VDSS Sodba Pdp 532/2019

Jedro

Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za nadurno delo za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 obračunati in izplačati znesek 277,36 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 16. 1. 2012 do plačila; za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 znesek 944,40 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 16. 7. 2012 do plačila ter za obdobje od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 znesek 253,51 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, ki tečejo od 16. 7. 2014 do plačila (točka I a) izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 1.094,76 EUR bruto nadurnega dela, opravljenega v obdobju od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, 665,50 EUR bruto nadurnega dela, opravljenega v obdobju od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2012 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, 969,98 EUR bruto nadurnega dela, opravljenega v obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo nadurnega dela za mesece od avgusta 2010 do junija 2011, od julija 2012 do decembra 2013, od julija 2014 do novembra 2014 v posameznih mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, ter za obračun ter plačilo davkov ter zamudnih obresti. (točka I b) izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dnevnic za mesece od januarja 2011 do oktobra 2011, od januarja 2012 do decembra 2013, ter od marca 2014 do novembra 2014, v zneskih, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so za vsak posamezen mesec razvidni iz izreka sodbe (točka II izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati regres za letni dopust za leto 2010 v višini 244,72 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska 1. 1. 2011 do plačila, regres za letni dopust za leto 2011 še v znesku 13,10 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2011 do plačila, plačati zakonske zamudne obresti od zneska 640,97 EUR neto za čas od 2. 7. 2012 do 17. 9. 2012 in od zneska 658,27 EUR neto za čas od 2. 7. 2013 do 16. 12. 2013 (točka III a) izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2010 za čas od 2. 7. 2010 do 31. 12. 2010, za obračun in izplačilo še 735,00 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2011 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, za plačilo 763,06 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2012 ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za čas od 18. 9. 2012 dalje in za plačilo 783,66 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2013 ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za čas od 17. 12. 2013 dalje (točka III b) izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neutemeljenih odbitkov od plače plačati 919,45 EUR (točka IV b) izreka), zahtevek za plačilo še 5,00 EUR iz tega naslova pa je zavrnilo (točka IV b) izreka), enako tudi zahtevek za plačilo 2.500,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja (točka V izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 568,84 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se je delo opravljalo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Pogodba o zaposlitvi tožnika določa delovni čas 40 ur tedensko, ki je razporejen na 5 dni v tednu. Določbe Pravilnika o razmerjih delavcev zaposlenih pri toženi stranki z dne 16. 3. 2019 o neenakomerni razporeditvi delovnega časa tožnik ni poznal, saj ni imel možnosti seznanitve s pravilnikom. Zato sodišče ne bi smelo upoštevati pravilnika. Tožnik je bil prisiljen opravljati dela voznika, distributerja, večkrat, po že opravljenem delu, pa še delo skladiščnika. Večkrat je delal 11 ur dnevno in več, nikoli ni imel možnosti izrabiti fonda ur nad polnim delovnim časom, tožena stranka pa tudi po pozivu sodišča ni predložila celotnih podatkov o dejanskem delovnem času tožnika (tahografov, izpisov z voznikove kartice, evidence delovnega časa). Tahografi in evidence tožene stranke, na podlagi katerih je bilo izdelano izvedensko mnenje, ne prikazujejo realnega stanja dejansko opravljenih ur in nadur tožnika. Izvedenec A.A. je podal izvedensko mnenje in ustna pojasnila izključno na podlagi predloženih tahografov in evidenc delovnega časa, ki so bile v spisu. Na razpolago ni imel tahografskih zapisov za vse dni, ko je tožnik delal in ne evidenc delovnega časa, število nadur pa je prikrito in bistveno višje, kot jih je lahko ugotovil izvedenec na podlagi listin v spisu in kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je bila dolžna trajno hraniti listine o delovnem času tožnika. Če bi tožena stranka predložila vse evidence, bi bilo nadurno delo tožnika iz njih razvidno, zato bi sodišče moralo uporabiti določbo petega odstavka 227. člena ZPP in ugotoviti, da listine o natančni evidenci delovnega časa, tahografi in izpisi iz voznikove kartice obstajajo in da je njihova vsebina glede nadurnega dela takšna, kot to zatrjuje tožena stranka (pravilno: tožnik). Tožnik ni podpisal soglasja za opravljanje nadurnega dela (izjava s 17. 3. 2012). Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi priče B.B., ki je potrdil vožnjo z dvema karticama, verjelo pa je neverodostojnima pričama C.C. in D.D., ki sta še vedno zaposlena pri toženi stranki.

