VDSS Sodba Pdp 480/2019

Jedro

Dodatek za povečan obseg dela pripada delavcu, če izkaže, da je obseg dela, ki ga je v posameznem mesecu opravil, v okviru svojih delovnih zadolžitev, presegel pričakovane rezultate dela.

Tožnik bi moral za posamezne mesece, za katere vtožuje dodatek, navajati, katera dodatna dela je opravljal oziroma kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel, da bi se njegovemu zahtevku lahko ugodilo. Jasno bi moral specificirati, katera dela je opravljal v posameznem obdobju, za katera meni, da predstavljajo povečan obseg dela. Dejstvo, da tožnikovo delo ni bilo normirano, tožnika ne razbremeni teh trditev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2017 obračunati razliko v plači v višini 20 % osnovne bruto mesečne plače, od katere mora odvesti vse davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe za posamezna obdobja; (2) da je tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova povečanega obsega dela za mesec december 2015 obračunati razliko v plači v višini 12,82 % osnovne bruto mesečne plače v višini 50,56 EUR, od katerega mora odvesti vse davke in prispevke ter tožniku izplačati neto razlike v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov od vsakega 6. 1. 2016 dalje do plačila ter (3) tožniku povrniti stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do dneva plačila (točka I izreka). Odločilo je, da mora tožnik toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 829,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma, da razpiše obravnavo (in samo odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka), ali pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje sicer pravilno opredelilo do relevantnih zakonskih določb, ki se nanašajo na dodatek za povečan obseg dela, glede ugotovljenih odločilnih dejstev pa ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba namreč nima razlogov ali pa so ti nejasni, ali med seboj v nasprotju. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba glede ugotovitev, ali posamezna dela, ki jih je tožnik opravljal, sodijo v okvir delovnih nalog iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ne dosega standardov ustrezne obrazloženosti sodne odločbe, saj so zaključki povsem splošni in pavšalni in niso podprti s konkretnimi razlogi in dejstvi ter vsebinskimi argumenti. Ne strinja se, da bi moral v okviru svojega delovnega mesta po odredbi nadrejenega izvajati vse naloge od popravila elektrike, popravila odtokov in klim, mizarskih del, čiščenja garaže, prenavljanja pisarn, plezanja po strehah, urejanja okolice objekta, opravljanja selitev in sodelovanja na športnih in protokolarnih prireditvah. Tožena stranka tožniku za ta dela ni zagotovila nobenega izobraževanja ali strokovnega usposabljanja, temveč je tožnik sam pridobil znanja iz mizarske in elektro stroke. Glede sodelovanja tožnika pri selitvah in preureditvah prostorov je zaključek sodišča napačen in neobrazložen. Iz spisa izhaja, da po letu 2018 takšne selitve opravljajo zunanji izvajalci. Če bi šlo za redno nalogo vzdrževalcev, bi angažiranje zunanjih izvajalcev predstavljalo neracionalno trošenje javnega denarja. Glede izdajanja ograj in sodelovanja na protokolarnih in športnih prireditvah pritožba navaja, da je priča A.A. izpovedala, da se to delo od tožnika pričakuje in da nimajo zaposlenega voznika, ki bi opravljal razvoz hrane. Sodišče ni preverjalo, koliko različnih delovnih mest je znotraj Službe za operativno podporo (SOP) in njihovih opisov del, prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnika, naj tožena stranka predloži izpise iz akta o sistemizaciji, ki zajemajo tudi delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik. Ob tako nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju sodišče ni moglo obrazloženo zaključiti, da je prav tožnik kot vzdrževalec tisti, ki je znotraj oddelka SOP dolžan skrbeti za ograje, sodelovati na prireditvah ter razvažati hrano. V zvezi z dostavo streliva različnim policijskim postajam in v učni center B. je sodišče navedlo, da gre za delovno nalogo, ki sodi v okvir drugih nalog po odredbi nadrejenega iz delovnega področja. Mimo in preko trditvene podlage tožene stranke je ugotovilo, da sodi logistična podpora v delokrog delovnih nalog vzdrževalca. To ne izhaja iz opisa delovnih nalog delovnega mesta vzdrževalca. V zvezi s čiščenjem garažnih prostorov navaja, da je sodišče zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi čistil okna, glede čiščenja garažnih prostorov pa da gre za nalogo v okviru drugih nalog iz delovnega področja, ki jih naroči nadrejeni, zato sodi v sklop vzdrževalnih del prostorov. V zvezi s popravilom vrat, ki so jih poškodovali policisti med delovnimi akcijami, sodišče ni pojasnilo, zakaj bi popravila vrat na objektih, ki ne sodijo in niso last PU C., moral popravljati