VDSS Sodba Pdp 542/2019

Jedro

Do začetka nedopustnih ravnanj tožnice je prišlo zato, ker toženka tožnici ni izplačala regresa, čeprav ji ga je dolgovala in ga je tožnica kasneje tudi uspešno iztožila v sporu. To sicer ne opravičuje ravnanja tožnice, vendar glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče prezreti, da gre za okoliščine, ki bi jih morala upoštevati tudi toženka in govorijo v prid dejstvu, da tožničino ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Toženka bi morala upoštevati, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v dveh do treh minutah. V tem tako kratkem času se je psihično stanje tožnice v trenutku spreminjalo, od še deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Direktorica toženke je bila prisotna na kraju dogodka in je sama videla, da se je tožničino stanje hipoma spremenilo tako, da je bila na koncu odpeljana z reševalnim vozilom. Vse to jasno kaže, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in je nato zaradi svojih osebnostnih lastnosti reagirala tako, kot je. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka izreka) delno spremeni tako, da se glasi:

"I.1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015 nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 28. 9. 2015, ampak je trajalo do vključno 31. 3. 2016 in je tožena stranka dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 ter jo za ta čas vpisati v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri ZPIZ.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 3. 2016 obračunati nadomestilo plače v višini 395,37 EUR bruto mesečno, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v višini 300,00 EUR, po odvodu davkov pa ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 do plačila.

5. Zavrne se tožbeni zahtevek:

- za ugotovitev trajanja in vzpostavitev delovnega razmerja od 1. 4. 2016 dalje;

- za obračun in izplačilo nadomestila plače od 1. 4. 2016 dalje.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 3.138,53 EUR v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 672,00 EUR v 15 dneh, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za:

- ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015;

- ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak je trajalo do 29. 4. 2016 ter za vzpostavitev in vpis delovnega razmerja v ustrezno evidenco za obdobje 1. 1. 2016 do 29. 4. 2016;

- obračun nadomestila plače za obdobje 1. 1. 2016 do 29. 4. 2016 v višini 395,37 EUR bruto mesečno ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneskov z zamudnimi obrestmi;

- obračun regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 300,00 EUR in po odvodu davkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 do plačila;

- povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka).

Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper točko I izreka sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov. Navaja, da se je glede izvajanja dokazov sodišče prve stopnje omejilo na ugotavljanje, kako so zdravstvene težave tožnice vplivale na njeno razumevanje in ravnanje v času storitve očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Zaključilo je, da je bila tožnica v začetni fazi incidenta, ko je videla direktorico tožene stranke sedeti za mizo, zmerno vznemirjena ter imela znižano kontrolo nad svojim vedenjem in impulzi. Zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila že bistveno zmanjšana, kasneje, glede dogajanja ob sladoledni vitrini, pa tožnica svojega ravnanja ni imela več v oblasti in ni bila več zmožna razumeti in se zavedati pomena svojega ravnanja. Sodišče kot sprožilni element za tožničino ravnanje upošteva več stresorskih dejavnikov, pri čemer je sodna izvedenka (psihiatrične stroke) pojasnila, da tožnici ni bil izplačan regres in da to dejstvo predstavlja enega od glavnih stresorskih dejavnikov. Drugi dejavnik pa je, da tožnici ni nihče odgovoril na sporočilo, poslano po mobilnem telefonu. Te okoliščine niso edine, ki so pri tožnici povzročile stanje bistveno zmanjšane prištevnosti in potem tudi neprištevnosti, saj naj bi k temu pripomogel tudi tožničin temperament, stresno doživljanje in konverzivna osebnostna struktura. Sodišče je zaključilo, da tožnica do stanja nerazsodnosti ni prišla izključno po krivdi tožene stranke ter da ni bistveno, ali so resnične tožničine navedbe, da je bilo njeno zdravstveno stanje dodatno poslabšano zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Dvakratni prihod tožnice k mizi, pri kateri je sedela direktorica tožene stranke, je sodišče prepričal, da je tožnica, ko je prvič prisedla k mizi, direktorici izrekla žaljivke (prasica, lažnivka). Čeprav je bila tožničina prištevnost v kritičnem času bistveno zmanjšana, je po stališču sodišča prve stopnje tožnica storila kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj naj bi imela kršitev elemente kaznivega dejanja. Izpolnjen naj bi bil tudi drug pogoj (za zakonitost izredne odpovedi), in sicer po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, torej da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pritožba meni, da je stališče sodišča materialnopravno zmotno, temelji pa tudi na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Glede na dejstvo, da se tožnica celotnega poteka dogodka ne spominja, je jasno, da tožnica v zvezi s samim potekom dogodka ni mogla podati podrobnejšega opisa. To pa še ne omogoča zaključka, kot ga je izoblikovalo sodišče prve stopnje, da ravnanje, ki se tožnici očita, ni sporno. Takšen zaključek je neutemeljen tudi iz razloga, ker tožnice sploh ni zaslišalo, pri čemer razlogov za takšno odločitev v sodbi ni pojasnilo. Zaključke glede poteka dogodkov je oblikovalo na podlagi pisnih izjav A.A., B.B. in direktorice tožene stranke, pri čemer sta navedeni prijateljica in hči direktorice tožene stranke, torej toženi stranki naklonjeni osebi. Zaslišanje prič pa je zavrnilo, ker naj potek dogodka ne bi bil sporen. Na ta način tožnici ni bila dana možnost enakopravnega sodelovanja v postopku. Sodišče ni pojasnilo, s kakšno krivdno obliko (naklep ali huda malomarnost) naj bi tožnica ravnala ter ni ugotavljalo morebitne izključitve protipravnosti, saj je le pavšalno navedlo, da gre za kršitev z vsemi elementi kaznivega dejanja razžalitve. Pritožba navaja, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 190/2017 z dne 23. 1. 2018 poudarilo, da mora sodišče ugotoviti, kaj je bil razlog za zmanjšano razsodnost (sprožilni element), pri čemer pa je sodišče sprožilni element opredelilo v nasprotju z mnenjem izvedenke. Sprožilni element je torej izključno v ravnanju tožene stranke, ki je tožnici odrekla pravico do regresa in celo lažno prikazovala njegovo izplačilo. Na prošnjo tožnice za pojasnilo, zakaj regresa ni prejela, ji je direktorica tožene stranke rekla, da tožnica od nje ne bo prejela nobene pomoči več. V zvezi z okoliščinami iz 109. člena ZDR-1 je sodišče upoštevalo zgolj stališče direktorice tožene stranke, da že zaradi razžalitve, ne samo fizičnega napada, ni pogojev za nadaljnje sodelovanje s tožnico. Upoštevalo je torej zgolj interese tožene stranke, ne pa tudi ravnanja tožene stranke, ki so vodila v nastali dogodek, zaradi česar je sodišče nepravilno uporabilo prvi odstavek 109. člena ZDR-1. Sodišče bi moralo upoštevati okoliščine na strani tožnice in vpliv vseh okoliščin, ki so pripeljale do ravnanja tožnice, tudi ravnanja direktorice in njeno soodgovornost za nastali dogodek. Tožnica je bila pri toženi stranki deležna večletne neprimerne obravnave, mobinga, tožena stranka ji ni izplačevala prejemkov, ki ji pripadajo po zakonu, čeprav je bilo zaradi nizkih prihodkov pravilno in pravočasno izplačevanje prejemkov za tožnico pomembno.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeno sodišče je o navedeni pritožbi enkrat že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 74/2019 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovljeno je bilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo tožnice (ki jo je sicer štirikrat vabilo na zaslišanje, vendar je tožnica vsakokrat svojo odsotnost opravičila z zdravniškim potrdilom). Kljub temu pa je bilo njeno zaslišanje potrebno v zvezi z zatrjevanimi ravnanji toženke, kar pa je pomembno za ugotavljanje okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče v prvem sojenju odločilo, kot je navedeno.

