VDSS Sklep Pdp 553/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno presojalo po v sodni praksi sprejeti t.i. teoriji jajčne lupine, po kateri mora povzročitelj škode sprejeti oškodovanca takega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka, v primeru, da je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja. Pri presoji vprašanja, ali bi tožnik zaradi predobstoječega degenerativnega stanja verjetno težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo, pa je najmanj preuranjeno odločilo, da ni podana vzročna zveza med padcem in nastalimi tožnikovimi zdravstvenimi težavami.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da sta prvo tožena stranka in drugo tožena stranka dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 56.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2014 dalje do plačila, znesek 19.800,00 EUR in zakonske zamudne obresti od vsakokratnega mesečnega zneska 440,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 18. v mesecu, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 18. 4. 2013, zadnji pa 18. 12. 2016, vse v roku 15 dni, ter (2) da sta mu dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti prvo toženi stranki stroške postopka v znesku 3.167,91 EUR (točka II izreka), drugo toženi stranki pa v znesku 86,60 EUR (točka III izreka), obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da objektivna odgovornost prve toženke ni podana, do krivdne odgovornosti pa se ni opredelilo, saj je štelo, da pretežni del škode ni v vzročni zvezi s tožnikovim padcem na delovnem mestu dne 4. 3. 2013, manjši del pa je zastaran. Ključni dokaz, na katerega je sodišče oprlo svoje zaključke, je izvedensko mnenje sodnega izvedenca za področje medicine - nevrokirurgije A.A., dr. med. spec. nevrokirurg. Vse tožnikove težave naj bi namreč izvirale iz degenerativnih sprememb hrbtenice, poškodba na delovnem mestu pa ni pustila nobenih trajnih posledic. Tožnik se s takšnim mnenjem ni strinjal. Podal je številne pripombe ter opozoril na dejstva, in sicer na zapis nevrokirurga dr. B.B. z dne 12. 8. 2013, da je bilo stanje stabilno do padca na oljnem madežu; da je sodni izvedenec dr. A.A. pri tožniku ugotovil permanentne bolečine v vratu, ki nihajo v intenziteti ter da jih bo trpel tudi v bodoče, hkrati pa sodni izvedenec navaja, da gre za subjektivne težave, ki izhajajo iz degenerativne spremembe vratne in ledvene hrbtenice; da sodni izvedenec vse poškodbe tožnika ob škodnem dogodku opredeljuje kot površinske, kar nasprotuje dejstvu, da je bil tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe neprekinjeno tri leta in 9 mesecev, od 4. 3. 2013 do 5. 12. 2016; da tožnik pred škodnim dogodkom ni imel bolečin ali drugih težav, čeprav so bile degenerativne bolečine prisotne pri njem že od leta 2004; da sodni izvedenec za čas od leta 2013 govori o počasi napredujoči bolezni vratne hrbtenice, za obdobje od leta 2013 do 2018 pa o intenzivnem napredovanju sprememb vratne hrbtenice ter da se je do postavk nepremoženjske škode opredelil na način, da je izključil težave, ki so po njegovem mnenju posledica degenerativnih sprememb, namesto da bi pojasnil, kako je poškodba vplivala na poslabšanje težav, ki so bile morda v osnovi degenerativnega izvora.