Navaja, da iz zaslišanja prokuristke tožene stranke E.E. izhaja, da tudi tožena stranka ni vedela, kaj točno se je prikazovalo kot materialni stroški, zato je neutemeljeno stališče izvedenca in sodišča prve stopnje, da je šlo pri tem za izplačila dnevnic. Utemeljeno je predpostavljati, da v materialnih stroških niso zajete samo dnevnice, temveč še druge postavke, s čimer se je tožena stranka želela izogniti plačilu davka in prispevkov. Izvedenec je ugotovil, da ni mogoče ugotoviti, po kakšni metodologiji so se materialni stroški izplačevali.

Glede regresa navaja, da je tožena stranka z regresom, ki mu ga je izplačevala, dejansko izplačevala del njegove mesečne plače. Posledično je bila nižja njegova mesečna plača, zato tožnik utemeljeno zahteva (še) izplačilo regresa.

V zvezi z zahtevkom za plačilo neutemeljeno odtegnjenega dela plače navaja, da je na podlagi plačilnega naloga na kraju prekrška plačal tri zneske kazni po 35,00 EUR, kazni pa so nastale zaradi izrecnega navodila tožene stranke, ki je tožniku tudi obljubila, da mu bo plačane zneske povrnila. Plačilo teh kazni ne more biti v breme tožnika.

Tožena stranka je tožniku neupravičeno nalagala dela, ki niso bila predmet pogodbe o zaposlitvi, tožnik pa je bil prisiljen delati preko vseh omejitev delovnega časa. Odnos tožene stranke do tožnika je bil grob in ponižujoč. Toženi stranki je predlagal, da bi delal v skladišču, kar pa se je izkazalo za še bolj obremenjujoče za tožnika, saj ga je tožena stranka silila v delo po 14 ur na dan. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je sam zaprosil za opravljanje različnih del. Zaposlen je bil na delovnem mestu voznik distributer, v letu 2014 pa je opravljal tudi delo v skladišču, za kar ni nikdar prejel pogodbe o zaposlitvi. Detektivska služba, ki jo je najela tožena stranka, je lažno prikazovala okoliščine glede tožnikovega (ne)upoštevanja navodil osebne zdravnice v času bolniškega staleža. Poudarja, da sta si s sinom na daleč zelo podobna, zato so ga detektivi pogosto zamenjali z njim. Dnevno je bil izpostavljen pritiskom in mobbingu s strani tožene stranke do te mere, da je moral jemati blažja pomirjevala izven delovnega časa, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper točki I a) in III a) izreka ter zoper točko VI izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, ker je stroške izvedencev naložilo v plačilo toženi stranki. Sodba nima razlogov o uporabi 38. člena ZDSS-1, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je s svojim zahtevkom skoraj v celoti propadel (98 %), zato bi moral ob pravilni uporabi ZDSS-1 in ZPP sam kriti te stroške postopka. Glede odločitve v točkah I a) in III a) izreka (plačilo nadurnega dela in regresa za letni dopust) navaja, da sodba v nasprotju z izvedenskima mnenjema izvedencev A.A. in F.F. ugotavlja presežek ur v drugem polletju 2011. Izvedensko mnenje A.A. (izvedenca finančne stroke) bi moralo v celoti slediti izvedenskemu mnenju F.F. (izvedenca za tahografe), vendar izvedenec A.A. ugotovi 61,81 ur presežka. Enako velja za ugotovitev števila ur za drugo polletje 2012. Zmotno je tudi ugotovljeno število nadur v letu 2014. Nepravilna je tudi odločitev glede plačila razlike regresa za letni dopust za leto 2011, saj je 5. člen Sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 55/10) določal, da regres znaša najmanj 735 EUR in ga je tožena stranka pravilno obračunala in izplačala.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

7. Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o uporabi 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da odločitev temelji na določbi prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, ki določa, da sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, nadaljnji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je sodišče v skladu z 38. členom ZDSS-1 plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencema, pravilno naložilo delodajalcu, tj. toženi stranki. Glede na navedeno ni odločilno, da je sodišče prve stopnje tožnikov uspeh pravilno ocenilo v višini 9 %, in ne 2 %, kot to meni pritožba, saj je tožnik v sporu delno uspel, višina uspeha pa ni odločilna za odločitev o stroških postopka. Zaradi izvedbe dokazov z izvedencema, ki je bila nujna za odločitev, tudi niso nastali posebni stroški.

K pritožbi tožnika:

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik ni delal v neenakomerno razporejenem delovnem času v smislu določbe šestega odstavka 147. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki se je uporabljal do 12. 3. 2013, in šestega odstavka 148. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določata, da je lahko zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov delovni čas neenakomerno razporejen. Pri neenakomerni razporeditvi ter začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v pogodbi o zaposlitvi tožnikov polni delovni čas določen s 40 urami tedensko in razporejen na 5 dni v tednu, dodatno pa je bil opredeljen v 9. členu Pravilnika o delovnih razmerjih podjetja G. d. o. o. Tožnik je s podpisom pogodbe o zaposlitvi potrdil, da je seznanjen s pravicami in obveznostmi, določenimi v Pravilniku o delovnih razmerjih podjetja (v nadaljevanju pravilnik) in Pravilniku o izvajanju notranje kontrole v podjetju G. d. o. o, tožnikova pogodba o zaposlitvi pa je še določala, da se za vse zadeve, ki niso urejene s to pogodbo, neposredno uporabljajo določbe Pravilnika o delovnih razmerjih, Splošne kolektivne pogodbe in veljavne zakonodaje. Glede na to, da Pravilnik tožene stranke o delovnih razmerjih delavcev zaposlenih pri delodajalcu G. d. o. o. z dne 16. 3. 2009 v 9. členu določa, da je delovni čas za voznike neenakomerno razporejen zaradi objektivnih in organizacijskih razlogov, pri čemer se polni delovni čas delavca upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju 12 mesecev v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo (4. odstavek), je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur pravilno upoštevalo neenakomerno razporeditev delovnega časa. Svoj zaključek je poleg dejstva, da je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi potrdil, da je seznanjen s pravilnikom, oprlo tudi na dejstvo, da iz podatkov evidence - poročila dejavnosti od 1. 1. 2010 do 3. 10. 2014 (B 10), povzetih v prilogi dopolnitve mnenja izvedenca A.A., izhaja, da je bil dnevni obseg tožnikovega dela zelo različen, od nič ali le nekaj ur dnevno do 10 ali 11 ur dnevno.

9. Tožnik tudi neutemeljeno izpodbija svoj podpis na izjavi z dne 17. 3. 2012 (B 3), v kateri je soglašal z odrejanjem nadurnega dela do zakonske omejitve 230 ur letno in z delom v neenakomerno razporejenem delovnem času, če bi bilo to potrebno zaradi izvajanja delovnih obveznosti in organizacije dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da tožnikova izpoved, da listine ni podpisal, ni prepričljiva, glede na to, da je dejansko delal v neenakomerno razporejenem delovnem času, da ni navajal, da ga je motilo, da je nekatere dni delal manj kot 8 ur na dan in da toženki neutemeljeno očita prenareditev (prekopiranje) njegovega podpisa še na vrsti drugih izjav z njegovim podpisom. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je podal tudi pisno soglasje za delo preko polnega delovnega časa (199. člen ZDR-1), glede na to, da je 55 let dopolnil 18. 11. 2013.

