VDSS Sodba Psp 317/2019

Jedro

Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... v zadevi št. ... z dne 13. 11. 2018 in ponovno odmero starostne pokojnine.

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožnik. Sodba je krivična in nezakonita, sodišče pa ni delovalo samostojno in neodvisno. V predsodnem upravnem postopku niso bili upoštevani napotki pritožbenega sodišča, da se zahteva obravnava na podlagi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2).¹ Sodišče zgolj navaja delodajalce, pri katerih je bil zaposlen, in citira delovno pravno zakonodajo. Za vsakega delavca je določeno, koliko ur mora mesečno in letno opraviti, lahko pa pride do potrebe po nujno opravljenem delu. Neupravičena odklonitev odrejenega nadurnega dela pomeni hudo kršitev delovnih obveznosti. Nadurno delo je bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, kar izhaja iz predložene dokumentacije. Ni jasno, zakaj sodišče zaključuje drugače. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in vračilo prispevkov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)² pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti v ponovljenem upravnem odločanju izdanih zavrnilnih odločb glede ponovne odmere starostne pokojnine z upoštevanjem plače za delo preko polnega delovnega časa od 1974 do 1991 v pokojninsko osnovo. Tožniku je bila z odločbo z dne 1. 12. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 31. 1. 2011, priznana starostna pokojnina v znesku 683,55 EUR od 24. 6. 2010 dalje. Na podlagi zahteve za ponovno odmero z dne 7. 12. 2013 je bil predlog za obnovo postopka zavrnjen. Zavrnilni odločbi sta bili sodno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje v smeri neprave obnove postopka.³ V ponovljenem upravnem odločanju je bilo ugotovljeno, da je pokojninska dajatev odmerjena na podlagi podatkov matične evidence, nadurno delo pa ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, zato niti ugotovljeno dejansko stanje niti uporabljeno materialno pravo nista bila zmotna.

6. Po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki jo je izdala. Izda se lahko v roku deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic in učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (2. in 3. odstavek).

Po sodni⁴ in ustavno⁵ sodni praksi se lahko s posebnim izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja. Izvirajo lahko iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Gre torej za ponovno odmero pokojnine in spremembo pravnomočne odmere za naprej v korist upokojenca zaradi zmotnih ali nepopolnih podatkov o prejemkih, ki bi morali biti upoštevani po materialnih predpisih za izračun pokojninske osnove.

7. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pri odmeri starostne pokojnine dejansko stanje ni bilo napačno ugotovljeno niti materialno pravo zmotno uporabljeno. Pri izračunu tožnikove pokojninske osnove plače za delo preko polnega delovnega časa od 1974 do 1991 namreč ni mogoče upoštevati, ker delo ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve edino bistveno.

8. Sodišče prve stopnje s sklicevanjem na 407. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)⁶ v zvezi s 27. in 29. členom Zakona o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci – ZMRDZD⁷ ter s 79. in 80. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/77)⁸, ki jih tudi povzema, in s sklicevanjem na sodno prakso, pravilno razloguje, da se je v spornem obdobju kot delo preko polnega delovnega časa, ki se lahko šteje kot poseben delovni pogoj, in kot takšno predstavlja podlago za vštevanje za to delo izplačanih plač v pokojninsko osnovo, štelo le tisto delo, ki je bilo opravljeno kot izjemno in nepredvidljivo, ki je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, ali da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo, ki ga ni bilo možno opraviti z ustrezno organizacijo, delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev, ki je bilo pisno odrejeno vnaprej ter v samoupravnem splošnem aktu opredeljeno kot poseben delovni pogoj. Ti akti delodajalca so morali biti, četudi so določali, da se delo preko polnega delovnega časa šteje kot posebni delovni pogoj, v skladu s takrat veljavno delovnopravno zakonodajo, torej v skladu s pogoji, ki so jih za opravljanje nadurnega dela določali omenjeni zakoni.

Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.

9. Ker je tožnik pri delodajalcih delal za izvoz v Nemčijo, za stroje in zdravstvo, je mogoče zaključiti le, da je šlo za običajno prakso in ne za nepredvidljive okoliščine v smislu posebnega delovnega pogoja. Že število letno opravljenih ur⁹ kaže na to, da je bilo delo opravljeno kot redna oblika dela in dolgotrajno. Nadure so bile potrebne, da se je delo opravilo, in so se očitno opravljale stalno. Delo je bilo predvidljivo in ne gre za izjemno, nepredvidljivo in nujno delo, ki bi nastopilo iznenada. Šlo je torej za redno obliko dela. Iz tega razloga podatki o plačilu za opravljeno nadurno delo na obrazcih M4, kot izhaja iz revizijskih zapisnikov toženca, tudi niso bili sporočeni tožencu oziroma njegovemu pravnemu predniku.

10. Ker delo preko polnega čas ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, se plačilo za to delo ne upošteva v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. To pa pomeni, da upokojitvena odločba z dne 1. 12. 2010, katere sprememba oziroma razveljavitev se predlaga, ni obremenjena z očitno dejansko niti materialno pravno napako, ki bi jo bilo potrebno oziroma dopustno sanirati v nepravi obnovi postopka. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb in novo odmero pokojninske dajatve z upoštevanjem obravnavanih nadur je zato utemeljeno zavrnjen. Sočasno je tudi pravilno pojasnjeno, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti ter dokladnemu delu financiranja. Sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je pravica na podlagi plačila prispevkov uresničena ali ne.

11. Na podlagi vsega predhodno navedenega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zavrnilno sodbo.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
³ Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 67/2018 z dne 12. 4. 2018 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. V Ps 1904/2016 z dne 7. 12. 2017.
⁴ VIII Ips 308/2016, Psp 112/2017.
⁵ Up-195/13-31.
⁶ Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami.
⁷ Ur. l. SRS, št. 18/1974.
⁸ Ur. l. SRS, št. 24/1977 s spremembami.
⁹ V posameznik mesecih več kot 250 mesečno.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 296/2018
• VDSS Sodba Psp 275/2017
• VDSS Sodba Psp 371/2017