VDSS Sodba in sklep Pdp 405/2019

Jedro

Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti.

Iz določbe 125. člen ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I./7. točki izreka (glede odločitve o odškodnini zaradi mobinga) in II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice: za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 11. 2017 iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela (I./1. točka); za ugotovitev, da delovno razmerje med tožnico in toženo stranko ni prenehalo, ampak traja do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje (I./2. točka); za ugotovitev trajanja delovnega razmerja od dneva nezakonite odpovedi do dneva pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (I./3. točka); da ji je tožena stranka dolžna izplačati nadomestilo plače v bruto znesku 1.000,00 EUR mesečno, od navedenega nadomestila obračunati in plačati prispevke in davke ter ji izplačati neto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto plače, ter ji vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ od dneva nezakonite odpovedi do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (I./4. točka); da jo je tožena stranka dolžna prijaviti v vsa socialna zavarovanja in ji priznati vse druge pravice iz delovnega razmerja od dneva nezakonite odpovedi do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (I./5. točka); da ji je tožena stranka dolžna priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter ji plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v znesku 18.000,00 EUR, od navedenega bruto zneska denarnega povračila obračunati in odvesti predpisane dajatve, nato pa ji izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2017 dalje do dneva plačila (I./6. točka) in da ji je tožena stranka dolžna plačati 2.400,00 EUR odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu od 1. 9. 2017 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./7. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 995,36 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitve 2. člena, 22. člena, prvega odstavka 23. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 54. člena listine EU. Navaja, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo A.A. in B.B., ki sta bila tožničina sodelavca in bi potrdila, da je uspešno opravljala delo in da je bila deležna šikaniranja s strani sodelavcev. Panožna kolektivna pogodba tožene stranke odloča prekluzivni rok, v katerem bi morala biti seznanjena z oceno o opravljenem poskusnem delu. Ker tožena stranka tega ni spoštovala oziroma ker tožnice ni najkasneje tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela seznanila z oceno, se šteje, da je bilo poskusno delo uspešno opravljeno. Nadalje navaja, da je C.C. izpovedala, da se je s tožnico že prvi dan njene zaposlitve dogovorila, da bo tožnica lahko delala le popoldne in da je takrat ne bo mogla nadzirati. To pa pomeni, da je tožena stranka tožnici omogočila le delo v popoldanskem času, zato bi lahko ocenjevala le delovne spretnosti, ki se jih je tožnica lahko priučila v dopoldanski izmeni. Ker je ocenjevala tudi delovne spretnosti, ki bi se jih tožnica lahko priučila le v dopoldanski izmeni, je odpoved nezakonita. Nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo izpovedi D.D. in E.E., ki sta povedala, da je bila tožnica sposobna opravljati delo, da je uspešno opravila poskusno delo, da so bili pogoji glede poskusnega dela nejasni, nepreverljivi, da predhodno delavci niso opravljali poskusnega dela in da je bila tožnica deležna šikaniranja s strani nadrejenih. Navaja, da se vseh veščin ni mogla priučiti, saj je v soglasju s toženo stranko delo opravljala le v popoldanskem času. Izpostavlja, da so bile vse zaslišane priče zaposlene pri toženi stranki, kar bi moralo sodišče upoštevati pri oceni njihove verodostojnosti. Poudarja, da tožena stranka ni imela določno opredeljenega poskusnega dela ne v pogodbi o zaposlitvi ne v internem aktu. Prav tako ocena poskusnega dela ni takšna, da bi se dala preizkusiti. To pa kaže na neobjektivnost ocene dela. Tožnica se je dobro vključila v delovno okolje in ne drži, da ne bi bila sposobna dela v timu. Očitki, da naj bi tožnica zamujala, ne izhajajo iz ocene dela in zato ne morejo biti razlog za oceno, da poskusnega dela ni opravila. Ker je poskusno delo tožnice občasno spremljala le njena nadrejena, ocena ni objektivna. Sodišče bi moralo postaviti izvedenca za ocenjevanje uspešnosti poskusnega dela, ki bi povedal, ali je tožena stranka zakonito in pravilno izpeljala postopek ocenjevanja tožničinega dela. Navaja, da v nobenem internem aktu oziroma ocenjevalnem listu ni bilo navedeno, kako se bo ocenjevalo tožničino delo. Rotacije dela, delo v popoldanski in dopoldanski izmeni, pravočasni prihodi niso bili del pogojev za uspešno opravljeno poskusno delo. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnico vabila na zagovor in jo seznanila z razlogi nesposobnosti. Odpoved je nezakonita tudi zato, ker ji tožena stranka ni ponudila drugega dela. Sodišče neutemeljeno ni sledilo njenim navedbam, da je bila pri odpovedi diskriminirana zardi osebnih razlogov, tj. razlogov na strani tožničinega otroka in posledično njene želje, da dela v popoldanski izmeni. Tožnico je na njenem delovnem mestu v decembru 2017 nadomestila študentka F.F., s katero se tožnica ni razumela. Sodišče ni tehtalo, ali tožničine omejitve pri delu upravičujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tem je kršeno načelo sorazmernosti in pravice iz 21. , 22. in 23. člena Ustave RS. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Sodišče ni enakovredno presodilo dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Opozarja na arbitrarno sojenje sodišča in v zvezi s tem na kršitve 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 27. člena, prvega odstavka 28. člena in 29. člena Ustave RS. Napačna je odločitev o stroških postopka, ki jih v sporih o prenehanju delovnega razmerja vedno nosi delodajalec. Podredno pa navaja, da so priznani stroški previsoki, saj je bilo za drugo pripravljalno vlogo priznanih 225 namesto 150 točk. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljanega poskusnega dela in od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine zaradi mobinga. Sodišče prve stopnje je oba zahtevka zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila podana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu utemeljena in je zato tožena stranka tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Ugotovilo je tudi, da se nad tožnico pri toženi stranki ni izvajal mobing, zato ni upravičena do plačila odškodnine iz tega naslova. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi. Glede odločitve o zavrnitvi plačila odškodnine iz naslova mobinga pa ugotavlja, da pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbi v tem delu že iz tega razloga ugodilo. Pritožbeno sodišče poudarja, da se pritožbeni preizkus začne s preizkusom navedenih in v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zaradi utemeljeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravnega postopka se zato do preostalih dveh pritožbenih razlogov (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotna uporaba materialnega prava) v tem delu niti ni natančneje opredelilo.