10. Pritožba nadalje neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o opravljenem številu ur delovnega časa. Sodišče prve stopnje je glede števila ur ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in sprejelo pravna stališča, kot sledi:

- V individualnih delovnih sporih je trditveno in dokazno breme na tožniku (prvi odstavek 7. člen in 212. člen ZPP), četudi je to delavec (prim. sodbo VIII Ips 38/2016 z dne 21. 6. 2016). Drugačne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena v individualnem delovnem sporu ne nalagajo določbe 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06) niti določbe 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/05 in nasl.).

- Tožena stranka od zaposlenih voznikov ni zahtevala kršitve zakonskih določb o omejitvah delovnega časa in počitkov niti ni zahtevala, da bi zaradi obida določb ZDCOPMD, ki se nanašajo na delovni čas in počitke voznikov, tožnik moral uporabljati dva tahografa oziroma dve kartici.

- Sodišče je na predlog tožnika toženi stranki naložilo predložitev zahtevane dokumentacije o opravljenem delu tožnika. Dokazi v pretežnem delu ne utemeljujejo tožbenega zahtevka, tožnik pa niti po prejemu dokumentacije in zvišanju tožbenega zahtevka ni podal konkretnih navedb o tem, na kakšni podlagi opredeljuje mesečno število vtoževanih nadur.

- Pri obsegu tožnikovega dela je sodišče upoštevalo podatke tahografa, ne pa števila ur, ki naj bi izhajalo zgolj iz potnih nalogov. Upoštevalo je tudi ure opravičenih odsotnosti tožnika z dela (praznikov, dopustov, bolniške odsotnosti), ter glede dela v skladišču od januarja 2014 do marca 2014 podatke iz Poročila dejavnosti (B 10). Izvedenec F.F. je ugotavljal obseg dela na podlagi tahografov, izvedenec A.A. pa je pri svojem izračunu upošteval tudi pripadajoče pol ure odmora ter podatke o opravičeni odsotnosti tožnika.

- Izpoved priče B.B., da je tudi on imel dva tahografska lističa in da mu je v enem primeru direktor tožene stranke po izteku 13 ur delovnega časa napisal tahograf na njegovo ime, na podlagi katerega se je pripeljal zvečer domov iz Avstrije, da pa na dve kartici sam ni vozil, so pa vsi (ostali) vozili na dva tahografa in kartice, ni prepričljiva, saj priči C.C. in D.D. tega nista potrdili, sam pa je toženo stranko tožil in prijavil na Inšpektorat RS za delo, tožena stranka pa ga je tožila zaradi škode na vozilu, ter ji še vedno plačuje odškodnino. Delovno razmerje pri toženi stranki pa mu je prenehalo na podlagi njene odpovedi. Tudi toženkin direktor je povedal, da jim priča še vedno plačuje odškodnino.

11. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo petega odstavka 227. člena ZPP in ugotoviti, da listine o natančni evidenci delovnega časa, tahografi in izpisi iz voznikove kartice obstajajo in da je njihova vsebina glede nadurnega dela takšna, kot to zatrjuje tožnik, ker tožena stranka ni predložila vseh evidenc delovnega časa, iz katerih bi bilo razvidno nadurno delo. Peti odstavek 227. člena ZPP določa, da lahko sodišče šteje, če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka. Bistveno je, da je tožena stranka sicer predložila nepopolno dokumentacijo, ki se nanaša na delovni čas tožnika, ki pa vendarle ne potrjuje navedb tožnika o opravljenih nadurah. Dokumentacija namreč potrjuje izpovedi prič C.C. in D.D., da tožena stranka od zaposlenih ni zahtevala opravljanja dela v nasprotju z ZDCOPMD, saj ne dokazuje nadur v obsegu, ki ga zatrjuje tožnik. Zato ni podan dejanski stan iz petega odstavka 227. člena ZPP. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je na tožniku trditveno in dokazno breme o opravljenih nadurah.

