VDSS Sodba Pdp 588/2019

Jedro

Glede na to, da je bilo pravnomočno odločeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je tožnik upravičen do odškodnine na podlagi 75. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji v višini petih izplačanih povprečnih plač v zavodu.

Odškodnina oziroma denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pogodbena kazen iz 75. člena KPVIZ pa ima kaznovalni in preventivni namen odvračanja delodajalcev od podajanja nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati: pavšalno odškodnino v višini 11.195,45 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska po obračunu davkov in prispevkov od 6. 10. 2017 dalje do plačila, višji zahtevek (do zneska 20.159,17 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka) in denarno povračilo v višini 12.095,49 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska po obračunu davkov in prispevkov od 6. 10. 2017 dalje do plačila, višji zahtevek (do zneska 16.127,32 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.464,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper drugi odstavek II. točke in III. točko izreka navedene sodbe iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da mu pripada denarno povračilo v vtoževani višini. Poudarja, da mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala na odmeven način. K takšnemu ravnanju jo je vodilo maščevanje, saj je javno izrazil nestrinjanje z ravnanjem rektorja tožene stranke. Namen tožene stranke je bil, da se ga diskreditira in osramoti. Ko je tožnik prejel izredno odpoved, je imel zdravstvene težave, bil je razžaljen in ponižan. Drugih možnosti za zaposlitev ni imel, saj je bilo število programov omejeno, akademsko leto pa se programira vnaprej. S tem je bil prikrajšan za ves zaslužek, ki bi ga prejel. Opozarja, da prisojeni znesek ni okvirno enak izgubljenemu zaslužku. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da gre pri znesku 9.370,10 EUR za neto znesek, prisojenih 12.095,49 EUR pa je bruto znesek, ki bo bistveno nižji, ko bo preračunan v neto znesek. Sodišče je prenizko ocenilo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti izredne odpovedi. Primerno povračilo bi bilo v višini štirih plač. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z odločitvijo, da tožniku pripada odškodnina po 75. členu Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPDVI). Navaja, da za protipravnost delodajalčevega ravnanja ne zadostuje le gola nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je termin predpisan hujšim zlorabam instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Ker ni ne protipravnosti ravnanja tožene stranke ne krivde, njena odškodninska odgovornost ni podana. Poudarja, da odškodnina, ki je odmerjena v pavšalnem znesku, ni odškodnina v smislu civilnega prava, ampak gre za t.i. kaznovalno odškodnino. V zvezi s tem se sklicuje na nemško ureditev in navaja, da ni dopustno uveljavljati kaznovalnih sankcij in preventivnih učinkov preko institutov civilnega prava ter na Uredbo ES št. 864/2007 z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti. Citirana uredba v 32. točki preambule določa, da institut kaznovalne odškodnine nasprotuje javnemu redu Skupnosti. Navaja, da enako velja tudi pri nas, pri čemer opozarja na ustaljeno sodno prakso, ki zavrača kaznovalno funkcijo odškodnine. Nadalje navaja, da določanje pavšalnih odškodnin kot pogodbenih kazni za nezakonite odločitve delodajalca v normativnem delu kolektivnih pogodb niti ni predvideno, kar pomeni, da je 75. člen KPDVI v nasprotju z Zakonom o kolektivnih pogodbah. Nasprotuje tudi znesku prisojene odškodnine. Pri izračunu odškodnine se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Ker tožnik v zadnjih treh mesecih pred pravnomočnostjo odločbe ni prejel plače, mu ne pripada pavšalna odškodnina. Upoštevati je treba tudi 254. člen OZ, v skladu s katerim upnik nima pravice zahtevati obenem pogodbeno kazen in z zakonom določeno odškodnino, razen če je to po samem zakonu dovoljeno. Nedopustna je torej kumulacija pavšalne odškodnine in denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Nadalje navaja, da je zmotna odločitev sodišča prve stopnje o denarnem povračilu. Ta tožniku ne gre, saj je do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi razlogov na njegovi strani, ker se je tožnik po prenehanju delovnega razmerja upokojil. Tožnik torej ni bil v ničemer prikrajšan. Tožnik pa do vtoževanih zneskov ni upravičen tudi zato, ker ni ravnal v skladu z dolžnostjo zmanjševanja škode. Tožena stranka je tožniku predlagala nadaljevanje dela po pogodbi o delu, vendar je tožnik to odklonil. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik v publikaciji A. ni pravilno navedel vira in avtorstva receptov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se tožnik pri tej publikaciji ne navaja samo kot urednik, ampak tudi kot fotograf, čeprav fotografij ni naredil sam. Sodišče v zvezi s tem ni zaslišalo predlagane priče in je tudi zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (zadeva opr. št. VIII Ips 226/2017) in navaja, da je sodišče s tem, ko je odločilo o odvodu davkov in prispevkov, odločilo o zadevi, ki ne spada v sodno pristojnost. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo denarno povračilo v višini treh povprečnih tožnikovih plač. Med razlogi tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

