<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Psp 364/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PSP.364.2019
Evidenčna številka:VDS00032684
Datum odločbe:10.01.2020
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Nada Perič Vlaj
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zavrženje tožbe - lastnost zavarovanca - procesna predpostavka

Jedro

V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.

Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče niti z besedo ni dotaknilo njenih navedb iz tožbe, iz katerih izhaja, zakaj je v konkretnem primeru potrebno izpodbijano odločbo tožene stranke šteti za dokončno. Vztraja, da je odločba tožene stranke z dne 22. 10. 2018 v delu, s katerim je tožena stranka odločila, da zavarovanec A.A. nima lastnosti zavarovanca na podlagi delovnega razmerja pri tožeči stranki v obdobju od 9. 8. 2016 do 28. 10. 2016 in od 2. 11. 2016 do 23. 12. 2016, postala oziroma bi morala postati dokončna in da razlog za vrnitev v ponovni postopek oziroma odločanje prvostopenjskega organa v tem delu ne ostaja. Drugostopenjski organ tožene stranke je odločitev prvostopenjskega organa kljub temu, da je izpodbijano odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje, dejansko potrdil, saj je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Meni, da je bila zadeva prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje vrnjena nezakonito. Izpostavlja 253. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), iz katerega izhaja, kdaj sme organ druge stopnje ob reševanju pritožbe v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena tega zakona, spremeniti odločbo tudi v škodo pritožnika. To lahko naredi samo iz razlogov, ki so določeni v 274., 278. in 279. členu ZUP. V konkretnem primeru bi organ druge stopnje tožene stranke to lahko naredil, v kolikor bi to narekovali nujni ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati oziroma če nevarnosti ne bi bilo mogoče uspešno odvrniti z drugimi sredstvi, s katerimi so bile manj prizadete pridobljene pravice. V konkretnem primeru pa o takšni situaciji oziroma nevarnosti nikakor ni mogoče govoriti in ni izkazana nobena od okoliščin iz citiranih določb ZUP, pri čemer tožena stranka niti ne zatrjuje, da takšna odločitev drugostopenjskega organa ni zakonita. Vztraja, da se drugostopenjski organ tožene stranke in naslovno sodišče s tovrstnim postopanjem ne moreta izogniti dolžnosti dokončne vsebinske obravnave sporne zadeve. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5. V 63. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ni vročen v zakonitem roku.

6. Glede na citirano določbo je tožba v socialnem sporu torej dopustna, če je tožniku z dokončnim upravnim aktom kršena njegova pravica ali pravna korist. Predhodno izpeljan upravni postopek in dokončnost je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tožba sploh dopustna. Razen tega pa mora zaradi takšnega dokončnega upravnega akta, biti stranka tudi prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih.

7. V konkretnem primeru je tožeča stranka tožbo vložila zoper dokončni upravni akt št. ..., št. dosjeja ... z dne 26. 3. 2019, s katerim o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni bilo odločeno. S citirano odločbo je namreč drugostopni organ tožene stranke prvostopno odločbo z dne 22. 10. 2018 odpravil in zadevo vrnil v nov postopek prvostopnemu organu. Odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je s tem, ker je zadevo vrnil v nov postopek prvostopnemu organu, naložil temu organu, ne da bi sam odločal o teh pravicah. S tem, ko o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja drugostopni organ ni odločal, tožeča stranka tudi ni bila prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih tako, da tudi, čeprav gre za dokončni upravni akt, ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, določen v 63. členu ZDSS-1. Torej, da bi bila tožeča stranka s takšnim upravnim aktom prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih.

8. Tožbo, vloženo zoper takšen dokončni upravni akt, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za preuranjeno in jo pravilno v skladu z določbo 75. člena ZDSS-1 zavrglo. To pomeni, da zaradi neizpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje zadeve, pogoji niso bili izpolnjeni. Iz teh razlogov sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je takšna odločba drugostopnega organa tožene stranke pravilna in zakonita ali ne in ali so izpolnjeni pogoji za spremembo prvostopne odločbe iz razlogov, določenih v 274., 278. in 279. členu ZUP, na katere se sklicuje pritožba.

9. Pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati pogoje, določene v citiranih določbah ZUP in presojati zadevo vsebinsko, predvsem o tem, ali lahko pritožbeni organ odloči v škodo pritožnika, so zato brez podlage in neutemeljene. Pritožba nadalje neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka z dokončno odločbo z dne 26. 3. 2019 o njeni pritožbi, vloženi zoper prvostopno odločbo z dne 22. 10. 2018, odločala vsebinsko. Tožena stranka je zgolj navedla razloge, zaradi katerih je zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Torej v ponovno odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma o sporni zadevi, ne da bi sam drugostopni organ odločal o teh pravicah.

10. Glede na to, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je hkrati v skladu z določbo 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 63, 75.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MzQ5