VDSS Sodba in sklep Pdp 461/2019

Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno pa je stališče, da že zgolj dejstvo, da tožnik v spornem obdobju (petih let) ni izrecno ugovarjal znižanju plačila in razporeditvam na druga delovna mesta pomeni, da je s takšno spremembo soglašal. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da že dalj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugem delovnem mestu predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo oziroma da potrjuje sporazumno dogovorjeno spremembo pogodbe o zaposlitvi.

Le dejstvo, da se tožnik v nadaljnjih letih zaposlitve pri toženi stranki ni ponovno obrnil na toženo stranko in izrecno ugovarjal višini izplačane plače, samo po sebi ne pomeni, da se je strinjal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke oziroma da je med njima prišlo so soglasja volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi morata biti nedvoumno izraženi, kar še zlasti velja za tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. V primeru spora imata zato obe stranki možnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožniku ni ponudila spremenjene oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker zatrjuje, da je v soglasju s tožnikom prišlo tudi do spremembe delovnega mesta. V takem primeru po ZDR-1 ne zadošča le sprememba pogodbe o zaposlitvi z aneksom, temveč mora biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Te sestavine pogodbe o zaposlitvi imajo namreč za delavca večjo težo in pomen, saj v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi izpodbijani del sodbe v točkah III/1, III/2, III/3, III/4 in IV izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku; iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 obračunati znesek v višini 789,15 EUR bruto ter mu po odvodu in plačilu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila in za leto 2016 izplačati zakonske zamudne obresti od zneska 166,05 EUR od 2. 7. 2016 do 10. 2. 2017 in od zneska 498,17 EUR od 2. 7. 2016 do 13. 2. 2017 (I. točka izreka); iz naslova razlike v plači za mesec november 2013 obračunati znesek v višini 600,00 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2013 do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke uveljavljal, da mu je dolžna: plačati odpravnino v višini 4.175,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2017 do plačila (III/1. točka izreka); obračunati odškodnino zaradi nezagotovitve odpovednega roka v višini 3.557,18 EUR in od navedenega bruto zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 1. 2017 do plačila (III/2. točka izreka); obračunati odškodnino zaradi nezmožnosti izrabe letnega dopusta v višini 1.066,60 EUR, od navedenega bruto zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 1. 2017 do plačila (III/3. točka izreka); iz naslova prikrajšanja pri plači obračunati razliko v plači za mesece od septembra 2012 do decembra 2016 v zneskih, razvidni od izreka, od bruto zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega zneska plačilo do plačila (III/4. točka izreka); obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v višini 119,27 EUR bruto, od navedenega bruto zneska odvesti in plačati davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2016 do plačila (III/5. točka izreka); obračunati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 120,85 EUR bruto, od navedenega bruto zneska odvesti in plačati davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2014 do plačila (III/6. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 4.247,45 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu (III. točko izreka) in odločitev o stroških postopka (IV. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpoved A.A. neverodostojna, saj je priznal, da je izjavo, ki jo je podal v pisni obliki, prejel že sestavljeno s strani tožene stranke in da jo je zgolj podpisal. Izpovedi zakonitih zastopnikov tožene stranke B.B. in C.C. pa sta neverodostojni, ker sta neposredno zainteresirana, da tožnik v pravdi ne uspe. Sodišče ni upoštevalo nasprotne izjave tožnika in izpovedi prič, ki jih je predlagal tožnik. Edini nevtralni priči v tem postopku sta D.D. in E.E.. Poleg tega bi moralo sodišče pri ugotavljanju, kakšno delo je opravljal tožnik, dati večji pomen listinskim dokazom, npr. vizitki, na kateri je bil naveden kot vodja sprejema. Sodišče je spregledalo, da je bil na reklamnem letaku kot servisni sprejemnik označen tudi F.F., dejansko pa je bil vodja sprejema na lokaciji G.. Prav tako sodišče ni upoštevalo delovnega navodila z dne 22. 