VDSS Sodba in sklep Pdp 556/2019

Jedro

Čeprav je tožeča stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga toženi stranki, ne pomeni, da je s tem kakorkoli povzročila nemožnost izpolnitve obveznosti toženke ali da je zaradi tega ugasnila obveznost toženke dokončati študij. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v skladu s 5. členom študijske pogodbe bila obveznost toženke vrniti šolnino (v celoti odvisna od njenega ravnanja) v primeru, če v pogodbenem času treh let ne bo diplomirala. Med prenehanjem delovnega razmerja in zatrjevano nezmožnostjo pravočasno zaključenega študija ni vzročno posledične zveze.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.003,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 968,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila in da sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka). S sklepom je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka (sodne takse) v višini 210,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pravočasni pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podredno pa zadevi vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je res sklenila študijsko pogodbo in da ni dokončala študija, da pa je bila pogodba sklenjena zaradi izplačevanja minimalne plače po pogodbi o zaposlitvi, ker je bilo zaradi dajatev tako za tožečo stranko ugodneje. Meni, da študija ni bila dolžna končati, saj ji je tožeča stranka podala odpoved delovnega razmerja iz poslovnega razloga, zato je odpadla pogodbena podlaga (kavza), poleg tega pa je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeča stranka povzročila nezmožnost izpolnitve obveznosti, da dokonča študij v roku. Nasprotuje zaključku sodišča, da je šlo v času sklenitve študijske pogodbe dne 16. 10. 2014 med strankama za civilnopravno razmerje po podjemni pogodbi glede opravljanja dela tožene stranke za tožečo. Meni, da je v času sklenitve študijske pogodbe med strankama kljub izplačevanju dohodka preko s.p.-ja dejansko obstajalo prikrito delovno razmerje. Tožena stranka je pri tožeči stranki opravljala tajniška dela, ki se po naravi stvari ne morejo opravljati drugače, kot po navodilih delodajalca, in da je opravljala ves čas enako delo, torej tudi ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče ni razjasnilo vseh okoliščin glede obstoja vseh znakov delovnega razmerja in je zgolj zaradi plačila preko podjemne pogodbe napravilo napačen zaključek, da delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko ni bilo. Zgolj razlog, da tožena stranka ugotovitve obstoja delovnega razmerja za potrebe tega postopka ni zahtevala s posebnim tožbenim zahtevkom, ni razlog, da tega sodišče v tem postopku ne bi ugotavljalo samo. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, ki se opira za izpoved direktorja, da glede na dejavnost tožeče stranke ni bilo nobene dodatne vrednosti za podjetje sklenitev študijske pogodbe. Navaja, da pogodbe o študiju ne bi sklenila, če bi vedela, da bo odpuščena, zato je mogoče razlagati določbo 5. člena samo tako, da obveznost vračila šolnine velja samo za čas in v primeru ohranitve delovnega razmerja pri tožeči stranki. Enako razlaga tudi določbo 5. odstavka 7. člena. Meni, da je sodišče napačno interpretiralo navedeno določbo v smislu, da le-ta ureja le odnos tožeče in tožene stranke do fakultete, ne pa njunega medsebojnega odnosa. Ko je bila tožena stranka odpuščena, ni imela več interesa dokončati študij, ki ga je začela ravno zaradi zaposlitve pri tožeči stranki. Po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke pa je bila prisiljena iskati rešitev za pridobivanje sredstev za preživljanje sebe in otrok. Meni, da sodišče tudi ni upoštevalo razloga nemožnosti izpolnitve. Tožeča stranka je s tem, ko je odpovedala toženi stranki pogodbo o zaposlitvi povzročila nezmožnost izpolnitve obveznosti tožene stranke, da konča študij v dogovorjenem roku. Pritožbo vlaga tudi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim ji je bilo naloženo, da tožeči stranki povrne stroške sodne takse v višini 210,00 EUR. Meni, da sodišče ni imelo materialnopravne podlage za takšno odločitev, saj stvar zapadlosti ali nezapadlosti sodne takse ni stvar utemeljenosti ali neutemeljenosti stroškov postopka, sama vročitev sodbe stranki pa ne vpliva na to, da obveznost plačila sodne takse ne bi nastala ali da ne bi mogla biti predvidljiva vnaprej. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo z dne 10. 4. 2019 in sklep z dne 3. 6. 2019 v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. in 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da sta tožeča in tožena stranka do 31. 10. 2015 pogodbeno sodelovali po podjemni pogodbi;

