<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 591/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.591.2019
Evidenčna številka:VDS00032627
Datum odločbe:19.12.2019
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina - zavarovalnina

Jedro

Vrhovno sodišče je v novejši odločitvi opr. št. VIII Ips 214/2017 zavzelo stališče, da določba drugega odstavka 972. člena OZ dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar kolektivno nezgodno zavarovanje ni sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, temveč kot osebno zavarovanje oziroma da se v takem primeru zavarovalnina, ki je bila tožniku izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ne všteva v prisojeno odškodnino, čeprav je zavarovalno premijo plačal delodajalec. To pomeni, da je za uporabo določbe tretjega odstavka 972. člena OZ odločilno, ali je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in ne zadostuje zgolj dejstvo, da je tožena stranka plačala premijo zanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj plača tožniku 3.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2018 (I. točka izreka). Za 4.900,00 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške 527,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in predlaga njeno spremembo tako, da se znesek odmerjene odškodnine nadomesti z zneskom 2.100,00 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000,00 EUR, saj je ugotovilo, da je tožnik utrpel le udarnino desnega kolena in ne poškodb tetiv in vezi, kar pomeni, da gre za lahko telesno poškodbo, tožnikova mišična rehabilitacija je bila dobra, po poškodbi pa ni iskal drugih oblik zdravljenja, na primer fizioterapije ali injekcije v sklep za rehabilitacijo hrustanca, čeprav je bilo to priporočeno. Glede na ugotovitve trajanju in stopnji tožnikovih telesnih bolečin meni, da je odškodnina 3.000,00 EUR iz tega naslova previsoka in se zavzema za znižanje na 2.100,00 EUR. Nasprotuje odmeri odškodnine za pretrpljeni strah, saj je primarni strah zmerne intenzitete pri tožniku trajal premalo časa, da bi pri njem porušil duševno ravnovesje, zaradi česar ne gre za pravno priznano škodo. Navaja, da je v skladu s sprejeto sodno prakso oškodovanec upravičen do odškodnine za kratkotrajni primarni strah zgolj v primeru, če gre za strah za življenje ali za strah pred invalidnostjo, ki pri tožniku ni bil podan. Meni, da stopnja strahu pri tožniku ni bila tako intenzivna in ta ni bil dolgo trajajoč, da bi utemeljeval odmero odškodnine 800,00 EUR. Nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da se izplačana zavarovalnina iz zavarovanja po zavarovalni pogodbi ne upošteva pri odmeri odškodnine. Poudarja, da navedbe tožene stranke v zvezi s sklenjenim zavarovanjem, plačevanjem zavarovalne premije in izplačano zavarovalnino s strani tožnika niso bile prerekane. Ker temu ni nasprotoval, po njenem mnenju nespornih dejstev ni treba dokazovati. Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 117/2009, ki je na osnovi takrat veljavnega 948. člena ZOR (sedaj mu ustreza 972. člen OZ) izoblikovala stališče, da se zavarovalnina, izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, všteva v odškodnino plačila zavarovalne premije iz sredstev delodajalca, saj se v takem primeru domneva, da je bilo sklenjeno zavarovanje pred odgovornostjo, zato oškodovanec ne more imeti upravičenja iz obeh pravnih temeljev, odškodninskega in zavarovalnega. Meni, da bi ob pravilni interpretaciji takrat veljavnega 948. člena ZOR oziroma sedaj 972. člena OZ in upoštevaje sodno prakso ter načelna pravna mnenja moralo zaključiti, da je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Trdi, da se do plačevanja zavarovalne premije s strani tožene stranke kot delodajalca sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Sklicuje se na zadevo opr. št. II Ips 117/2009, v kateri je tudi šlo za kolektivno nezgodno zavarovanje vojaških oseb, pri katerem iz police ni bilo razvidno, da je bila zavarovalna pogodba sklenjena za namen zavarovanja pred odgovornostjo delodajalca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku 25. 8. 2016 na delovnem mestu v vojašnici A., ko je pri prenašanju ognjevarne omare ročaj omare zadel v njegovo desno koleno in ga poškodoval. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) glede na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke B.B. za nepremoženjsko škodo tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova duševnih bolečin zaradi strahu pa v višini 800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki mu pritožba ne nasprotuje, prav tako pa je pri odmeri višine škode pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožena stranka se zavzema za znižanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ne da bi to utemeljila z judikati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s pravilno uporabo materialnega prava pravilno odmerilo nepremoženjsko škodo iz tega naslova v višini 3.000,00 EUR oziroma 2,7-kratnika povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. Tako odmerjena odškodnina je skladna z ugotovljenimi okoliščinami primera (trajanjem bolečin in zdravljenjem (tožena stranka ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s temi okoliščinami) in primerljivimi zadevami v sodni praksi (odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 253/2013 in opr. št. II Ips 594/2008).

8. Prav tako je neutemeljena pritožba zoper odmero odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je kratkotrajni primarni strah ob padcu 500 kg težke omare v smeri tožnika in sekundarni strah za izid zdravljenja (zlasti strah za križne vezi ter strah pred rezultati rehabilitacije, strah pred eventualnimi trajnimi posledicami ter izgubo delovne sposobnosti) utemeljujeta odmero denarne odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode v višini 800,00 EUR oziroma 0,7 povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (skladno tudi z zgoraj citiranima zadevama Vrhovnega sodišča RS).

9. V pritožbi tožena stranka nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi dopustna kumulacija prejetih zneskov dnevnega nadomestila iz naslova zavarovalnine in vtoževane odškodnine, na podlagi drugega odstavka 972. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožnik te pravice ne bi imel, če bi bilo nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in bi se v tem primeru lahko odškodnina vštevala v zavarovalnino. Pravno nepomembno je, ali je tožnik izrecno nasprotoval uporabi tretjega odstavka 972. člena OZ, po katerem kumulacija odškodnine in zavarovalnine ni dopustna, če je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo.1 Gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine, tožena stranka pa bi za znižanje odškodnine zaradi uporabe navedene določbe morala dokazati, da je bilo nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, česar s predložitvijo zavarovalne police in zavarovalne pogodbe ni dokazala.

10. Sklicevanje tožene stranke na drugačno sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodbo in sklep II Ips 117/2009) ni relevantno, saj je Vrhovno sodišče v novejši odločitvi opr. št. VIII Ips 214/2017 zavzelo stališče, da določba drugega odstavka 972. člena OZ dopušča kumuliranje odškodnine in zavarovalne vsote, kadar kolektivno nezgodno zavarovanje ni sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, temveč kot osebno zavarovanje oziroma da se v takem primeru zavarovalnina, ki je bila tožniku izplačana na podlagi kolektivnega nezgodnega zavarovanja, ne všteva v prisojeno odškodnino, čeprav je zavarovalno premijo plačal delodajalec. To pomeni, da je za uporabo določbe tretjega odstavka 972. člena OZ odločilno, ali je bilo kolektivno nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo in ne zadostuje zgolj dejstvo, da je tožena stranka plačala premijo zanj.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Tudi sicer pa se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, ne štejejo za priznana, če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 972, 972/2, 972/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MzEy