VDSS Sodba in sklep Psp 296/2019

Jedro

Nadomestilo za invalidnost ureja ZPIZ-2. Po 1. odstavku 125. člena ZPIZ-2 se zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje oziroma je prenehal opravljati dejavnost ali delo, ki je bila podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje, izplačuje za čas, ko je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Po sodni praksi revizijskega sodišča s pravnomočno odločbo priznana pravica lahko obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Pogoja prijave na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, morata torej biti izpolnjena ves čas izplačevanja nadomestila za invalidnost. Prijava na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti oseb, prijavljenih na tem zavodu, je urejeno v ZUTD.

Po 131. členu ZUTD se v evidenco iskalcev zaposlitve lahko prijavi vsaka oseba, ki potrebuje ukrepe, ki se zagotavljajo iskalcem zaposlitve. Zavod po uradni dolžnosti preneha voditi osebo v evidenci iskalcev zaposlitve z dnem nastanka razloga, če se v obdobju šestih mesecev po prijavi niti enkrat ne javi na zavodu (2. odstavek v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 132. člena ZUTD). O prenehanju vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve iz tega razloga zavod za zaposlovanje na zahtevo osebe izda potrdilo.

Čeprav ZUTD za izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, temveč je oseba po poteku šestih mesecev od vpisa izbrisana, če se ne javi zavodu za zaposlovanje, in je o izbrisu obveščena po navadi pošti, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri izbrisu iz evidence iskalcev zaposlitve dolžan postopati po osnovnih načelih upravnega postopka. Izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ima namreč posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno torej na prenehanju pravice do izplačevanja in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zavod za zaposlovanje bi zato moral skladno z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP pred prenehanjem vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve osebi omogočiti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi ter da se s tem v zvezi izjasni o izbrisu oziroma interesu za še nadaljnje vodenje v evidenci iskalcev zaposlitve. To še zlasti, če je bila oseba na dolžnost javljanja zavodu za zaposlovanje vsaj enkrat v 6 mesecih oziroma pred pretekom 6 mesecev od vpisa opozorjena le ustno ob vpisu v evidenco iskalcev zaposlitve.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi toženca pa se delno ugodi in se stroškovni izrek v III. točki odločbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek "1.559,89 EUR" zniža na znesek "1.448,99 EUR".

