VDSS Sodba Pdp 101/2019

Jedro

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih 15 vpogledov v podatke transakcijskega računa v obdobju pred letom 2017 prepozna. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (glede česar pritožba niti nima konkretnih navedb), da je tožena stranka tožnici očitala posredovanje podatkov o transakcijskem računu nepooblaščeni osebi le glede zadnjega vpogleda z dne 3. 11. 2017. Zato so preostali očitani vpogledi podvrženi "običajnemu" 6-mesečnemu objektivnemu roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za nadaljevano kršitev, da bi bilo mogoče ravnanja tožnice presojati kot celoto in posledično šteti, da objektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči z zadnjim vpogledom 3. 11. 2017. Že iz izpodbijane odpovedi namreč izhaja, da tožena stranka tožnici očita vsak posamezen vpogled posebej. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, razen glede vpogledov z dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017, podana prepozno.

Sporna vpogleda v transakcijske podatke nista tako hudi kršitvi, da bi utemeljevali podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 se namreč za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg obstoja zakonskega razloga zanjo zahteva še, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). To je v skladu z načelom stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, po katerem je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo za sankcioniranje delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2018 in jo razveljavilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 22. 1. 2018, temveč je z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 8. 2010 v zvezi z dodatkom k pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 8. 2011 trajalo od 1. 3. 2018 do 31. 5. 2018 s polovičnim delovnim časom 20 ur tedensko in od 1. 6. 2018 do 31. 10. 2018 s krajšim delovnim časom 10 ur tedensko (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici v navedenem obsegu delovnega časa za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prizna delovno dobo ter uredi vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici obračuna in izplača nadomestilo plače v znesku 559,13 EUR bruto za krajši delovni čas 20 ur tedensko oziroma v znesku 279,57 EUR bruto za krajši delovni čas 10 ur tedensko, povečano za pripadajoči dodatek za delovno dobo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici obračuna in izplača 5.717,58 EUR bruto denarnega povračila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, naj tožnici povrne 1.023,64 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni v zavrnilnega, podredno pa naj ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje A.A. in ni navedlo razlogov za takšno odločitev, prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izjave A.A., zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je objektivni rok za podajo izredne odpovedi zaradi kršitev, ki imajo znake kaznivega dejanja, že potekel. Ni upoštevalo, da je tožnica v podatke B.B. nazadnje vpogledala 3. 11. 2017, to je preden se je C.C. pri tožnici pozanimal za kredit, kar pomeni, da je tožnica v podatke vpogledala brez vsakega temelja. Ker tožnica ni bila skrbnica računa B.B. in ta tudi ni bila nikoli v poslovalnici, je število vpogledov tožnice previsoko, tožničin argument (vpogledovanje zaradi informacij o kreditu) pa neverodostojen. B.B. bi morala biti prisotna, da bi tožnica lahko obravnavala vlogo. Tožnica je kršila svoje delovne obveznosti, ker je neupravičeno vpogledala v osebne podatke B.B., saj bančni uslužbenci ne smejo vpogledovati v bančne račune komitentov iz radovednosti ali iz drugih neupravičenih razlogov, čeprav imajo možnost dostopati do teh podatkov. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo izpovedi tožnice in C.C. in ni upoštevalo, da sta dobra prijatelja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pravilna. C.C. 21. 12. in 22. 12. 2017 ni bil na službeni poti. Na podlagi izvedenih dokazov bi sodišče prve stopnje moralo zaključiti, da je tožnica v podatke vpogledovala iz radovednosti in z namenom obveščanja C.C. Upoštevati bi moralo interne akte, ki ne dopuščajo neupravičenih vpogledov v osebne podatke komitentov. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka takšne vpoglede dopuščala, saj iz internih aktov to ne izhaja, iz izjave A.A. pa izhaja, da mora za vsak vpogled obstajati legitimen razlog, sistem pa od uporabnika zahteva, da vnese razlog za vpogled. Navaja še, da bi sodišče prve stopnje moralo prisoditi nižje denarno povračilo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je prvostopenjska sodba pravilna in zakonita. Organizacija dela pri toženi stranki je omogočala vpoglede v bančne račune komitentov tudi brez evidentiranja. Zgolj dva vpogleda ne predstavljata kršitve, ki bi utemeljevala podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vpogledi v bančne račune niso protipravni, zlorabe vpogledov pa tožena stranka ni dokazala, prav tako ni dokazala izdaje poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedi C.C. Tožena stranka je bila prekludirana z dokaznim predlogom za zaslišanje A.A., tožena stranka pa tudi ni grajala te postopkovne kršitve. Neutemeljena je tudi pritožba zoper denarno povračilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče obstoja pritožbenih razlogov ne ugotavlja, zato je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 19. 1. 2018 podala tožnici po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), tj. ker delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) in ker delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici očitala, da je v letih od 2011 do 2017 17-krat vpogledala v osebne podatke B.B., ki zadevajo njeno poslovanje na transakcijskem računu, čeprav ni imela osnove za vpogled vanje, in da je te podatke sporočila nepooblaščeni osebi - C.C. S tem naj bi tožnica kršila določila internih predpisov, 38. člena ZDR-1 in 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/06 in nasl.) o poslovni skrivnosti, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja izdaje in neupravičene pridobitve poslovne skrivnosti po 236. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni, kot navaja pritožba, zavrnilo dokaznega predloga za zaslišanje A.A. in ker se ni opredelilo do njene izjave (B27). Tožena stranka je oba dokazna predloga podala prepozno glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, saj ju je podala v tretji pripravljalni vlogi 17. 9. 2018 oziroma četrti pripravljalni vlogi 16. 10. 2018 po prvem naroku za glavno obravnavo 25. 4. 2018. Ob tem tudi ni izkazala, da ju brez svoje krivde ni mogla predlagati na prvem naroku, saj tožnica ob zaslišanju ni izpovedala ničesar, česar sama tožnica in celo tožena stranka v dotakratnem postopku ne bi zatrjevali. Tožnica je že v tožbi (glej hrbtno stran list. št. 2) navajala, da ne drži utemeljitev odpovedi glede tega, da v podatke ne sme vpogledovati in da se takšna praksa v banki ne izvaja. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo (list. št. 15) navajala nasprotno. Zato predlaganje dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo, ob tem, da bi njihova dopustitev zagotovo zavlekla reševanje spora, ni bilo dopustno. Sodišče prve stopnje zato teh dokazov pravilno ni izvedlo oziroma jih pravilno ni upoštevalo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Poleg tega tožena stranka navedene postopkovne kršitve ni grajala do zadnjega naroka za glavno obravnavo (286.b člen ZPP).

8. Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitanih 15 vpogledov v podatke transakcijskega računa B.B. v obdobju pred letom 2017 prepozna. Drugi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da mora pogodbena stranka (v konkretnem primeru tožena stranka) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (glede česar pritožba niti nima konkretnih navedb), da je tožena stranka tožnici očitala posredovanje podatkov o transakcijskem računu B.B. nepooblaščeni osebi - C.C. le glede zadnjega vpogleda z dne 3. 11. 2017. Zato so preostali očitani vpogledi podvrženi "običajnemu" 6-mesečnemu objektivnemu roku za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjati se je treba tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da ne gre za nadaljevano kršitev, da bi bilo mogoče ravnanja tožnice presojati kot celoto in posledično šteti, da objektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči z zadnjim vpogledom 3. 11. 2017. Že iz izpodbijane odpovedi namreč izhaja, da tožena stranka tožnici očita vsak posamezen vpogled posebej. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, razen glede vpogledov z dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017, podana prepozno.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi, da tožnica podatkov o transakcijskem računu B.B., pridobljenih na podlagi vpogleda z dne 3. 11. 2017, ni posredovala C.C. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedma tožnice in C.C., ki sta navedeno zanikala, po drugi strani pa pravilno ni sledilo neprepričljivi izpovedi B.B. Zgolj dejstvo, da naj bi bila tožnica in C.C. dobra prijatelja, samo zase ne vpliva na presojo verodostojnosti njunih izpovedi. Na verodostojnost izpovedi B.B. pa zagotovo vpliva potrdilo delodajalca C.C. z dne 13. 7. 2018 (list. št. 59), da je bil ta 21. 12. 2017 (ko naj bi B.B. povedal o tem, da mu je tožnica posredovala njene transakcijske podatke) in 22. 12. 2017 na službeni poti. Glede na vsebino navedenega potrdila in glede na izpoved C.C., da ne ve, ali je tistega dne sploh bil doma, sodišče prve stopnje pravilno ni verjelo izpovedi B.B., pri čemer je pritožbena navedba, da je C.C. lahko vmes s službene poti prišel domov, neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme v tem sporu (84. člen ZDR-1), ni uspela dokazati, da je tožnica neupravičeno posredovala podatke o transakcijskem računu nepooblaščeni osebi in s tem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja po 236. členu KZ-1.

10. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da vpogleda v transakcijske podatke B.B. dne 21. 8. 2017 in 3. 11. 2017 nista tako hudi kršitvi, da bi utemeljevali podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 se namreč za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi poleg obstoja zakonskega razloga zanjo zahteva še, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). To je v skladu z načelom stopnjevitosti sankcij v delovnem pravu, po katerem je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajno sredstvo za sankcioniranje delavca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice (tožena stranka nasprotnega dokaza ni ponudila) pravilno ugotovilo, da je tožnici sistem pri toženi stranki omogočal vpogledovanje v transakcijske račune in da je bila takšna tudi praksa pri toženi stranki. Tožnica je tudi pojasnila, da je vpoglede opravila zaradi priprave ponudbe kredita za C.C. in njegovo takratno partnerko B.B. oziroma zaradi ponujanja dodatnih storitev tožene stranke. Glede na to, da so bili vpogledi izvedeni v povezavi z izpolnjevanjem tožničinih delovnih obveznosti in ne zgolj iz radovednosti, kot navaja tožena stranka v pritožbi, se je treba strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da je podaja izredne odpovedi zaradi dveh vpogledov v transakcijski računi prestroga sankcija. Pri tem ni nepomembno, da je tožena stranka tožnici, kot je razvidno iz odpovedi, zlasti in predvsem očitala posredovanje podatkov transakcijskega računa nepooblaščeni osebi.

11. Glede na navedeno je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi se tožena stranka zavzema za znižanje prisojenega denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo na podlagi 118. člena ZDR‑1 in tožnici prisodilo denarno povračilo v višini 7.623,44 EUR bruto, kar znaša 3 povprečne plače tožnice v času pred prenehanjem delovnega razmerja. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od avgusta 2010 dalje (tj. več kot sedem let), upoštevalo je okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi in dejstvo, da je tožnica od novembra 2018 zaposlena za polni delovni čas. Navedeni kriteriji so relevantni za odmero denarnega povračila po določbi drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Ta določa, da višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Na podlagi navedenih primerov iz sodne prakse pritožbenega sodišča ni utemeljeno znižanje denarnega povračila, pri čemer je bilo v zadevi Pdp 114/2017 ob primerljivi dejanski situaciji prisojeno denarno povračilo v višini štirih povprečnih plač.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker gre za spor o obstoju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1; Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) sama krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Hkrati je dolžna tožnici na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 279,99 EUR.

Datum zadnje spremembe:

14.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 496/2017
• VDSS Sodba Pdp 281/2018
• VDSS Sodba Pdp 327/2019