5. 2012. Tožena stranka tudi za F.F. ni uporabila naziva vodja sprejema. Poudarja, da tožniku ni bila predočena nobena plačilna lista novega delovnega mesta, kar potrjujejo tudi drugi dokazi. Izpostavlja, da se tožnik ni nikoli strinjal, da bi imel na novih delovnih mestih, ki jih je začel opravljati glede na enostranske odredbe B.B., nižjo plačo, kot jo je imel po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007. Tožnik se s tem ni strinjal, moral pa je opravljati nova dela, ker je tako potekalo urejanje delovnih razmerij pri toženi stranki. Če bi tožnik na glas opozarjal na to, da se mu ne izplačuje plača skladno z dogovori, bi preveč tvegal, česar pa si ni mogel privoščiti. Sodišče je zmotno ugotovilo, da se zato, ker tožnik nižanju plače ni ugovarjal, šteje, da se je s prejeto plačo strinjal. Meni, da je treba delavca kot šibkejšo stranko zaščititi pred enostranskim določanjem plače. Premestitve pri toženi stranki so se dogajale ena za drugo, tožnik pa ni dobil niti ene pogodbe o zaposlitvi. Izpovedal je tudi, da ob tem ni bilo govora o nižanju plače, prav tako niti ni izrazil strinjanja z znižanjem plače. Ker tega kasneje ni upal na glas izpostavljati, pa se ne more šteti kot konkludentno soglasje. Sodišče je zanemarilo, da je tožnik enkrat že izrazil nestrinjanje z novo plačo, kar kaže, da ob nastopu novega dela ni sprejel nižje plače. Predvsem pa je bistveno to, da tožnik v zvezi s tem ni dobil nobenega odgovora. Poudarja, da je sodišče prestrogo presodilo njegov zapis v elektronskem sporočilu, v katerem je opozoril na prenizko plačo. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da vse pripravljalne vloge, ki jih je predložila tožena stranka, niso bile potrebne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke uveljavlja plačilo razlik v plači iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi izplačevanja nižje plače od pogodbeno dogovorjene v obdobju od septembra 2012 do decembra 2016, plačilo odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka zaradi podane izredne odpovedi, plačilo nadomestila za deset dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2016, ki ga ni mogel izrabiti zaradi podane izredne odpovedi ter plačilo regresa za letni dopust za leti 2014 in 2016. Sodišče prve stopnje je zahtevke v pretežnem delu zavrnilo. Ugotovilo je, da tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju ni izplačevala bistveno zmanjšane plače (razen v mesecu novembru 2013, ko mu je brez njegovega soglasja neupravičeno odtegnila del plače iz naslova ugotovljenega inventurnega manka), zato tožnik ni upravičen do izplačila razlik v plači. Posledično ni utemeljena izredna odpoved, ki jo je tožnik podal tudi iz tega razloga. Tožnik pa tudi ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016, ker mu je delovno razmerje neupravičeno prenehalo po njegovi volji.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 3. 1. 2007 do 3. 1. 2017, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2017, ki jo je podal na podlagi tretje alineje (zaradi plačevanja bistveno zmanjšane plače) in osme alineje (zaradi trpinčenja, poniževanja in ignoriranja na delovnem mestu) prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. RS, št. 21/13 in nadalj.). Tožnik je s toženo stranko v času zaposlitve sklenil le eno pisno pogodbo o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007 za nedoločen čas za delovno mesto vodje servisa H., po kateri mu je pripadala osnovna bruto plača v višini 2.090,00 EUR in gibljivi del plače (18. člen pogodbe o zaposlitvi). Sprva je tožnik opravljal delo na delovnem mestu vodje servisa H., nato pa je bil razporejen na druga delovna mesta. V spornem obdobju (september 2012 – december 2016) je tako tožnik dejansko opravljal drugo delo (kot je bilo določeno po pisni pogodbi o zaposlitvi) in za to delo prejemal plačilo, ki je bilo nižje od pogodbeno dogovorjenega, tj. povprečno od 1.000,00 EUR do 1.200,00 EUR bruto mesečno (B1-plačilne liste). Ves čas tožnikove zaposlitve med strankama ni prišlo do sklenitve druge pisne pogodbe o zaposlitvi.

