VDSS Sodba Psp 378/2019

Jedro

Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 3. 2019 ter odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2018 ter da se mu namesto predčasne pokojnine odmeri starostna pokojnina z upoštevanjem zavarovalne dobe 5 let, 11 mesecev in 14 dni poleg pokojninske dobe 34 let, 7 mesecev in 16 dni - v celoti 40 let in 7 mesecev.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da gre v njegovem primeru za kršitev pravic v zvezi s priznanjem pokojninske dobe za obdobje 5 let, 11 mesecev in 14 dni. Izpodbijana sodba za obdobje med leti 1974 in 1982 neposredno diskriminira njega s posamezniki, ki so bili v istem obdobju v delovnem razmerju. Prav tako sodba diskriminira njega s posamezniki, ki so prvič stopili v delovno razmerje po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta zakon je ukinil možnost, da bi se pokojninska doba z dokupom upoštevala enako kot pokojninska doba brez dokupa. Njegova diskriminatorna pozicija ni v skladu s pravom Evropske unije. Evropsko sodišče je že v preteklosti obravnavalo vprašanja neustreznega obravnavanja posameznikov v zvezi s pokojnino. 14. člen EKCP zagotavlja enako obravnavanje posameznikov pri uživanju pravic. Meni, da je upravičen, da se mu v pokojninsko dobo brez dokupa upošteva obdobje, za katero je plačal prispevke. To je čas od 7. 10. 1982 do 30. 11. 1982 na podlagi podaljšanega zavarovanja v trajanju 1 mesec in 24 dni, čas od 10. 4. 1981 do 23. 3. 1982 na podlagi dokupa vojaškega roka v trajanju 11 mesecev in 14 dni in čas od 1. 10. 1974 do 30. 9. 1979 na podlagi dokupa v času šolanja v trajanju 5 let. Zaradi spremembe zakona je bil postavljen v diskriminatorni položaj. Uveljavlja, da se mu prizna zavarovalna doba v trajanju 5 let, 11 mesecev in 14 dni kot doba brez dokupa in se mu prišteje k že priznani pokojninski dobi v trajanju 34 let, 7 mesecev in 16 dni, to je skupaj 40 let in 7 mesecev. Na podlagi dobe v takšnem trajanju pa prizna pravica do starostne pokojnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 3. 2019, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 11. 2018. S slednjo je toženec odločil, da se tožniku, uživalcu pokojnine, predčasna pokojnina še nadalje izplačuje v nespremenjenem znesku. V obravnavanem primeru je sporno vštevanje časa dokupa služenja vojaškega roka od 10. 4. 1981 do 23. 3. 1982 v trajanju 11 mesecev in 14 dni in dokupa študija v obdobju od 1. 10. 1974 do 30. 9. 1979 v trajanju 5 let oziroma v skupnem trajanju 5 let, 11 mesecev in 14 dni kot pokojninska doba brez dokupa po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 65/2017, v nadaljevanju ZPIZ-2E).

6. Z ZPIZ-2E je dopolnjena 23. točka 7. člena tedaj veljavnega ZPIZ-2, ki opredeljuje pojem pokojninske dobe brez dokupa. Po ZPIZ-2E se v pokojninsko dobo brez dokupa šteje tudi obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje za čas do 31. 12. 2012, to je pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma za čas, ko je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Pred novelo ZPIZ-2E se je v pokojninsko dobo brez dokupa štelo le obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti (7. člen ZPIZ-2).

7. ZPIZ-2 je v 5. členu za uživalce pokojnine, ki so starostno ali predčasno pokojnino (in tudi delno pokojnino) uveljavili z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje do 31. 12. 2012, omogočil, da zahtevajo novo odmero pokojnine z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje kot pokojninske dobe brez dokupa.

