<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 452/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2020:PDP.452.2019
Evidenčna številka:VDS00032605
Datum odločbe:23.01.2020
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Marko Hafner (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu

Jedro

Prva toženka bi bila odgovorna tožnici za nastalo škodo le, če bi bila ta posledica njenega nedopustnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je krivdno odgovornost prve toženke pravilno presojalo ob upoštevanju pravnega standarda profesionalne skrbnosti pri zagotavljanju varnosti pri soočenju zdravnikov s svojci pacientov (pri katerem je prišlo do škodnega dogodka) in v zvezi s tem pravilno ugotavljalo, ali je prva toženka z obstoječimi varnostnimi ukrepi zadostila temu standardu. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožnici škoda ni nastala z nedopustnim ravnanjem prve toženke, niti po njeni krivdi oziroma zaradi njene nezadostne skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki in stranska intervenienta na strani tožene stranke sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženk uveljavljala solidarno plačilo odškodnine v višini 10.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, v roku 8 dni pa mora plačati prvi toženki 2.069,97 EUR, drugi toženki 24,00 EUR ter stranskima intervenientoma 1.330,56 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica nasprotuje ugotovitvi sodišča, da bi morala pri sebi imeti panik tipko. Na zaslišanju je tožnica pojasnila, da panik tipke še nikoli ni uporabila in da ni vedela, kako deluje. Poleg tega panik tipke ni imela pri sebi, ker njena obleka ni imela žepov. Na kliniki je prepovedano nositi haljo, zato je zaposleni ne uporabljajo. Glede na to je tožnica panik tipko hranila v sobi dežurnega zdravnika skupaj s prenosnim in stacionarnim telefonom. Tožnica in priči A.A. in B.B. so potrdile, da zaposleni panik tipk niso nosili s seboj. Iz njihovih izpovedi ne izhaja, da bi bili na kakršenkoli način seznanjeni z navodili za uporabo panik tipke. Tudi iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi zaposleni morali s sabo nositi panik tipko. Sodišče je to ugotovitev oprlo zgolj na izpoved strokovne direktorice tožene stranke, medtem ko iz ostalih izvedenih dokazov to ne izhaja. Opozarja, da se varnostnik tudi v primeru uporabe panik tipke v času škodnega dogodka ne bi odzval v razumnem času. To izhaja iz izpovedi B.B., ki je pojasnila, da je po varnostnika najprej odšla v vratarnico. Ker ga tam ni bilo, ga je poklicala na telefon, vendar se ni odzval. Drži, da ni varnostnikova naloga, da zgolj sedi v vratarnici in da mora opravljati tudi varnostne obhode, vendar iz navedenega izhaja, da je varnostnikov odzivni čas na alarm odvisen od njegove oddaljenosti od škodnega dogodka, ki v primeru varnostnega obhoda ni konstanten. Ključno je, ali bi se varnostnik na alarm sploh odzval, tudi če bi tožnica uporabila panik tipko. Iz izpovedi C.C. tudi izhaja, da je čas prihoda intervencijskih služb odvisen od prometa. Glede na to ni mogoče zaključiti, da bi intervencijske službe lahko prišle v razumnem času, tudi če bi tožnica uporabila panik tipko. Sodišče je zmotno uporabilo pravni standard dolžne skrbnosti pri krivdni odgovornosti prve toženke. Prva toženka tožnici ni zagotovila varnosti pri opravljanju dejavnosti. Napačen je očitek sodišča, da naj bi tožnica kršila obveznost iz 12. člena ZVZD-1. Tožnica z navodili glede uporabe panik tipke ni bila seznanjena, zato ji ni mogoče očitati kršitve obveznosti uporabe opreme skladno z navodili. Meni, da bi morala prva toženka zagotoviti dodatne varnostne ukrepe, ne glede na uporabo panik tipke. Okoliščina, da se varnostnik na telefonski klic B.B. ni odzval, predstavlja kršitev dolžne skrbnosti prve toženke, ki bi morala zagotoviti, da se osebe, ki naj bi skrbele za varnost, v primeru nevarnosti dejansko odzovejo in ogrožene osebe obvarujejo pred nastankom škode. Prva toženka bi morala zagotoviti dejansko odzivnost varnostnika. Opozarja na sodbo VSL opr. št. Cp 1357/2007, v kateri je bilo poudarjeno, da prisotnost varnostnika lahko prepreči fizično obračunavanje strank z zaposlenimi, če obstaja nevarnost, da bi do tega lahko prišlo. Poudarja, da bi moral biti varnostnik prisoten v prostoru samega Centra D., saj bi samo tako lahko nemudoma reagiral na grozečo nevarnost, ki bi nastala ob interakciji zdravnika s pacienti ali njihovimi svojci. Na nujnost prisotnosti varnostnika v samem prostoru kaže tudi dejstvo, da je prva toženka naknadno zagotovila še dodatnega varnostnika v tem prostoru. Kršitev dolžne skrbnosti prve toženke se kaže tudi v neprimernem načinu zaklepanja vrat sobe dežurnega zdravnika. Meni, da je ravno okoliščina, da zdravniška soba na vratih ni imela bunke, bistveno prispevala k škodnemu dogodku. Stranska intervenienta sta v sobo uspela vdreti ravno zato, ker je tožnica ni mogla nemudoma zakleniti. Meni, da je obravnavana zadeva primerljiva zadevi VSRS opr. št. II Ips 224/2013. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prva toženka in stranska intervenienta na strani tožene stranke so podali odgovor na pritožbo tožnice, v katerem prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglašajo stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Tožnica od toženk uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v času opravljanja dela dežurne zdravnice v Enoti E. (v nadaljevanju: E.) Centra D. Psihiatrične klinike v F. Do škodnega dogodka je prišlo 24. 7. 2013, ko sta jo verbalno in fizično napadla starša pacienta (v tej zadevi stranska intervenienta na strani tožene stranke). Spornega dne sta stranska intervenienta na E. prišla razburjena, saj sta vedela, da njunega sina ni več tam. Dežurna sestra je na njuno zahtevo poklicala tožnico, ki je predhodno ocenila, da ni pogojev za hospitalizacijo njunega sina. Stranska intervenienta sta takoj, ko sta tožnico zagledala, začela nanjo kričati, zato se je tožnica želela s hodnika umakniti nazaj v sobo. Pri tem je hotela za seboj zapreti vrata, vendar je stranska intervenientka vrata odrinila, ki so tožnico zadela v ramo. Tožnica je pri tem utrpela udarnino desne rame in podlahti ter nateg vratnih mišic. Stranska intervenientka je tudi po udarcu z vrati tožnico še naprej udarjala po hrbtu in vratu ter jo na ta način potisnila v kot zdravniške sobe. Ob tem sta jo stranska intervenienta še verbalno napadala, jo žalila, ji žugala, grozeče krilila z rokami ter ji grozila, med drugim tudi s pobojem zdravstvenega osebja. Tožnica v vsem tem dogajanju stranskima intervenientoma ni rekla ničesar. Stranska intervenienta sta bila v kazenskem postopku pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94 in nasl.). Skladno s sodno poravnavo, sklenjeno 17. 10. 2018 v zadevi II P 908/2017 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, pa sta dolžna tožnici solidarno plačati 3.000,00 EUR odškodnine.

7. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. To pomeni, da se odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z delom, v celoti presoja po splošnih pravilih civilnega prava, ki so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) v členih od 131 do 189. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavanem primeru ni podana ne objektivna ne krivdna odškodninska odgovornost prve toženke za tožnici nastalo škodo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

8. Glede krivdne odgovornosti prve toženke tožnica v pritožbi v bistvenem vztraja pri treh očitkih, in sicer neustrezni organizaciji prve toženke v zvezi s panik tipkami in varnostno službo ter da prva toženka ni zagotovila t.i. "bunk" na vratih dežurne sobe, kar pa ni utemeljeno. Iz opredelitve krivdne odgovornosti v prvem odstavku 131. člena OZ izhaja, da je za povzročeno škodo drugemu odgovorna oseba, ki je škodo povzročila, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj teh elementov mora dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje) ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Prva toženka bi bila odgovorna tožnici za nastalo škodo le, če bi bila ta posledica njenega nedopustnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je krivdno odgovornost prve toženke pravilno presojalo ob upoštevanju pravnega standarda profesionalne skrbnosti pri zagotavljanju varnosti pri soočenju zdravnikov s svojci pacientov (pri katerem je prišlo do škodnega dogodka) in v zvezi s tem pravilno ugotavljalo, ali je prva toženka z obstoječimi varnostnimi ukrepi zadostila temu standardu. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici škoda ni nastala z nedopustnim ravnanjem prve toženke, niti po njeni krivdi oziroma zaradi njene nezadostne skrbnosti.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imela tožnica v času škodnega dogodka na voljo eno prenosno panik tipko (druga prenosna panik tipka je bila v sprejemni pisarni ob vstopu v objekt), pri čemer sta obe povezani z varnostnikom, zaposlenim pri prvi toženki in varnostno službo družbe G. d.d. F. ter prenosni telefon. Poleg tega se v sobi dežurnega zdravnika in v sobi za sprejem nahaja varnostni alarm, v sobi dežurnega zdravnika pa je tudi monitor za sprožitev tihega alarma, ki je prav tako povezan s podjetjem G. d.d. F. Dejstvo, da so bili zaposleni seznanjeni z ravnanjem v primeru aktivacije alarma, tj. varnostnega alarma ali panik alarma, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisa Psihiatrične klinike ZZZS z dne 7. 10. 2016, ki je povzet po vsebini elektronskega sporočila H.H. z dne 7. 10. 2014. Iz navedene dokumentacije so jasno razvidna navodila za postopanje ob sprožitvi varnostnega alarma, pri čemer so ta navodila stalno na razpolago dežurni ekipi v sprejemni pisarni. Pritožbene navedbe, da tožnica ni bila seznanjena z navodili za uporabo panik tipke, so zato neutemeljene.

