VDSS Sklep Pdp 737/2019

Jedro

ZDR-1 omogoča zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi sindikalnih zaupnikov zaradi odpovedi le do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik zmotno meni, da se pri izdaji začasne odredbe v postopku individualnega delovnega spora upošteva 113. člen ZDR-1, saj se varstvo sindikalnih zaupnikov po tej določbi konča s trenutkom odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je mogoče vložiti na podlagi določb ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe podal trditve o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode - predvsem potrebo po zaščiti interesov delavcev, ki so nosilci lekarniške dejavnosti, ter dobre polovice zaposlenih, ki so ga izvolili v svet zavoda, saj zaradi prenehanja delovnega razmerja ne bo mogel sodelovati pri volitvah za direktorja ter varovati pravic delavcev.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da to ni pravno pomembna škoda v smislu določbe 272. člena ZIZ, saj se ne nanaša na tožnika osebno. Namen začasne odredbe je zagotoviti začasno varstvo individualne pravice, torej zavarovanje tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v sodnem sporu za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in ne morebitnih bodočih terjatev drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnik bi moral navajati in verjetno izkazati, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode njemu osebno, kar jasno izhaja iz določbe 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da mora tožnik navesti, zakaj bo škoda, ki nastaja zaradi izgube zaposlitve, zanj težko nadomestljiva. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v zvezi s tako škodo tožnik v predlogu napisal le, da je izredna odpoved pri njem povzročila hujšo socialno stisko (prejema 50-odstotno nadomestilo plače), česar pa ni konkretiziral niti ni predlagal izvedbe nobenega dokaza v zvezi s tem. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni štelo, da bi bil dokazan eden od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (zatrjevani nastanek nenadomestljive škode tožniku).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 25. 9. 2019 zadrži do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik predlagal več ali drugače (to je: ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela, reintegracijo, reparacijo, izrek denarne kazni ter daljšo veljavnost začasne odredbe - II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške v višini 91,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik in predlaga njeno spremembo tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Poudarja, da je sodna praksa sodišč prve stopnje v času od sprejema ZDR-1 pokazala, da je začasno sodno varstvo sindikalnih zaupnikov po določbi 113. člena ZDR-1 v celoti nejasno, procesne in vsebinske zahteve sodišč v tem delu pa nelogične in kontradiktorne, kar v škodo varovanja sindikalnega delovanja onemogoča vlaganje ustreznih pravnih sredstev. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi opravljanja dela. Sklicuje se na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 152/2019, iz katere izhaja, da se delodajalec, ki zoper delavca uvede postopek izredne odpovedi, lahko prosto odloči za prepoved opravljanja dela. Meni, da je v primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi delavec upravičen do vtoževane razlike med nadomestilom plače, ki ga je prejemal, in plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal. Meni, da predhodno varstvo po določbi 200. člena ZDR-1 v zvezi s prepovedjo opravljanja dela ni smiselno. Navaja, da je določba 113. člena ZDR-1 zaradi posebnega položaja tožnika specialna v razmerju do določbe 110. člena ZDR-1, saj morajo sindikalni zaupniki imeti stik s svojim delovnim okoljem zaradi izvajanja sindikalne dejavnosti. Navaja, da je takšen zahtevek za omogočanje opravljanja dela v začasni odredbi postavil tudi tožnik, iz previdnosti pa je postavil tudi ugotovitveni zahtevek. Meni, da so zahteve sodišč v zvezi z izpolnjevanjem predpostavk po določbi 272. člena ZIZ de facto nemogoče in kontradiktorne. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da mora sindikalni zaupnik za izdajo začasne odredbe navajati in dokazati, da je težko nadomestljiva škoda nastala njemu konkretno, in ne zadostujejo eventualne bodoče terjatve drugih delavcev. Opozarja na trditveno in dokazno stisko. Sklicuje se na določbo 113. člena ZDR-1, ki je namenjena varovanju posebne skupine delavcev z namenom zagotavljanja širšega varstva delavskih interesov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval, da je edini sindikalni zaupnik pri toženi stranki, da se lahko člani sindikata obrnejo na sindikat oziroma da so pri toženi stranki še trije drugi predstavniki delavcev v svetu zavoda. Navaja, da bi nesodelovanje tožnika pri glasovanju v okviru sveta zavoda pomenilo zanikanje volje delavcev, ki so tožnika izvolili, ter postavilo pod vprašaj legitimnost takšnih odločitev sveta, pri čemer take škode ne bi bilo mogoče odpraviti za nazaj. Opozarja, da je v svetu le 12 članov in je vsak glas odločilen. Meni, da bi morala biti glavnina presoje sodišča v okviru začasne odredbe glede verjetnosti obstoja terjatve ter bi se moral nastanek nenadomestljive škode na podlagi dejstva, da sindikalnega zaupnika ni več, v pretežni meri domnevati. Meni, da kolikor je sodišče prve stopnje dvomilo o trditvah tožnika glede dejanskega stanja, bi lahko začasno odredbo vročilo toženi stranki v odgovor ter v zadevi izvedlo narok, saj nepreprekanih trditev ni treba dokazovati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sklepa ter odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po določbi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1) lahko sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek), začasne odredbe pa se izdajajo po določbah zakona, ki urejajo zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače (četrti odstavek). Po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. - ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg tega mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so določene v drugem odstavku tega člena. Izmed teh tožnik v pritožbi vztraja, da je začasna odredba potrebna zato, da se prepreči nastanek verjetno izkazane težko nadomestljive škode.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v neizpodbijani I. točki izreka sklepa ugodilo tožnikovemu predlogu za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po četrtem odstavku 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 13/21 in nasl. – ZDR-1), in zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi z dne 25. 9. 2019 do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. ZDR-1 omogoča zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi sindikalnih zaupnikov zaradi odpovedi le do pravnomočne odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik zmotno meni, da se pri izdaji začasne odredbe v postopku individualnega delovnega spora upošteva 113. člen ZDR-1, saj se varstvo sindikalnih zaupnikov po tej določbi konča s trenutkom odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki ga je mogoče vložiti na podlagi določb ZIZ za zavarovanje nedenarne terjatve. Pritožbeno sklicevanje na določbo 113. člena ZDR-1, njeno vsebino in namen ter izpostavljanje dilem v zvezi s tem tako za odločitev o pritožbi ni pravno pomembno, zato se do tega pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

