VDSS Sodba Pdp 727/2019

Jedro

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor policije. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih notranje varnosti moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak kdaj je o tem dejansko bil obveščen.

Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je pomembno, kakšnega pomena je obveznost, ki bi jo delavec moral opraviti, pa je ni, oziroma jo je opravil z zamudo. Tožnik je bil pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa in vodja policijske postaje, zato je bilo od njega pričakovati še posebno skrbnost. Vse tri prekrškovne zadeve je tožnik v obravnavanje samoiniciativno prevzel od pomočnika in postopek nadaljeval šele po poizvedovanju in opozorilu, ko je tudi oddal dokumentacijo v knjiženje - kar se sicer opravi vsaj naslednji dan po prejemu vse dokumentacije s strani policista na terenu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 16. 4. 2015, reintegracijski in reparacijski zahtevek. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev o stroških tožene stranke, se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je bila tožena stranka v ponovljenem postopku prekludirana z navedbami in dokazi glede pravočasnosti odpovedi, saj ni navedla opravičljivih razlogov, zaradi katerih jih ni mogla navesti in predlagati pred prvim narokom za glavno obravnavo. Do teh navedb tožnika se sodišče ni opredelilo. Zato je storilo kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 286. členom ZPP ter absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je imelo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik vztraja, da tožena stranka izredne odpovedi ni podala pravočasno. Očitana kršitev, ki je opredeljena na strani 2 obrazložitve sklepa o izredni odpovedi, je bila storjena 1. 6. 2013, vse ostale pa v letu 2013, zato je objektivni 6-mesečni rok že potekel, kar je potrdila tudi Komisija za pritožbe. Izredna odpoved je bila podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Tožena stranka je bila z domnevnimi kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, seznanjena že 3. 3. 2015, ko se je o njih seznanil A.A. oziroma 5. 3. 2015, ko je bila poslana kazenska ovadba zoper tožnika na Specializirano državno tožilstvo (SDT). Dne 13. 3. 2015 je bila izdana odločba o premestitvi tožnika na delovno mesto inšpektorja. Če tožena stranka ne bi že takrat menila, da so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne bi poslala ovadbe na SDT niti premestila tožnika na drugo delovno mesto. Tožnik opozarja na pomanjkljivo obrazložitev odločbe o začasni premestitvi oziroma napotitvi. Dejanski razlog za premestitev so bile tožnikove domnevne kršitve, uvedba notranje varnostnega postopka in kazenska ovadba na SDT, s čimer se je generalni direktor policije seznanil že pred podpisom odločbe o premestitvi. Tožnik je v zvezi njegovo premestitvijo predlagal izvedbo dokaza s pridobitvijo spisa, sodišče pa ga neutemeljeno ni izvedlo. Zato ni sprejemljivo stališče sodišča, da se je tožena stranka s kršitvami seznanila šele z izdelavo poročila o ugotovitvah notranjega varnostnega postopka. Tožnik meni, da sta morali biti kazenska ovadba in prijava na SDT posredovani uradu generalnega direktorja policije, ki je bil s sumom storitve kaznivih dejanj seznanjen že 5. 3. 2015. Sicer pa SDT ni ugotovilo ničesar novega glede znakov kaznivega dejanja oziroma razlogov za odpoved. Že z naznanilom SDT so bili znani vsi domnevni znaki kaznivega dejanja. Če predstojnik o tem ni bil seznanjen, to ne more iti v škodo delavca. B.B. je notranji varnostni postopek opravil brez pooblastila generalnega direktorja. Vodja PU C. bi moral generalnemu direktorju poročati o notranjevarnostnem pojavu. Če generalni direktor policije o tem ni bil obveščen, je bil ta postopek nezakonit. Če pa je generalni direktor pooblastil predstojnika PU C. za vodenje postopka izredne odpovedi, je razloge za odpoved ugotovil najkasneje 5. 3. 2015. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, zato je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je tudi 8. člen ZPP, ker ni opravilo vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj in je posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje. Vsa dejstva, na katera se sklicuje sodišče, izhajajo od D.D., saj sta se nanj sklicevala A.A. in E.E., medtem ko preostala dokumentacija izpovedi te priče ne potrjuje, prav tako se v posebnem postopku niso odkrili novi dokazi. Neživljenjsko je, da je le D.D. zaznaval nepravilnosti pri delu tožnika, ter da je šlo v več kršitvah obveznosti za isto osebo - F.F.. Nemogoče je, da bi si D.D. tako podrobno zapomnil dogajanje, iz njegove izpovedbe izhaja nastrojenost proti tožniku. Pri očitanih kršitvah se sodišče ni opredelilo do oprostilne sodbe kazenskega sodišča I K 32087/2016 z dne 18. 10. 2017, potrjene s sodbo pritožbenega sodišča IV Kp 32087/2016 z dne 17. 4. 