5. Zoper razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča se je pritožila toženka in Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. Dsp 8/2019 pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje z napotkom, da tožnico samo zasliši, v kolikor bo menilo, da je zaradi opustitve zaslišanja podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V kolikor se tožnica vabilu ponovno ne bo odzvala zaradi zdravstvenih razlogov, pa naj ravna v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče je opravilo pritožbeno obravnavo in po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka.

8. V tem sporu je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker naj bi 29. 8. 2015 direktorico toženke zmerjala, jo verbalno napadala ter ji grozila, da jo bo zadavila, ko pa je prišel mož direktorice toženke, da bi tožnico pomiril, ga je tožnica fizično napadla. Poškodovala je tudi enega od delavcev tožene stranke. S tem je po mnenju tožene stranke naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja grožnje in razžalitve. Zato ji je podala izredno odpoved na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 23/2013), ker je kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) in ker je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izredni odpovedi je navedla, da je izpolnjen tudi drugi pogoj za podajo odpovedi, in sicer, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo drugič. V prvem sojenju je s sodbo in sklepom opr. št. I Pd 1147/2015 z dne 12. 5. 2016 ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015 nezakonita in se razveljavi, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2015, ampak je trajalo do vključno 29. 4. 2016 ter da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 1. 1. 2016 do 29. 4. 2016, ji ta čas vpisati v ustrezno evidenco delovne dobe in tožnici plačati odpravnino ob upokojitvi 3.152,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2016 do plačila. Zaradi delnega umika tožbe v delu zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 30. 4. 2016 dalje, vzpostavitev delovnega razmerja od 30. 4. 2016 dalje, poziv na delo, vpis delovne dobe v ustrezno evidenco od 30. 4. 2016 dalje in obračun ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je postopek ustavilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 641/2016 z dne 23. 3. 2017 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje. Zoper pravnomočno odločbo je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 190/2017 z dne 23. 1. 2018 izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje ter delno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu je navedlo, da bi sodišče lahko odločilo, ali je tožnica v celoti odgovorna za ravnanja, ki se ji očitajo, ko bi dobilo jasen odgovor na vprašanje, ali in v kateri fazi incidenta, ki se ji očita kot kršitev, je bila tožnica (še) sposobna pravilno zaznavati svet okoli sebe in imeti samo sebe v oblasti, kaj je bil razlog za zmanjšano razsodnost (sprožilni element), kdaj in zakaj svojega ravnanja ni več imela v oblasti in pomena svojega dejanja ni več razumela. Ker izvedeniško mnenje jasnega odgovora na to vprašanje ni dalo, je menilo, da je bil predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca utemeljen. S tem, ko sodišče predloga ni upoštevalo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj nepravilna uporaba tretjega odstavka 254. člena ZPP vpliva ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako je izpostavilo, da je sodišče tisto, ki vodi dokazovanje z izvedencem, označi izvedencu predmet, ki naj ga pregleda in mu postavlja vprašanja ter zahteva po potrebi pojasnila glede danega izvida in mnenja. Sodišče bi moralo že z oblikovanjem sklepa o izvedbi dokaza z izvedencem temu postaviti konkretna vprašanja, ki so potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, sodišče pa je izvedencu v sklepu postavilo le splošno vprašanje vpliva tožničinega zdravstvenega stanja na njeno ravnanje, tožnice pa ni niti zaslišalo, kar je še dodatno pripomoglo k nejasnim in nedoslednim odgovorom izvedenca.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča RS ter postavilo novo izvedenko psihiatrične stroke dr. C.C., ki je jasno odgovorila na zastavljena vprašanja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje glede samega dogodka dne 29. 8. 2015 in o njenem ravnanju tega dne, kot se ji očita v odpovedi. Tožnica navedb toženke v zvezi s tem niti ni prerekala. Na podlagi ostalih izvedenih dokazov, predvsem posnetkov nadzornih kamer, pa tudi pisnih izjav prič, je pravilna ugotovitev, da je šlo kritičnega dne, ki se ga tožnica v celoti niti ne spominja, za dva sklopa dejanj, in sicer, da je tožnica najprej direktorico tožene stranke zmerjala in verbalno žalila ter ji rekla, da jo bo zadavila, zatem pa je v drugem sklopu (dogajanje ob vitrini) moža direktorice tožene stranke fizično napadla, pričela udarjati po sladoledni vitrini in proti njemu ter ga obmetavala z vratci sladolednih vitrin in ga pri tem poškodovala po roki. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je lahko tožnica odgovorna le za prvi sklop ravnanj, saj je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke dr. C.C. ugotovilo, da je bilo sprva (ob dvakratnem prihodu do mize in pogovoru z direktorico toženke) tožničino razumevanje pomena svojega ravnanja zmanjšano, vendar ne bistveno, zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje pa je bila že bistveno zmanjšana, kar pomeni, da je bila tožnica v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Kasneje (dogajanje ob vitrini) pa tožnica svojega ravnanja ni imela več v oblasti in tudi ni bila več zmožna razumeti in se zavedati pomena tega ravnanja.

