VDSS Sodba Psp 305/2019

Jedro

Pravico do plačila prispevkov za socialno varnost določa 83. člen ZUJIK. Po navedeni določbi lahko samozaposleni zaprosijo za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo v zadnjih petih letih pomeni prispevek v razvoju področja, ki ga poklic zajema. Poleg pogojev iz 83. člena ZUJIK, zakon določa še dohodkovni cenzus za plačilo prispevkov iz sredstev državnega proračuna.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 23. 10. 2017, da se toženi stranki naloži vrnitev 3.262,21 EUR s pripadajočimi obrestmi in izdaja nove odločbe o ugotovitvi povprečnih dohodkov za obdobje preteklih treh let skladno s 14. členom Uredbe o samozaposlenih v kulturi, upoštevajoč odmerjene akontacije dohodnine za leto 2014, 2015 in 2016. Presodilo je, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

2. Sodbo izpodbija tožnik zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev.

Sodišče ni upoštevalo 2. in 3. odstavka 85. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo¹ (ZUJIK), ki ju citira. Sam je spoštoval odločbo v delu, ki nalaga vračilo plačanih prispevkov za leto 2017, da bi se izognil dodatnim stroškom. Znesek je vrnil pred vložitvijo tožbe. Ker je zoper odločbo Ministrstva za kulturo edino pravno sredstvo tožba, izkorišča to možnost. Pred sodiščem je bilo ugotovljeno, da o argumentih iz tožbe ni sodne prakse, zato je bilo odrejeno zaslišanje tožene stranke. Zaradi napake pri razpisu se naroka ni udeležil, da bi zastavil vprašanja. Pošto je prevzel v zakonitem roku, vendar prepozno za udeležbo na naroku, sodišče naroka nato več ni razpisalo, temveč je pridobilo pisno izjavo tožene stranke. Ni se poglobilo v vsebinsko tolmačenje navedb v tožbi in pripravljalnih vlogah. Ministrstvo za kulturo mu je z napačnim tolmačenjem zakonodaje odvzelo integriteto in pravico do socialne varnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Pritožnikovi očitki o nepravilni uporabi materialnega prava so zmotni in zato nesprejemljivi iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

5. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku² (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno uveljavljane relativne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnik korektno navaja, da je vabilo za narok, na katerem je bilo predvideno zaslišanje strokovne delavke tožene stranke, prevzel v roku, vendar glede na razpisan narok, prepozno. Iz obravnavnega zapisnika (list. 26) z dne 21. 3. 2019 izhaja, da je pristopila A.A., vabljena kot priča, da tožnik ni pristopil in da zaradi njegove odsotnosti ob neizkazanem vabilu, narok ni bil opravljen, temveč je bil preložen za nedoločen čas. Tožena stranka je zatem s pisno pripravljalno vlogo z dne 2. 4. 2019 (list. 29) umaknila dokazni predlog za zaslišanje A.A., ki je vodila predsodni upravni postopek in sodišču (236.a člen ZPP) predložila njeno pisno izjavo z dne 28. 3. 2019 (B/9-B/11). Zaradi umaknjenega dokaznega predloga za zaslišanje priče, ta seveda na narok dne 21. 6. 2019 več ni bila vabljena. V prisotnosti obeh strank, po izvedbi listinskih dokazov, je bila glavna obravnava zaključena in razglašeno, da sodba izide pisno.

Glede na predhodno opisano postopanje v zadevi ni prišlo do smiselno uveljavljane kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZPP, ker ni bil izveden dokaz z zaslišanjem uradne osebe iz predsodnega postopka. Sicer pa je A.A., ki je vodila upravni postopek, v pisni izjavi temeljito in logično pravilno pojasnila način izračuna dohodkovnega cenzusa za izdano odločbo dne 23. 10. 2017. Njena ustna izpoved glede preseganja dohodkovnega cenzusa v okoliščinah konkretnega primera ne bi mogla pripeljati do drugačnega dokaznega zaključka, kot zmotno meni pritožnik.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

6. V obravnavani zadevi gre za presojo izpodbijane upravne odločbe z dne 23. 10. 2017, po kateri se tožniku s 1. 10. 2017 ustavi izplačevanje akontacij prispevkov za socialno varnost, obračunanih od najnižje zavarovalne osnove v višini 60 % bruto povprečne letne plače zaposlenih v RS za samozaposlene, in mu hkrati nalaga, da v roku enega leta vrne plačane akontacije prispevkov od 1. 1. 2017 do 30. 9. 2017, v skupnem znesku 3.262,21 EUR, obročno po 356,61 EUR mesečno, saj bo obveznost v nasprotnem poslana v izvršitev pristojnemu davčnemu organu. Tožnik je namreč po odločbi št. ... z dne 13. 1. 2015 pridobil pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna za socialno varnost za obdobje od 1. 2. 2015 do 31. 1. 2018, za opravljanje specializiranega poklica oblikovalca vidnih sporočil s polnim delovnim časom pod predpostavko, da se prispevki plačujejo kot akontacija, dokler ni ugotovljen dohodkovni cenzus, da je ves čas vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, ter da je rezident Republike Slovenije. Vendar se je v obravnavanem predsodnem postopku, izkazalo, da tožnik za leto 2017 več ni izpolnjeval pogoja dohodkovnega cenzusa, da zato ni bil upravičen do plačevanja prispevkov iz proračunskih sredstev in da je posledično akontacije od 1. 1. 2017 do 31. 9. 2017 dolžan vrniti.

