VDSS Sodba Psp 293/2019

Jedro

Denarna socialna pomoč je urejena v ZSVarPr. Prizna se osebam, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in izpolnjujejo druge zakonske pogoje (tretji odstavek 6. člena ZSVarPre). Po 5. členu navedenega zakona se pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči upoštevajo osnove in merila določene s tem zakonom in z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po definiciji iz 1.a člena ZSVarPre je lastni dohodek dohodek, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in na način določen v tem zakonu. ZSVarPre torej predpisuje le način in obdobje upoštevanja dohodka in premoženja. Po 20. členu ZSVarPre se kot lastni dohodek družine, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Glede upoštevanja oseb in dohodka ter premoženja za ugotavljanje materialnega položaja pa ZSVarPre napotuje na določbe ZUPJS. Gre za enoten način ugotavljanja materialnega položaja, torej enotno opredelitev oseb, ki se štejejo poleg vlagatelja, enotno definicijo dohodka (vrsto dohodkov, ki se upoštevajo pri ugotovitvi dohodkovnega položaja) in enotno definicijo premoženja pri uveljavljanju vseh socialnih transferjev, ki so odvisni od materialnega položaja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

"Odpravita se odločbi št. ... z dne 14. 2. 2019 in št. ... z dne 9. 1. 2019 ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje."

II. Tožena stranka je dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške v skupnem znesku 392,55 EUR, v roku 15 dni od prejema te sodbe, s tem da se sredstva nakažejo na TRR Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 14. 2. 2019 in št. ... z dne 9. 1. 2019. Nadalje je odločilo, da stroški tožnika gredo v breme proračuna Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kar med strankama niti ni sporno, da je tožnik v obdobju od 1. 9. 2018 do 30. 11. 2018 prejel 60,42 EUR, pri čemer gre za vrnjeno plačilo premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, nadalje 450,00 EUR in 120,00 EUR gotovinskih posojil ter 453,60 EUR kot poplačilo potnih stroškov in bivanja zaradi sojenja na turnirju v Španiji. Pri tem pa je sodišče prve stopnje navedlo, da glede zneska 453,60 EUR ni uspelo ugotoviti s stopnjo prepričanja, da je organizacija takšnega turnirja nepridobitna. Ugotovitev in obrazložitev sodišča prve stopnje pa je napačna. Bistveno je namreč, ali je tožnik s sojenjem na takšnem turnirju kaj zaslužil. Dokazni postopek pa je pokazal, da ni. Tožnik je dobil povrnjene le materialne stroške. Sodišče tudi ni obrazložilo na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da je organizacija takšnega športnega turnirja pridobitna dejavnost. Odločitve sodišča prve stopnje se tako sploh ne da preizkusiti. Nadalje se sodišče ni opredelilo do tožnikovih navedb, da znesek 60,42 EUR prestavlja vrnjeno preplačilo premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Glede navedenega zneska sodišče ni obrazložilo pod kateri abstraktni dejanski stan spada vračilo navedenega zneska. Tudi glede zneskov posojil sodišče ni navedlo zakaj se posojilo (ki ga je tožnik vrnil, kar pomeni, da ni pridobil ničesar) šteje kot dohodek. Nadalje sodišče tudi ni upoštevalo, da ima tožnik priznan status invalida in da ima pravico do zaposlitvene rehabilitacije. Zaradi navedenega tožnik zelo težko dobi službo in išče vse možne načine, da bi se zaposlil. Eden od načinov je tudi zaposlitev skozi svet tenisa, saj ima željo, da bi nekoč postal profesionalni teniški sodnik. Tožnik se sklicuje tudi na sklep Psp 222/2016 z dne 8. 9. 2016, ki obravnava identičen primer, le da gre v navedenem primeru za varstveni dodatek. Tožnik je tako dokazal, da je izpodbijana odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče se do teh navedb tožnika ni opredelilo. Prav tako sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza in sicer zaslišanja prič, ki bi v celoti potrdile navedbe tožnika. Tožnik nadalje opozarja tudi na načelo materialne resnice kot je določeno v 61. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1).¹ Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani odločbi odpravi ter zadevo vrne v ponovno upravno odločanje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 2. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 9. 1. 2019. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku priznal pravico do denarne socialne pomoči v višini 228,04 EUR mesečno za čas od 1. 1. 2019 do 31. 3. 2019. Za isti čas mu je priznal tudi pravico do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ter pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

