek (pravilno: tožbo) za plačilo davkov in prispevkov od bruto zneskov nadomestil plač (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.335,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v I., II. in prvem odstavku III. točke izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe in sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napačno je presojalo sistem ugotavljanja uspešnosti pri toženi stranki in se nedopustno spustilo v vrednostno presojo načina ugotavljanja delovne uspešnosti. Take pristojnosti sodišče nima. Sodišče prve stopnje je mimo izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. in mimo listinskih dokazov sistem ocenjevanja ocenilo kot neustrezen. Spregledalo je, da je le delodajalec tisti, ki sprejema splošne akte, in sodišče o veljavnosti akta ne more odločati. Sprejelo je zmotno stališče, da tožena stranka ni substancirano opredelila in dokazala obstoja vnaprej opredeljenih in preverljivih kriterijev za oblikovanje osebnega plana. Razloge v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njene navedbe o dejstvih je potrdila priča A.A. V strategiji tožene stranke je določena prodaja zdravstvenih zavarovanj (četrta skupina), eden od pogojev za pridobitev provizije je višina prodaje zavarovanj iz te skupine. Kot merilo je izrecno postavljena premija in ne seštevek posameznih zavarovanj. Tožnik je bil seznanjen oziroma ni nikoli zanikal dejstva, da ima tožena stranka v svojih internih aktih zavarovance razdeljene glede na sklenjena zavarovanja, pri čemer so izhodišče zavarovanja iz četrte skupine. Tako določa tudi pravilnik, ki ureja skrbništvo strank. Tožnik je bil z osebnim planom seznanjen in ga je potrdil, s čimer se je zavezal, da ga bo izpolnil. Priča A.A. je pojasnila kriterije, na podlagi katerih je postavljen osebni plan. O tem pa bi lahko izpovedal tudi D.D., če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo. Priča A.A. je tudi pojasnila, da je osebni plan na enak način dodeljen vsem komercialistom, ki uspešno dosegajo rezultate, zato so cilji ustrezno postavljeni. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik osebni plan v skupni kategoriji dosegal. V drugem kvartalu je cilj dosegel vsaj pri produktih prve do tretje skupine, v tretjem kvartalu pa niti tega ni dosegel (97 % realizacija), pri produktih četrte skupine cilja ni dosegel v nobenem kvartalu (69,5 % realizacija v drugem in 19 % realizacija v tretjem kvartalu). Sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga ni upoštevalo izpovedi priče A.A. o načinu ugotavljanja in izračuna uspešnosti posameznega komercialista. Ne drži navedba, da tožena stranka v zvezi s tem ni podala trditvene podlage, saj je opisala način ugotavljanja uspešnosti in navedla, da bo o tem več izpovedala priča A.A. Tožnik bi moral plan doseči pri vseh skupinah produktov, zlasti pomembna je dosega plana pri produktih v četrti skupini. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnikova realizacija v četrti skupini bistveno presegla plan, saj iz listinskih dokazov izhaja nasprotno - 69,5 % oziroma 19 % realizacija. Izraba letnega dopusta na ugotovitev razloga nesposobnosti ne vpliva. Prav tako ne drži zaključek o manjši uspešnosti drugih delavcev. Tožnik ni prerekal navedbe, da je bil seznanjen s pomembnostjo produktov iz četrte skupine. Prejem provizijskega dodatka ne vpliva na presojo delovne uspešnosti. Zmoten je zaključek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nesorazmeren ukrep delodajalca. Sodišče prve stopnje je uporabilo previsok dokazni standard, saj je zasledovalo stopnjo gotovosti. Zmotno je odločilo o reintegraciji tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo D.D., ki bi lahko izpovedal o strategiji tožene stranke in kriterijih za določitev osebnega plana delavcev. Tožena stranka zaslišanja D.D. v zvezi s temi dejstvi ni predlagala, ampak ga je predlagala, da bi izpovedal o izvedbi zagovora in skladnosti zagovora z zapisnikom (glej list. št. 18). Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog pravilno zavrnilo in to odločitev pojasnilo (točka 4 obrazložitve sodbe in sklepa).

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku 8. 11. 2018. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 5. 3. 2007, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 12. 2015 na delovnem mestu svetovalec na prodajnem mestu. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka po ugotovitvi sodišča prve stopnje navedla: da je v obdobju od 1. 4. 2018 do 30. 9. 2018 spremljala in ocenjevala delo tožnika ter pri tem ugotovila, da ta ne dosega pričakovanih rezultatov dela glede na načrt strategije delodajalca za leto 2018; da je bil razlog nesposobnosti ugotovljen na podlagi pregleda realizacije osebnega plana prodaje tožnika v istem obdobju, ki osebnega prodajnega plana ni dosegel; ter da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, ker sedanje stanje onemogoča normalen potek delovnega procesa pri toženi stranki in ji povzroča materialno in nematerialno škodo.

7. Razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) podan (tudi) v primeru nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Delodajalec mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), ta odpovedni razlog pa v primeru sproženega sodnega spora tudi dokazati (prvi odstavek 84. člena ZDR-1). Delodajalec lahko v sodnem postopku v odpovedi naveden in opredeljen odpovedni razlog dodatno obrazloži in konkretizira (prim. odločbo VS RS VIII Ips 150/2016).