11. Glede na to zavzeto stališče je nadalje pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje o vprašanju obstoja očitanih odpovednih razlogov, kot je obrazloženo v točkah 19 - 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnica je odgovorna za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 z vsemi elementi kaznivega dejanja, razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je direktorici toženke izrekla žaljivke (prasica, lažnivka), ko je spornega dne prvič prisedla k mizi direktorice. Ni pa podana krivda za ostale očitane kršitve in zato tudi ni podan odpovedni razlog.

12. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti poleg odpovednega razloga podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgolj interese toženke, ne pa tudi njenega ravnanja, ki je vodilo v nastali dogodek.

Vrhovno sodišče RS je že večkrat opozorilo (tako npr. tudi sodba VIII Ips 79/2016), da je v okviru ugotavljanja obstoja obravnavanih okoliščin potrebno upoštevati okoliščine in interese obeh strank. Pritožbeno sodišče sicer verjame toženki, da je prišlo do izgube zaupanja in do neobstoja možnosti za nadaljevanje sodelovanja s tožnico, ki je direktorici izrekla žaljivke, vse to pa v prostorih delodajalca, v gostinskem lokalu in v prisotnosti gostov. Toda po drugi strani bi se morale upoštevati tudi okoliščine na strani tožnice, ki so jo privedle do njenega ravnanja in na katere je tožnica ves čas opozarjala. Pritožbeno sodišče je na pritožbeno obravnavo vabilo tožnico na zaslišanje, da bi osebno pojasnila te okoliščine. Njeno zaslišanje pa ni bilo izvedeno zaradi zdravstvenih razlogov na strani tožnice, ki ni bila sposobna prisostovati obravnavi, pa je bila zaradi hujših zdravstvenih problemov, do katerih je prišlo na pritožbeni obravnavi, z reševalnim vozilom odpeljana v bolnišnico. Kljub temu je pritožbeno sodišče obravnavane zatrjevane okoliščine lahko presojalo na podlagi drugih izvedenih dokazov.

Iz izvedenskega mnenja dr. C.C. in njene izpovedbe na zaslišanju izhaja, da je bil povod za tožničino ravnanje 29. 8. 2015 več sprožilnih elementov, med njimi dolgotrajni občutki prikrajšanosti, hude sočasne telesne bolezni, težki delovni pogoji za tožnico, glavni sprožilni element pa je bil neizplačan regres. V dneh pred spornimi dogodki je tožnica direktorici pisala SMS sporočila in v njih spraševala, zakaj ji regres dejansko ni bil izplačan, čeprav je bil v plačilni listi obračunan (A11-A13). Odgovora ni dobila, kar jo je zelo vznemirjalo. Kot izhaja iz video posnetka nadzornih kamer je kritičnega dne direktorica pristopila k tožnici in si umivala roke. Tožnica jo je ponovno vprašala, kaj je z njenim regresom. Dobila je odgovor, da direktorica dela prav. Zaradi tožničine izrazito impulzivne narave se je začela pojavljati znižana kontrola nad njenim vedenjem. Ne da bi premislila ali vnaprej načrtovala, je tožnica odšla z delovnega mesta in se usedla k direktorici, ko je prišlo do prvega "konflikta".