2018, ki temeljita na identičnem dejanskem stanju. Glede prve očitane kršitve je kazensko sodišče tožnika pravnomočno oprostilo storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1, kar bi moralo pri odločitvi upoštevati tudi delovno sodišče. Sodišče je napačno zaključilo, da naj bi izpoved G.G. potrjevala izpoved D.D.. Tudi sicer se iz sodbe ne da razbrati, kaj so ugotovitve sodišča in kaj povzetek izpovedi prič. Sicer pa je sodišče sprejelo izpoved priče D.D., da mu je tožnik predlagal, naj F.F. izreče le opozorilo, kar pa ne ustreza povsem opisu dejanja iz odpovedi, iz katere izhaja, da je želel, da F.F. sploh ne bi kaznoval. Tožnik od D.D. ni zahteval nezakonitega postopanja, saj Zakon o prekrških (ZP-1) dopušča, da se lahko storilcu namesto uvedbe postopka o prekršku oziroma izdaje odločbe o prekršku izreče opozorilo. Zmotna je ugotovitev o tožnikovi krivdi, saj je D.D. prepustil postopanje v zadevi. To pomeni, da pri prvi kršitvi ni podan odpovedni razlog iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodba je nerazumljiva v delu, kjer sodišče opisuje posledice opustitev vodenja treh prekrškovnih postopkov. Napačno je ocenilo, da gre za kršitev pogodbenih obveznosti, če so bili določeni prekrškovni postopki v evidenco vneseni s časovnim zamikom. V zvezi s tem je sodišče sicer ugotovilo, da tožnik ni kršil ZP-1, nato pa v nasprotju s tem zaključilo, da tožnik ni opravil uradnih dejanj. H.H. in I.I. sta potrdila, da so se zadeve kopičile in so prednostno obravnavali zadeve, katerim je grozilo zastaranje, v letu 2012 pa so dobili navodilo, da se zadev v evidenco ne sme vnašati takoj ob zaznavi prekrška, temveč šele, ko se o njem prične vsebinsko odločati. Očitki sodišča o zadrževanju zadev so nesklepčni. Ni se opredelilo do dejstva, da je tožnik zaradi specifičnosti prekrškovnih zadev od nadrejenih organov zahteval navodila, kako ravnati v teh zadevah, ki jih ni prejel, kar je onemogočalo nadaljevanje prekrškovnih postopkov. S tem je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni upoštevalo dejstva, da so bile tožniku dodeljene v reševanje zadeve iz PP C., ki jih je bilo treba prioritetno rešiti. Druga očitana kršitev ni hujše narave, tudi tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti, saj je imel tehtne razloge za to, da ni nadaljeval z reševanjem očitanih treh prekrškovnih zadev, zlasti pa ni prišlo do njihovega zastaranja. Okoliščine primera glede druge očitane kršitve ne utemeljujejo izredne odpovedi, ampak bi morala tožena stranka izreči milejši ukrep. V zvezi z drugo očitano kršitvijo je potekel šestmesečni objektivni rok za odpoved glede na to, da ne gre za nadaljevano dejanje. Glede tretje kršitve bi morala tožena stranka in ne tožnik dokazati, da je družba J. d. o. o. črpala električno energijo, sicer pa iz notranje varnostnega postopka izhaja, da pregled porabe za leta 2011-2014 ne daje natančnega odgovora, ali in koliko električne energije naj bi bilo porabljeno in za koliko je bil domnevno oškodovan proračun Republike Slovenije. Na tej podlagi tožena stranka ne bi mogla tožniku odpovedati pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa ni pojasnilo, kako naj bi tožnik navedeni družbi z možnostjo uporabe električne energije pridobil nepremoženjsko korist. Tudi v zvezi z obvestilom na oglasni deski (četrta kršitev) ni jasno, kako naj bi si tožnik pridobil protipravno korist, saj lahko vsak pokliče na številko 113 in zahteva patruljo. Sodba v tem delu ni jasna oz. so razlogi med seboj v nasprotju. Niso upoštevana stališča Vrhovnega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Tožena stranka ni podala navedb v zvezi s tem, ali je možno nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče je pomanjkljivo trditveno podlago nedopustno nadomestilo z zaslišanjem priče K.K., ki v postopku prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni imel nobene vloge. D.D. bi moral posredovati dokumentacijo o domnevnih kršitvah tožnika pristojnim organom, a tega ni storil, A.A. je to storil šele po dveh letih, a tožena stranka zoper njiju ni uvedla takega notranjega varnostnega postopka kot v zvezi s tožnikom, zato gre za diskriminacijo. Tožena stranka tega ni prerekala, zato gre za dokazano dejstvo, ki pa ga sodišče ni upoštevalo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sodbo Pdp 200/2017 z dne 17. 8. 2017 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je s sklepom VIII Ips 337/2017 z dne 12. 9. 2018 sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku preveri, ali so pri prvi očitani kršitvi dejansko sploh podani znaki kaznivega dejanja in ustrezna krivdna oblika, enako tudi pri drugi in tretji očitani kršitvi, ter da naj ponovno preizkusi tudi, ali so morebiti že v opisu očitanih dejanj vsebovani tudi ustrezni opisi očitanih kršitev iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ali so te kršitve sploh podane ter ali je v zvezi s temi kršitvami odpoved z dne 16. 4. 2015 pravočasna, kar je tudi storilo.