8. Pritožba ima sicer prav, da sodišče prve stopnje ni presojalo verjetnosti obstoja tožnikove terjatve, vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Brez podlage v veljavni zakonodaji je zavzemanje tožnika, da bi se sodišče moralo pri odločanju o predlogu za začasno odredbo osredotočiti predvsem na vprašanje verjetno izkazane terjatve, nastanek škode pa bi se moral domnevati. Za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ morata namreč biti kumulativno izpolnjena oba pogoja, torej poleg verjetno izkazane terjatve še ena izmed predpostavk, ki so določene v drugem odstavku tega člena. Izmed teh je tožnik v predlogu uveljavljal predpostavki, da je začasna odredba potrebna zato, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ter da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal slednje (blažjih neugodnih posledic izdaje začasne odredbe za toženo stranko), v pritožbi tožnik ne nasprotuje, tudi sicer pa je pravilna. Tožnik namreč ni konkretno opredelil ne neugodnih posledic, ki bi mu nastale brez izdaje začasne odredbe, ne neugodnih posledic, ki bi zaradi izdaje začasne odredbe nastale toženi stranki, zato sodišče ne more primerjati teže posledic, kar pomeni, da navedeni pogoj ni izpolnjen.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obrazložitvi predloga za izdajo začasne odredbe podal trditve o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode - predvsem potrebo po zaščiti interesov delavcev, ki so nosilci lekarniške dejavnosti, ter dobre polovice zaposlenih, ki so ga izvolili v svet zavoda, saj zaradi prenehanja delovnega razmerja ne bo mogel sodelovati pri volitvah za direktorja ter varovati pravic delavcev.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da to ni pravno pomembna škoda v smislu določbe 272. člena ZIZ, saj se ne nanaša na tožnika osebno. Namen začasne odredbe je zagotoviti začasno varstvo individualne pravice, torej zavarovanje tožnikove terjatve, ki jo uveljavlja v sodnem sporu za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in ne morebitnih bodočih terjatev drugih delavcev pri toženi stranki. Tožnik bi moral navajati in verjetno izkazati, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode njemu osebno, kar jasno izhaja iz določbe 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da mora tožnik navesti, zakaj bo škoda, ki nastaja zaradi izgube zaposlitve, zanj težko nadomestljiva.¹ Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v zvezi s tako škodo tožnik v predlogu napisal le, da je izredna odpoved pri njem povzročila hujšo socialno stisko (prejema 50-odstotno nadomestilo plače), česar pa ni konkretiziral niti ni predlagal izvedbe nobenega dokaza v zvezi s tem. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni štelo, da bi bil dokazan eden od pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ (zatrjevani nastanek nenadomestljive škode tožniku).

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so zahteve sodišča prve stopnje v zvezi z izpolnjevanjem predpostavk po določbi 272. člena ZIZ de facto nemogoče in kontradiktorne. Tožnik bi za izdajo začasne odredbe moral poleg verjetnega obstoja terjatve s stopnjo verjetnosti izkazati tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik niti zadostnih pravno upoštevnih trditev v zvezi z eno navedenih zakonskih predpostavk ni podal. Ni mogoče slediti tožnikovemu zavzemanju, da so zahteve sodišča nemogoče oziroma kontradiktorne, saj gre za izpolnitev zakonsko določenih pogojev. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni vročalo predloga za izdajo začasne odredbe v odgovor toženi stranki ter izvedlo naroka za njegovo obravnavo, saj mora sodišče v postopku zavarovanja postopati hitro (prvi odstavek 11. člen ZIZ), narok pa izvede le, če tako določa zakon ali presodi, da je to smotrno (prvi odstavek 29.a člena ZIZ), saj v predlogu manjka že zadostna trditvena podlaga, niti ni bil predlagan noben dokaz za dokazovanje pravno pomembnih dejstev v zvezi z nastankom nenadomestljive škode tožniku osebno.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sklepa.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. z odločbami opr. št. Pdp 886/2018, Pdp 129/2011, Pdp 769/2010 in Pdp 1286/2004.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cpg 3/2014
• VSL Sklep I Cp 241/2019
• VSM Sklep I Cp 810/2020