Iz navedenega izhaja, da je do začetka nedopustnih ravnanj tožnice prišlo zato, ker toženka tožnici ni izplačala regresa, čeprav ji ga je dolgovala in ga je tožnica kasneje tudi uspešno iztožila v sporu opr. št. I Pd 55/16 (A23). To sicer ne opravičuje ravnanja tožnice, vendar glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni mogoče prezreti, da gre za okoliščine, ki bi jih morala upoštevati tudi toženka in govorijo v prid dejstvu, da tožničino ravnanje in vedenje ni bilo takšno, da je bilo potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Toženka bi morala upoštevati, da se je dogodek spornega dne odvijal izredno hitro, vse se je zgodilo v dveh do treh minutah. V tem tako kratkem času se je psihično stanje tožnice v trenutku spreminjalo, od še deloma zavestnega ravnanja do bistveno zmanjšane zmožnosti imeti v oblasti svoje ravnanje. Direktorica toženke je bila prisotna na kraju dogodka in je sama videla, da se je tožničino stanje hipoma spremenilo tako, da je bila na koncu odpeljana z reševalnim vozilom. Vse to jasno kaže, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in je nato zaradi svojih osebnostnih lastnosti reagirala tako, kot je. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

13. V posledici nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja in reparacijskem zahtevku. Tožnica je zahtevala vzpostavitev delovnega razmerja do 29. 4. 2016 in do tega dne tudi obračun in izplačilo nadomestila plače. Vendar je na pritožbeni obravnavi izrecno navedla, da je od 1. 4. 2016 dalje razvrščena v I. kategorijo invalidnosti z vsemi pravicami (A20). Zato ji je pritožbeno sodišče tudi delovno razmerje in plačo prisodilo le do 31. 3. 2016, za kasnejše obdobje pa zahtevek zavrnilo.

14. Utemeljen je tudi zahtevek tožnice za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2016. Ker je bila v delovnem razmerju do 31. 3. 2016, je na podlagi četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1 pripada 1/3 pripadajočega zneska. Na podlagi 67. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/2016 in nasl.) je višina regresa znašala najmanj 900,00 EUR, kar pomeni, da je tožnica utemeljeno zahtevala 300,00 EUR.

15. Ker je zaradi spremembe sodbe prišlo tudi do spremembe uspeha v pravdi, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. S spremenjeno sodbo je tožnica skoraj v celoti uspela. Zato ji mora toženka povrniti vse njene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče priznalo skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 s sprem.), in sicer: tožba 300 točk, osem pripravljalnih vlog 1800 točk, zastopanje na prvem naroku 300 točk, štiri zastopanja na naslednjih narokih 600 točk, urnina 100 točk, odgovor na pritožbo 375 točk, odgovor na revizijo 450 točk, izdatki za stranko 49,25 točk, 22 % DDV, stroški izvedenca D.D. 265,43 EUR, kar skupaj znaša 3.138,53 EUR.

16. Pritožbeno sodišče je presodilo tiste pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da je bilo zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, iz ugotovljenih dejstev pa je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, na katere se sodba opira, je pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (prvi odstavek 355. člen in 358. člena ZPP).

17. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji mora toženka povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP), ki na podlagi OT znašajo: pritožba 375 točk, zastopanje na pritožbeni obravnavi 375 točk, urnina 150 točk, 2 % materialni stroški, 22 % DDV, skupaj 672,00 EUR. Toženka pa sama krije svoje stroške na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 233/2018
• VDSS Sodba Pdp 50/2018
• VDSS Sodba Pdp 420/2019