VDSS Sodba Psp 294/2019

Jedro

Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v 140. členu ZUTD v zvezi s 3. odstavkom 190. člena OZ. Po drugi alineji 1. odstavka 140. člena ZUTD ima zavod za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila, ko pravica po zakonu preneha. To velja tudi za primere iz 3. alineje 1. odstavka 65. člena ZUTD z dnem, ko se uživalec vpiše v register kot samozaposlena oseba.

Sicer pa 3. odstavek 190. člena OZ eksplicitno določa, da obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Slednji dejanski stan je podan tudi v predmetni zadevi, saj je po odločbi z dne 16. 7. 2018 tožencu pravnomočno prenehala upravičenost do 341,11 EUR prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost za mesec junij. Gre za čisto verzijsko terjatev, ki jo je v vtoževani višini zaradi odpada pravne podlage skupaj z zamudnimi obrestmi dolžan vrniti tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da tožeči stranki povrne 341,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2019 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da je toženec dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati stroške postopka za sodno takso v višini 23,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija toženec, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga ugoditev pritožbi, izvedbo poštenega sojenja in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Meni, da ni ugotovljeno resnično dejansko stanje, saj sodišče ni upoštevalo, da je prava neuka in nevešča oseba, ki bi jo uslužbenci tožeče stranke morali opomniti na domnevne dolžnosti. Upoštevalo ni, da je tožeča stranka sama priznala, da je do preplačila prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami, kar pomeni, da je ravnala malomarno. Sam ni nikoli ničesar prikrival, ni dajal netočnih ali spornih podatkov, zato bi bilo potrebno odločati v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku in 191. členom Obligacijskega zakonika. Povzema 2., 8., 14., 22., 23., 25., 27., 29. in 153. člen Ustave RS ter predlaga njihovo upoštevanje. Sklicuje se na 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, posamezne člene ZUP-a, ki jih povzema ter odločbe ESČP v zadevah Vaskršić, Frančiška Krajnc in druge proti Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob pravilno ter popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, ki jih pavšalno zatrjuje pritožba, niti do kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Ugoditvena sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbeno izvajanje potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, uprtih na razpoložljivo listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu prepričljivo izhaja, da je bilo tožniku denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 341,11 EUR izplačano tudi za mesec junij 2018, čeprav se je s 1. 6. 2018 samozaposlil. Bil je sicer uživalec denarnega nadomestila za brezposelnost, priznanega z odločbo z dne 21. 2. 2017 (priloga A/1) za čas od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2019, vendar je bila zaradi samozaposlitve s 1. 6. 2018 na temelju 65. člena Zakona o urejanju trga dela² (ZUTD) dne 16. 7. 2018 (priloga A/2) izdana odločba, po kateri je pravica do denarnega nadomestila prenehala z dnem 31. 5. 2018. Ker toženec zoper odločbo o prenehanju pravice ni uveljavljal rednega pravnega sredstva, niti sodnega varstva, je postala pravnomočna. To dejstvo je bistveno tudi za zakonitost izpodbijane ugoditvene sodbe.

6. Pravna podlaga za razsojo zadeve, ki jo je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje, je podana v 140. členu ZUTD v zvezi s 3. odstavkom 190. člena Obligacijskega zakonika³ (OZ). Po drugi alineji 1. odstavka 140. člena ZUTD ima zavod za zaposlovanje pravico zahtevati vračilo denarnega nadomestila, ko pravica po zakonu preneha. To velja tudi za primere iz 3. alineje 1. odstavka 65. člena ZUTD z dnem, ko se uživalec vpiše v register kot samozaposlena oseba.

Sicer pa 3. odstavek 190. člena OZ eksplicitno določa, da obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Slednji dejanski stan je podan tudi v predmetni zadevi, saj je po odločbi z dne 16. 7. 2018 tožencu pravnomočno prenehala upravičenost do 341,11 EUR prejetega denarnega nadomestila za brezposelnost za mesec junij. Gre za čisto verzijsko terjatev, ki jo je v vtoževani višini zaradi odpada pravne podlage skupaj z zamudnimi obrestmi dolžan vrniti tožeči stranki.

7. Pritožnikovo drugačno materialnopravno naziranje je zmotno, zato nesprejemljivo in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da se toženec ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje prava, niti na 191. člen OZ, češ da naj bi bila za preplačilo kriva tožeča stranka (10. točka obrazložitve). Sodišče se pravilno sklicuje na sodno prakso v socialnih sporih⁴ ko je bilo zavzeto stališče, da je zmota pri plačilu nedolga tipični primer neupravičene obogatitve iz 190. člena OZ, in da gre za pomotno izplačilo tudi, ko do izplačila oz. neupravičene pridobitve pride zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami organa.

8. Ker je iz predhodno navedenih razlogov izpodbijana ugoditvena sodba procesno in materialnopravno pravilna in zakonita, v pritožbi ni mogoče uspešno zatrjevati kršitev posameznih določb Ustave RS⁵ (Ustava), ne 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin⁶( EKČP), Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, niti se sklicevati na nekatere sodne odločbe ESČP zoper Slovenijo, v katerih sploh ne gre za istovrstno dejansko stanje. Tudi sicer se do pavšalnih navedb in golega povzemanja posameznih členov ZUP-a, Ustave, mednarodnih splošnih pravnih aktov in sodnih odločb ESČP, ki ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane, pritožbeno sodišče posebej ni dolžno niti opredeljevati.

9. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 75/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.
⁴ Na primer sodba VDSS opr. št. Psp 272/2011, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 294/2011, itd.
⁵ Ur. l. RS, št. 33/1999 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št. 7-41/1994 (RS 33/94).

Datum zadnje spremembe:

18.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 359/2017
• VDSS Sodba Psp 99/2017
• VDSS Sodba Psp 60/2020