Glede mobinga

7. Pritožba utemeljeno opozarja na neustrezno zavrnitev dokaznih predlogov (zaslišanje prič A.A. in B.B.) z obrazložitvijo, da je dejansko stanje glede okoliščin obrekovanja tožnice, njene domnevne izključitve iz delovnega okolja in mobinga ugotovilo z drugimi izvedenimi dokazi, zato teh dokazov ni izvedlo. S takšno pavšalno obrazložitvijo zavrnitve dokaznih predlogov ni zadoščeno pravici stranke, da se sodišče izjavi o njenih navedbah in dokaznih predlogih. Gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar predstavlja uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče lahko izvedbo predlaganega dokaza zavrne le, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar pa mora sodišče jasno obrazložiti.

8. Ker gre za takšno postopkovno kršitev, ki je pritožbeno sodišče samo - namesto sodišča prve stopnje - ne more sanirati, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v I./7. točki izreka (glede odločitve o odškodnini zaradi mobinga) in posledično v odločitvi o stroških postopka v II. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedene določbe ne gre razumeti v smislu prelaganja sojenja s prvostopenjskega na pritožbeno sodišče, saj je temeljna funkcija pritožbenega sodišča v kontroli nad prvostopenjskim, ki mora v ponovljenem postopku odpraviti procesno kršitev glede spornega dokaznega predloga - ga obrazloženo zavrniti ali pa dokaz izvesti in ugotovljena dejstva vključiti v dopolnjeno dokazno oceno.

Glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

9. Tožnica sodišču prve stopnje očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Opredelilo se je tudi do vseh pravnorelevantnih dejstev in bistvenih tožničinih ugovorov.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t.i. protispisnost). Ta kršitev bi bila podana, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Sodišče prve stopnje ni protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo izpovedi D.D. in E.E. ne pomeni očitane kršitve protispisnosti, ampak nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar prav tako neutemeljeno, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazne predloge je utemeljeno zavrnilo in za to navedlo dopustne razloge, prav tako zaradi neizvedbe določenih dokazov dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.A. in B.B. v zvezi z okoliščinami opravljanja dela tožnice (ki bi npr. povedala, da je tožnica delo uspešno opravljala), saj ocena tožničinih sodelavcev o delu tožnice ni ključna za presojo utemeljenosti ocene, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov niso kršeni 2. člen, 22. člen, prvi odstavek 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.) in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

12. V zvezi s sprejeto dokazno oceno pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da temelji le na selektivnem upoštevanju dokazov, ki gredo v korist tožene stranke, ne da bi sodišče prve stopnje upoštevalo navedbe tožnice in njene dokaze (npr. izpoved D.D. in E.E.). Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, po katerem sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Opredelilo se je tudi do tožničine izpovedi in jo ustrezno dokazno ocenilo. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh dokazov, to ne pomeni, da jih pri odločitvi ni upoštevalo. Pri oblikovanju dokazne ocene je poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Po presoji pritožbenega sodišča zato dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje o nearbitrarnem sojenju in o kršitvah 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 27. člena, prvega odstavka 28. člena in 29. člena Ustave RS.

