VDSS Sodba Psp 281/2019

Jedro

Tožena stranka je izpodbijani odločbi izdala na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

Za odločitev je bistveno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine in s tem tudi do njenega izplačevanja na podlagi pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica in odmerjena starostna pokojnina. Dejstvo, da je bila tožnica tedaj vključena v zavarovanje, bi morala tožena stranka upoštevati že pri izdaji navedene odločbe. Pred izdajo odločbe mora namreč razčistiti dejansko stanje in v primeru ugotovitve, da je tožnica vključena v zavarovanje, pravice ne bi mogla pridobiti. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja o pravici do pokojnine je namreč v drugem odstavku 156. člena določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Po določbi 158. člena Ustave RS pa je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenim z zakonom. Torej z uporabo rednih oziroma izrednih pravnih sredstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve ... z dne 23. 4. 2018 in št. ... z dne 13. 11. 2017. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 489,60 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je za odločitev v zadevi bistvena ugotovitev, da je bila tožnica v Nemčiji vključena v zavarovanje že v času izdaje odločbe tožene stranke o priznanju pravice do starostne pokojnine dne 21. 9. 2012 in da ji zato pravica do starostne pokojnine ne bi smela biti priznana, saj je za to obstajala ovira po drugem odstavku 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)¹ oziroma po drugem odstavku 108. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)². Pravnomočnosti odločbe z dne 21. 9. 2012 po stališču sodišča prve stopnje ni mogoče zanikati niti v primeru, ko je pravnomočna odločba nepravilna. Tožena stranka se s takim razlogovanjem sodišča prve stopnje ne strinja. Glede na sodno prakso pritožbenega in revizijskega sodišča je mogoče, ne glede na predhodno ustavitev izplačevanja pokojninske oziroma invalidske dajatve, na podlagi 194. člena ZPIZ-2 in pravil o vračanju neupravičeno pridobljenega, uveljaviti vračilo preveč izplačane dajatve neposredno na podlagi odločbe. Taka je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča³. Nastop novo nastalih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi storila. V sporni zadevi je podana odsotnost pravne podlage za izplačilo zneskov po določbah ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Tožnica je bila namreč v obdobju od 1. 6. 2010 do 30. 4. 2016 vključena v obvezno zavarovanje. Po določbi drugega odstavka 108. člena ZPIZ-2 pa je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Taka zakonska ureditev izključuje istočasni dvojni status zavarovanca in uživalca, zato z vzpostavitvijo statusa zavarovanca za nazaj obenem odpade prej obstoječa pravna podlaga za uživanje pravice iz naslova starostne pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da si tožena stranka prizadeva izpodbiti napadeno sodbo. Pri tem je pomembno, da je bila tožnica sicer prijavljena v nemško pokojninsko zavarovanje, vendar ji to dejstvo ni bilo poznano. Iz tega razloga toženi stranki tega dejstva ni mogla sporočiti. Tožena stranka je izdala odločbo, s katero je tožnici priznala pravico do starostne pokojnine. Ta odločba je postala pravnomočna in izvršljiva. Šele naknadno je tožena stranka prejela informacijo, da je bila tožnica prijavljena v nemško pokojninsko zavarovanje. Z izpodbijanima odločbama, s katerima je odločila o vračilu denarja toženi stranki je tako dejansko posegla v pravnomočnost svoje odločbe, s katero je tožnici priznala pravico do starostne pokojnine. Takšno ravnanje pa je nezakonito. Okoliščina, o kateri je govora v konkretni zadevi, ni nova, ne dejansko niti pravno. Nastopila je namreč že preden je tožena stranka izdala odločbo o pravici do starostne pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)⁴ pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 11. 2017. Z omenjeno odločbo je tožena stranka ugotovila, da je tožnica v obdobju od 1. 11. 2014 do 30. 4. 2016 neupravičeno prejela preveč izplačan znesek starostne pokojnine in letnega dodatka, do katerega ni imela pravice, ker je bila v navedenem obdobju vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje v Nemčiji. Preplačilo je nastalo v znesku 4.374,00 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožnica povrniti toženi stranki obročno v roku 12 mesecev. Po poteku tega roka se bodo zaračunavale zakonske zamudne obresti.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 21. 9. 2012 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 213,57 EUR na mesec od 4. 7. 2012 dalje na podlagi slovenske pokojninske dobe v trajanju 15 let in 9 mesecev. Pokojnina se je tožnici tudi izplačevala. Iz obrazca nemškega nosilca zavarovanje E215 DE z dne 16. 11. 2016 (priloga B/1) izhaja, da je bila tožnica vključena v pokojninsko zavarovanje pri nemškem nosilcu zavarovanja, in sicer v obdobju od 1. 6. 2012 do 30. 4. 2016 in da ji je bila priznana zavarovalna doba v trajanju 71 mesecev.

8. Tožena stranka je izpodbijani odločbi izdala na podlagi 194. člena ZPIZ-2, ki ureja povrnitev preplačil. Določeno je, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja.

9. Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje je za odločitev bistveno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine in s tem tudi do njenega izplačevanja na podlagi pravnomočne odločbe št. ... z dne 21. 9. 2012, s katero ji je bila priznana pravica in odmerjena starostna pokojnina v znesku 213,57 EUR na mesec od 4. 7. 2012 dalje. Dejstvo, da je bila tožnica tedaj vključena v zavarovanje, bi morala tožena stranka upoštevati že pri izdaji navedene odločbe. Pred izdajo odločbe mora namreč razčistiti dejansko stanje in v primeru ugotovitve, da je tožnica vključena v zavarovanje, pravice ne bi mogla pridobiti. ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja o pravici do pokojnine je namreč v drugem odstavku 156. člena določal, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja. Po določbi 158. člena Ustave RS pa je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primeru in po postopku, določenim z zakonom. Torej z uporabo rednih oziroma izrednih pravnih sredstev.

10. Tožnica se v zavarovanje ni vključila po izdaji odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, ampak je bila v zavarovanje v Nemčiji vključena že pred izdajo oziroma v času izdaje odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. V tem primeru pa ne gre za nastanek novih dejstev, kot to v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tožena stranka. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, se nanaša na novo nastala dejstva, npr. ko gre za ponoven vstop v zavarovanje (178. člen ZPIZ-1 oziroma 116. člen ZPIZ-2), za kar pa v sporni zadevi ne gre.

11. Tožena stranka v določbi 194. člena ni imela nobene pravne podlage za odločitev o povrniti preplačila, saj do preplačila ni prišlo. Tožnica je namreč prejela zneske, do katerih je imela pravico na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke z dne 21. 9. 2012.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)⁵ in zajemajo 375 točk za odgovor na pritožbo (225,00 EUR) in 2 % materialnih stroškov (4,50 EUR), vse povečano za 22 % DDV (50,49 EUR).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
³ Sodbe VS RS št. VIII Ips 216/2010, VIII Ips 63/2018 in VIII Ips 258/2017.
⁴ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 385/2016
• VDSS Sodba Psp 190/2019
• Sodba VIII Ips 141/2006