tožnik. Gre namreč za popravila na objektih v lasti tretjih oseb in po mnenju tožnika ni prav nobene podlage, da bi taka dela moral opravljati vzdrževalec. Sklep sodišča prve stopnje je zato zmoten, razlogi pa v nasprotju z dejanskim stanjem in dokazi. Glede delovne naloge skrbi za okolico sodišče ni verjelo tožniku, da je podiral drevesa, čeprav je po nalogu nadrejenih rušil lipo v D. in čistil vejevje na E., kjer naj bi bila njegova izpoved neverodostojna. Glede skrbi za zapornice (rampe) na maloobmejnih prehodih je sodišče ugotovilo, da to sodi v delokrog manjših popravil in tekočega vzdrževanja opreme. Enako stališče je zavzelo tudi glede del na strehi, s čimer se tožnik ne strinja. Čisto vsa dela in vsepovsod vendarle ne morejo predstavljati rednih delovnih nalog vzdrževalca. Vsakršno delo na strehi, čeprav zaradi preverjanja klime, oken, ki so zamakala, ipd., predstavlja delo na višini, tožena stranka pa tožniku ni zagotovila izobraževanja za takšno delo, prav tako ni imel posebne varovalne opreme. Glede skrbi za vozila pritožba opozarja, da so na PU C. zaposleni uslužbenci, ki v okviru svojega delovnega mesta skrbijo izključno samo za vozila. Delovna naloga sodelovanja v inventurah naj bi sodila pod delovno nalogo spremljanja stanja naprav ter obveščanja o stanju naprav, kar ne more držati, saj inventurna dela nimajo nobene zveze s preverjanjem delovanja stvari, temveč gre za kontrole, ki so potrebne zaradi vodenja računovodskih evidenc. V zvezi z elektro deli ne drži, da priče niso potrdile opravljanja teh del. Tudi sodišče je ugotovilo, da je tožnik menjaval varovalke, vtičnice, žarnice, ter da je pri izpadu elektrike preveril, kaj je narobe. Sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, da tudi dela v zvezi s klimatsko napravo in ogrevalnim sistemom sodijo v delokrog delovnega mesta vzdrževalca. Glede na opis delovnih nalog delovnega mesta vzdrževalca večina delovnih nalog ne more predstavljati konkretizacije delovne naloge opravljanja drugih nalog z delovnega področja, ki jo naroči nadrejeni. To bi pomenilo popoln obid opisa delovnega mesta ter delovnih nalog posameznega delovnega mesta. Sodišče se tudi ni opredelilo, kaj pomeni občasnost teh del. Nepomembno je kdaj in v kakšnem obsegu je delavec naloge opravil. Glede zavrnitve dokaznih predlogov za zaslišanje prič F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L., M.M., N.N., O.O. in P.P. meni, da jih sodišče ne bi smelo zavrniti, saj bi ti dokazi ključno vplivali na ugotavljanje dejanskega stanja. Verjelo je le izpovedbam tožnikovih nadrejenih, tožniku pa ni dalo možnosti, da bi o obsegu in vsebini njegovega dela izpovedale priče, ki so s tožnikom pri opravljanju svojih nalog prihajale v stik. Glede opredelitve pričakovanega obsega dela je sodišče zmotno štelo, da evidence, (razpredelnice), sestavljene ob jutranjih sestankih, ne predstavljajo pričakovanega obsega dela tožnika. Verjelo je toženi stranki, da je tožnikovo delo po svoji naravi takšno, da je težko normirano ter je zjutraj težko določiti, kaj vse bo moral opraviti tekom dneva. Zaključilo je, da bi tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, če bi za posamezni mesec navedel, katera dodatna dela je opravil ter kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel. Takšnemu stališču tožnik ugovarja, saj meni, da je sodišče pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu napačno uporabilo v škodo tožnika. Če delodajalec nima kriterijev in ne ve, koliko dela bi moral delavec mesečno opraviti, delavec takemu dokaznemu bremenu ne bi mogel nikoli zadostiti.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožnice, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nasprotij, zato jo je bilo mogoče preizkusiti.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče kršilo 22. člen (enako varstvo pravic) in 25. člen (pravica do pravnega sredstva) Ustave Republike Slovenije (Ustava, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), ker naj sodba ne bi bila ustrezno obrazložena s konkretnimi, in ne povsem splošnimi razlogi. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, izhaja iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ter iz pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2003, sklep Ustavnega sodišča Up 201/01, sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 619/2016). Iz pravice po 25. členu Ustave sledi, da ima stranka pravico do pritožbe oziroma, da stranka pravico do pritožbe lahko učinkovito uresniči v primeru, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji odločba sodišča prve stopnje. Standard ustrezne obrazloženosti predstavlja tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo. Izpodbijana sodba v celoti izpolnjuje navedeni standard obrazloženosti, pritožbene navedbe pa pomenijo nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

8. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo tistih prič, ki jih je predlagal tožnik in ki niso s tožnikom vsakodnevno opravljale skupaj dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predlagane priče niso bili neposredni sodelavci tožnika, zato o tem, kakšen je bil pričakovani obseg dela tožnika in ali je to presegal, ne morejo izpovedati. Prav tako pa tožena stranka niti ni prerekala, da je tožnik opravljal dela, o katerih bi izpovedovale navedene priče, zato njihovo zaslišanje niti ni bilo potrebno za sprejem materialnopravnega stališča, ali je tožnik upravičen do dodatka za povečan obseg dela.

9. Zmotno je stališče pritožbe, da je podana (relativna) bistvena kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP. V zvezi s vprašanjem trditvenega in dokaznega bremena je treba izhajati iz določbe 22. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ki določa, da delavcem, ki presežejo pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, pripada del plače za poslovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela (dodatek za povečan obseg dela), če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog proračunskega uporabnika. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba; Ur. l. RS, št. 53/08 in 89/08) pa v 4. členu določa, da višina dela plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela iz 1. točke prvega odstavka 2. člena te uredbe lahko znaša za javnega uslužbenca največ 20 odstotkov osnovne plače. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pogoj, ki ga ZSPJS postavlja za priznanje dodatka za povečan obseg dela, da je delavec dejansko opravil večji obseg dela kot se od njega pričakuje, pri čemer gre lahko za dela, ki ne sodijo v delokrog delovnih obveznosti njegovega delovnega mesta, ali pa, če izkaže, da je obseg dela, ki ga je v posameznem mesecu opravil, v okviru svojih delovnih zadolžitev, presegel pričakovane rezultate dela. Dodatek za povečan obseg dela pripada delavcu, če izkaže, da je obseg dela, ki ga je v posameznem mesecu opravil, v okviru svojih delovnih zadolžitev, presegel pričakovane rezultate dela. Glede na takšno pravno podlago tožnik zmotno meni, da ni bistveno, kdaj in v kakšnem obsegu je naloge opravil, saj se izplačilo dodatka po naravi stvari veže na določen mesec, ko so bila dela opravljena, prav tako pa tudi količina opravljenega dela (lahko) vpliva na višino dodatka.

10. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik za posamezne mesece, za katere vtožuje dodatek, navajati, katera dodatna dela je opravljal oziroma kakšen je bil pričakovan obseg dela po posameznem mesecu in za koliko ga je presegel, da bi se njegovemu zahtevku lahko ugodilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča bi moral tožnik jasno specificirati, katera dela je opravljal v posameznem obdobju, za katera meni, da predstavljajo povečan obseg dela. Dejstvo, da tožnikovo delo ni bilo normirano, tožnika ne razbremeni teh trditev. Tožnik si namreč napačno tolmači, da razporedi dela oziroma razpredelnice, dogovorjeni vsako jutro na sestankih, kjer je vodja sestavila preglednico opravil tožnika za posamezni dan (B10), predstavljajo normo oziroma pričakovan obseg dela za tožnika. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnikovi nadrejeni tega v svojih izpovedih niso potrdili, saj so predstavljale okvirne naloge tožnika, saj je moral opraviti tudi druge naloge, če so ga klicali in je bilo delo potrebno narediti.

11. Sodišče prve stopnje se je sicer glede vsake zadolžitve, ki jo je opravljal tožnik, opredelilo do vprašanja, ali je zaradi opravljanja tega dela upravičen do vtoževanega dodatka, ugotovilo pa je tudi nekatere splošne značilnosti tožnikovega dela, kot sledi:

- Tožnik je lahko svoje delo opravil v okviru 8 ur - če je delal dlje, mu je tožena stranka izplačala nadure, oziroma mu je dodatek za povečan obseg dela izplačala, in sicer novembra 2012, decembra 2012 in decembra 2015, ko je štela, da je presegel pričakovani obseg dela.

- Če določene naloge ni mogel opraviti, je ostala za naslednji dan.

- Na tožnika se ni vršil pritisk, da mora delati hitreje in več. Če je bila določena zadeva njuna, se je pričakovalo, da bo najprej pristopil k reševanju nujne stvari, ostalo pa bo opravil, ko bo lahko.

- Če tožnik nečesa ni mogel storiti, je šel pogledati nekdo drugi.

- Od tožnika in njegovega sodelavca vzdrževalca se ni zahtevalo, da bi ves čas delo opravljala na več kot 30 lokacijah. Prvenstveno je tožnik delal na R. ulica, C., po potrebi pa še drugje.

- Polna obremenjenost (še) ne zadošča za priznanje dodatka za povečan obseg dela.

- Tožnik ni opravljal del, ki ne bi sodila v okvir njegovega delovnega mesta.

12. Opis nalog tožnika v okviru delovnega mesta vzdrževalec (3. člen pogodbe o zaposlitvi) določa naslednje naloge: spremljanje stanje, obveščanje o stanju, izvajanje tekočih vzdrževalnih del na objektih, napravah, poslovnih prostorih in prevoznih sredstvih, obveščanje o potrebi po večjih popravilih, opravljanje drugih nalog s svojega delovnega področja po navodilu nadrejenih, opravljanje manjših popravil na objektih, napravah in opremi in naloge v zvezi s tekočim vzdrževanjem objektov in naprav.

13. V zvezi s posameznimi delovnimi nalogami, ki naj bi jih tožnik opravljal v večjem obsegu od predvidenega, je neutemeljeno stališče pritožbe, da so številna delovna mesta pri toženi stranki ozko opredeljena (na primer pleskar, kurjač, mizar, inštalater, voznik, čistilka, hišnik, električar, tehnični delavec, vrtnar, zidar, kurir, upravnik), zato njegovo delovno mesto ne more združevati delovne naloge skoraj vseh delovnih mest in da bi kot vzdrževalec moral v okviru opravljanja nalog po odredbi nadrejenega, v okviru svojega dela, opravljati vse naloge po odredbi delodajalca od popravila elektrike, popravila odtokov in klim, izvajanja mizarskih del, čiščenja garaže, prenavljanje pisarn, plezanje po strehah, urejanje okolice, opravljanja selitev in sodelovanja pri športnih in protokolarnih objektih. Vzdrževanje samo po sebi pomeni opravljati manjša popravila, ki se nanašajo na različne okvare, npr. menjava žarnic, ključavnic, manjša popravila vrat zaradi nasilnega vstopa v prostor, kontrola klima naprav, skrb za urejenost delovnega prostora, občasen razvoz hrane in streliva, košnja trave, itd., pa zaradi tega še ni mogoče sklepati, da tožnik opravlja naloge drugih delovnih mest, npr. električarja, hišnika, čistilke, voznika, kurirja. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v primeru večjih okvar tožena stranka angažirala zunanje izvajalce, ki so odpravili okvaro, ter da je bila naloga tožnika dejansko identifikacija okvare. Sodišče prve stopnje zato pravilno ni preverjalo, koliko različnih delovnih mest je znotraj Službe za operativno podporo (SOP), v okvir katere sodi tudi delovno mesto vzdrževalca, in njihovih opisov del, prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnika, naj tožena stranka predloži izpise iz akta o sistemizaciji, ki zajemajo tudi delovne naloge, ki jih je opravljal tožnik.