7. Tožena stranka je tožniku, ki je bil v času očitanih kršitev zaposlen na delovnem mestu komandirja policijske postaje, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in drugi alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko:

- je kot komandir policijske postaje izrabil svoj položaj ali svoj resnični ali domnevni vpliv in posredoval, da se 1. 6. 2013 v postopku policistov D.D. in G.G. zoper F.F. ne bi opravilo uradno dejanje (prva kršitev);

- v treh prekrškovnih postopkih zoper voznike tovornih vozil v lasti družbe J. d. o. o. zaradi prekrškov z dne 6. 9. 2013, 12. 9. 2013 in 10. 10. 2013 najprej več kot eno leto ni nadaljeval postopka, v teh zadevah pa vse do 9. 3. 2015 s strani prekrškovnega organa PP L., katerega pooblaščena oseba je bil tožnik, ni bil izveden ukrep (druga kršitev);

- je v letu 2013 dal dovoljenje za napeljavo električnega kabla iz objekta PP L. za potrebe družbe J. d. o. o. (tretja kršitev);

- je 28. 10. 2013 na elektronski oglasni deski PP L. objavil obvestilo, naj v primeru sprožitve alarma v njegovi stanovanjski hiši in klicu družbe za varovanje na kraj pošljejo policijsko patruljo (četrta kršitev).