12. Tožnik je predložil svojo evidenco delovnega časa le za del leta 2014, za čas od 2010 do junija 2014 pa takšne evidence, ki bi dokazovala opravljanje dela v smislu ZDCOPMD, ni vodil. Tožnik je namreč šele naknadno, za potrebe sodnega postopka, pripravil evidenco dela, ki pavšalno, za vsak dan, upošteva 2 naduri, glede na njegove trditve, da je vsakodnevno naredil od ene do treh nadur. Takšna evidenca pa ne more biti podlaga za sklepanje o opravljenih nadurah. Glede na to, da je tožnik trdil, da je vozil z dvema karticama, česar ni uspel dokazati, bi bilo utemeljeno pričakovati, da bo sam sproti vodil pravilno evidenco opravljenega dela, ki prikazuje dejanski čas opravljanja dela ter čas, ki se po ZDCOPMD ne šteje v delovni čas, npr. počitek. Posledično je sodišče prve stopnje, tudi glede na izpovedb prič C.C. in D.D. pravilno štelo, da tožnik ni dokazal vožnje z dvema karticama oziroma nepravilnosti pri evidentiranju časa vožnje.

13. Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec A.A. manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno (list. št. 282) ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca A.A. sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

14. Nadalje so povsem nekonkretizirane oziroma pavšalne pritožbene navedbe, da je utemeljeno predpostavljati, da v materialnih stroških niso zajete samo dnevnice, temveč še druge postavke, s čimer naj bi se tožena stranka izognila plačilu davka in prispevkov. Izvedenec A.A. je pripadajoče dnevnice izračunal upoštevaje določbe Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS 140/2006 in 76/2008). Ugotovil je, da tožniku iz naslova prehrane in dnevnic pripada skupaj 4.944,96 EUR, ter da je prišlo do preplačila v višini 4.282,59 EUR. Upošteval je plačila tožene stranke tožniku, ki so v plačilnih listah označena pod postavko materialni stroški. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da tožnik ni dokazal, da bi nadure opravljal v večjem obsegu, kot mu je bilo dosojeno, ter da tožena stranka tožniku ni dolgovala kakšnih drugih stroškov, zavzelo pravilno stališče, da so bile s temi zneski tožniku poravnane prav dnevnice, in ne morebiti kakšen drug prejemek iz delovnega razmerja.

15. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo plačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2010 v znesku 244,72 EUR, za leto 2011 še plačilo 13,10 EUR in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 640,97 EUR za čas od 2. 7. 2012 do 17. 9. 2012, zavrnilo pa zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas od 2. 7. 2010 do 31. 12. 2010, za obračun in izplačilo še 735,00 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2011 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, za plačilo 763,06 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2012 ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za čas od 18. 9. 2012 dalje ter za plačilo 783,66 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2013 ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za čas od 17. 12. 2013 dalje. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki štiri mesece v letu 2010, zato mu za to leto pripada sorazmerni del regresa za letni dopust v znesku 244,72 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje do plačila. Ker je regres zapadel v plačilo s potekom koledarskega leta 2010, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od neto zneska regresa za leto 2010 za čas od 2. 7. 2010 do 31. 12. 2010.

