VDSS Sodba in sklep Psp 310/2019

Jedro

Po ZPIZ-2, prav tako pa tudi po ustaljeni sodni praksi, se obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani. Po izrecni določbi 133. člena ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (drugi odstavek 133. člena ZPIZ-2). To pomeni, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki.

Načelo upoštevanja obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Drugačna ureditev velja le za delavce in za upoštevanje pokojninske dobe zadostuje že, da so prispevki obračunani. Ker je bila tožnica glede na izpis zavarovanj v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov v predpisani višini. Če prispevki niso plačani v predpisani višini, se v pokojninsko dobo skladno z drugim odstavkom 133. člena ZPIZ-2 upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnica tekom postopka ni dokazala, da so bili prispevki plačani v predpisani višini, je v pokojninsko dobo pravilno upoštevan le sorazmerni del zavarovalne dobe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 9. 7. 2018 ter da ima tožeča stranka pravico do starostne pokojnine od 13. 10. 2015 dalje, zavrnilo (I. točka izreka). Tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da je tožeča stranka upravičena do starostne pokojnine od 13. 10. 2015 dalje in da je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati tožeči stranki takšno starostno pokojnino, je zavrglo (II. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep je tožnica vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna in da je upravičena do starostne pokojnine, ker je 13. 10. 2015 izpolnjevala pogoje za starostno pokojnino. Stara je bila 59 let in 8 mesecev in imela 41 let delovne dobe ali najmanj 39 let delovne dobe brez dokupa. Delovne dobe ni dokupila, kot je navajal toženec, ampak je bila ves čas vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in plačevala obvezna zavarovanja. Zatrjevala je, da je plačevala prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nikoli pa jo toženec ali FURS nista pozvala ali terjala, da naj bi napačno obračunala, premalo ali napačno plačevala obvezne prispevke. Ne zahteva drugega, kot da se ji za celo obdobje, za katero je nesporno plačevala prispevke v obvezno zavarovanje všteje v zavarovalno dobo ter se ji glede na višino plačanih prispevkov obračuna starostna pokojnina. Vztraja, da je odločitev napačna in pomeni neenakopravno obravnavo tožnice, da se v primeru, da je prispevek plačan le delno, ugotovi le sorazmerni del zavarovalne dobe. Toženec kot organ nadzora nad izvajanjem obračunavanja in plačevanja prispevkov v obvezna zavarovanja, o domnevno premalo plačanih prispevkih ni obvestil FURS-a, da opravi prisilno izterjavo. Meni, da pokojninska doba ni odvisna od višine dejansko plačanih prispevkov, ampak od obdobja obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Višina odmere pokojnine pa je odvisna od višine plačanih prispevkov. Toženec je tisti, ki je bil dolžan poskrbeti, da so prispevki pravilno in pravočasno poravnani, če je menil, da so plačani v nižjem znesku od minimalno predpisanih zavarovalnih osnov. Res je bila družbenica družbe in njen direktor, vendar je šlo za delovno razmerje in ne le za funkcijo direktorja v družbi. Poudarja, da je ves čas plačevala v obvezna zavarovanja, le po mnenju toženca so bila vplačila nižja od predpisanih zneskov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne navaja.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 9. 7. 2018, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za razveljavite ali spremembo dokončne odločbe po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). V obravnavani zadevi gre za spor zaradi spremembe pravnomočne upravne odločbe o priznanju pravice do predčasne pokojnine in (namesto te pravice) priznanje pravice do starostne pokojnine. Sporna je ugotovitev pokojninske dobe brez dokupa opredeljene v 23. točki 7. člena ZPIZ-2.

6. V 183. členu ZPIZ-2 je določeno, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Takšna odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta. Učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma v primeru, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

7. V konkretnem primeru je dne 3. 3. 2017 vložena zahteva za spremembo pravnomočne odločbe toženca št. ... z dne 12. 12. 2016 in priznanje pravice do starostne pokojnine, v predsodnem postopku pravilno zavrnjena in takšna odločba, kot pravilna in zakonita potrjena pred sodiščem prve stopnje. Ker dejanski stan po 183. členu ZPIZ-2 tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podan, posledično tudi ni podlage za spremembo pravnomočne odločbe toženca z dne 12. 2. 2016, kot uveljavlja tožnica, zaradi česar je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se zahteva za nepravo obnovo postopka nanaša na dokončno odločbo toženca z dne 12. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 1. 2016, izpodbijana odločba z dne 21. 1. 2016 pa hkrati odpravljena ter odločeno, da tožnica nima pravice do starostne pokojnine, ima pa pravico do predčasne pokojnine v nekoliko višjem mesečnem znesku od 13. 10. 2015 dalje, pri čemer se že izplačani zneski predčasne pokojnine poračunajo.

9. Za priznanje pravice do starostne pokojnine bi tožnica v letu 2015, ko je uveljavljala pravico do pokojnine, skladno s četrtim oziroma petim odstavkom 27. člena ZPIZ-2 morala dopolniti 39 let pokojnine dobe brez dokupa. Tožnica je skupaj sicer dopolnila 39 let, 5 mesecev in 1 dan pokojninske dobe, vendar je dopolnila le 35 let, 3 mesece in 20 dni pokojninske dobe brez dokupa ter 4 leta, 1 mesec in 11 dni druge zavarovalne dobe.