- da sta v času pogodbenega sodelovanja tožeča in tožena stranka z A. fakulteto B. sklenili študijsko pogodbo o izobraževanju za pridobitev visoke strokovne izobrazbe "diplomiran poslovni pravnik" študijskega programa management in pravo, s katero so medsebojno uredile pravice in obveznosti iz pogodbe;

- da so stranke sklenile študijsko pogodbo za tri leta (5. člen) in se z navedeno pogodbo dogovorile:

1. A. Fakulteta B. se je zavezala, da bo organizirala izobraževanje po predpisanem programu za izredni študij, pri čemer organiziran učni proces traja tri leta (1. do 3. člen),

2. da se je tožeča stranka zavezala, da bo za toženko plačevala šolnino za ves obseg študija, in sicer v skupni višini 6.340,00 EUR oz. 250,15 EUR mesečno (7. člen),

3. da se je toženka zavezala, da bo v času trajanja programa opravljala obveznosti v razpisanih izpitnih rokih (4. člen) in

4. da bo v primeru, da v pogodbenem času ne diplomira, lahko sklenila novo pogodbo s fakulteto, vendar bo tožeči stranki v celoti vrnila znesek šolnine skupaj z zamudnimi obrestmi vred (5. člen).

- da je bila toženka pri tožeči stranki v delovnem razmerju od 1. 11. 2015 dalje, delovno razmerje pri tožeči stranki pa ji je prenehalo 4. 7. 2016 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

- da je tožeča stranka dne 20. 10. 2017 poslala toženki elektronsko sporočilo, v katerem ji je predlagala sklenitev sporazuma o višini, načinu in začetku poplačila njene obveznosti iz študijske pogodbe;

- da toženka študija ni končala in ni diplomirala;

- da iz izpovedi direktorja tožeče stranke z zvezi s sklenitvijo študijske pogodbe izhaja, da je bila sklenjena na izrecno željo in prošnjo toženke, ker je slednja vedno želela študirati pravo, da je bil s toženko v dobrih prijateljskih odnosih, zato so ji omogočili študij in ji plačali šolnino, čeprav na delovnem mestu tajnice pravne izobrazbe in pravnih znanj ni potrebovala, prav tako pa ji je pred podpisom pogodbe pojasnil, da bo morala šolnino vrniti, v kolikor študija ne bo dokončala, s čemer pa se je toženka strinjala;

- da sta bili pravdni stranki v času sklenitve študijske pogodbe v civilnopravnem razmerju, in je toženka za tožečo stranko opravljala delo po civilni pogodbi.

7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da študijska pogodba z dne 16. 10. 2014 predstavlja klasično tristransko civilno pogodbo, ki zavezuje vse stranke. Skladno s 125. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 97/2007 in nadalj. - OZ) z veljavno sklenitvijo pogodbe za stranke nastanejo pravice in obveznosti. Udeleženci v obligacijskem razmerju pa so dolžni izpolniti svoje obveznosti in odgovarjajo za njeno izpolnitev, skladno z 9. členom OZ. S sklenitvijo študijske pogodbe se je vsaka od strank zavezala k izpolnitvi svoje obveznosti, A. fakulteta se je s pogodbo zavezala k organizaciji in izvedbi izobraževanja po predpisanem programu, tožeča stranka, da bo za toženo stranko plačevala obveznost šolnine za ves čas študija, toženka pa, da bo v času trajanja programa opravljala obveznosti v razpisanih izpitnih rokih in v pogodbenem roku diplomirala. Zavezala pa se je tudi, da bo v primeru, če v pogodbenem času ne bo diplomirala, tožeči stranki v celoti vrnila znesek šolnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot izhaja iz študijske pogodbe, je bil med strankami dogovorjen pogodbeni čas, ki znaša tri leta (5. člen pogodbe). Glede na to, da je bila pogodba sklenjena 16. 10. 2014, se je tako pogodbeni rok za končanje študija iztekel 16. 10. 2017. Iz dokaznega postopka izhaja, da tožena stranka tožeče stranke nikoli ni zaprosila za podaljšanje roka, tožena stranka pa do 16. 10. 2017 študija ni končala in tudi ni diplomirala.