6. Tožnik se ne strinja z višino priznane denarne socialne pomoči.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka pri izračunu višine denarne socialne pomoči upoštevala tudi sledeče zneske: 120,00 EUR, 450,00 EUR, 453,00 EUR in 60,24 EUR. Vse je označila kot da gre za drugo vrsto dohodkov ter se postavila na stališče, da gre za občasne dohodke, ki se upoštevajo v skladu s 23. členom ZSVarPre. Navedeni zneski so razvidni iz bančnega izpisa.

8. Denarna socialna pomoč je urejena v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre).² Prizna se osebam, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in izpolnjujejo druge zakonske pogoje (tretji odstavek 6. člena ZSVarPre). Po 5. členu navedenega zakona se pri ugotavljanju upravičenosti in določanju višine denarne socialne pomoči upoštevajo osnove in merila določene s tem zakonom in z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Po definiciji iz 1.a člena ZSVarPre je lastni dohodek dohodek, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in na način določen v tem zakonu. ZSVarPre torej predpisuje le način in obdobje upoštevanja dohodka in premoženja. Po 20. členu ZSVarPre se kot lastni dohodek družine, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Glede upoštevanja oseb in dohodka ter premoženja za ugotavljanje materialnega položaja pa ZSVarPre napotuje na določbe Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS).³ Gre za enoten način ugotavljanja materialnega položaja, torej enotno opredelitev oseb, ki se štejejo poleg vlagatelja, enotno definicijo dohodka (vrsto dohodkov, ki se upoštevajo pri ugotovitvi dohodkovnega položaja) in enotno definicijo premoženja pri uveljavljanju vseh socialnih transferjev, ki so odvisni od materialnega položaja.

9. ZUPJS dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči ureja v 12. členu. Dohodki, ki se upoštevajo so določeni taksativno. Pomeni, da se med dohodke za ugotovitev materialnega položaja za ugotavljanje pravic iz javnih sredstev lahko upošteva le tiste, ki so eksplicitno določeni. Enako velja za lastni dohodek družine, ki se ugotavlja pri upravičenosti do denarne socialne pomoči. V 23. členu ZSVarPre je v četrtem odstavku določeno, da so občasni, neperiodični dohodki po tem zakonu dediščine, darila, odškodnine, odpravnine, nagrade in drugi dohodki, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat in niso dohodki iz naslova priložnostnega dela. Skladno s prvim odstavkom istega člena se občasni, neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v obdobju iz 20. člena tega zakona, upoštevajo v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 8. člena tega zakona.

10. Tožena stranka je v predsodnem postopku sporne zneske štela kot druge dohodke, kljub temu, da je tožnik že v predsodnem postopku dokazoval (med drugim je predlagal tudi zaslišanje prič), da ne gre za občasne neperiodične dohodke. Tožena stranka se do teh navedb ni opredelila niti ni obrazložila, zakaj ni izvedla predlaganih dokazov. Že zaradi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred upravnim organom pomanjkljiv. Tožena stranka bi namreč morala v predsodnem postopku razčistiti, ali gre za dohodke, ki se skladno s 23. členom upoštevajo pri izračunu višine lastnega dohodka. Enako kot tožena stranka pa je tudi sodišče prve stopnje za sporne dohodke štelo, da gre za občasne neperiodične dohodke, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu lastnega dohodka. Izrecno je ugotavljalo zgolj vprašanje, ali se upošteva 453,60 EUR, ki ga je tožnik dobil kot poplačilo potnih stroškov in bivanja zaradi sojenja na turnirju v Španiji. Sodišču ni uspelo ugotoviti s stopnjo prepričanja, da je organizacija takšnega športnega turnirja nepridobitna, zaradi česar se je postavilo na stališče, da se znesek upošteva pri ugotovitvi lastnega dohodka. Glede ostalih zneskov pa je sodišče zgolj pavšalno navedlo, da je tožena stranka pravilno upoštevala višino občasnih dohodkov, brez da bi svojo odločitev ustrezno obrazložilo, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