10. Pred sodiščem prve stopnje je tožnica zatrjevala, da je bila v času od 1. 1. 2001 do 8. 3. 2010 redno zaposlena v družbi, katere družbenica je bila in je plačevala prispevke za obvezno zavarovanje za polni delovni čas. Nato je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje do 8. 9. 2011 in prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti, plačevala pa je še prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker ji je manjkalo manj kot dve leti do upokojitve.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 1. 1. 2001 do 8. 3. 2010 prijavljena v obvezno zavarovanje na podlagi 040, to je kot lastnica in poslovodna oseba (direktor) enoosebne družbe A. d. o. o. in ne na podlagi delovnega razmerja, kot je tožnica zatrjevala in enako neutemeljeno ponavlja v pritožbi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je od podlage zavarovanja odvisno, ali se določena obdobja kljub neplačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje štejejo v zavarovalno dobo.

12. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da se po ZPIZ-2, prav tako pa po ustaljeni sodni praksi, obdobja zavarovanja zavarovancu na temelju družbeništva in poslovodenja zasebne družbe v pokojninsko dobo upoštevajo le, če so bili prispevki plačani. Po izrecni določbi 133. člena ZPIZ-2 se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za to obdobje plačani predpisani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmeren del zavarovalne dobe (drugi odstavek 133. člena ZPIZ-2). To pomeni, da se v zavarovalno dobo štejejo le obdobja zavarovanja, za katera so bili plačani predpisani prispevki.

13. Načelo upoštevanja obdobja zavarovanja v zavarovalno dobo pod pogojem plačila prispevkov velja absolutno za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov. Drugačna ureditev velja le za delavce in za upoštevanje pokojninske dobe zadostuje že, da so prispevki obračunani. Ker je bila tožnica glede na izpis zavarovanj v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov v predpisani višini. Če prispevki niso plačani v predpisani višini, se v pokojninsko dobo skladno z drugim odstavkom 133. člena ZPIZ-2 upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Ker tožnica tekom postopka ni dokazala, da so bili prispevki plačani v predpisani višini, je v pokojninsko dobo pravilno upoštevan le sorazmerni del zavarovalne dobe.

14. Iz zapisnikov revizijskega postopka pri tožencu z dne 31. 8. 2006 in 9. 7. 2010 je razvidno, da je tožnica plačevala prispevke, vendar ne od zakonsko predpisanih najnižjih zavarovalnih osnov, ki veljajo za lastnike in direktorje podjetij. Glede na ugotovitve v revizijskem postopku (zapisnik z dne 31. 8. 2006) se je tožnici leto 2001 upoštevalo v celoti, leto 2002 in 2003, vsako v trajanju 8 mesecev in 20 dni, leto 2004 in 2005 vsako v trajanju 8 mesecev in 29 dni. Torej v sorazmernem delu glede na plačane prispevke.

15. Na drugačen zaključek ne vpliva dejstvo, da je bila tožnica ves čas vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da je plačevala obvezna zavarovanja. Na drugačen zaključek ne more vplivati niti tožničino sklicevanje, da je toženec ni pozval ali terjal zaradi premalo plačanih prispevkov. Sodišče prve stopnje je posebej izpostavilo, da je bilo tožnici v odločbi z dne 12. 2. 2016 natančno pojasnjeno, katera obdobja so se ji upoštevala v celoti in katera le v sorazmernem delu. Še prej pa je bila z vročitvijo zapisnika z dne 31. 8. 2006 seznanjena, da se doba upošteva v sorazmernem delu, če so bili prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani v nižjem znesku od minimalno predpisanih zavarovalnih osnov.

16. Ker so bili v konkretnem primeru prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačani v nižjem znesku od minimalno predpisanih zavarovalnih osnov, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec upošteval pokojninsko dobo le v sorazmernem delu. Za upoštevanje pokojninske dobe v celoti pa ni nobene podlage. V spornem obdobju oziroma letih so bili sicer plačani prispevki, a ne od predpisanih osnov. Ali so posamezni organi, na katere se ponovno sklicuje tudi pritožba, pri obračunavanju prispevkov pravilno postopali, v konkretnem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni relevantno. Za odločitev je bistveno, kakšni prispevki bi morali biti plačani in kakšni prispevki so bili dejansko plačani.

17. Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na neenakopravno obravnavo tožnice, ker ji je po njenem mnenju napačno zavarovalna doba priznana le v sorazmernem delu, ne pa v celoti zgolj na podlagi dejstva, da je bila zavarovana, ne glede na višino plačanih prispevkov.

18. Ker je izpodbijana dokončna odločba toženca z dne 9. 7. 2018 pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo in tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da je tožeča stranka upravičena do starostne pokojnine od 13. 10. 2015 dalje, zavrglo ter posledično skladno z določbo 154. člena ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 457/2016
• VDSS sodba Psp 476/2016
• VDSS sklep Psp 135/99