II. V preostalem se pritožba toženca zavrne in v nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožnik krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 9. 2017 in št. ... z dne 4. 8. 2017 (I. točka izreka). Tožbo v delu na ugotovitev, da ima tožnik pravico do izplačevanja nadomestila za invalidnost po odločbi toženca št. ... z dne 28. 8. 2013 in da se z dnem 4. 8. 2017 izplačevanje nadomestila za invalidnost ne ustavi, je zavrglo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 1.559,89 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Tožnik je bil z izrekom odločbe z dne 28. 8. 2013 poučen, da se najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju zavod za zaposlovanje). Ker se je 20. 9. 2013 prijavil v evidenco iskalcev zaposlitve, mu je bila z odločbo z dne 1. 4. 2014 priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 260,52 EUR na mesec od 24. 7. 2013 dalje. Z izrekom in tudi v obrazložitvi te odločbe je bil poučen o obveznosti prijave oziroma javljanja pri zavodu za zaposlovanje in dolžnosti izpolnjevanja obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, kot pogoju za izplačevanje nadomestila za invalidnost, in obveznosti sporočanja relevantnih sprememb. Do tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tožnik je tako kot drugi zavarovanci dolžan sam poskrbeti za svoje pravice. Namen obveznosti javljanja pri zavodu za zaposlovanje je pridobivanje informacij o trgu dela in zaposlovanju ter posledično pridobitev zaposlitve. Ker se tožnik kljub temu v 6 mesecih od prijave niti enkrat ni javil zavodu za zaposlovanje, je bil po 2. alineji 132. člena ZUTD izbrisan iz evidence iskalcev zaposlitve z 21. 5. 2014, o čemer je bil tudi obveščen. Osebno vročanje za takšna obvestila ni predpisano. A.A. je izpovedala, da je bilo obvestilo tožniku poslano po pošti. Obstaja verjetnost, da ga je tudi prejel, saj kot je sam izpovedal, z vročanjem sicer ni bilo težav in je bil v tistem obdobju doma. Če bi se redno javljal zavodu za zaposlovanje, do izbrisa ne bi prišlo in posledično niti do spremenjenih okoliščin, zaradi katerih je prišlo do prenehanja izplačevanja nadomestila za invalidnost. Na podlagi potrdila zavoda za zaposlovanje z dne 20. 7. 2017, da je bil tožnik z 21. 5. 2014 izbrisan iz evidence iskalcev zaposlitve, ki je javna listina, niso več podani pogoji za izplačevanje nadomestila za invalidnost. Zavod za zaposlovanje skrbi za izvajanje zavarovanja za primer brezposelnosti in je pristojen za zagotavljanje pravic iz tega zavarovanja v skladu z ZUTD. Sodišče je poseglo v postopanje zavoda za zaposlovanje, ki sploh ni stranka postopka. Tožnik je izpodbijal odločbe o nadomestilu za invalidnost, ne pa odločitve zavoda za zaposlovanje glede izbrisa. Z odločanjem o predhodnem vprašanju glede zakonitosti postopanja zavoda za zaposlovanje je presežena meja odločanja, torej presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb. Čeprav zavod za zaposlovanje o izbrisu iz evidence iskalcev zaposlitve ni izdal odločbe, izbris ne predstavlja pravice oziroma pravnega razmerja, temveč pravno dejstvo. Ustavna odločba št. Up-672/16-24 ni uporabljiva. Podredno bi bilo potrebno izplačevanje nadomestila za invalidnost po odločbi z dne 28. 8. 2013 oziroma pravilno po odločbi z dne 1. 4. 2014 omejiti do 5. 11. 2017. Z odločbo z dne 1. 12. 2017 je bilo namreč tožniku po ponovni prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve ponovno odmerjeno nadomestilo za invalidnost od 6. 11. 2017 dalje. Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka. Za prvi narok v ponovljenem sojenju je zmotno priznanih 300, namesto 150 točk nagrade. Zmotno je uporabljena tudi vrednost točke, saj ni upoštevana vrednosti glede na to, kdaj je bila posamezna odvetniška storitev opravljena.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe in sklepa ter povrnitev stroškov. Opozarja zlasti na ustavno odločbo št. Up-672/16-24 in na odločitev ESČP v zadevi Čakarević proti Hrvaški. Z odločbo z dne 4. 8. 2017 je prišlo do posega v pravnomočno odločbo z dne 1. 4. 2014.

4. Tožnik se pritožuje zoper stroškovni izrek v III. točki izreka, ker ni priznana nagrada za pripravljalni narok. Sodišča so pri odmeri stroškov od uveljavitve OT dalje dolžna upoštevati pojasnila in obvezne razlage OZS. Predlaga povrnitev stroškov.

5. Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, razen glede nagrade za prvi narok v ponovljenem sojenju, pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi toženca zoper odpravo izpodbijanih odločb in zavrženje dela tožbe (zoper I. in II. točko izreka)

7. Odprava izpodbijanih posamičnih upravnih aktov je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Na pritožbeno izvajanje je tako potrebno dodati le še naslednje.

8. Pritožbeno sodišče je v obravnavnem primeru enkrat že odločalo.² Ugodilo je tožnikovi pritožbi in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da razčisti vprašanje prijave in izbrisa tožnika iz evidence iskalcev zaposlitve, zlasti pa ali je prejel odločbo zavoda za zaposlovanje o izbrisu. Po zaslišanju tožnika, opravljenih poizvedbah pri zavodu za zaposlovanje in zaslišanju dveh uslužbenk tega zavoda, je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju pravilno zaključilo, da je tožniku pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost z 22. 5. 2014 nezakonito prenehala in je izplačevanje s 4. 8. 2017 nezakonito ustavljeno, ker je bil z 21. 5. 2014 nezakonito izbrisan iz evidence iskalcev zaposlitve.

9. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb, da zavarovanec, sedaj tožnik, nima pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost od 22. 5. 2014 dalje, da se izplačevanje tega nadomestila ustavi s 4. 8. 2017 in da bo o preplačilu in obveznosti vrnitve odločeno posebej. Pravica do nadomestila za invalidnost je bila tožniku, invalidu II. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 24. 7. 2013,³ priznana z odločbo z dne 1. 4. 2014 od 24. 7. 2013 dalje. S to odločbo je bilo tudi izrečeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje za čas prijave pri zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanja obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Tožnik se je 20. 9. 2013 vpisal v evidenco iskalcev zaposlitve. V predsodnem upravnem postopku pa je bilo ugotovljeno, da naj ne bi bili več podani zakonski pogoji za prejemanje nadomestila za invalidnost. Po potrdilu zavoda za zaposlovanje z dne 20. 7. 2017 kot javne listine⁴ je bil tožnik z dnem 21. 5. 2014 izpisan iz evidence iskalcev zaposlitve, od tega dne dalje ni prijavljen v nobeni evidenci in ni prejemnik denarnega nadomestila. Po ponovni prijavi v evidenco iskalcev zaposlitve 6. 11. 2017⁵ je bilo tožniku z odločbo z dne 1. 2. 2017⁶ ponovno odmerjeno nadomestilo za invalidnost od 6. 11. 2017 dalje.

10. Vendar je v ponovljenem sojenju prepričljivo dokazano:

- da o izbrisu iz evidence iskalcev zaposlitve ni bila izdana upravna odločba, temveč mu je bilo obvestilo o prenehanju vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve z dne 22. 5. 2014 poslano po navadni pošti, in vročitev tega obvestila ni dokazana,

- da je bil tožnik iz evidence izbrisan brez predhodnega pisnega opozorila zavoda za zaposlovanje, da se je dolžan v obdobju šestih mesecev po prijavi vsaj enkrat javiti na zavod (osebe so bile na to opozorjene zgolj ustno ob prijavi), in

- da tožniku pred izbrisom iz evidence iskalcev zaposlitve ni bilo omogočeno, da bi zavaroval in uveljavil svoje pravice niti mu ni bila dana možnost, da bi se o izbrisu predhodno izjavil, temveč je do izbrisa prišlo avtomatično, ob predpostavki, da za vpis v evidenco nima več interesa.

V takšnih okoliščinah je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik iz evidence iskalcev zaposlitve z 21. 5. 2014 izbrisan nezakonito in se zato v tej evidenci vodi tudi od tega dne dalje, lahko le pravilen.

11. Po 50. členu Ustave RS⁷ imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti. Država ureja med drugim tudi obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter skrbi za njegovo delovanje. Po ustavno sodni praksi⁸ je posameznikova pravica do socialne varnosti varovana s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS, ko so zanjo izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Ustavno sodišče RS je že sprejelo tudi stališče, da za odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ni pomembno le dejstvo, da zavarovanec ni več prijavljen pri zavodu za zaposlovanje, temveč je potrebno upoštevati tudi razlog za izbris iz evidence. Ni sprejemljivo, da zavarovanec ostane brez pravice do nadomestila za invalidnost, če do izbrisa iz evidence pride brez njegove krivde ali celo proti njegovi volji. Pri odločanju o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost mora biti zavarovancu omogočeno, da svoj položaj uredi na način, ki bo preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila.

12. Nadomestilo za invalidnost ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).⁹ Po 1. odstavku 125. člena ZPIZ-2 se zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje oziroma je prenehal opravljati dejavnost ali delo, ki je bila podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje, izplačuje za čas, ko je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Po sodni praksi revizijskega sodišča¹⁰ s pravnomočno odločbo priznana pravica lahko obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Pogoja prijave na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, morata torej biti izpolnjena ves čas izplačevanja nadomestila za invalidnost. Prijava na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti oseb, prijavljenih na tem zavodu, je urejeno v Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD).¹¹

13. Po 131. členu ZUTD se v evidenco iskalcev zaposlitve lahko prijavi vsaka oseba, ki potrebuje ukrepe, ki se zagotavljajo iskalcem zaposlitve. Zavod po uradni dolžnosti preneha voditi osebo v evidenci iskalcev zaposlitve z dnem nastanka razloga, če se v obdobju šestih mesecev po prijavi niti enkrat ne javi na zavodu (2. odstavek v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 132. člena ZUTD). O prenehanju vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve iz tega razloga zavod za zaposlovanje na zahtevo osebe izda potrdilo.