8. Neutemeljen je pritožben ugovor, da je s prenehanjem delovnega razmerja tožene stranke pri tožeči stranki odpadla kavza študijske pogodbe. Kavza pogodbe je bila pridobitev visoke strokovne izobrazbe "diplomiran poslovni pravnik", to pa je bilo mogoče pridobiti tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ker ta ni vezana na obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama, saj je bila študijska pogodba sklenjena v času, ko sta bili stranki v civilnopravnem razmerju in ne v delovnem razmerju. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena določba študijske pogodbe ne nakazuje na vezanost kavze za njeno sklenitev na veljavno delovno razmerje pravdnih strank. Tožena stranka tako ni dokazala, da je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kavza tudi iz tega razloga odpadla in da je študijska pogodba zato neveljavna. Sicer pa študijska pogodba v 7. členu določa, da je tožeča stranka dolžna plačati celotno preostalo šolnino v primeru, ko bo po lastni volji prekinila delovno razmerje s toženko, če pa bo toženka prekinila delovno razmerje po lastni volji s tožečo stranko, pa bo sama dolžna poravnati preostalo šolnino. Tožeča stranka je svojo obveznost tudi izpolnila in v celoti plačala šolnino za toženko (tudi po prenehanju pogodbe o zaposlitvi), kar pa v ničemer ne vpliva na zavezanost toženke, da v pogodbeno dogovorjenem roku zaključi študij oziroma da v primeru nedokončanja študija vrne šolnino skladno s 5. členom študijske pogodbe.

9. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na navajanje drugih okoliščin (iskanje zaposlitve), zaradi katerih naj bi nastala nemožnost izpolnitve njene obveznosti, saj navedenih okoliščin ni mogoče šteti za upravičene okoliščine. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere tožene stranke (iskanje zaposlitve, preživetje družine), zato ne morejo predstavljati opravičenih razlogov za nedokončanje študija. Sicer pa toženka tudi iz navedenih razlogov ali drugih razlogov nikoli ni predlagala podaljšanja pogodbeno določenega roka.

10. Neutemeljeno pritožba navaja nemožnost izpolnitve iz razloga, ker je tožeča stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Študijska pogodba namreč sploh ni bila sklenjena v času, ko sta bili pravdni stranki v delovnem razmerju, temveč ko sta bili v civilnem razmerju. Čeprav je tožeča stranka dne 4. 7. 2016 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga toženi stranki, ne pomeni, da je s tem kakorkoli povzročila nemožnost izpolnitve obveznosti toženke ali da je zaradi tega ugasnila obveznost toženke dokončati študij. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v skladu s 5. členom študijske pogodbe bila obveznost toženke vrniti šolnino (v celoti odvisna od njenega ravnanja) v primeru, če v pogodbenem času treh let ne bo diplomirala. Med prenehanjem delovnega razmerja in zatrjevano nezmožnostjo pravočasno zaključenega študija ni vzročno posledične zveze, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je šlo med strankama za obstoj prikritega delovnega razmerja in da bi navedenega moralo sodišče samo ugotavljati brez postavljenega tožbenega zahtevka. V kolikor toženka zatrjuje, da je pri delu na podlagi podjemne pogodbe šlo za vse elemente delovnega razmerja, bi morala skladno z določbo 200. člena ZDR-1 vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje namreč brez postavljenega tožbenega zahtevka ne more samo ugotavljati obstoja delovnega razmerja kot predhodnega vprašanja, kot to zmotno meni pritožba.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe iz pritožbe zoper sklep z dne 3. 6. 2019. Ker je tožeča stranka s svojim zahtevkom uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, med katere sodi tudi sodna taksa, o čemer je sodišče prve stopnje pravilno odločilo z izpodbijanim sklepom. O stroških sodne takse, ki so del pravdnih stroškov, sodišče prve stopnje v sodbi ni odločalo, ker taksna obveznost v individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki (3. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/08 s sprem. - ZST-1). Sodba z dne 10. 4. 2019 je bila tožeči stranki vročena dne 6. 5. 2019, skupaj s sodbo pa je sodišče tožeči stranki vročilo tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji v znesku 210,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno s sklepom odločilo o sodni taksi kot strošku postopka, o katerem v sodbi z dne 10. 4. 2019 ni odločilo, ker je nastal naknadno. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v postopku v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 210,00 EUR (tarifna št. 2311 ZST-1), kot je pravilno sklenilo sodišče prve stopnje.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP) in sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP)(.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki po Odvetniški tarifi povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 500 točk (300,00 EUR), 2 % materialne stroške v višini 10 točk (6,00 EUR), kar skupaj znaša 306,00 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV (67,32 EUR) pa 373,32 EUR.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 109/2014
• VDSS sodba Pdp 130/2013
• VDSS Sodba Pdp 623/2021