VDSS Sodba Pdp 382/2019

Jedro

Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).

Tožeča stranka je lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala.

V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.

Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 219,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Komisije za pritožbe na izvedbo postopka Razvojnih letnih pogovorov s sodelavci z dne 20. 6. 2017 in oceno iz ocenjevalnega lista z dne 28. 11. 2016 za ocenjevalno obdobje 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015, ki ju je izdelala tožena stranka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki izdati novo oceno za ocenjevalno obdobje 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 355,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila in da sama krije svoje pravdne stroške (III. in IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je sodišče razveljavilo letno oceno tožeče stranke, ker je pri tem ugotovilo, da bi tožena stranka morala oceniti tožečo stranko za delo, ki ga je ta opravila, ne pa za delo, ki ga ni opravila, čeprav je tožeča stranka delo, ki ga ni opravila, odklonila. Izpostavlja, da so sodišča pri odločanju vezana le na ustavo in zakon. Ker noben zakon ne določa meril za ocenjevanje javnih uslužbencev, sodišče ne sme odločitev opreti na Uredbo, ker ta nima zakonske podlage. S sklicevanjem na zadevi Ustavnega sodišča RS Up-807/13 in Vrhovnega sodišča RS X Ips 282/2014 opozarja, da podzakonski predpis ne sme vsebovati materije, ki je zakon ne določa. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno uporabilo določbe Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nadalj., v nadaljevanju: Uredba), ker za to ni podlage v zakonu. Navaja, da Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/09 in nadalj. - ZSPJS) ne določa meril ali drugih načinov za ugotavljanje delovne uspešnosti, pač pa v drugem odstavku določa le, da se z Uredbo določi postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje. Ker zakon ne določa, da bi se z Uredbo določal način ocenjevanja uslužbencev in še manj, da bi se z Uredbo določala merila za ocenjevanje, Uredba nima vsebinske zakonske podlage. Sklicuje se na izpoved nadrejenega A.A., da so zaposleni režiserji delali oddaje na terenu in studijske oddaje, tožeča stranka pa ni želela delati studijskih oddaj. Ker je tožeča stranka renomiran režiser, je nadrejeni njegovo odklanjanje upošteval in ni hotel ustvariti konflikta s tem, da bi mu kljub njegovemu nasprotovanju odrejal delo. Je pa dejstvo, da je tožeča stranka odklonila delo v studiu vplivalo na njeno oceno. Letna ocena ne odraža ocene umetniškega ustvarjanja, pač pa oceno delovanja v delovnem procesu. Zato je tožena stranka ocenila tožečo stranko z oceno 4 za rezultate dela, zanesljivosti pri opravljanju dela in kvaliteto pri sodelovanju in organizaciji dela, kar je vodilo v skupno oceno 4. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče pri odločitvi upoštevalo, da je tožeči stranki v letu 2015 odrejal delo urednik. Opravljala je delo režije, dokumentarnih filmov in pisanje scenarija, delo studijskih oddaj ji ni bilo odrejeno. Ocenjena je bila za dela, ki ji sploh niso bila odrejena, ni pa bila ocenjena za celotno delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je tožeča stranka v letu 2015 opravljala delo pri toženi stranki na delovnem mestu režiser prvak in bila za to leto ocenjena z oceno zelo dobro (4);

- da iz izpovedi tožeče stranke izhaja, da ji je delo odrejal urednik in je poleg režiserskega dela za dokumentarne filme pisala scenarije, da je imela s tem dela za več kot poln delovni čas in da ji režija studijskih oddaj niti ni bila odrejena;

- da je B.B., ki je bila do sredine leta 2015 urednica izobraževalnega programa, izpovedala, da je tožeča stranka v tem času delo opravljala v okviru izobraževalnega programa, režirala je tri dokumentarne filme in za te dokumentarne filme tudi napisala scenarije. To je bil razlog, da se od tožeče stranke ni zahtevalo, da bi režirala še studijske oddaje;

- da je dejansko ocenjevanje tožeče stranke izvedel vodja režiserjev (A.A.), ki je bil z delom tožeče stranka seznanjen in jo je ocenil po strokovni plati. Izpovedal je, da je tožeča stranka delo, ki ga je opravljala, opravila odlično, nižjo oceno delovne uspešnosti pa je prejela, ker ni režirala studijskih oddaj. Režije studijskih oddaj kot vodja režiserjev tožeči stranki ni izrecno odredil, prav tako pa ni upošteval dejstva, da je tožeča stranka poleg režiserskega dela opravljala tudi drugo delo;

- da tožena stranka ocenjevanja ni izvedla v skladu z navodili za izvajanje ocenjevanja javnih uslužbencev v letu 2016 - ocena za leto 2015, vendar je zaključilo, da gre za formalne nepravilnosti, ki bistveno ne vplivajo na zakonitost ocene¹;

- ugotovilo pa je vsebinsko nepravilnost pri oceni delovne uspešnosti, in sicer, da je bila tožeča stranka ocenjena le za delo režije, ki ga je v letu 2015 opravljala, ocena prav dobro (4) pa je bila posledica dejstva, da tožeča stranka določenega dela režije studijskih oddaj, ki ji ni bilo odrejeno, ni opravljala, pri ocenjevanju pa ni bilo upoštevano delo, ki ga je tožeča stranka opravljala poleg režiserskega dela.

7. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi tožeče strank in prič B.B., A.A. in C.C. Ugotovilo je, da je tožeči stranki v letu 2015 urednik odrejal kakšno delo naj opravlja. Delo, ki ga je opravljala, pa je zajemalo režijo dokumentarnih filmov in pisanje scenarijev. Kljub takšnemu delu pa je bila tožeča stranka v letu 2015 ocenjena le glede režiserskega dela, pri tem pa je bilo kot ključno izpostavljeno, da tožeča stranka studijskih oddaj ni režirala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ji urednik takšnega dela tudi ni odredil. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožeča stranka prejela oceno prav dobro (4) zaradi dejstva, ker določenega dela, ki ji ni bilo odrejeno, ni opravljala (režija studijskih oddaj), kar pa pri ocenjevanju ni zakonito upoštevati. Delavec je lahko zakonito ocenjen le za delo, ki mu je odrejeno in ga je opravljal, pri čemer mora biti ocenjen za vsako delo, ki ga je v določenem letu opravljal.

8. Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).

9. Pritožba s sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča RS Up-807/13 in Vrhovnega sodišča RS X Ips 282/2014 neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve na določbe Uredbe oz. na v njej določene kriterije za delovno uspešnost sploh ne bi smelo opreti. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZSPJS se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje za javne uslužbence v javnih zavodih in drugih uporabnikih proračuna določi z uredbo vlade. Sicer pa je v obravnavani zadevi bistveno, da se je tožena stranka v internih "Navodilih izvajanja ocenjevanja javnih uslužbencev v letu 2016 - ocena leta 2015" (B1) ter "Ocenjevalnem listu za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju"(B2) sama izrecno sklicevala na določbe Uredbe.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so določbe Uredbe glede kriterijev za ocenjevanje javnih uslužbencev, ki je podzakonski predpis, v nasprotju z določbami ZSPJS, ter da je sodišče prve stopnje z uporabo določb Uredbe zato kršilo 153. člen URS. Uredba v Prilogi III v bistvenem določa enake kriterije za oceno delovne uspešnosti javnih uslužbencev kot prvi odstavek 17. člena ZSPJS. S tem, ko Uredba za kriterij delovne uspešnosti po prvi alineji prvega odstavka 17. člena ZSPJS ("rezultati dela") določa tri podkriterije ("strokovnost", "obseg dela" in "pravočasnost"), kriterij "rezultat dela" le podrobneje opredeljuje, in ne gre za nasprotje med določbami Uredbe in ZSPJS, kot to neutemeljeno navaja pritožba.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala. Ocena prav dobro (4) je bila namreč posledica dejstva, da tožeča stranka določenega dela, ki ji ni bilo odrejeno, ni opravljala (režija studijskih oddaj), prav tako pri ocenjevanju A.A. tudi ni upošteval, da je tožeča stranka poleg režiserskega dela opravljala tudi druga dela, za katera ni bila ocenjena.

12. V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.

13. Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje je zato izpodbijano oceno in sklep drugostopenjskega organa tožene stranke pravilno razveljavilo in toženi stranki naložilo, da ponovno izvede postopek ocene delovne uspešnosti tožeče stranke za sporno obdobje tako, da pravilno upošteva celotno delo, ki je bilo tožeči stranki odrejeno in ga je opravljala ter uporabi vse kriterije oz. elemente skupne delovne uspešnosti za sporno obdobje iz Priloge III Uredbe oz. internega ocenjevalnega lista, podane ocene pri teh kriterijih pa tudi ustrezno utemelji.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene stroške odgovora na pritožbo skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.). Pritožbeno sodišče je stroške tožnice odmerilo v višini priglašenih 300 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 22 % DDV, kar skupaj znaša 219,60 EUR, ki ji jih mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ da je toženka ocenjevanje izvedla po določenem roku, to je po 30. 4. 2016 in je tožečo stranko z oceno seznanila šele 28. 11. 2016; da je iz ocenjevalnega lista razvidno, da ta ne vsebuje podrobne utemeljitve ocen 5, ki so bile določene za posamezne elemente delovne uspešnosti (samostojnost, ustvarjalnost, natančnost pri delu - druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela) niti ne vsebuje utemeljitve skupne ocene; da toženka izvoda ocenjevalnega lista, ki ga je izročila tožeči stranki, sploh ni podpisala.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 736/2016
• VDSS Sklep Pdp 275/2017
• VDSS sodba Pdp 786/2013