Čeprav ZUTD za izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, temveč je oseba po poteku šestih mesecev od vpisa izbrisana, če se ne javi zavodu za zaposlovanje, in je o izbrisu obveščena po navadi pošti, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri izbrisu iz evidence iskalcev zaposlitve dolžan postopati po osnovnih načelih upravnega postopka. Izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ima namreč posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno torej na prenehanju pravice do izplačevanja in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zavod za zaposlovanje bi zato moral skladno z načelom varstva pravic strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)¹² pred prenehanjem vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve osebi omogočiti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi ter da se s tem v zvezi izjasni o izbrisu oziroma interesu za še nadaljnje vodenje v evidenci iskalcev zaposlitve. To še zlasti, če je bila oseba na dolžnost javljanja zavodu za zaposlovanje vsaj enkrat v 6 mesecih oziroma pred pretekom 6 mesecev od vpisa opozorjena le ustno ob vpisu v evidenco iskalcev zaposlitve.

14. Toženčevo stališče, da je v okoličinah konkretnega primera prenehanje pravice in ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost zakonito zgolj na podlagi obvestila zavoda za zaposlovanje z dne 20. 7. 2017, da je bil tožnik z dnem 21. 5. 2014 izpisan iz evidence iskalcev zaposlitve, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, je zato zmotno in nesprejemljivo. Predstavlja prekomeren in nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do socialne varnosti, ki jo nadomestilo za invalidnost zagotavlja, pa tudi v pravico do zasebne lastnine. Čeprav je za izvajanje zavarovanja za primer brezposelnosti in s tem za zagotavljanje pravic iz tega zavarovanja, torej za izbris iz evidence iskalcev zaposlitve pristojen zavod za zaposlovanje, je sodišče prve stopnje, ob tem, da o izbrisu ni bilo odločeno z odločbo, kaj šele s pravnomočno odločbo, ob presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženega zavoda, pravilno presojalo tudi pravilnost in zakonitost izbrisa. Že v razveljavitvenem sklepu je pritožbeno sodišče poudarilo, da je odločilnega pomena za rešitev zadeve prav vodenje tožnika v evidenci iskalcev zaposlitve. Pritožbene navedbe v smeri preseganja predmeta spora so zato neutemeljene.

15. Ker je bil torej tožnik nezakonito izbrisan iz evidence iskalcev zaposlitve, je bilo posledično z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma nepravilno in nezakonito odločeno, da nima pravice do izplačevanja nadomestila za invalidnost od 22. 5. 2014 dalje in da se izplačevanje tega nadomestila ustavi s 4. 8. 2017. Sodišče prve stopnje ju je zato s I. točko izreka zakonito odpravilo na temelju 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).¹³ Z odpravo teh odločb je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kot da odločbi ne bi bili izdani. Pomeni, da ima tožnik po odločbi z dne 1. 4. 2014 priznano nadomestilo za invalidnost od 24. 7. 2013 do 5. 11. 2017, od 6. 11. 2017 dalje pa se mu izplačuje po odločbi z dne 1. 12. 2017, čeprav o tem ni bilo izrecno odločeno. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu na ugotovitev, da ima tožnik pravico do izplačevanja nadomestila za invalidnost po odločbi toženca z dne 28. 8. 2013 (pravilno z dne 1. 4. 2014) in da se z dnem 4. 8. 2017 izplačevanje nadomestila za invalidnost ne ustavi, zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Sicer bi po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izreku glede na postavljen tožbeni zahtevek lahko odločilo tudi v tem delu. V socialnih sporih sodišče praviloma odloča meritorno.

