VDSS Sodba Pdp 626/2019

Jedro

Upoštevajoč 15. člen pogodbe o zaposlitvi predsednika uprave sta stranki za primer predčasnega prenehanja tožnikovega mandata, skladno s 73. členom ZDR-1, tudi drugače uredili način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer tako, da ta preneha z odpoklicem tožnika s funkcije predsednika uprave. Tako v primeru odpoklica s funkcije predsednika uprave pred potekom mandata, preneha avtomatično tudi pogodba o zaposlitvi in s tem tudi preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Če je direktor v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, razrešitev s funkcije pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je tako zakonito prenehalo delovno razmerje dne na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke, s katerim je bil tožnik predčasno odpoklican s funkcije predsednika uprave iz krivdnih razlogov, ker ni bil sposoben voditi poslov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 19. 12. 2014 in se razveljavi; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo z dnem 19. 12. 2014, zato mu je tožena stranka od 20. 4. 2014 dalje do začetka stečajnega postopka z dne 3. 4. 2015, dolžna priznati delovno dobo, ga prijaviti v matično evidenco ZPIZ, mu za ta čas priznati vse pravice, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ga prijaviti v vsa obvezna socialna zavarovanja; da obstajajo terjatve tožnika do tožene stranke, in sicer za plačilo mesečnega nadomestila plače za čas od 20. 12. 2014 do 31. 3. 2015 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka ter za ugotovitev, da obstaja terjatev tožnika do tožene stranke za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 8.000,00 EUR, povečano za zakonske zamudne obresti. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da obstaja terjatev tožnika do tožene stranke na izplačilo odpravnine v višini 12.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka; za premoženjsko škodo v višini 20.923,18 EUR; za nepremoženjsko škodo v višini 8.000,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi razvidnimi iz izreka (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka) in da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.445,30 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo tožnik vlaga pravočasno pritožbo zaradi kršitev procesnega prava, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpostavlja, da je vrednost spora skozi celoten postopek na prvi stopnji določen na 20.500,00 EUR, v sodbi pa znaša vrednost spora 41.847,89 EUR. Navedeni znesek pa pomembno vpliva na odmero sodne takse za pritožbo, zato izpostavlja pomembnost pravilno ugotovljenega zneska spornega predmeta. Tožnik je v stečajnem postopku nad toženo stranko prijavil terjatev za zneske 29.176,23 EUR ter podredno 29.347,89 EUR. Nobeden od navedenih zneskov nikakor ne dosega vrednosti 41.847,89 EUR. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da sama zakonitost sklepa nadzornega sveta tožene stranke o predčasnem odpoklicu tožnika z mesta predsednika uprave z dne 19. 12. 2014 ni relevantna za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in da sodišče ni pristojno za presojanje zakonitosti sklepa, ker naj bi bilo vezano na pravnomočno odločitev Okrožnega sodišča v Celju. Zahtevek v zadevi opr. št. I Pg 235/2016 se je glasil za ugotovitev, da je sklep o odpoklicu z dne 19. 12. 2014 nezakonit in se razveljavi. Tožnik je kasneje presodil, da vztrajanje pri takem zahtevku ni smiselno, zato se je zahtevku odpovedal, zaradi česar je okrožno sodišče tak zahtevek (pravnomočno) zavrnilo. To pa nikakor ne pomeni, da bi bilo treba šteti, da velja kot pravnomočno ugotovljeno, da je sklep o odpoklicu zakonit in da so dejansko obstajali razlogi za odpoklic, temveč je bilo pravnomočno odločeno zgolj to, da sklep ostaja v veljavi. Sklicuje se na 268. člen ZGD-1, ki za odpoklic člana uprave zahteva obstoj utemeljenih razlogov, v konkretnem primeru pa utemeljeni razlogi niso bili podani. Ali so dejansko obstajali razlogi za odpoklic ni vprašanje zakonitosti, ampak utemeljenosti sklepa. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje glede vezanosti na sodbo Okrožnega sodišča v Celju. Sodišče bi moralo obravnavati vprašanje obstoja in utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 159/2016 in II Ips 313/2014. Zatrjuje, da sodišče ni izvedlo vseh relevantnih dokazov, predvsem pa ni zaslišalo nobene predlagane priče, zato uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da so razlogi sodbe na nekaj mestih v nasprotju med seboj, saj je sodišče upoštevalo vsebino 15. člena Pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da sama zakonitost sklepa nadzornega sveta o predčasnem odpoklicu tožnika s funkcije predsednika uprave ni relevantna za presojo zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. S tem je priznalo, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja tožnika ni vezano na razlog in zakonitost odpoklica. Po drugi strani pa je na nekaterih delih sodbe trdilo ravno nasprotno in prenehanje pogodbe o zaposlitvi vezalo na sklep o odpoklicu. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do določenih dejstev, ki se nanašajo na ugotovitev nesposobnosti tožnika za opravljanje dela predsednika uprave. Podredno je tožnik zahteval tudi plačilo odpravnine, za katero pa je veljaven sklep o odpoklicu pravzaprav pogoj in ne ovira. Kot izhaja iz 15. člena pogodbe sta pogoja za nastanek obveznosti izplačilo odpravnine v višini dveh osnovnih mesečnih plač namreč dva, da je tožniku predčasno prenehal mandat in da ni bil odpoklican zato, ker ni bil sposoben voditi poslov. Če prvi (veljaven odpoklic) ni sporen, to še ne pomeni, da sodišču ni treba ugotavljati tudi obstoja drugega, čeprav je ta "ugotovljen" v sklepu o odpoklicu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena pa odgovarja:

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, predvsem pa ni zaslišalo nobene od predlaganih prič, s tem pa je onemogočilo obravnavanje zadeve pred sodiščem. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 214. člena ZPP) tako, da se s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločitev, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 284. člena ZPP). Če sodišče ugotovi, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotavljajo, za odločitev v sporu niso odločilni ali so nepotrebni, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo v drugem odstavku 7. točke obrazložitve. V zvezi z zavrnitvijo predloga za izvedbo dokazov za ugotavljanje nezakonitosti odpoklica tožnika s funkcije predsednika uprave, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da ni pristojno za odločanje o zakonitosti sklepa nadzornega sveta tožene stranke o razrešitvi tožnika z mesta predsednika uprave, saj je v tem delu bila tožba odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika, zato je izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo svoje materialnopravno razlogovanje, da je ugotavljanje nezakonitosti odpoklica s funkcije predsednika uprave o razrešitvi z mesta predsednika uprave predmet presoje v gospodarskem sporu (I Pg 235/2016), zato mu ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker ni sledilo drugačnemu pravnemu naziranju tožnika.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je bila med strankama dne 9. 12. 2014 sklenjena pogodba o zaposlitvi predsednika uprave za določen čas (na podlagi 73. člena ZDR-1);

- da je nadzorni svet tožene stranke dne 19. 12. 2014 sprejel sklep, da se tožnika z dnem 19. 12. 2014 predčasno odpokliče s funkcije predsednika uprave družbe brez pravice do odpravnine, ker ni sposoben voditi poslov;

- da je dne 19. 12. 2014 tožena stranka izdala tožniku še odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti;

- da iz 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2014 izhaja:

- da sklepata pogodbeni stranki pogodbo za določen čas, in sicer za petletno dobo trajanja mandata predsednika uprave od 9. 12. 2014 do 8. 12. 2019;

- da pogodba preneha veljati tudi z odpoklicem predsednika uprave pred iztekom roka ali če delodajalec z dvomesečnim odpovednim rokom s pisno izjavo odstopi od te pogodbe ali v drugih, z zakonom določenih primerih;

- da z dnem prenehanja te pogodbe preneha delojemalcu tudi delovno razmerje;

- da je bilo s pravnomočno sodbo na podlagi odpovedi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 235/2016 z dne 13. 9. 2018 zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep o odpoklicu z dne 19. 12. 2014 nezakonit in se razveljavi.

9. Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje iz razloga, ker zaradi odpovedi zahtevku okrožno sodišče ni opravilo vsebinske presoje razlogov za odpoklic tožnika, to opraviti sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je bilo vezano na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju na podlagi odpovedi, opr. št. I Pg 235/2016, saj je ta po učinkih izenačena s sodbo, ki bi jo to sodišče izdalo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem bi bil zahtevek zavrnjen. Z odpovedjo zahtevku je namreč tožnik izjavil svojo voljo, naj se njegov zahtevek šteje za neutemeljenega in ga je zato sodišče zavrnilo. Navedeno pomeni, da je bil sklep o odpoklicu tožnika z dne 19. 12. 2014 zakonit in da je bil tožnik zakonito z dnem 19. 12. 2014 predčasno odpoklican s funkcije predsednika uprave tožene stranke brez odpravnine, ker ni sposoben voditi poslov. Sodišče prve stopnje je bilo tako vezano na pravnomočno odločitev v zadevi I Pg 235/2016.

10. Upoštevajoč 15. člen pogodbe o zaposlitvi predsednika uprave sta stranki za primer predčasnega prenehanja tožnikovega mandata, skladno s 73. členom ZDR-1, tudi drugače uredili način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer tako, da ta preneha z odpoklicem tožnika s funkcije predsednika uprave. Tako v primeru odpoklica s funkcije predsednika uprave pred potekom mandata, preneha avtomatično tudi pogodba o zaposlitvi in s tem tudi preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Če je direktor v delovnem razmerju in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, razrešitev s funkcije pomeni, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je tako zakonito prenehalo delovno razmerje dne 19. 12. 2014 na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke, s katerim je bil tožnik z dne 19. 12. 2014 predčasno odpoklican s funkcije predsednika uprave iz krivdnih razlogov, ker ni bil sposoben voditi poslov. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi predsednika uprave iz razloga nesposobnosti z dne 19. 12. 2014, posledično pa utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov reparacijski zahtevek, vključno z zahtevkom za priznanje delovnega razmerja do začetka stečajnega postopka z dne 3. 4. 2015.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev obstoja terjatve iz naslova plačila odpravnine, v kolikor bi sodišče ugotovilo, da razlog, zaradi katerega je bil odpoklican, ne obstoji. Ker je bil s pravnomočno sodbo v zadevi I Pg 235/2016 tožnikov tožbeni zahtevek zaradi njegove odpovedi pravnomočno zavrnjen, pomeni, da je bil sklep o odpoklicu tožnika zakonit, posledično pa zakonito predčasno odpoklican s funkcije predsednika uprave tožene stranke, zato tudi ni upravičen do izplačila odpravnine.

12. Neutemeljeno pritožba izpodbija vrednost spora v višini 41.847,89 EUR. Ker tožnik z primarnim tožbenim zahtevkom vtožuje skupaj 29.176,23 EUR, s podrednim tožbenim zahtevkom pa še dodatno plačilo odpravnine v višini 12.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, premoženjsko škodo v višini 20.923,18 EUR in nepremoženjsko škodo v višini 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta 41.847,89 EUR, zato so nasprotne pritožbene navedbe povsem neutemeljene.

13. Ker niso podani niti v pritožbi uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP), tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZDSS-1 v delu, ki se nanaša na spor o prenehanju delovnega razmerja, v denarnem zahtevku pa le-ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 528/2018
• VDSS Sodba Pdp 639/2018
• VDSS Sodba Pdp 736/2017