8. Tožnik v tem sporu od tožene stranke uveljavlja pavšalno odškodnino, ki jo za primer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa panožna kolektivna pogodba in denarno povračilo ob sodni razvezi po določbi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Sodišče prve stopnje je obema zahtevkoma v pretežnem delu ugodilo in tožniku priznalo pavšalno odškodnino v višini 11.195,45 EUR ter denarno povračilo v višini treh povprečnih tožnikovih plač, tj. v znesku 12.095,49 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

9. Sodišče prve stopnje je odločitev o priznanju pavšalne odškodnine oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na Kolektivno pogodbo za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPVIZ; Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami), ki v 75. členu določa, da delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša pet izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način. Ugotovilo je, da je bila s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje opr. št. Pd 23/2016, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 211/2017 z dne 24. 8. 2017, ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. Glede na to, da je bilo pravnomočno odločeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine na podlagi 75. člena citirane kolektivne pogodbe v višini petih izplačanih povprečnih plač v zavodu, tj. v višini 11.195,45 EUR.

10. Tožena stranka v pritožbi tej odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje z obširnimi navedbami, vendar neutemeljeno. Pritožbene navedbe, da tožniku ta odškodnina ne pripada, ker ni možna kumulacija z denarnim povračilom na podlagi 118. člena ZDR-1, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se ti odškodnini ne izključujeta, saj gre za odškodnini po različnih pravnih podlagah, ki sta različni tudi po vsebini in namenu. Odškodnina oziroma denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, medtem ko ima pogodbena kazen iz 75. člena KPVIZ kaznovalni in preventivni namen odvračanja delodajalcev od podajanja nezakonitih odpovedi pogodb o zaposlitvi.

11. Zmotne so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati elemente odškodninske odgovornosti v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). V 75. členu KPVIZ je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve delodajalca in je to inštitut delovnega prava "sui generis", kot to izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS, v katerih je pojasnjeno, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela (3. člen, Ur. l. RS - MP, št. 15/92) in ZDR-1 (9. člen) prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerij. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine veljavni predpisi ne prepovedujejo (primerjaj sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 351/2018). Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene.

12. Sodišče prve stopnje je odločilo tudi o višini denarnega povračila ob sodni razvezi po določbi 118. člena ZDR-1. O nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 1. 2016, tj. z dnem, ko se je tožnik (ponovno) upokojil, je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje opr. št. Pd 23/2016 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 211/2017 z dne 24. 8. 2017. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožniku denarno povračilo ne pripada, ker je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem tožnikove upokojitve, so neutemeljene. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja na zadevo opr. št. VIII Ips 211/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče v primeru odločanja o sodni razvezi ni izključno vezano na datum upokojitve delavca, je pa delavčeva upokojitev ob sicer nezakonitem prenehanju pogodbe o zaposlitvi lahko eno od pomembnih dejstev oziroma je celo eno od najbolj odločilnih dejstev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (t. i. sodna razveza), tožniku pripada denarno povračilo, kot to določa 118. člen ZDR-1. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