8. Odločitev sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku temelji na tem, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Za prvo očitano kršitev je obrazložilo, da je tožnik s to kršitvijo izpolnil znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1, pri drugi in četrti očitani kršitvi pa je izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Glede druge očitane kršitve, ko tožnik v treh prekrškovnih postopkih zoper voznika tovornih vozil v lasti družbe J. d. o. o. več mesecev ni nadaljeval postopka itd., je ugotovilo, da gre za razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Presodilo je, da s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

9. Pritožbeni očitek se nanaša na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP (in posledično na zmotno uporabo materialnega prava). Sodišče naj bi jo storilo, ker je pri odločitvi upoštevalo prepozne trditve in dokaze, s katerim je tožena stranka utemeljevala pravočasnost odpovedi. Katera dejstva so pomembna za dokazovanje pravočasnosti izredne odpovedi, izhaja iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki smiselno določa, da med dnevom, ko delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved in med dnevom, ko jo poda, ne sme preteči več kot 30 dni. Za pravočasnost sta torej odločilni dve dejstvi: kdaj je delodajalec ugotovil razlog za odpoved in kdaj je podal odpoved. Ti dve dejstvi je bila dolžna navesti in ju dokazati tožena stranka, kar je tudi pravočasno storila. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v ponovljenem postopku - v skladu z napotili iz razveljavitvenega sklepa razčiščevalo, ali se je generalni direktor policije kot pristojna oseba za podajo izredne odpovedi dejansko seznanil z razlogi za to odpoved z obvestilom državnemu tožilstvu že 5. 3. 2015, kar je šteti za ovadbo, ali pa šele na podlagi posebnega poročila z dne 18. 3. 2015. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ugotavljalo dejstev, ki niso bila pravočasno navedena niti ni izvajalo dokazov, ki niso bili pravočasno predlagani. Dejansko stanje je dopolnilo v skladu s procesnimi pravili o izvajanju dokazov. Ta pravila je ustrezno upoštevalo s tem, ko je dodatno zaslišalo priče v zvezi z datumom ugotovitve razloga za izredno odpoved in te izpovedi vključilo v dopolnjeno dokazno oceno. Zato nista podani relativna kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in tudi ne absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v tem delu ni utemeljen. Ugotovilo je, da je 30-dnevni subjektivni rok začel teči 26. 3. 2015, ko je bil generalni direktor policije seznanjen s posebnim poročilom z dne 18. 3. 2015. Po prepričanju tožnika naj bi rok za podajo odpovedi začel teči že prej, in sicer z naznanitvijo s strani A.A. 5. 3. 2015, oziroma najkasneje 13. 3. 2015, ko je bila izdana odločba o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto. Vendar pa navedena datuma nista odločilna za presojo pravočasnosti odpovedi. Ključno je dejansko vprašanje, kdaj je bil generalni direktor policije obveščen o kršitvah tožnika oziroma kdaj je ugotovil razloge za izredno odpoved, ne pa kdaj bi po tožnikovi oceni moral biti obveščen o kršitvah. Pri tem se tožnik sklicuje na pomanjkljivo obrazložitev odločbe o začasni premestitvi, kar pa ni predmet tega spora o zakonitosti odpovedi. Zato niso relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (dejanske) razloge začasne premestitve tožnika.

11. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor policije. Rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči, ko delodajalec ugotovi odpovedni razlog. Ker gre za osebo, ki nastopa in odloča v imenu takšnega organa, subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani te osebe. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve. Presojo vprašanja, kdaj je začel teči rok za odpoved, ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi delodajalec po pravilih notranje varnosti moral biti obveščen o kršitvah delavca, ampak kdaj je o tem dejansko bil obveščen. To pa je bilo očitno 26. 3. 2015, ko je generalni direktor s strani PU C. prejel poročilo o očitanih kršitvah z dne 18. 3. 2015 in je bil v celoti seznanjen z njimi. Rok 30 dni za podajo izredne odpovedi se torej do dneva podaje izredne odpovedi (16. 4. 2015) še ni iztekel. Sodišče je v 9. - 12. točki obrazložitve sodbe podrobno obrazložilo dokazno oceno glede datuma ugotovitve odpovednega razloga. Z razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Izpodbijano sodbo je v tem delu mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je dejanske zaključke oprlo na izpoved priče D.D.. Vsebinsko prepričljivi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva metodološkega napotka o oblikovanju dokazne oziroma procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih pa je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke. Pritožbene navedbe, da preostala dokumentacija ne potrjuje izpovedi navedene priče, so sicer le pavšalne. Dejstvo, da je priča D.D. enako izpovedala ob uradnem razgovoru, prijavi nedovoljenega ravnanja in na sodišču, je sodišče utemeljeno upoštevalo pri presoji verodostojnosti te priče. Tudi sicer je sodišče prve stopnje vse izvedene dokaze pravilno povzelo in jih nato upoštevalo pri svoji odločitvi.