14. V zvezi s posameznimi opravili tožnik glede sodelovanja pri selitvah neutemeljeno navaja, da je ugotovitev sodišča napačna zato, ker je od leta 2018 tožena stranka angažirala zunanje izvajalce pri selitvah. Tožnik je delal v okviru SOP, kamor sodijo tudi selitve in preureditve prostorov. Upoštevaje tožnikove navedbe, da so bile selitve letni dogodek in da jih je bilo včasih sicer več na leto, nikakor pa to ni bila zadolžitev, ki bi jo tožnik opravil vsak dan v času od septembra 2012 do septembra 2017, zaradi selitev ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Dodatek za dodatni obseg dela se namreč nanaša na vsak posamični mesec, zato opravilo, ki se izvaja npr. enkrat letno, ne more predstavljati temelja za priznanje dodatka v tem mesecu. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretno navedel, katere mesece je opravljal selitve oziroma koliko delovnih ur je pri tem opravil.

15. Glede izdajanja ograj in sodelovanja na protokolarnih in športnih prireditvah je sodišče ugotovilo, da je tožnik sodeloval na prireditvah, da je skrbel za dostavo hrane ter sodeloval pri izdaji ograj, vendar pa se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da gre za delo, ki sodi v okvir delokroga vzdrževalca. Šlo je za operativno podporo, tožnik pa je kot delavec v SOP dolžan nuditi operativno podporo drugim sektorjem. Posledično je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik dolžan dostavljati hrano policistom v času iskalnih akcij, saj tožena stranka ni imela zaposlenega voznika, ki bi opravljal to delo. V zvezi z ograjami je bila tožnikova naloga, da pričaka delavce, ki so prevzeli ograje in jih vrne, ni pa tožnik na terenu postavljal ograj, temveč skrbel za opremo, kar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča sodi v delokrog vzdrževalca.

16. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo dostave streliva policijskim postajam in v učni center B. sodi v okvir nalog tožnikovega delovnega mesta. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tudi v tem primeru (kot npr. pri selitvah) šlo za logistično podporo, ter da se je delo opravljalo nekajkrat na leto in ne na mesečni ravni. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tudi če je tožnik dva do trikrat na leto pomagal pri razvažanju streliva, to še ne opravičuje priznanja dodatka za celotno vtoževano obdobje, niti za priznanje dodatka v obravnavanem mesecu. Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu mimo in preko trditvene podlage tožene stranke ugotovilo, da sodi logistična podpora v delokrog delovnih nalog vzdrževalec, ker to po stališču pritožbe ne izhaja iz opisa delovnih nalog delovnega mesta vzdrževalca.

17. Čiščenje garaže po pravilnem stališču sodišča prve stopnje sodi v tožnikov delokrog. Ostalih del, kot so čiščenje okna, pa tožnik ni dokazal, niti mu, ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, niso bila odrejena. Čiščenje garažnih prostorov namreč sodi v delokrog vzdrževalca, kot tudi skrb in opravljanje tekočih vzdrževalnih del prostorov in (prevoznih) vozil. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ugotovilo, da gre za konkretizacijo delovne naloge "opravljanje drugih nalog z delovnega področja, ki jih naroči nadrejeni." Tudi če je v opisu delovnega mesta čistilke navedena zadolžitev za čiščenje poslovnih prostorov (izpisek iz sistemizacije pod A14), to tudi po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni, da občasno čiščenje garažnih prostorov, ne sodi v delovno področje vzdrževalca.