8. To je tožena stranka v tem sporu v določenem obsegu tudi storila. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je v svojih vlogah dodatno konkretno navedla: da je iz programa E., do katerega je imel tožnik vseskozi zagotovljen dostop, jasno razvidno, kateri cilji niso bili doseženi; tožniku je očitala, da ni dosegel zastavljenih ciljev v drugem in tretjem kvartalu; ter dodala, da je njena strategija osredotočena zlasti na produkte iz četrte skupine, pri katerih tožnik dosega najslabše prodajne rezultate. V okviru te trditvene podlage tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je odpovedni razlog nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov resničen in utemeljen ter ali onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo tudi, da tožena stranka ni opredelila in dokazala obstoja vnaprej določno opredeljenih in preverljivih kriterijev za oblikovanje osebnega plana in načina izračuna oziroma določitve tožnikovega plana ter da ni pojasnila načrta strategije tožene stranke za leto 2018 in v kakšni obliki je bil ta podlaga za oblikovanje osebnega plana tožnika. Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju sklep o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejelo zlasti in predvsem na podlagi zaključka, da je tožnik v drugem in tretjem kvartalu leta 2018 dosegel pričakovane delovne rezultate. Navedeni zaključek je odločilen v tem sporu, zato se pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje do pritožbenih navedb, da je tožena stranka navedla in dokazala tudi kriterije za oblikovanje in način določitve osebnega plana tožnika.

9. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja izpoved A.A. o strategiji tožene stranke v letu 2018 (hrbtna stran list. št. 83), iz katere pa izhaja zgolj to, da je vplivala na določitev osebnega plana tožnika in drugih delavcev, ni pa priča pojasnila, kako in zakaj je ob upoštevanju te strategije tožena stranka ugotovila, da tožnik ne dosega pričakovanih rezultatov dela. Zato izpostavljena izpoved ne vpliva na pravilnost dejanskega zaključka, da odpovedni razlog ni podan.

10. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo t. i. indeksa, ki je razviden iz realizacije osebnega plana (B6) in na katerega opozarja pritožba. Tožena stranka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ta kazalnik zgolj omenila. Navedla je, da "je prodaja osredotočena predvsem na produkte iz IV. skupine; to je trženje produktov Težje bolezni, Zdravstvena polica, pri čemer tožnik dosega absolutno najslabše rezultate (...)" (glej odgovor na tožbo - hrbtna stran list. št. 17; smiselno enako v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2019 - list. št. 54). Konkretnejših navedb oziroma pojasnila o tem, za kakšen kazalnik gre in kako je izračunan, tožena stranka ni podala. Njene pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti izpoved priče A.A., na katero se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje. Tožnik je nasprotno izrecno in povsem konkretno izpostavljal število realiziranih sklenitev zavarovanj (glej prvo pripravljalno vlogo - hrbtna stran list. št. 48) in na tej podlagi zatrjeval neobstoj utemeljenega odpovednega razloga. Tožena stranka bi v nadaljevanju zato mogla in morala podati konkretnejše navedbe o tem, na kakšen način in ob upoštevanju katerih kazalnikov, razvidnih iz realizacije osebnega plana, je ugotovila, da tožnik ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, kot so bili opredeljeni v njegovem osebnem planu (B19, B25). Tega tožena stranka ni storila, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnik dosegel svoj osebni plan glede na število sklenjenih zavarovanj. Ob tem je tudi pravilno izpostavilo, da je tožnikov osebni plan (B19, B25) vseboval le zahtevana števila sklenjenih zavarovanj (po produktih in mesecih), ne pa tudi drugih kazalnikov (npr. premije). S takšno presojo sodišče prve stopnje ni poseglo v izključno pristojnost delodajalca, da sam določi način ugotavljanja delovne uspešnosti delavca, ampak je le preverjalo resničnost in utemeljenost odpovednega razloga, kot ga je tožena stranka navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in konkretizirala v okviru njene trditvene podlage v postopku.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz realizacije tožnikovega plana (B6) izhaja, da je moral tožnik v drugem kvartalu (od aprila do junija 2018) skleniti v skupini "dopolnilno zdravstveno zavarovanje" 53 zavarovanj, sklenil jih je 53; v skupini "nezgode" 16 zavarovanj, sklenil jih je 15; v skupini "tujina" 242 zavarovanj, sklenil jih je 265 ter v skupini "zdravstveno zavarovanje" 13 zavarovanj, sklenil jih je 38. Skupaj je moral skleniti 324 zavarovanj, sklenil jih je 371, kar predstavlja 115 % realizacijo. V tretjem kvartalu (od julija do septembra 2018) je moral tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje skleniti v skupini "dopolnilno zdravstveno zavarovanje" 51 zavarovanj, sklenil jih je 51; v skupini "nezgode" 50 zavarovanj, sklenil jih je 31; v skupini "tujina" 266 zavarovanj, sklenil jih je 319 ter v skupini "zdravstveno zavarovanje" 15 zavarovanj, sklenil jih je 6. Skupaj je moral skleniti 382 zavarovanj, sklenil jih je 407, kar predstavlja 107 % realizacijo in pomeni, da je tudi v tem kvartalu tožnik skupno presegel prodajni plan.