13. Pritožba pa utemeljeno opozarja na zmotno presojo sodišča prve stopnje, da prva očitana kršitev vsebuje vse znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1 (Sprejemanje koristi za nezakonito posredovanje). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s to kršitvijo izhaja, da naj bi tožnik izpolnil znake tega kaznivega dejanja s tem, ko je ''želel od policista D.D., da kršitelja F.F. ne bi kaznoval za prekoračitev hitrosti'' (opis iz izredne odpovedi), vendar se sodišče prve stopnje razen tega, da naj bi imela očitana kršitev znake kaznivega dejanja, do teh znakov ni ustrezno opredelilo. Sodišče je v ponovljenem sojenju sprejelo izpoved D.D., da mu je tožnik predlagal, naj F.F. izreče le opozorilo (kar ne ustreza povsem opisu dejanja iz odpovedi - iz katere izhaja, da je želel, da se navedenega sploh ne bi kaznovalo). Glede na to, da je sodišče sprejelo citirano izpoved D.D., pa je zmotno presodilo, da so v ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 263. člena KZ-1. Za posredovanje v smislu navedene določbe gre samo v tistih primerih, ko skušajo storilci izven okvira svojih formalnih pristojnosti in pooblastil pri uradnih osebah doseči nek nezakonit cilj oziroma odločitev (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 10314/2012 z dne 17. 7. 2014). Tožnik s tem, ko je D.D. predlagal, naj F.F. izreče le opozorilo, ni zahteval nezakonitega postopanja, saj ZP-1 v prvem odstavku 53. člena dopušča, da se lahko storilcu namesto uvedbe postopka o prekršku oziroma izdaje odločbe o prekršku, izreče opozorilo. Poleg tega dvom v naklep tožnika potrjuje tudi okoliščina, ko tožnik ni odgovoril nič na to, ko mu je D.D. rekel, da bo postopek izpeljal tako, kot je potrebno. Če bi tožnik imel naklep, da vpliva na D.D., bi nanj začel pritiskati, tako pa mu je zgolj prepustil postopanje v zadevi. To pomeni, da za navedeno kršitev ni podana niti ustrezna krivdna oblika. Takšno presojo o neobstoju znakov kaznivega dejanja pri prvi očitani kršitvi potrjuje tudi pravnomočna odločitev Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. I K 32087/2016 z dne 18. 10. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 32087/2016 z dne 17. 4. 2018, ki se nanaša isto dejansko stanje. Te odločitve sodišče prve stopnje po pravilnem očitku pritožbe napačno ni upoštevalo.

14. Obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnik kršil tudi s tem, ko je v letu 2013 brez odobritve nadrejenih na Policijski upravi C. družbi J. dovolil priklop električnega kabla (tretja kršitev), vendar po oceni pritožbenega sodišča tožnik tudi s tem ravnanjem ni izpolnil znakov kaznivega dejanja Zlorabe uradnega položaja po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje, saj možnost porabe električne energije ne predstavlja pridobitve nepremoženjske koristi. Pri tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik dokazati, ali je dejansko prišlo do porabe električne energije s strani družbe J., saj je dokazno breme glede dokazovanja tega dejstva, to je glede porabe električne energije, na strani tožene stranke.

15. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so podani znaki navedenega kaznivega dejanja tudi glede četrte kršitve pogodbenih obveznosti z dne 28. 10. 2013, ko je tožnik na oglasni deski PP L. objavil obvestilo: "v stanovanjski hiši v M. imam vgrajen alarm, ki je vezan na varovanje. V kolikor operaterju v primeru sprožitve ne bom dosegljiv na nobeno številko, bo poklical na ... in policistu povedal: ... sprožil se je alarm v stanovanjski hiši komandirja N.N. v M.. Na kraj pošljite patruljo in me obvestite. Lp", s čimer naj bi si pridobil nepremoženjsko korist v obliki naročila za ukrepanje policistov za svoje zasebne namene. V zvezi s to očitano kršitvijo je sodišče obrazložilo, da si je tožnik dejansko pridobil nepremoženjsko korist v obliki naročila za ukrepanje policistov in izpolnil tudi znake kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1, češ da ni dvoma, da je prestopil meje in zlorabil svoj položaj. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da kršitev po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 v tem primeru ne more biti podana že zato, ker je znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske (in ne nepremoženjske) koristi. Nadalje iz gornjega obvestila ne izhaja, da je tožnik dejansko naročil storitve, ki naj bi jih sicer izvajala družba za varovanje - iz obvestila ne izhaja, da bi policija lahko opravila katerekoli konkretne storitve namesto zasebnega varovanja; to varovanje izvaja le storitve, za katere je pristojno v pogodbenem odnosu, ki pa jih tožnik z obvestilom ni prenesel na policijo. Iz obvestila tako ne izhaja, da je tožnik izrabil svoj uradni položaj ali prestopil meje svojih uradnih pravic tako, da bi prav s tem obvestilom zavezal ostale policiste, da morajo ukrepati ob klicu zasebnega varovanja. Obvestila ni mogoče šteti za naložitev oziroma zavezujoče naročilo (navodilo) v smislu izrabe uradnega položaja ali prestopa meja uradnih pravic. Zato tudi četrta očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja po 257. členu KZ-1.

16. Glede na vse navedeno prva, tretja in četrta očitana kršitev nimajo znakov kaznivih dejanj, kar pomeni, da odpovedni razlog po 1. alineji 110. člena ZDR-1 ni podan. Te kršitve ne morejo predstavljati niti odpovednega razloga po 2. alineji 110. člena ZDR-1, saj zanje ne pride v poštev daljši objektivni rok za podajo izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. To pa ne velja za drugo očitano kršitev v zvezi z nevestnim ravnanjem v primeru očitanih prekrškov družbe J. d. o. o., z dne 6. 9. 2013, 12. 9. 2013 in 10. 10. 2013, za katero je sicer že sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1. V zvezi s tem se tožniku očita tudi malomarno delo, ker ob očitanih prekrških voznikov družbe J. d. o. o. v letu 2013 niti kasneje, vse do 9. 3. 2015, ni izvedel ustreznih ukrepov. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da v primeru trajajočih kršitev rok za odpoved ne teče od dneva, ko pride do kršitve (ko se kršitev "začne"), ampak najkasneje od dneva, ko preneha. Vse dotlej kršitev traja. To velja v primeru opustitve uradnih dejanj, ki so po ugotovitvi sodišča prenehala v začetku decembra 2014. Ker je drugo očitano kršitev tožnik storil pred iztekom objektivnega šestmesečnega roka, je bila za to kršitev izredna odpoved iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pravočasna.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je opustitev opravljanja uradnih dejanj zoper družbo J. d. o. o. štelo za hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bila storjena iz hude malomarnosti. Pri presoji, ali gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja je pomembno, kakšnega pomena je obveznost, ki bi jo delavec moral opraviti, pa je ni, oziroma jo je opravil z zamudo. Tožnik je bil pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa PP L. in vodja policijske postaje, zato je bilo od njega pričakovati še posebno skrbnost. Vse tri prekrškovne zadeve je tožnik v obravnavanje samoiniciativno prevzel od pomočnika I.I. in postopek nadaljeval šele po poizvedovanju D.D. in opozorilu I.I. v decembru 2014, ko je tudi oddal dokumentacijo v knjiženje - kar se sicer opravi vsaj naslednji dan po prejemu vse dokumentacije s strani policista na terenu.