8. Tožniku je bila z odločbo toženca z dne 31. 5. 2017 priznana pravica do predčasne pokojnine od 29. 10. 2015 dalje. S to odločbo je bila predčasna pokojnina priznana in odmerjena na podlagi 40 let in 1 meseca pokojninske dobe, od tega 25 let, 6 mesecev pokojninske dobe brez dokupa. V novem postopku, ki se je začel na tožnikovo zahtevo dne 6. 2. 2018, je bila upoštevana pokojninska doba brez dokupa v trajanju 8 let, 6 mesecev in 16 dni za čas prostovoljnega zavarovanja do 31. 12. 2012. Kot izhaja iz listinske dokumentacije je bil tožnik prostovoljno zavarovan v obdobju od 7. 10. 1982 do 30. 11. 1982, od 1. 7. 2000 do 16. 9. 2008 (polovično oziroma za razliko do polnega delovnega časa) in od 17. 9. 2008 do 31. 1. 2013. Skupaj torej 8 let, 7 mesecev in 16 dni, vendar se mu preostanek prostovoljnega zavarovanja od 1. 1. 2013 do 31. 1. 2013 v trajanju 1 meseca ni štel kot pokojninska doba brez dokupa. Prav tako se tožniku v skladu s 23. točko 7. člena ZPIZ-2 kot pokojninska doba brez dokupa ni upošteval čas dokupa služenja vojaškega roka in študija v skupnem trajanju 5 let, 11 mesecev in 14 dni. Tožnik je tako dopolnil 34 let, 7 mesecev in 16 dni pokojninske dobe brez dokupa.

9. Navedeno pa pomeni, da tožnik tudi z upoštevanjem določb ZPIZ-2E in z upoštevanjem časa prostovoljne vključitve v zavarovanje kot pokojninske dobe brez dokupa, ni dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Tako ni izpolnil pogojev za priznanje starostne pokojnine, prav tako pa ni podlage za drugačno odmero predčasne pokojnine, ker je število mesecev, ki je tožniku manjkalo ob starosti ob upokojitvi do 64 let in 6 mesecev, ostalo nespremenjeno.

10. Sodišče prve stopnje je iz navedenega razloga in dodatno, ker ni nobene podlage v ZPIZ-2E za vštevanje obdobja vključenosti v prostovoljno zavarovanje od 1. 1. 2013 in obdobja dokupa kot pokojninske dobe brez dokupa, utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti in pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Iz enakih razlogov pa je tudi pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.

12. Pritožba je neutemeljena tudi glede očitanega diskriminatornega obravnavanja tožnika, saj zavarovanci, ki so bili v relevantnem obdobju v delovnem razmerju oziroma so se po uveljavitvi ZPIZ-2 prvič zaposlili, ne sodijo v isto skupino kot tožnik. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-100/15 z dne 14. 9. 2017 ob presoji četrtega odstavka 27. člena, prvega in drugega odstavka 38. člena ter prvega in drugega odstavka 391. člena ZPIZ-2 v povezavi z dokupljeno dobo po 216. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in po drugem odstavku 198. člena ZPIZ-1 poudarilo, da gre za razlikovanje med zavarovanci, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni obvezno in tistimi, ki so pokojninsko dobo dokupili. Razlikovanje je utemeljeno na podlagi kriterija 40-letnega aktivnega dela, ki omogoča upokojitev tudi pred dopolnitvijo zahtevane starosti za upokojitev brez odbitkov. Dodatno je presodilo, da ureditev iz četrtega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ki ne omogoča pridobitve pravice do starostne pokojnine pod enakimi pogoji tudi ob upoštevanju dokupa dobe študija in časa služenja vojaškega roka, ni v neskladju s pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS niti s pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. ZPIZ-2 zavarovancem, ki so dokupili dobo študija in služenja vojaškega roka, zagotavlja pravico do starostne pokojnine in pravico do predčasne pokojnine, z upoštevanjem dobe, pridobljene z dokupom. Za obdobje pred 1. 1. 2013 oziroma do 31. 12. 2012, ko je veljal ZPIZ-1 ni bilo razlikovanja med pokojninsko dobo brez dokupa in pokojninsko dobo z dokupom. Do tega razlikovanja je prišlo z ZPIZ-2, z ZPIZ-2E pa je takšno razlikovanje odpravljeno za čas prostovoljnega zavarovanja do dneva, ko je veljal ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2012. Takšno določbo je sodišče prve stopnje in enako toženec tudi upošteval.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 375/2019
• VDSS sodba Psp 457/2016
• VDSS sodba Psp 476/2016