12. Ob upoštevanju navedenih podatkov iz realizacije osebnega plana tožnika in ob izostanku trditvene podlage tožene stranke, da so za ugotovitev doseganja pričakovanih delovnih rezultatov pomembni še kakšni drugi kazalniki, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati razloga nesposobnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da zgolj sklenitev enega zavarovanja manj od zahtevanega v skupini "nezgode" v drugem kvartalu ob hkratnem doseganju in preseganju plana v ostalih treh skupinah, v četrti pa skoraj potrojitev plana, ne more pomeniti nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Prav tako se strinja s presojo, da glede na skupno realizacijo v tretjem kvartalu nedoseganje plana v dveh posameznih skupinah ne more utemeljeno pomeniti tožnikove nesposobnosti. Pravilno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da tožena stranka pri ugotovitvi razloga nesposobnosti ni upoštevala, da je tožnik v aprilu 2018 izrabil dva dni letnega dopusta, v juniju 2018 pa 10 dni. Pri ugotavljanju doseganja pričakovanih rezultatov dela mora namreč delodajalec upoštevati delavčevo odsotnost (prim. odločbo VIII Ips 69/2009, tudi Pdp 189/2012).

13. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da tožnikovi rezultati sklenjenih zavarovanj v četrti skupini (zdravstveno zavarovanje), ki naj bi bila najpomembnejša, izkazujejo razlog nesposobnosti. Tožnik v tretjem kvartalu res ni dosegel plana sklenjenih zavarovanj v tej skupini (6 od 15 zavarovanj), vendar je v drugem kvartalu ta plan občutno presegel (skoraj potrojil), zato zgolj zaradi nedoseganja plana v tej skupini v enem kvartalu še ni mogoče sklepati na nesposobnost tožnika. Sklicevanje na indeks 69,5 v drugem kvartalu in indeks 19 v tretjem kvartalu v tej skupini produktov pa ob izostanku konkretne trditvene podlage v tej smeri ni utemeljeno. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je z vidika obstoja utemeljenega razloga nesposobnosti pomembnejša četrta skupina. Iz tožnikovega osebnega plana, v katerem produkti sploh niso razdeljeni v skupine, to ne izhaja. Priči C.C. in A.A. sta izpovedali, da je za toženo stranko strateško gledano pomembna četrta skupina zavarovanj, vendar to še ne pomeni, da je na nesposobnost tožnika mogoče sklepati že zgolj na podlagi dejstva, da v tej skupini v enem samem kvartalu ni dosegel postavljenega cilja, ob tem, da ga je v drugem kvartalu občutno presegel in da je tako v drugem kot tudi v tretjem kvartalu skupno dosegel več kot 100 % realizacijo kljub izrabi letnega dopusta. Pravilnik o provizioniranju (A17), na katerega se sklicuje pritožba, ni bistven, saj nima določb o ugotavljanju doseganja pričakovanih delovnih rezultatov, ampak ureja kriterije in merila za izplačilo provizijskega dodatka.

14. Tožena stranka v pritožbi smiselno navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo o veljavnosti (drugih) splošnih aktov tožene stranke. To ne drži, odločalo je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v obrazložitvi pa izrecno navedlo, da pri ugotavljanju utemeljenosti odpovednega razloga ni moglo upoštevati drugih splošnih aktov tožene stranke, saj jih ta v postopku ni predložila.

15. Sodišče prve stopnje je zaključek o neobstoju utemeljenega odpovednega razloga podkrepilo še z ugotovitvami o doseženih rezultatih tožnikovih sodelavcev, o tožnikovem prejemanju provizijskega dodatka in o vsebini ocene tožene stranke, da je tožnik oseba s strokovno razvitimi kompetencami. Ker pa te ugotovitve ne vplivajo na presojo, ali je tožnik dosegel pričakovane delovne rezultate v drugem in tretjem kvartalu leta 2018 ter ali je posledično podan utemeljen razlog nesposobnosti, z vidika odločitve o zakonitosti odpovedi niso odločilnega pomena.

16. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. Tožena stranka je podala predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki pa mu sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno razveže, če glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni podan utemeljen odpovedni razlog, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri sodni razvezi zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na tožnikovo prirejanje in neresnično prikazovanje rezultatov, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in pisne izjave F.F. pravilno ugotovilo, da je tožniku slednja odstopila kontaktno provizijo, takšno prakso pa je tožena stranka dopuščala. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem delu ni ugotovilo le na podlagi tožnikove izpovedi, je neutemeljena pritožbena navedba, da ji je slepo sledilo. Drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je zaupanje tožene stranke v tožnika toliko omajano, da bi bila utemeljena odločitev o sodni razvezi, v pritožbi tožena stranka ne izpostavlja.

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

18. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 106/2013
• VDSS sodba Pdp 1137/2013
• VDSS sodba Pdp 869/2015