16. Nadalje je iz obračunov regresov za leta 2012 do 2014 ter priloženih bančnih izpiskov o nakazilih dohodnine od regresa (B 8) sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je je tožena stranka tožniku regrese za letni dopust za navedena leta v pretežnem delu obračunala in izplačala. Glede regresa za letni dopust za leto 2011 mu tožena stranka dolguje še znesek 13,10 EUR bruto, ki predstavlja razliko med zneskom minimalne plače v višini 748,10 EUR in obračunanim zneskom regresa v višini 735,00 EUR bruto, višji zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. V zvezi s tem pritožbeno sodišče navaja, da je glede ugodilnega dela izreka v znesku 13,10 EUR neutemeljena tudi pritožba tožene stranke, ki navaja, da je tožniku izplačala znesek regresa v skladu s takrat veljavnim prvim odstavkom 5. člena Sprememb in dopolnitev Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 55/10), ki je določal, da regres znaša najmanj 735,00 EUR. Navedena določba ne pomeni, da lahko tožena stranka tožniku izplača regres pod zakonsko določenim minimumom, saj kolektivna pogodba ne more določiti manj pravic kot zakon. Glede na to, da prvi in drugi odstavek 131. člena ZDR-1 določata, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, in sicer najpozneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, identično pa je v letu 2011 v prvem in drugem odstavku 131. člena določal takrat veljavni ZDR, je tožnik upravičen do prisojene razlike regresa za letni dopust za leto 2011 do zneska minimalne plače.

17. Glede na to, da je bil regres za leto 2012 tožniku izplačan 17. 9. 2012, za leto 2013 pa 16. 12. 2013, izplačan pa bi moral biti najkasneje do 1. julija v tekočem letu, je sodišče prve stopnje tožniku tudi pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti za čas od dneva nastanka plačilne zamude do plačila, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik nerazumljivo navaja, da mu je tožena stranka za leto 2011 iz naslova regresa nakazala zneske, pri čemer pa naj bi šlo za izplačilo plače pod drugim imenom. Te navedbe tožnik ni z ničemer utemeljil, zato je sodišče prve stopnje v presežku tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011, prav tako pa tudi za leti 2012 in 2013, ko je tožena stranka tožniku obračunala regres za letni dopust v višini minimalne plače, pravilno zavrnilo kot neutemeljen. Tožnik tudi v pritožbi ponavlja povsem nedokazano navedbo, da je tožena stranka s prikazovanjem obračuna in plačila regresa v plačilnih listah dejansko prikrila druga plačila iz naslova delovnega razmerja. Glede na to je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

18. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je neutemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo neutemeljeno odtegnjenega zneska plače, ker je tožnik zaradi ravnanja tožene stranke trikrat plačal kazen v znesku 35,00 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku iz naslova neupravičeno odtegnjenih zneskov plače v višini 919,45 EUR, zavrnilo pa zahtevek za plačilo 5,00 EUR. Zavrnitev zahtevka se sploh ne nanaša na tri zneske po 35,00 EUR, glede katerih je sodišče prve stopnje obrazložilo, da iz plačilnih list ne izhaja, da bi jih tožena stranka tožniku odbila od plače. Pravilno je povzelo tožnikove navedbe, da je tožena stranka od njega zahtevala plačilo teh kazni, ne pa, da mu je te zneske neutemeljeno odbila od plače, zato se tožnik tudi v pritožbi neutemeljeno in protispisno sklicuje na domnevno plačane zneske kazni, ki v tem sporu niti niso predmet sodne presoje.

19. Tožnik nadalje neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja v znesku 2.500,00 EUR. Tožena stranka tožniku ni neupravičeno nalagala dela, ki ne bi bilo predmet pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik v letu 2010 zaposlil pri toženi stranki kot voznik kombiniranega vozila. Takrat je tožena stranka kupila še nekatere kamione, tožnik pa je prosil direktorja, da bi ga dal vozit kamion, kasneje pa ga je prosil, da bi delal v skladišču. Glede na takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni šlo za odrejanje dela v nasprotju s (pisno) pogodbo o zaposlitvi, temveč za ugoditev tožnikovim prošnjam glede vsebine dela, ki ga je želel opravljati, čeprav se (prvotna) pisna pogodba o zaposlitvi ni spreminjala. Tožnik v zvezi s tem tudi v pritožbi ne navede nič takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in v njo ne dvomi.