13. Tožnica je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto prodajalec I. V pogodbi o zaposlitvi sta pravdni stranki določili trimesečno poskusno delo za obdobje od 14. 8. 2017 do 13. 11. 2017. Tožena stranka je tožnici 7. 11. 2017 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela po 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Enaka posledica izhaja tudi iz četrtega odstavka 125. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil. Tožnici je bila odpoved vročena 27. 11. 2017 s fikcijo vročitve. Delovno razmerje pri toženi stranki ji je prenehalo 4. 12. 2017.

14. V odpovedi je tožena stranka navedla, da tožnica dela v poskusnem obdobju ni uspešno opravljala. Konkretizirano ji je očitala, da je bila v ocenjevalnem obdobju manj učinkovita, kot se pričakuje od povprečno sposobnega delavca na delovnem mestu prodajalec I, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; da ni v zadostni meri osvojila nalog in znanj, ki se zahtevajo za opravljanje dela; da ni upoštevala pogodbenih obveznosti ter organizacije in razporeditve delovnega časa pri delodajalcu, saj je na izrecno željo delo opravljala zgolj v popoldanskem času, ko se odvija le manjši del delovnega procesa; da je bila ocenjena pod pričakovanji glede pripravljanja blaga in prodajnega prostora za prodajo, zlaganja in sortiranja blaga v police, označevanja blaga z maloprodajnimi cenami, spremljanja stanja zalog in vodenja predpisanih evidenc; da pri pripravi blaga in prodajnega prostora po lastni volji ni sodelovala, ker je vztrajala na tem, da dela le v popoldanskem času in posledično ni osvojila dodatnih del, kot npr. prevzem blaga, vodenje evidenc, sortiranje blaga, označevanje blaga z maloprodajnimi cenam; da se je v dveh mesecih poskusne dobe naučila zgolj strežbe na oddelku kruha in peciva, kar pa za samostojno opravljanje del in nalog prodajalca ne zadostuje; da se je zaradi pogostih konfliktov s sodelavci izkazalo, da ni primerna za delo v timu; da je zavrnila ponujena dela na toploteki, delikatesi, oddelku pic z obrazložitvijo, da ji je na teh oddelkih delo prenaporno ali da se boji nožev; da ni imela primernega odnosa do strank oziroma se zanje ni dovolj potrudila in da ni pokazala primernega odnosa do dela, saj je vztrajala, da se jo razporeja le na oddelek kruha, dela na drugih oddelkih pa je odklanjala. Tožničina nadrejena G.G., ki je spremljala tožničino delo v poskusnem obdobju, je njeno delo ocenila kot neuspešno. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila podana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu utemeljena, zato je tožena stranka tožnici utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (utemeljen odpovedni razlog iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.) Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje.

15. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da v nobenem internem aktu tožene stranke niti na ocenjevalnem listu ni bilo navedeno, kako se bo ocenjevalo poskusno delo. Iz določbe 125. člen ZDR-1, ki ureja poskusno delo, ne izhaja, da bi moral imeti delodajalec za ocenjevanje poskusnega dela pisno določene kriterije. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, torej preizkus, ali je delavec v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanjem delodajalca. Če so delavcu pričakovanja oziroma zahteve delodajalca na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, znana, te pa delodajalec nato uporabi pri izdelavi ocene poskusnega dela, delodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel kriterijev za izdelavo ocene poskusnega dela (prim. s sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 248/2017). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica zahteve in pričakovanja delodajalca na svojem delovnem mestu poznala. Tako sta pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi v 6. členu določili, da bo tožničino delo v poskusni dobi spremljala in ocenjevala G.G. (tožničina nadrejena), v 8. členu pa sta opredelili tožničine delovne naloge in zadolžitve (npr. prodajanje blaga, svetovanje kupcem o prodajnih artiklih, pripravljanje blaga in prodajnega prostora za prodajo, itd.). Na podlagi skladnih izpovedi C.C., tožničine mentorice, in G.G. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v delo ustrezno uvedena, dobila je potrebne pripomočke, bila pa je tudi seznanjena s postopki in pravili tožene stranke. Poleg tega sta bili tožnici na razpolago in v pomoč tudi sodelavki H.H. in I.I., kar sta v svoji izpovedi potrdili I.I. in G.G.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožena stranka ni spoštovala panožne kolektivne pogodbe, ki določa prekluzivni rok za seznanitev z oceno poskusnega dela, tj. najkasneje tri dni pred iztekom poskusnega dela. Tožnica je v postopku navajala, da je bila z oceno poskusnega dela seznanjena šele ob prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 4. 12. 2017, vendar ji sodišče prve stopnje ni verjelo. Verjelo je pričama G.G. in C.C., ki sta o dejstvu, da je bila tožnica z oceno seznanjena še pred potekom poskusne dobe, izpovedali skladno. Resničnost njune izpovedi potrjuje tudi predložena listinska dokumentacija, zlasti uradni zaznamek tožene stranke, da je tožena stranka tožnici dne 24. 10. in 25. 10. 2017 poskušala vročiti ocenjevalni list oziroma obvestilo o negativni oceni in nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 10. 2017, vendar je tožnica sprejem dokumentov odklonila in tožničin email z dne 25. 10. 2017 svetovalki iz sindikata J.J., v katerem tožnica pojasnjuje poskus vročitve sklepa o neuspešno opravljenem poskusnem delu in odklonitev sprejema.