8. V tem sporu je (med drugim) sporno, ali je imela tožena stranka v spornem obdobju podlago za izplačevanje nižje plače tožniku, saj tožnik zatrjuje, da kljub opravljanju drugega dela, med njima ni prišlo do dogovora o izplačevanju nižje plače, kot je bila določena po pisni pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2007, tožena stranka pa, da je bila pogodba o zaposlitvi ob tožnikovi vsakokratni premestitvi na drugo delovno mesto (nazadnje na delovno mesto servisnega sprejemnika na oddelku I.) sporazumno spremenjena tako glede dela, ki ga je opravljal tožnik kot tudi plače, ki je bila ustrezna delovnemu mestu.

9. Po 3. in 8. alineji 31. člena ZDR-1 sta določili o nazivu delovnega mesta oziroma vrsti dela, s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi in znesku osnovne plače delavca, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih, sestavini pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi se po prvem odstavku 49. člena ZDR-1 lahko sporazumno spremeni. Sprememba lahko zajema vse elemente pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je v primerih spremembe pogojev iz tretje, četrte, pete ali šeste alineje prvega odstavka 31. člena ter v primerih iz 91. člena tega zakona, potrebna sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1).

10. V sodni praksi je bilo že večkrat sprejeto stališče, da sprememba pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki je stranki ne skleneta v pisni obliki, ni neveljavna (primerjaj z odločitvama Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 297/2015 in opr. št. VIII Ips 191/2016). V četrtem odstavku 17. člena ZDR-1 je določeno, da v primeru, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V citiranih odločbah Vrhovnega sodišča RS je bilo poudarjeno, da zakonodajalec pisnosti pogodbe o zaposlitvi ni določil z učinkom ad valorem in pisni obliki pogodbe o zaposlitvi ni mogoče pripisati konstitutivnega pomena. Namen zahteve po obličnosti je varstvo delavca. Pisna oblika pogodbe o zaposlitvi, ki delavca seznanja z bistvenimi sestavinami sklenjene pogodbe, tj. z bistvenimi okoliščinami njegovega delovnopravnega položaja, odpravlja delavčevo negotovost. Izvrševanje delovnega razmerja bi torej morala pokrivati pisna pogodba o zaposlitvi s potrebnimi sestavinami. Kadar temu ni tako, je mogoče dokazovati in dokazati nasprotno.

11. V skladu z določbo 13. člena ZDR-1 se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Na podlagi 15. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. št. 83/2001 in nadalj.) je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Volja za sklenitev pogodbe se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prvi odstavek 18. člena OZ). Za presojo nastanka nove pogodbe o zaposlitvi je torej bistveno, ali je bilo med strankama doseženo soglasje, pri čemer je lahko to soglasje izraženo pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji.

12. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zmotno pa je stališče, da že zgolj dejstvo, da tožnik v spornem obdobju (petih let) ni izrecno ugovarjal znižanju plačila in razporeditvam na druga delovna mesta pomeni, da je s takšno spremembo soglašal. Zmotna je tudi razlaga sodišča prve stopnje, da že dalj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugem delovnem mestu predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo oziroma da potrjuje sporazumno dogovorjeno spremembo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je namreč temu nasprotoval z navedbami, da se z znižanjem plačila ni strinjal, da do ustnega dogovora o nižjem plačilu, kot je bilo dogovorjeno v pisni pogodbi o zaposlitvi, ni prišlo in da je na znižanje plače za meseca februar in marec 2012 odreagiral s tem, da se je obrnil na J.J., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za izplačilo plač in v zvezi s tem prosil za razlago (elektronska sporočila – B8). Le dejstvo, da se tožnik v nadaljnjih letih zaposlitve pri toženi stranki ni ponovno obrnil na toženo stranko in izrecno ugovarjal višini izplačane plače, samo po sebi ne pomeni, da se je strinjal z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke oziroma da je med njima prišlo so soglasja volj za spremembo pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Volji strank za spremembo pogodbe o zaposlitvi morata biti nedvoumno izraženi, kar še zlasti velja za tožnika, ki je šibkejša stranka v delovnem razmerju. V primeru spora imata zato obe stranki možnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožniku ni ponudila spremenjene oziroma nove pogodbe o zaposlitvi, še zlasti, ker zatrjuje, da je v soglasju s tožnikom prišlo tudi do spremembe delovnega mesta. V takem primeru po ZDR-1 ne zadošča le sprememba pogodbe o zaposlitvi z aneksom, temveč mora biti sklenjena nova pogodba o zaposlitvi (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). Te sestavine pogodbe o zaposlitvi imajo namreč za delavca večjo težo in pomen, saj v največji meri vplivajo na delovnopravni položaj delavca in medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti.