20. Glede na zgoraj navedeno so se kot neutemeljene izkazale tudi tožnikove navedbe, da je tožena stranka nad njim izvajala trpinčenje na delovnem mestu, ker naj bi bil prisiljen delati preko vseh omejitev delovnega časa. Dokazano je, da razen v obsegu, za katerega so bile tožniku dosojene nadure, tožena stranka tožniku ni odrejala dela v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi in zakonskimi določbami o obsegu polnega delovnega časa. Trpinčenja na delovnem mestu tudi ne predstavlja domnevno nepravilno ravnanje detektivske službe, ki jo je najela tožena stranka in ki naj bi lažno prikazovala tožnikovo neupoštevanje navodil osebne zdravnice v času bolniškega staleža. Zato so povsem neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sta si s sinom na daleč zelo podobna in so ga detektivi pogosto zamenjali z njim. Vse navedeno ne ustreza zakonski definiciji mobbinga iz četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, po katerem je prepovedano trpinčenje na delovnem mestu, pri čemer je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.

K pritožbi tožene stranke:

21. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moral izračun izvedenca A.A. glede števila opravljenih nadur v celoti slediti ugotovitvam izvedenca F.F. Izvedenec A.A. je namreč prepričljivo obrazložil svoj izračun. Za obdobje od januarja 2011 do decembra 2013 je upošteval podatke po potnih nalogih, za april 2012 pa, ker ni bilo podatkov o potnih nalogih, podatke tahografa. Za obdobje januar - november 2014 je podal izračun na podlagi vtoževanih ur, saj na podlagi (pomanjkljivih) podatkov iz potnih nalogov in tahografov ni mogel izračunati nadur. V tabeli 1 je po mesecih in dnevih prikazal število ur na podlagi podatkov tahografa, ter prištel pripadajoče 0,5 ure odmora. Pojasnil je, da so kolone od 2 do 11 povzete po izvedenskem mnenju F.F., ki v koloni "realne ure" (kolona 11) izračunava število ur kot razliko med delovno obveznostjo (kolona 7) in opravljenimi urami (ure vožnje in delo - kolona 2 in 3) ter zmanjšano za ure praznikov. Negativen predznak pomeni, da ni opravil vseh svojih delovnih obveznosti in pozitiven znak, da je opravil nadure. Negativen predznak lahko izhaja iz tega, ker ni podatkov za posamezni mesec (npr. avgust 2010), ali pa je število opravljenih ur in ur praznika manjše od mesečne delovne obveznosti. Opozoril je, da prikaz izvedenca F.F. metodološko ni pravilen, ker bi se morale opravljene ure (vožnja + delo) primerjati le s številom plačanih ur rednega dela. Zato je mnenje izvedenca F.F. dopolnil tako, da je v koloni 12 prikazal število ur rednega dela in slednje primerjal s številom opravljenih ur in dobil število nadur (pozitiven predznak) oziroma število premalo opravljenih ur (negativen predznak), ter pri tem upošteval, da tožniku pripada 0,5 ure plačanega odmora na dan. Izvedenec A.A. je torej obrazložil, zakaj pri ugotovitvah izvedencev prihaja do različnega števila nadur. Razloge izvedenca A.A. pritožbeno sodišče šteje za pravilne, zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moral ugotoviti oziroma pri svojem izračunu upoštevati le takšno število (nad)ur, kot jih je ugotovil izvedenec F.F.

22. Glede na že zgoraj obrazloženo, da so bili v obravnavani zadevi pogoji za uporabo določbe 38. člena ZDR-1, ter da tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev o plačilu regresa za letni dopust za leto 2011 še v znesku 13,10 EUR, je tudi pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena.

23. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

25. Odgovora na pritožbo nista bistveno prispevala k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato stranki na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sami krijeta svoje stroške te vloge.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 455/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 547/2020
• VDSS Sodba Pdp 913/2016