18. Po 13. členu pogodbe o zaposlitvi mora tožnik svoje delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno, po navodilih delodajalca in skladno s pravili stroke, kodeksom policijske etike in pravili policije. V 14. členu pogodbe pa je določeno, da se mora delavec vzdržati vseh ravnanj, ki delodajalcu materialno ali moralno škodujejo oziroma bi lahko škodovala interesom delodajalca. Med temi ravnanji je med drugim izpostavljeno neizpolnjevanje, nevestno, nepravočasno ali malomarno izvrševanje delovnih in drugih obveznosti, ki so opredeljene v aktih delodajalca, opustitev dolžnega ravnanja, s čimer se ovira ali onemogoča delovni proces pri delodajalcu. Bistveno je, da tožnik po prejemu dokumentacije s strani policista D.D. (v septembru oziroma oktobru 2013) ni nadaljeval postopka več kot eno leto, vse do decembra 2014, za tak zastoj v postopku pa ni imel tehtnih razlogov. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je treba del krivde pripisati predodelitvi prekrškovnih zadev iz PP C. oz. preobremenjenosti ter nadrejenim organom, od katerih je zahteval pojasnila, kako ravnati v teh zadevah. Neuspešno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, da za tožnikovo opustitev ni videti tehtnih razlogov, kot izhaja iz 29. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, s čimer v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. S tem v zvezi tudi ni utemeljen niti očitek kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. V vseh treh spornih zadevah ukrep ni bil izveden niti do pričetka notranjega varnostnega postopka z dne 9. 3. 2015, zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da gre za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti - četudi ni prišlo do kršitev določb ZP-1 zaradi poteka zastaralnih rokov. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik ravnal s hudo malomarnostjo. Opustil je skrbnost, ki se pričakuje od javnega uslužbenca, ki opravlja delo komandirja policijske postaje, kakršnega je opravljal tožnik. Obravnavane odpovedi ni mogoče oceniti kot ukrep, ki bi bil nesorazmeren s težo in pomenom očitane kršitve.

20. Sodišče prve stopnje je tudi podrobno obrazložilo, zakaj upoštevaje vse okoliščine in interese obeh strank ni možno nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožena stranka tega pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni pravočasno navedla. Svoje mnenje glede možnosti nadaljevanja pogodbe o zaposlitvi je jasno izrazila že v sami odpovedi, nato pa še v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2016, ko je v zvezi s tem predlagala tudi zaslišanje priče K.K.. Zmotno je stališče pritožbe, da navedenega pogoja ni možno dokazovati z izpovedjo te priče. Sodišče ni vezano na nobena dokazna pravila, zato je porušeno zaupanje tožene stranke do tožnika lahko ugotavljalo tudi s to pričo.

21. Neutemeljene so pritožbene navedbe v smeri domnevne diskriminacije tožnika, češ da bi morala tožena stranka sprožiti notranje varnostne postopke tudi zoper D.D. in A.A., ker o kršitvah, ki se jih očita tožniku, nista (takoj) seznanila tožene stranke. Ob ugotovitvi, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ni pomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih (VIII Ips 179/2016). Še toliko manj je pomembno, kako je ali bi morala tožena stranka ravnati zoper delavce, ki o kršitvah tožnika niso takoj seznanili nadrejenih. Na presojo tožnikove kršitve to ne vpliva. Tudi ker sta bila D.D. in A.A. tožniku podrejena, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča življenjsko, da o njegovih kršitvah nista takoj seznanila tožniku nadrejenih na PU C..

22. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 8/2020
• VDSS Sodba Pdp 503/2017
• VDSS Sodba Pdp 1051/2018