16. Na podlagi vsega predhodno navedenega je potrebno pritožbo toženca zoper odpravo izpodbijanih odločb in zavrženje dela tožbe, torej zoper I. in II. točko izreka, na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v tem obsegu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca in tožnika zoper stroškovni izrek sodbe (zoper III. točko izreka)

17. Delno pa je utemeljena toženčeva pritožba zoper stroškovni izrek sodbe. Stroški so sicer priznani ob pravilni uporabi 154. člena ZPP ter pravilno odmerjeni v skladu z novelirano višjo vrednostjo točke (iz prejšnjih 0,459 EUR na 0,60 EUR). Po Sklepu o spremembi vrednosti točke,¹⁴ ki je začel veljati 6. 4. 2019, znaša vrednost 0,60 EUR. V sodni praksi je že zavzeto stališče,¹⁵ da je na podlagi Zakona o odvetništvu (ZOdv)¹⁶ in 13. člena Odvetniške tarife (OT)¹⁷ zvišano vrednost točke na 0,60 EUR potrebno uporabljati tako, da je tudi za storitve, opravljene pred spremembo vrednosti, pri odmeri bistven čas odločanja sodišča, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki. Toženčeve pritožbene navedbe v smeri odmere stroškov glede na čas opravljene odvetniške storitve so zato neutemeljene. Vendar pa toženec v pritožbi pravilno opozarja na zmotno priznanje 300 točk nagrade za prvi narok v ponovljenem sojenju (4. 4. 2019). Po sodni praksi¹⁸ nagrada za prvi narok v ponovljenem sojenju znaša 150 točk, ker gre za nadaljevanje sojenja.

18. Tožnikova pritožba zoper stroškovni izrek ni utemeljena. Sodišče prve stopnje namreč pravilno ni priznalo nagrade 300 točk za pripravljalni narok 29. 8. 2018, ki je trajal le nekaj minut in mu je takoj sledil prvi narok za glavno obravnavo. Posebna priprava za pripravljalni narok zato ni bila potrebna. Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, razlaga OT, ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije z dne 10. 4. 2019, glede na 19. člen OZ brez predhodnega soglasja ministra, pristojnega za pravosodje, in objave v Uradnem listu RS, za sodišče ni zavezujoča.

19. Tožnik je torej upravičen do nagrade skupaj 1950 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.170,00 EUR. Nadalje je potrebno priznati še materialne stroške v 2 % od 1000 točk in 1 % od 950 točk, kar skupaj znaša 29,5 točk oziroma 17,70 EUR. Od skupnega zneska 1.187,70 EUR se prizna še DDV v višini 22 %, ki znaša 261,29 EUR, tako da je dolžan toženec tožniku povrniti skupaj 1.448,99 EUR stroškov postopka.

20. Iz navedenih razlogov je potrebno tožnikovo pritožbo zoper III. točko izreka kot neutemeljeno zavrniti, pritožbi toženca v tem delu pa delno ugoditi in dosojeni znesek stroškov postopka v III. točki izreka sodbe, v skladu s 365. členom v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP spremeniti, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe. Torej znesek 1.559,89 EUR znižati na znesek 1.448,99 EUR.

Stroški pritožbenega postopka

21. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka, ko torej tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da krije svoje stroške pritožbe sam. Sočasno je sklenilo, da sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Sklep Psp 417/2018 z dne 7. 2. 2019.
³ Odločba z dne 28. 8. 2013.
⁴ 224. člen ZPP.
⁵ Priloga A/12.
⁶ Priloga B/1.
⁷ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
⁸ Up-672/16-24 z dne 13. 3. 2019.
⁹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
¹⁰ Na primer VIII Ips 179/2017.
¹¹ Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.
¹² Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
¹³ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
¹⁴ Ur. l. RS, št. 22/2019 z dne 5. 4. 2019.
¹⁵ Npr. Psp 220/2019, Psp 83/2019, Pdp 394/2019 itd. zavzeto stališče, da se pri odmerjanju višine stroškov sodnega postopka uporablja vrednost Odvetniške tarife, veljavne na dan odmerjanja stroškov.
¹⁶ Ur. l. RS, št. 18/1993 s spremembami.
¹⁷ Ur. l. RS, št. 2/2015.
¹⁸ Psp 16/2019, Psp 111/2019, itd.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 279/2012
• VDSS Sodba in sklep Psp 237/2018
• VDSS sodba Psp 120/2013