VDSS Sodba Pdp 482/2019

Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni trdila, da je tožniku zagotavila tedenski počitek, na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZDR-1 in da so obstajali objektivni, tehnični in organizacijski razlogi dela na dan tedenskega počitka ter mu je zato zagotavila tedenski počitek na drug dan v tednu, tako da bi tožniku zagotovila, v obdobju 14 zaporednih dni, najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Priči sta namreč izpovedali, da je tožena stranka pripadnikom SV zagotavljala praviloma tedenski počitek v nedeljo, če je bil pripadnik v nedeljo dežuren, pa kakšen drug dan v tednu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od izteka roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 819,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje do plačila, v roku 8 dni (I. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače (plačila zneska 3.443,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2017 dalje; zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska za čas od 14. 12. 2017 do vložitve tožbe) je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške v višini 299,65 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka na prvi stopnji in stroške pritožbe, podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je pravica do tedenskega počitka urejena v 156. členu Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju 7 zaporednih dneh tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu. Minimalno trajanje tedenskega počitka, določeno v prvem odstavku 156. člena ZDR-1, se upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene določbe torej izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Tudi Zakon o obrambi v drugem odstavku 97. e člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju 7 zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski, pa je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države, delovni čas pripadnikov je lahko neenakomerno razporejen, tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejen poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Sodišče prve stopnje je kot verodostojne ocenilo mesečne evidence tedenskega počitka pripadnikov SVNKON ... KFOR, ki jih je predložila tožena stranka in iz katerih izhaja, da je tožnik na obravnavani misiji koristil 26 dni tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je na podlagi evidence odločilo, da tožena stranka od relevantnih 25 dni tedenskega počitka tožniku ni omogočila 5 dni tedenskega počitka in da tega tožena stranka ni dokazala. Navedena ugotovitev sodišča pa je zmotna in posledično je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je na misijo prispel na soboto 15. 4. 2017 in od torka 1. 8. 2017 do petka 18. 8. 2017 je bil na posebnem misijskem dopustu. Sobota 19. 8. 2017 je bila torej za tožnika prvi delovni dan z vrnitve z misijskega dopusta. Od sobote 15. 4. 2017 do ponedeljka 31. 7. 2017 je 15 polnih tednov, tožnik pa je bil prost 16 dni, kar izhaja iz evidence in to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, kar pomeni, da je imel tožnik celo en dan tedenskega počitka več kot bi mu po zakonu pripadalo. Odločitev sodišča, da tožnik ni bil prost 34. teden, 35. teden, 36. teden, 39. teden in 43. teden koledarskega leta 2017 in s tem, da tožniku ni bilo omogočenih 5 dni tedenskega počitka, je v nasprotju z določbo tretjega odstavka 156. člena ZDR-1, ki določa, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Iz koledarja za leto 2017 izhaja, da so bila 14-dnevna obdobja med 19. 8. 2017 in 30. 10. 2017: 1. od 19. 8. 2017 - 2. 9. 2017, 2. od 2. 9. 2017 - 16. 9. 2017, 3. od 16. 9. 2017 - 30. 9. 2017, 4. od 30. 9. 2017 - 14. 10. 2017 in 5. od 14. 10. 2017 do 28. 10. 2017. Iz mesečnih evidenc pa izhaja, da je bil tožnik v zgoraj navedenih 14-dnevnih obdobjih prost in sicer v prvem 14-dnevnem obdobju dne 20. 8. 2017, v drugem 14-dnevnem obdobju dne 11. 9. 2017 in 16. 9. 2017, v tretjem 14-dnevnem obdobju je bil prost od 17. 9. 2017 in 24. 9. 2017, v četrtem 14-dnevnem obdobju pa 2. 10. 2017, 7. 10. 2017 in 8. 10. 2017, v petem 14-dnevnem obdobju pa dne 15. 10. 2017 in 22. 10. 2017. Glede na navedeno je imel tožnik na obravnavani misiji, v obdobju 14 dni, najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka, zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Tožena stranka se tudi ne strinja z odmero stroškov postopka in meni, da tožeči stranki ne pripada kilometrina tožnikovega pooblaščenca na relaciji A. - B. - A., saj bi si lahko tožnik, skladno z določbo 11. člena ZPP, izbral pooblaščenca znotraj območja delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ki bi s prihodom na narok imel minimalne stroške in bi s tem bili skupni stroški nižji. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi. Navaja, da se ne strinja s pritožbeno oceno, da je sodišče napačno ugotovilo neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Tožnik vztraja, da mu tedenski počitek ni bil omogočen in da dejanskemu stanju ne ustrezajo predložene evidence, saj so napravljene zgolj z namenom zadostiti ukazom nadrejenih, ne pa dejanskemu beleženju prostih dni na misiji. Glede pritožbenih navedb o potnih stroških pooblaščene odvetniške pisarne iz B., pa tožnik pojasni, da so stroški, ki so povezani s prihodom odvetnika na sodišče iz oddaljenega kraja zaradi posebne pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vključno z zunanjimi oddelki, opravičeni. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa, ki kot potrebne stroške postopka priznava tudi potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča (VDSS Pdp 95/2017, Pdp 507/2017, VSL I Cpg 1142/2012 in VSK Cpg 221/2015). Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in da je pravilno uporabilo materialno pravo glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bil tožnik, kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske, dne 4. 4. 2017 napoten na opravljanje vojaške službe izven države, v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE - KFOR Kosovo za čas od 15. 4. 2017 do 14. 10. 2017. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo tožniku izdano podaljšanje ukaza o napotitvi na opravljanje nalog v tujini dne 10. 11. 2017, s katerim je bil popravljen datum vrnitve v domovino - na datum 30. 10. 2017. Glede na navedeno ter upoštevaje koledar za leto 2017 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo za odločitev v konkretnem sporu relevantnih 25 tednov. Tožnik je trdil, da v celotnem obdobju trajanja napotitve na misijo ni izrabil niti enega dneva tedenskega počitka, medtem ko je tožena stranka trdila in v ta namen predložila mesečne evidence tedenskega počitka za obdobje od aprila 2017 do oktobra 2017, iz katerih izhaja, da je tožniku v celoti zagotovila izrabo tedenskega počitka. Glede na to, da je tožnik s svojim podpisom potrdil, da je koristil na konkretni dan v posameznem mesecu tedenski počitek, kar izhaja tudi iz mesečnih evidenc tedenskega počitka in kar sta izpovedala tožniku nadrejeni delavec C.C. ter kot priča zaslišani D.D., ki je vodil evidence o koriščenju tedenskega počitka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik imel zagotovljenih 20 dni tedenskega počitka od relevantnih 25 dni tedenskega počitka za koledarsko leto 2017. Hkrati pa je zaključilo, da je iz predloženih evidenc razvidno, da tožnik ni koristil tedenskega počitka 34., 35., 36., 39. ter 43. teden koledarskega leta 2017. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da tožniku ni bilo omogočeno koristiti 5 dni tedenskega počitka oziroma da tožena stranka ni dokazala, da bi navedene tedne tožnik koristil tedenski počitek.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) v 156. členu določa, da ima delavec v obdobju 7 zaporednih dni pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (1. odstavek). Če mora delavec zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu (2. odstavek). Minimalno trajanje tedenskega počitka določeno v prvem odstavku tega člena se upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni.

8. Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) pa v drugem odstavku 97. f člena določa, da ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju 7 zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka, praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) mora nadrejeni poveljnik med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere ter pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih vlog na določenih formacijskih dolžnosti. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske Unije je urejeno z Direktivo 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcu s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v obdobju 7 zaporednih dni ni zagotovila pravice do izrabe 5 dni tedenskega počitka od vtoževanih 25 dni tedenskega počitka. Sodišče je sledilo evidenci tožene stranke, razen za 5 dni, za katere je ocenilo, da tožniku tožena stranka ni zagotovila tedenskega počitka in sicer za 34., 35., 36., 39. ter 43. teden koledarskega leta 2017.

10. Tožena stranka se v pritožbi predvsem sklicuje, da bi sodišče moralo upoštevati tretji odstavek 156. člena ZDR-1, ki določa, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče, na podlagi evidence o tedenskih počitkih zaključiti, da je tožena stranka, v skladu s tretjim odstavkom 156. člena ZDR, tožniku v obdobju 14 zaporednih dni omogočila najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče, na podlagi evidence o tedenskih počitkih, ki jo je predložila tožena stranka, ugotoviti, da je tožena stranka v celoti omogočila koriščenje tedenskega počitka tožniku in sicer, da mu je zagotovila v obdobju od 25. 4. 2017 do vključno 30. 10. 2017 - 26 dni tedenskega počitka.

11. Navedene trditve tožene stranke v pritožbi pa predstavljajo pritožbeno novoto, ki ni dovoljena (355. člen ZPP). Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo predvsem sklicevala, da ni dolžna zagotoviti pripadnikom Slovenske vojske na MOM tedenskega počitka, ampak zgolj potreben počitek, ki pa ga je tudi zagotavljala in da je pri omejevanju pravic do tedenskega počitka potrebno upoštevati naravo samih mednarodnih operacij oziroma misij ter naravo dela na MOM. Sklicevala se je na določbe Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07), da tožena stranka tožniku za čas opravljanja nalog v tujini, če seveda razmere in naloge, ki jih je potrebno opraviti, tega ne bi dopuščale, ni dolžna zagotoviti tedenskega počitka. Kasneje pa je predložila evidence, ki jih je podpisal tožnik in s katerimi je dokazovala, da je tožniku dejansko zagotovila tedenski počitek. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni trdila, da je tožniku zagotavila tedenski počitek, na podlagi tretjega odstavka 156. člena ZDR-1 in da so obstajali objektivni, tehnični in organizacijski razlogi dela na dan tedenskega počitka ter mu je zato zagotavila tedenski počitek na drug dan v tednu, tako da bi tožniku zagotovila, v obdobju 14 zaporednih dni, najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Priči C.C. in E.E. sta namreč izpovedali, da je tožena stranka pripadnikom SV zagotavljala praviloma tedenski počitek v nedeljo, če je bil pripadnik v nedeljo dežuren, pa kakšen drug dan v tednu.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo glede povračila stroškov postopka in da bi, ob pravilni uporabi materialnega prava, moralo plačilo stroškov postopka v celoti naložiti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno priznalo kilometrino njegovega pooblaščenca na relaciji A. - B. - A. za zastopanje na narokih, saj je šlo za razdaljo znotraj sedeža sodišča. Sklicevanje tožene stranke na drugačno sodno prakso pri priznavanju potnih stroškov, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je ustaljena sodna praksa VDSS, da se priznajo potni stroški za okrožje sodišča, ne pa višjih stroškov za območje celotne države in da ima stranka sicer pravico do izbire odvetnika po lastni izbiri, s področja celotne države, ne morejo pa se ti stroški naprtiti nasprotni stranki, ker ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Glede na to, da gre v konkretnem sporu za okrožje sodišča, je odločitev sodišča prve stopnje, s tem, ko je priznalo tožnikovemu pooblaščencu stroške prevoza (kilometrino) za prihode na naroke, pravilna.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (375 točk) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), skupaj torej 382,5 točk ali 229,50 EUR, z DDV pa 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 323/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 90/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 166/2020