13. Glede na zmotno materialno pravno presojo, da že dejstvo, da je tožnik opravljal drugo delo in da se je z opravljanjem drugega dela in s plačo, ki jo je prejemal, strinjal, ker zoper njo ni ugovarjal, pomeni, da je med njima prišlo do soglasja volj glede spremembe pogodbe o zaposlitvi, je zmoten oziroma najmanj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačevala bistveno manjše plače (kot je bila dogovorjena po pisni pogodbi o zaposlitvi). Posledično je najmanj preuranjena in zato nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede plačila odpravnine in odškodnine zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka na podlagi izredne odpovedi, ki jo je tožnik podal toženi stranki tudi iz tega razloga ter odločitev glede nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2016, saj je odločitev o teh zahtevkih odvisna tudi od presoje zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje v posledici zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo odločilnih dejstev za odločitev o navedenih zahtevkih, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in v skladu s 355. členom ZPP delno razveljavilo izpodbijani del sodbe v točkah III/1, III/2, III/3, III/4 in IV izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da dopolni dokazni postopek ter popolno ugotovi dejansko stanje glede odločilnih dejstev, kot je zgoraj obrazloženo, ter ponovno odloči o preostalih zahtevkih.

14. Pritožbeno sodišče samo ne more dopolniti dokaznega postopka, saj bi to pomenilo, da bi se odločilna dejstva prvič ugotavljala šele pred sodiščem druge stopnje (355. člen ZPP), zato so podani pogoji za vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji. Poleg tega je za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z denarnimi zahtevki tožnika potrebno izvesti dokazni postopek, postopek pred pritožbenim sodiščem pa ne bi bil niti hitrejši niti bolj ekonomičen. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa iz teh razlogov tudi ne pomeni hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Tožnik se sicer pritožuje zoper celotni zavrnilni del sodbe (III. točka izreka), vendar v pritožbi ne navaja konkretnih razlogov zoper zavrnitev preostalih zahtevkov, ki se nanašajo na plačilo regresa za letni dopust za leti 2014 in 2016 (točki III/5 in III/6 izreka), zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo pritožbeni preizkus le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do (višjega zneska) regresa za letni dopust za leto 2016 po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (KPDTS; Ur. l. RS, št. 111/06 in nadalj.) Ta v skladu z določbo drugega odstavka 76. člena pripada delavcu le v primeru, če delodajalec del regresa izplača v nedenarni obliki, kar pa tožena stranka ni storila, saj je tožniku izplačala regres v pravilni višini skladno z določbami ZDR-1. Zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2014 pa je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo, ker je ugotovilo, da mu ga tožena stranka neupravičeno ni izplačala, saj se je v zvezi s tem neutemeljeno sklicevala na poračun z ugotovljenim inventurnim mankom. V presežku pa ga je pravilno zavrnilo iz enakih razlogov kot regres za letni dopust za leto 2016.

16. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, to je točki III/5 in III/6 izreka (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 26/2012
• VDSS sodba Pdp 631/2012
• VDSS sodba Pdp 799/2009