17. Ne držijo pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka tožnici zagotoviti zagovor in ji ponuditi opravljanje drugega dela, saj takšna obveznost za delodajalca v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela iz ZDR-1 ne izhaja.

18. Tožnica presojo sodišča prve stopnje o neuspešno opravljenem poskusnem delu neutemeljeno izpodbija z navedbami, da sodišče ni upoštevalo izpovedi njenih sodelavcev D.D. in E.E. (npr. o tem, da je bila sposobna opravljati delo in da ga je uspešno opravila) in da ocena nadrejene ni objektivna. Sodišče prve stopnje je namreč argumentirano pojasnilo, zakaj je ocena tožničinega dela v poskusnem obdobju, kot sta jo podali C.C. in G.G., ki sta tožnico ocenjevali na podlagi opravljenega dela, pridobljenih znanj in veščin, njenega odnosa do dela ter na podlagi razgovora s tožnico, prepričljiva. Pritožbeno sodišče s sprejeto dokazno oceno soglaša. Izpoved obeh prič je o bistvenih okoliščinah očitkov tožnici v zvezi z nezadostnim oziroma neučinkovitim opravljanjem dela (npr. da je bila pri delu manj učinkovita kot ostali zaposleni; da ni v zadostni meri osvojila nalog in znanj, ki se zahtevajo za opravljanje dela; da ni pokazala interesa za delo, itd.), kot tudi v zvezi z očitki, da je zamujala na delo in predčasno odhajala z dela ter da je odklanjala delo, skladna in v pretežnem delu tudi potrjena z listinsko dokumentacijo. Tako npr. elektronsko sporočilo z dne 13. 10. 2017 (B11), zapisi razgovora vodij s tožnico (B3, B4), evidence prisotnosti (B7) dokazujejo, da je tožnica zavračala opravljanje dela na drugih oddelkih, na katerih bi lahko osvojila dodatna znanja in veščine, da je zamujala na delo in samovoljno, brez odobritve nadrejenih predčasno zapuščala delovno mesto.

19. Pritožbene navedbe, da v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni dopustno očitati kršitev pogodbenih obveznosti, so neutemeljene. Res je sicer, da je kršenje pogodbenih obveznosti načeloma podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga, ki je opredeljen v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, vendar pa ni izključeno, da delodajalec prav zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja presodi, da delo delavca ne ustreza njegovim pričakovanjem, ki jih ta utemeljeno oblikuje glede na zahteve delovnega mesta, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 301/2010 ter odločitvami pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 12/2019, Pdp 664/2015 in Pdp 1077/2014).

20. Tožničin ugovor, da ji ni bilo omogočeno delati v dopoldanskem času in s tem osvojiti vsa potrebna znanja, kar je bil eden izmed očitkov v odpovedi, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnica na lastno željo večino časa delala le popoldne, da je bila ob tem večkrat opozorjena, da se zato ne bo mogla naučiti vseh potrebnih znanj in veščin, ki se od nje pričakujejo in da je kljub temu zavrnila delo v dopoldanskem času. Ob upoštevanju teh ugotovitev tožnica odgovornosti za to, da ni pridobila ustreznih znanj in veščin delovnega mesta, ki ga je zasedala, ne more prenesti na toženo stranko.

21. Glede na to, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo zlorabe instituta poskusnega dela, niti da bi bila tožnici odpoved podana zaradi nedopustnih razlogov, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica svojih delovnih obveznosti ne more izpolnjevati v skladu z njenimi pričakovanji in ji je zato zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

22. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v odločitvi glede plačila odškodnine zaradi mobinga (denarni del tožbenega zahtevka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 334/2019
• VDSS Sklep Pdp 46/2017
• VDSS Sklep Pdp 948/2016