Materialnopravna podlaga in relevantna dejstva za pritožbeno rešitev zadeve

7. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v ZUJIK in v Uredbi o samozaposlenih v kulturi³ (Uredba). Relevantne določbe ZUJIK-a in Uredbe so že povzete v 6. in 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in jih pritožbeno sodišče v celoti ne ponavlja znova.

Pravico do plačila prispevkov za socialno varnost določa 83. člen ZUJIK. Po navedeni določbi lahko samozaposleni zaprosijo za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in zaposlovanje od najnižje zavarovalne osnove za samozaposlene za socialno in zdravstveno zavarovanje iz državnega proračuna, če njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih, ali gre za poklice ali dejavnosti, ki jih je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati (deficitarni poklic), če delo v zadnjih petih letih pomeni prispevek v razvoju področja, ki ga poklic zajema.

Poleg pogojev iz 83. člena ZUJIK, zakon določa še dohodkovni cenzus za plačilo prispevkov iz sredstev državnega proračuna. V tekočem letu tako lahko glede na 1. odstavek 85. člena ZUJIK pravico uveljavi le oseba, ki je rezident Republike Slovenije za davčne namene in ji dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo. Po 2. odstavku 85. člena ZUJIK, se dohodkovni cenzus ugotavlja za vsako tekoče leto na podlagi povprečja dohodov iz preteklih zadnjih treh let, pri čemer se dohodek ugotavlja na podlagi odločb o odmeri dohodnine oz. davčnih obračunov akontacij dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki so bili podlaga za odločbo o odmeri dohodnine in drugih davčnih odločb ter podatkov iz obračunov davčnega odtegljaja za pretekla zadnja tri leta. Po 3. odstavku 85. člena ZUJIK se pri ugotavljanju dohodkovnega cenzusa od dohodkov, zajetih v davčnih obračunih akontacije dohodnine med drugim obvezno odštevajo obračunani prispevki za socialno varnost, ki jih je samozaposleni plačal sam ali s prispevki iz državnega proračuna. Dokler dohodkovni cenzus ni ugotovljen, se prispevki za tekoče leto plačujejo kot akontacija, država pa ima pravico do vračilo prispevkov, če se izkaže, da upravičenec presega dohodkovni cenzus (5. odstavek 85. člena ZUJIK).

8. Na podlagi pooblastila iz 86. člena ZUJIK je v 12. členu Uredbe določeno, da dohodkovni položaj samozaposlenemu ne zagotavlja normalnih pogojev za delo, če dohodki ne presegajo dohodkovnega cenzusa. Uredba v 13. členu dohodkovni cenzus določa kot znesek, ki ne presega vsote 12 bruto plač v preteklem koledarskem letu, v obsegu osnovne plače, določene za 35. plačni razred iz plačne lestvice po zakonu o sistemu plač v javnem sektorju. Višino dohodkovnega cenzusa za posamezno leto objavi ministrstvo najpozneje do konca februarja na spletni strani in je leta 2017 znašal 19.826,22 EUR.

9. Iz Obračunov akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti (priloge B/4, B/5, B/6 in B/7) izhaja, da so tožnikovi dohodki za leto 2014 znašali 25.851,76 EUR zmanjšani za obračunane obvezne prispevke pa 22.049,80 EUR, za leto 2015 25.929,48 EUR zmanjšani za obračunane obvezne prispevke pa 22.298,19 EUR ter za leto 2016 26.363,83 EUR zmanjšani za obvezne prispevke 4.275,72 EUR pa 22.088,11 EUR. Povprečje prihodkov iz relevantnih zadnjih treh let, zmanjšanih za prispevke je znašalo 22.145,38 EUR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

10. Ker ugotovljen znesek presega dohodkovni cenzus 19.826,22 EUR, tožnik za leto 2017 zagotovo ni izpolnjeval pogojev za plačevanje prispevkov za socialno varnost iz sredstev proračuna. Z izpodbijano odločbo je zato zakonito izrečeno, da se izplačevanje akontacij prispevkov s 1. 10. 2017 ustavi, ter da je tožnik že prejete akontacije za čas od 1. 1. 2017 do 30. 9. 2017 v skupni višini 3.262,21 EUR dolžan vrniti. Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana odločba v dejanskem in pravnem pogledu pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njeno odpravo na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁴ (ZDSS-1) utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano vračilo 3.262,21 EUR, ki ga je, kot pritožnik sam navaja, v skladu z odločbo tožene stranke, že vrnil.

11. Iz predhodno navedenih pravnih in dejanskih razlogov se pritožnik ne more uspešno sklicevati na Informativne izračune dohodnine za leto 2014, 2015 in 2016 (priloge A/7, A/8 in A/9), po katerih davčno osnovo za dohodnino predstavlja dobiček, ugotovljen na podlagi davčnega obračuna, ko se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu odštejejo odhodki na podlagi Zakona o dohodnini in Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Informativni izračuni dohodnine za rešitev predmetne zadeve pravno niso relevantni, saj je pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz proračunskih sredstev mogoče pridobiti in obdržati le po predhodno citiranih kriterijih ZUJIK in Uredbe. To hkrati pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera ni prišlo do sicer povsem pavšalno zatrjevane kršitve pravice do socialne varnosti.

12. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 77/2007 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
³ Ur. l. RS, št. 45/2010 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 303/2017
• VDSS Sodba Psp 145/2022
• VDSS Sodba Psp 219/2020