13. Pravdni stranki v pritožbi neutemeljeno izpodbijata višino dosojenega denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 odmerilo v višini treh povprečnih mesečnih plač tožnika. Pri odmeri denarnega povračila je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in ustrezno upoštevalo, da se je tožnik prvič upokojil decembra 2013, ko je dopolnil 40 let delovne dobe po določbah tedaj veljavnega ZUJF in da je nato s toženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela visokošolskega učitelja – rednega profesorja za čas od 1. 12. 2014 do 31. 12. 2016, ki je predčasno prenehala zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine denarnega povračila ustrezno ovrednotilo tudi okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je upoštevalo ugotovitve prvostopenjskega sodišča iz pravnomočno končanega individualnega delovnega spora v zvezi z nezakonitostjo izredne odpovedi in jih tudi ustrezno ovrednotilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno poudarilo, da je tožena stranka tožniku očitala več kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.), ki niso bile utemeljene, razen očitka o kršitvi moralnih avtorskih pravic (nepravilna navedba vira in avtorstva receptov), ki pa ne predstavlja hujše kršitve pravic iz delovnega razmerja niti v zvezi s tem očitkom niso bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja kršitve moralnih avtorskih pravic iz 147. člena niti znaki kaznivega dejanja kršitve materialnih avtorskih pravic iz 148. člena KZ‑1. Glede na to so pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje pri presoji višine denarnega povračila ni upoštevalo tožnikove kršitve v zvezi z nepravilno navedbo vira in avtorstva receptov, neutemeljene. Očitek, da je tožnik v publikaciji sebe navedel tudi kot fotografa, čeprav fotografij ni napravil sam, ni bil predmet izredne odpovedi, zato se tožena stranka nanj v pritožbi neutemeljeno sklicuje. Sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker za ugotavljanje tega dejstva (ki v zadevi ni pravno relevantno) ni zaslišalo priče B.B.. Pravilno je sodišče prve stopnje ocenilo tudi dejstvo, da je tožena stranka tožniku ob izredni odpovedi ponudila nadaljevanje dela po podjemni pogodbi, da bi zaključil z delom, ki ga je opravljal pred odpovedjo, ki kaže, da je tudi sama menila, da ne gre za tako hude kršitve, da tožnik z delom ne bi mogel nadaljevati. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnikova odklonitev nadaljnjega dela po civilni pogodbi ne predstavlja okoliščine za znižanje denarnega povračila, kot to neutemeljeno uveljavlja tožena stranka v pritožbi. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je dosojeno denarno povračilo v višini treh povprečnih mesečnih plač, tj. v višini 12.095,49 EUR, tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno, zavzemanje tožnika za njegovo zvišanje in tožene stranke za znižanje pa ni utemeljeno.

14. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje navedlo, da prisojeno denarno povračilo okvirno pokriva škodo v višini izgubljenega zaslužka kot razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal od februarja do decembra 2016 in prejeto pokojnino (ki po tožnikovih izračunih znaša 9.370,10 EUR), to ne vpliva na pravilnost določitve denarnega povračila. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 211/2018 navedlo, da med kriteriji za odmero denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 ni prikrajšanja po datumu upokojitve oziroma povračila bodoče ocenjene škode in poudarilo, da gre za odmero denarnega povračila zaradi tega, ker delavec ni reintegriran. Glede na to so pritožbene navedbe tožnika o neustreznosti prisojenega zneska, ker ta ni primerljiv izgubljenemu zaslužku, neutemeljene.

15. Tožena stranka v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odvoda davkov in prispevkov (tj. pri prisoji zakonskih zamudnih obresti od neto zneska pavšalne odškodnine in denarnega povračila po obračunu davkov in prispevkov) utemeljeno opozarja na novejšo prakso Vrhovnega sodišča RS sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, po kateri je nadzor in pravilnost plačevanja davkov in prispevkov v pristojnosti davčnih organov, zato sodišče v sporu med delavcem in delodajalcem ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati. Upoštevanje stališča, da odločanje o davkih in prispevkih ni več v sodni pristojnosti, pa bi v obravnavanem primeru pomenilo odločanje v škodo tožene stranke, saj bi bila v takem primeru tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih bruto zneskov pavšalne odškodnine in denarnega povračila plačati, zato pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje (359. člen ZPP).

16. Ker niso podani niti razlogi, ki jih uveljavljata pritožbi, niti pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijeta stroške pritožbe. Tožnik pa sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 675/2019
• VDSS Sodba Pdp 590/2020
• VDSS Sodba Pdp 320/2020