10. Tožnica v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da je imela v času škodnega dogodka na razpolago prenosno panik tipko, neutemeljeno pa navaja, da tipke ni mogla imeti pri sebi, ker njena obleka ni imela žepov, nošenje halje pa je bilo na kliniki prepovedano. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obveznostjo nošenja prenosne panik tipke verjelo strokovni direktorici prve toženke C.C., ki je prepričljivo pojasnila, da morajo dežurni zdravniki prenosno panik tipko nositi s seboj, bodisi v hlačah bodisi okoli vratu. Stališče pritožbe, da bi morala prvo toženka to dejstvo dokazati z ustreznimi listinami, bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost dokazne ocene, saj je ne nazadnje življenjsko pričakovati, da bo zaposleni prenosno panik tipko nosil s seboj, v čemer je navsezadnje tudi njen namen. Samo dejstvo, da za zdravnike pri prvi toženki ni veljala dolžnost nošnja halje, pa tožnice ne odvezuje obveznosti poskrbeti za varnost, ki jo je prva toženka zagotovila z uporabo prenosnih panik tipk. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 12. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), ki delavcu nalaga, da mora uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je prva toženka s tem, ko je zagotovila prenosno panik tipko oziroma varnostni alarm, kar je bilo vse povezano z varnostnikom, zaposlenim pri prvi toženki in varnostno službo, na ustrezen način zagotovila prisotnost varnostne službe. Prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da četudi je bil varnostnik od dogajanja oddaljen cca. 300 m (kot je to trdila tožnica), bi ob sprožitvi panik alarma na kraj dogajanja prišel v nekaj minutah, kar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot ustrezno za zagotovitev varnosti zaposlenih. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja neustreznost organizacije varnostne službe pri prvi toženi stranki z dejstvom, da varnostnik v času škodnega dogodka, ko ga je iskala oddelčna sestra B.B., ni bil v hišici, ampak je bil v obhodu. To dejstvo namreč samo po sebi ne pomeni, da je bila varnostna služba pri prvi toženki organizirana neustrezno. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so dolžnost varnostnika predstavljali tudi varnostni obhodi, zato njegovo ravnanje v času škodnega dogodka ni bilo nepravilno. Zgolj dejstvo, da je bil varnostnik v kritičnem času na obhodu, pa tudi ne dokazuje, da v primeru uporabe panik alarma na kraj dogajanja ne bi prišel v primernem času. Ne nazadnje bi ob sprožitvi alarma na kraj dogodka prišle tudi intervencijske skupine. Pritožbeno izpostavljanje razumnega odzivnega časa varnostnika oziroma varnostnih služb pa bi bilo lahko relevantno le, če bi tožnica dejansko sprožila alarm, ne pa kot v obravnavanem primeru, ko do tega ni prišlo. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno izpostavlja, da je prva toženka naknadno zagotovila dodatnega varnostnika, saj iz izpovedi strokovne direktorice izhaja, da so dodatnega varnostnika zagotovili zgolj na Centru I., ker gre za bolj izpostavljeno mesto.

12. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 224/2013 z dne 26. 11. 2015, saj ta zadeva ni primerljiva z obravnavano. V tej zadevi je bila ugotovljena krivdna odgovornost delodajalca za napad na zaposlenega s strani tretje osebe, ker delodajalec za varstvo zaposlenih ni zagotovil varnostne službe, kar ni primerljivo obravnavani zadevi, v kateri je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje s strani prve toženke ustrezno zagotovljena varnostna služba. Enako velja za zadevo Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 1357/2007 z dne 29. 5. 2008, v kateri je bilo poudarjeno, da bi v okoliščinah konkretnega primera (razburjeni pacient je ob izročanju zdravstvene dokumentacije za sprejem v bolnišnico z udarcem z glavo poškodoval zdravstvenega tehnika) morebitni varnostnik lahko preprečil nastanek škodnega dogodka.

13. Tožnica v pritožbi krivdno odgovornost prve toženke uveljavlja tudi z navedbami, da bi morala prva toženka na vratih sobe dežurnega zdravnika zagotoviti bunko, saj bi s tem preprečila napad, kar pa ni utemeljeno. Ob ugotovitvah, da je pogovor zdravnika s svojci pacientov pričakovan in v praksi izvrševan, je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera, ko se je tožnica napotila sprejeti starše pacienta, nepomembno, da zdravniška soba ni imela bunke, pač pa ključavnico z obeh strani. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnica vrat niti ni uspela zapreti, ker jih je stranska intervenientka že takoj odrinila. Pritožbene navedbe, da bi se pravočasno uspela zakleniti v zdravniško sobo, če bi vrata imela bunko, so neutemeljene in predstavljajo zgolj tožničino predvidevanje, ki ga dokazni postopek ni potrdil.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Svoje stroške odgovorov na pritožbo pa krijejo sami tudi prva toženka in stranska intervenienta na strani tožene stranke, saj ti za rešitev v predmetni zadevi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 12.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MzMw