VDSS Sodba Pdp 403/2019

Jedro

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da ni odločilno, ali so receptorji tožnico vpisovali v evidenco prisotnosti gostov oziroma obiskovalcev, saj je tudi brez teh vpisov ugotovljeno, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnica od 17. 10. 2016 do 27. 12. 2017 pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za delovno mesto snažilke, in sicer za štiri urni dnevni delovni čas v obdobju od 17. 10. 2016 do 28. 2. 2017 in od 11. 3. 2017 do 27. 12. 2017 in za šesturni dnevni delovni čas v obdobju od 1. 3. 2017 do 10. 3. 2017 (točka I a) izreka) ter da je tožena stranka tožnici z dnem 13. 3. 2017 nezakonito prekinila delovno razmerje (točka I b) izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati nadomestilo bruto plače v višini 205,58 EUR za čas od 17. 10. 2016 do 31. 10. 2016, 395,36 EUR mesečno za november in december 2016, 402,48 EUR mesečno od januarja do septembra 2017, razen za marec 2017, ko je dolžna obračunati 472,91 EUR, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek: a) da ima tožnica od 28. 12. 2017 dalje pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto snažilke in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto snažilke; b) da ima tožnica pri toženi stranki v obdobju od 17. 10. 2016 do 28. 2. 2017 in od 11. 3. 2017 do 27. 12. 2017 delovno razmerje tudi za preostale štiri ure dnevno, v obdobju od 1. 3. 2017 do 10. 3. 2017 pa za preostali dve uri dnevno; c) da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati nadomestilo bruto plače v višini 4.479,70 EUR, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati neto znesek; d) da je tožena stranka dolžna tožnici plačati neto nadomestilo plače v višini 6.957,65 EUR in zakonske zamudne obresti od neto zneskov, navedenih v izreku sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega neto zneska, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve sodne odločbe povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.232,91 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki opravljala dela in naloge čistilke v štiri oziroma šest urnem delovnem času. Dnevno je namreč delo opravljala od 14. do 21. ure. Pisala si je svojo dnevno prisotnost na delu, evidenco pa sedaj prilaga k pritožbi. Glede na sam obseg dela je odločitev sodišča prve stopnje nelogična in neutemeljena, saj tožnica naloženega ji dela objektivno ni mogla izvesti v štiri urnem delovnem času.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da v tem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba navaja, da je tožena stranka tožnici ponudila delo za določen čas in sicer za čas trajanja pogodbe z upravnikom A. d.o.o. Njeno delovno razmerje je prenehalo s potekom pogodbe z upravnikom. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici prizna delovno razmerje od 17. 10. 2016 do 27. 12. 2017, napačna, saj bi kvečjemu lahko obstajalo do 10. 3. 2017, ko je prenehala pogodba z upravnikom. Glede obstoja elementov delovnega razmerja navaja, da sodišče teh elementov ni pravilno ugotovilo oziroma da jih tožnica ni uspela dokazati. Dela ni opravljala po navodilih in pod nadzorstvom tožene stranke, saj je s strani tožene stranke prejela navodila za čiščenje, ki jih je izdalo B., katerega prostore je tožnica čistila. Iz navodil izhaja, da morajo delavci, ki izvajajo čiščenje pri naročniku, varnostno receptorski službi evidentirati prisotnost zadrževanja v prostorih. Tožnico receptorji niso vpisovali v evidenco. Tožena stranka ni tožnici dajala nobenih navodil, ki bi se nanašala na samo čiščenje, česar tožnica niti ni zatrjevala. V preostalem delu je bila povsem samostojna, opravljala je delo po svojih kriterijih in zahtevah, v časovnem okvirju po svoji presoji, znotraj dovoljenih okvirov in ni bila v organiziranem delovnem procesu. Tožena stranka je ni nadzorovala ali preverjala. Tožnica je imela na voljo vsa čistilna sredstva, saj jih je zagotavljalo B. Napačno je tudi ugotovljeno število ur, ki jih je tožnica opravila v obdobju od 17. 10. 2016 do 28. 2. 2017, in sicer, da je delala po 4 ure dnevno. To odločitev je sodišče prve stopnje sprejelo mimo vseh izpovedb prič, pri čemer je storilo absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Tožnica je neverodostojno izpovedala o prihodih in odhodih z B., saj njene izpovedi ni potrdila niti ena od zaslišanih prič. Na podlagi izpovedi vseh zaslišanih prič ni mogoče natančno ugotoviti tožničinih prihodov in odhodov. Sodišče prve stopnje je odločitev sprejelo na podlagi izraza "okoli" in povsem pavšalno zaključilo, da to pomeni ob 18.30 uri. Priče so izpovedale, da so tožnico videle odhajati okoli 18.00 ure, pri čemer so tudi priče delale do 18. ure. Logičen zaključek je, da je tožnica odhajala z dela pred 18. uro. Upravnik A. d. o. o. je za čiščenje celotne stavbe B. priznal pet ur dnevno, tožnica pa je izpovedala, da je iz tega naslova dobila 1.300,00 EUR mesečno. Tožena stranka priznava, da je tožnica v obdobju od 1. 3. 2017 do 10. 3. 2017, ko je čistila še D. in C., delala dlje kot običajno, nikakor pa ne šest ur dnevno. Tožnica je prejemala zneske po 150,00 EUR, kar skupaj znaša 900,00 EUR. Gre za nesporni prejemek, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje upoštevati in v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker ji ni prenehalo na enega od načinov iz 77. člena ZDR-1. Posledično je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V kolikor bi sodišče kljub pritožbenim navedbam štelo, da so podani elementi delovnega razmerja, predlaga, da bi se štiri urni delovnik znižal na triurnega, šest urni pa na pet urnega. Glede odločitve o stroških postopka navaja, da bi moralo sodišče tožnici naložiti povrnitev vseh stroškov tožene stranke.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke, predlagali njuno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je ugotovilo, da je tožnica opravljala dela in naloge čistilke v štiri oziroma šest urnem delovnem času. Pritožba tožnice v tem delu sodbi neutemeljeno očita protispisnost, torej da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica delala v štiri oziroma šest urnem delovniku, svojo odločitev pa je obrazložilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami, ki niso v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnica v tem delu dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Pritožba tožene stranke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila sodba sodišča prve stopnje neobrazložena glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas do dneva, ko se je tožena stranka izbrisala iz poslovnega registra kot samostojni podjetnik posameznik. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, vendar ni navedlo pravne podlage za svoj zaključek. Ker pa je pravilno ugotovljeno, da tožena stranka s tožnico ni sklenila pisne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se po drugem odstavku 12. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l, RS, št. 21/2013 in nasl.) domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas ter trajanje pogodbe o zaposlitvi omejilo na čas trajanja opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika. Pomanjkljivost sodbe sodišča prve stopnje torej ni takšne narave, da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka, saj je mogoče preizkusiti materialnopravno pravilnost izpodbijane sodbe. Tudi sicer je sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti glede vseh ugotovljenih pravno odločilnih dejstev in zavzetih materialnopravnih stališč.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in sprejelo pravna stališča, kot sledi:

- Tožnica je 17. 10. 2016 pričela opravljati delo čistilke pri toženi stranki.

- Ob pričetku opravljanja dela stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi.

- Tožena stranka je z družbo A. d. o. o. (upravnikom zgradbe) podpisala nekajmesečno pogodbo o čiščenju poslovnih prostorov B., z veljavnostjo od 12. 9. 2016 dalje.

- Tožnica je delo za toženca opravljala od 17. 10. 2016 do 10. 3. 2017.

- Receptorji na B. tožnice niso vpisovali v evidenco obiskovalcev, prav tako niso vpisovali drugih čistilk.

- Tožnica je od 17. 10. 2016 do 10. 3. 2017 za toženo stranko vsakodnevno čistila poslovne prostore 4. in 5. nadstropja B., od 1. 3. 2017 do 10. 3. 2017 pa tudi prostore C. in D. Delo je opravljala osebno, bila je vključena v organiziran proces dela, delala je po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, v primeru njene odsotnosti pa je morala tožena stranka zagotoviti nadomestnega delavca.

- Tožena stranka kot delodajalec ni vodila evidence delovnega časa tožnice.

- Na podlagi izpovedi vseh zaslišanih ni mogoče ugotoviti povsem natančnih ur tožničinih prihodov in odhodov. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da je trajanje tožničinega delovnika do 28. 2. 2017 najprimerneje oceniti na štiri ure dnevno.

- Tožnica je za čiščenje D. in C. porabila skupaj dve uri, zato je njen delovnik v obdobju od 1. 3. do 10. 3. 2017 obsegal 6 ur dnevno.

11. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica v času od 17. 10. 2016 do 28. 2. 2017 delala štiri ure dnevno. Tožnica to dokazno oceno neutemeljeno izpodbija s predložitvijo svoje lastne evidence prisotnosti na delu (A 2), ki jo je predložila šele k pritožbi, torej prepozno in je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tožnica niti ne zatrjuje, da bi bili za predložitev listine izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Zato so povsem nedokazane njene trditve, da naj bi delala do 21.00 ure.

12. Pritožba tožene stranke pa neutemeljeno navaja, da tožničino delo ni trajalo štiri ure (oziroma šest ur). Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo izpovedi vseh zaslišanih prič ter ugotovilo, da iz njih izhaja, da je tožnica na delo prihajala okoli 14.30 ure. Tožnica je po izpovedi tožene stranke z delom zaključevala med 18.00 in 18.30 uro. Sodišče prve stopnje je svoje stališče pravilno utemeljilo s tem, da priče večinoma navajajo prihode "okoli" 15.00 in odhode "okoli" 18.00 ure. Ker tožena stranka ni vodila lastne evidence prisotnosti tožnice na delu, čeprav bi to morala, je sodišče prve stopnje, tudi glede na izpoved tožene stranke, pravilno zaključilo, da takšna opredelitev ne pomeni nujno točno treh ur dela (od 15.00 do 18.00), temveč lahko zajema čas od 14.30 do 18.30 ure. Pritožba tožene stranke torej neutemeljeno navaja, da gre za "povsem pavšalen zaključek", da je tožnica delala do 18.30 ure, tudi če so jo nekatere priče videle, da je odhajala z dela ob 18.00 uri, pri čemer so tudi same delale do 18.00 ure. Ker je tožena stranka priznala, da je tožnica v obdobju od 1. 3. 2017 do 10. 3. 2017 čistila tudi prostore D. in C., je neutemeljen podrejen pritožbeni predlog, naj sodišče ugotovi tri oziroma pet urni delovnik, saj je glede na zahtevan obseg dela (čiščenje dveh nadstropij B.) in tožničino prisotnost na delu pravilno ugotovljeno trajanje tožničinega delovnika.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1 (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo, nepretrgano opravljanje dela, delo po navodilih in nadzorom delodajalca). Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja, da ni odločilno, ali so receptorji na B. tožnico vpisovali v evidenco prisotnosti gostov oziroma obiskovalcev, saj je tudi brez teh vpisov ugotovljeno, da je tožnica vsakodnevno prihajala na delo na B.

14. Pritožba tožene stranke protispisno zaključuje, da tožnici ni dajala navodil glede čiščenja, saj je sama navajala, da ji je izročila pisna navodila za čiščenje, ki jih je pripravilo B. Takšno izročitev je mogoče samo po sebi šteti za podajo navodila glede opravljanja dela, saj ni mogoče drugače razumeti pomena takšnega ravnanja tožene stranke. V zvezi s samimi navodili tožena stranka niti ne navaja, da bi tožnica čistila prostore "drugače" od ostalih čistilk, ali da prostori ne bi bili ustrezno očiščeni, zato so pritožbene navedbe glede navodil v zvezi z delom čiščenja nelogične, prav tako tudi stališče tožene stranke, da je bila tožnica pri svojem delu popolnoma samostojna.

15. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati plačila za delo v višini 150,00 EUR, je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da na podlagi izpovedb ni mogoče točno ugotoviti, kdaj naj bi bilo tožnici izročeno plačilo za delo in v kakšni višini. Upoštevalo je izpoved tožnice, da je prejeti denar uporabila za nakup čistil, predvsem pa za prevoz na delo (karta Urbana) in dnevni nakup malice. Tožena stranka je priznala, da tožnici malice ni plačevala, ker se o njej nista dogovorili, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica prejeto plačilo utemeljeno porabila v ta namen. Glede na obrazloženo torej tožena stranka ni dokazala, da bi izplačani zneski predstavljali plačo, zato pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

16. Glede na to, da je bila tožnica v delovnem razmerju za nedoločen čas, se pritožba tožene stranke neutemeljeno zavzema za stališče, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z 10. 3. 2017, torej z dnem, ko je prenehala veljati pogodba med toženo stranko in upravnikom stavbe A. d. o. o. in ko tožnica dejansko ni več prihajala na delo. Tožnici bi zato delovno razmerje lahko zakonito prenehalo le na podlagi enega izmed načinov, določenih v 77. členu ZDR-1.

17. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

19. Glede na to, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem po petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh v sporu, tožena stranka ni upravičena do stroškov odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 798/2010
• VDSS sodba Pdp 300/2010
• VDSS Sodba Pdp 560/2019