18. Tudi vzdrževanje oziroma popravilo vrat, ki so jih poškodovali policisti, se je izvajalo le izjemoma, saj je imela tožena stranka za to najete zunanje izvajalce, tožnik pa je občasno opravil manjša popravila na opremi in napravah, kot je menjava ključavnice. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo teh primerov malo (da je šlo za redke primere) in le za menjave ključavnic. Tudi če objekti, na katerih je prišlo do poškodbe, niso v lasti tožene stranke, to še ne pomeni, da ni podlage, da takšna dela, ki so posledica intervencije delavcev tožene stranke, ne opravi tožnik.

19. V zvezi s košnjo trave, obrezovanjem grmovja in čiščenjem pločnikov in parkirišč pozimi, je sodišče prve stopnje zaključilo, da opravila lahko šteje v okvir odrejenih nalog s strani nadrejenega delavca. Pritožba neutemeljeno izpodbija takšno stališče, v zvezi s podiranjem dreves pa je (spet) treba ugotoviti, da je šlo za enkratni dogodek, ki sam po sebi ne utemeljuje priznanja dodatka. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožniku, da je rušil lipo v D. in čistil vejevje na E.

20. V zvezi z zapornicami na maloobmejnih prehodih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik s sodelavcem preveril, kaj je narobe, ter da sta zapornico popravila, če sta to lahko storila. Tudi v tem primeru je šlo po izpovedi prič S.S. in T.T. za enkratni dogodek, tožnik pa ni navedel, kolikokrat je moral popravljati rampe.

21. V zvezi z inventurami je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so pri tem sodelovali vsi delavci v PU C. Sodelovanje pri inventuri, ki se običajno izvaja enkrat letno, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more predstavljati dodatnega dela, ki bi opravičeval priznanje vtoževanega dodatka.

22. Tožniku po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bilo nikoli odrejeno, da mora popravljati streho oziroma delati na strehi. Tožnik je le enkrat čistil žlebove v avtoparku na pritlični stavbi. Glede na to, da priče niso potrdile, da bi popravljal strehe, zahtevek v tem delu ni utemeljen, pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da če je tožnik opravljal določena popravila tudi na strehi, na primer okna, ki so zamakala, ter pregledal inverterje klime, to sodi v manjša vzdrževalna dela oziroma popravila naprav objektov in opreme, glede katerih tožnik neutemeljeno uveljavlja, da mu ni bilo zagotovljeno ustrezno varovanje oziroma izobraževanje z varstva pri delu.

23. Menjava varovalk, vtičnic in žarnic tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje sodi v tožnikov delokrog. Tožnik je ob izpadu elektrike preveril, kaj je narobe, če pa napake ni mogel sam odpraviti, je tožena stranka angažirala zunanje izvajalce. Resetiranje klime, odtalitev cevi, preverba, zakaj klima spušča, polnitev ogrevalnega sistema, pa so naloge, ki tudi po stališču pritožbenega sodišča sodijo v delokrog vzdrževalca. Tudi v tem primeru so za večja opravila pri toženi stranki najeli zunanje izvajalce.

24. Po stališču pritožbenega sodišča tudi manjša mizarska dela, kot so popravilo polomljenih predalov, montaža nove deske, popravilo polomljenih delov omar, postelj v samskih domovih, sodijo v okvir manjših popravil opreme in naprav, za katere je zadolžen vzdrževalec, zato pritožba tudi v tem delu neutemeljeno izpodbija pravilne zaključke sodišča prve stopnje.

25. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

27. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le ta ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari (prvi odstavek 154. člena ZPP, 155. člen ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 237/2018
• VDSS Sodba Pdp 388/2019
• VDSS Sklep Pdp 199/2020