11. Razen tega pritožbeno sodišče opozarja, da je v zvezi z upoštevanjem posojil že zavzelo stališče v zadevi Psp 273/2019 z dne 27. 11. 2019. Pritožbeno sodišče je tedaj poudarilo, da ZUPJS dohodek, ki se upošteva pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči ureja v 12. členu. Dohodki, ki se upoštevajo so določeni taksativno. Pomeni, da se med dohodke za ugotovitev materialnega položaja za ugotavljanje pravic iz javnih sredstev lahko upošteva le tiste, ki so eksplicitno določeni. Enako velja za lastni dohodek družine, ki se ugotavlja pri upravičenosti do denarne socialne pomoči. V primeru, da gre za posojilo teh zneskov CSD ne bi smel upoštevati pri izračunu lastnega dohodka. Če pa je sporno, ali sploh gre za posojilo, pa bi moral CSD že v predsodnem postopku omenjeno vprašanje razčistiti z izvedbo ustreznih dokazov, kakor tudi vprašanje, ali gre v primeru povrnitve stroškov, ki so tožniku nastali z udeležbo na turnirju v Španiji sploh za dohodek iz naslova priložnostnega dela in glede vrnjenega preplačila.

12. Ker vsega tega tožena stranka v predsodnem postopku ni ugotavljala in tudi ni pravilno uporabila materialno pravo, kot je bilo to že obrazloženo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁴ izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi št. ... z dne 14. 2. 2019 in št. ... z dne 9. 1. 2019 ter zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Podlago za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo v določbi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1.

13. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)⁵ odločilo, da je tožena stranka dolžna za tožnika povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje v višini 232,87 EUR (180,00 EUR za tožbo, 180,00 EUR za prvi narok, 2-krat po 12,00 EUR za odsotnost iz pisarne). Skupaj torej 384,00 EUR. Upoštevaje peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv)⁶ je sodišče priznalo polovico navedenega zneska, torej 192,00 EUR, ki povečan za 22 % DDV znaša 234,24 EUR. Nadalje je sodišče priznalo 2 % materialnih stroškov v višini 7,68 EUR (izračunan od celotne nagrade) ter 8,88 EUR potnih stroškov na relaciji Krško - Brežice - Krško. Skupen znesek priznanih stroškov nastalih za postopek pred sodiščem prve stopnje tako znaša 250,80 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo tudi pritožbene stroške in sicer za vložitev pritožbe polovičen znesek, ki znaša 112,50 EUR, povečan za 22 % DDV, tako da znesek znaša 137,25 EUR. Priznalo je tudi 2 % materialnih stroškov v višini 4,50 EUR (izračunan od celotne nagrade). Skupen znesek priznanih stroškov za postopek pred pritožbenim sodiščem znaša 141,75 EUR. Upoštevaje stroške nastale pred sodiščem prve stopnje in pa pritožbene stroške, je tako tožena stranka za tožnika dolžna povrniti 392,55 EUR in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Tožniku je bila namreč z odločbo Bpp št. 136/2019 za postopek pred sodiščem prve stopnje in z odločbo Bpp št. 418/2019 z dne 30. 8. 2019 za postopek pred pritožbenim sodiščem, dodeljena brezplačna pravna pomoč.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.
² Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 633/2009
• VDSS sodba Psp 378/2014
• VDSS sodba Psp 377/2014