Tožnik se tudi ne strinja z odgovori, ki jih je izvedenec podal v svojem zaslišanju. Navaja, da tožnikovemu stališču pritrjuje izvedensko mnenje prof. dr. C.C., dr. med., sodnega izvedenca za nevrokirurgijo, ki je bilo izdelano za potrebe postopka pred sodiščem v socialnem sporu zaradi ugotavljanja tožnikovega bolniškega staleža. Izvedenec prof. dr. C.C. je kot vzrok tožnikovih težav opredelil padec na oljnem madežu ter udarec z glavo in vratno hrbtenico. Zaradi tega so po stališču izvedenca prof. dr. C.C. jasni nevrološki znaki, zaradi draženja živčevja ob že anatomsko dognani vendar klinično nemi okvari hrbtenjače. Tudi izvedenec dr. A.A. se je ob predočenju zgoraj navedenega zaključka strinjal, da tožnik do škodnega dogodka ni imel težav in da je torej šlo za nemo okvaro hrbtenjače, torej da se degenerativne spremembe, ki so bile tedaj prisotne, niso kazale v obliki težav tožnika. Tožnik se ne strinja, da izvedenec dr. A.A. njegove težave pojasnjuje s socialno stisko oziroma nemedicinskimi razlogi, saj se je tožnikovo zdravstveno stanje od škodnega dogodka povsem spremenilo in se torej že laiku postavlja vprašanje, kako je to mogoče, saj je edina sprememba zgolj padec oziroma pretresenje tožnikove glave in hrbtenjače, ki se je zgodilo pri padcu. Tudi ostali specialisti, ki jih je tožnik obiskoval tekom trajanja večletnega zdravljenja, so neuradno pojasnjevali (česar pa niso napisali v izvid), da so tožnikove težave posledica padca in s tem pretresenja celotne hrbtenice. Poraja se dvom, ali bi tožnik res trpel povsem enake težave, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožnik meni, da je vzročna zveza izkazana in je torej nasprotni zaključek sodišča prve stopnje nepravilen in nezakonit. Tožnik je ob zaključku izvedbe dokaza z izvedencem dr. A.A. podani izvid in mnenje grajal ter izpostavil dejstva, zaradi katerih sta izvid in mnenje nepravilna, neprepričljiva in nestrokovna. Zato je bil njegov predlog za postavitev novega izvedenca utemeljen, sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog zavrnilo. Ne strinja se tudi z odločitvijo zastaranja zahtevka, saj je bil tožnik v bolniškem staležu do 5. 12. 2016 ter glede na to, da še strokovnjaki niso poznali vzroka za tožnikove nenadne težave ter tudi ne načina, kako bi jih odpravili, je toliko manj vedel tožnik. Zato mu ni mogoče očitati, da je že v aprilu 2013 vedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo prva tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- Tožnik, ki je bil zaposlen pri prvi toženki, se je dne 4. 3. 2013 poškodoval na delovnem mestu, ko je padel. Spodrsnilo mu na oljnem madežu.

- Tožnik je zatrjeval, da ni imel težav v zvezi z vratno hrbtenico vse do padca na delovnem mestu 4. 3. 2013. Padec in udarec v glavo in vratno hrbtenico pa je, glede na nekoliko že degenerativno okvarjeno vratno hrbtenico, povzročil hudo nevrološko motnjo motorike in senzorike zgornjih in spodnjih udov v obliki parapareze in tetrapareze, tudi z občasnimi motnjami odvajanja vode in blata. Po padcu pa se je stanje bistveno poslabšalo. Zaradi tega se je zdravil pri raznih specialistih (travmatolog, nevrokirurg, nevrolog, psihiater) in opravil razne terapije. Bolela ga je glava, čutil je mravljinčenje prstov, ni mogel več hoditi tako, kot je prej, tudi kolesariti in plavati ni mogel. Občasno še vedno čuti mravljinčenje prstov, na nogi ne čuti dveh prstov, vrat ga še vedno boli, boli ga, če obrne glavo, če dlje hodi, začne šepati.

- Tožnik je bil v bolniškem staležu od 4. 3. 2013 do 5. 12. 2016 in je sedaj razvrščen v III. kategorijo invalidnosti.

7. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno presojalo po v sodni praksi sprejeti t.i. teoriji jajčne lupine, po kateri mora povzročitelj škode sprejeti oškodovanca takega kot je in nositi vse posledice škodnega dogodka, v primeru, da je večji obseg škode posledica osebnega stanja oškodovanca, za katerega nihče ne odgovarja. Pri presoji vprašanja, ali bi tožnik zaradi predobstoječega degenerativnega stanja verjetno težave trpel tudi, če škodnega dogodka sploh ne bi bilo, pa je najmanj preuranjeno odločilo, da ni podana vzročna zveza med padcem in nastalimi tožnikovimi zdravstvenimi težavami. Posledično pa zaradi takšnega materialnopravnega stališča ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede ostalih elementov odškodninskega delikta.

8. Svoje stališče, da ni podana vzročna zveza, je prvostopenjsko sodišče oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za področje nevrokirurgije dr. A.A., ki je ugotovil, da tožnikove zdravstvene težave niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom ter da bi imel tožnik enake težave tudi, če ne bi prišlo do škodnega dogodka dne 4. 3. 2013. Po mnenju izvedenca naj bi tožnik pri padcu utrpel površinske poškodbe in udarnine ter izvin in nateg vratne hrbtenice, rentgenski posnetki pa niso pokazali zanesljivih znakov za poškodbo skeleta hrbtenice. Ugotovil je tudi, da vsi kasnejši izvidi niso objektivno potrdili tožnikovih zdravstvenih težav. Ker je imel tožnik izrazite degenerativne spremembe vratne hrbtenice že od leta 2004, zaradi padca v letu 2013 pa ni bilo sprememb okostja vretenc, ne raztrganih vezi med vretenci, kot tudi ne premikov diskov, je izvedenec vse tožnikove zdravstvene težave po letu 2013 pripisal degenerativni bolezni tožnikove vratne hrbtenice. Menil je namreč, da številne subjektivne težave, ki jih ima tožnik, klinično niso bile objektivizirane, ter jih je pripisal tožnikovi socialni in eksistenčni stiski, predvsem psihični stiski zaradi izgube zaposlitve.

9. Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da do zdravstvenih težav tožnika v letu 2013 ni prišlo zaradi poškodbe pri delu pri toženi stranki. Takšen zaključek je kljub postavitvi izvedenca za področje medicinske stroke najmanj preuranjen. Pritožbeno sodišče meni, da sodni izvedenec dr. A.A. ni prepričljivo pojasnil, da padec ni prav v nobeni zvezi s tožnikovimi težavami, ki so se pojavile sočasno s padcem. Izvedenec prof. dr. C.C. je namreč dopustil možnost nevroloških težav tožnika, ki bi bile posledice padca - torej bi šlo za pravni položaj, ko bi veljala teorija jajčne lupine (egg skull rule), sodišče prve stopnje pa je menilo, da stališče prof. dr. C.C. ne more biti relevantno, ker je takšne težave časovno omejil le na nekaj mesecev po poškodbi. Glede na to, da je bil tožnik v bolniškem staležu skoraj do konca leta 2016, izvedensko mnenje prof. dr. C.C. pa je bilo podano že v letu 2013, se sodni izvedenec takrat ni mogel opredeliti do vprašanja, ali bi lahko takšne težave trajale tudi dlje. Zato (zgolj) iz tega razloga ni mogoče zavrniti izvedenskega mnenja prof. dr. C.C. kot neupoštevnega v konkretnem primeru. Ker se izvedenec dr. A.A. do ugotovitev prof. dr. C.C. ni opredelil, je izvedensko mnenje že v tem delu nepopolno.

10. Nenavadno naključje je, da bi tožnikove težave nastale prav istočasno s padcem ter poškodbo vratu (izvin in nateg vratne hrbtenica / Distensio musc. colli), padec pa na to ne bi imel prav nobenega vpliva. Takšen zaključek namreč izhaja iz ugotovitev sodnega izvedenca dr. A.A.. Zato se pritožbeno sodišče strinja, da bi bilo potrebno za razjasnitev vseh eventualnih težav, ki so lahko nastale zaradi padca in pretresa hrbtenjače, angažirati drugega izvedenca, ki bi se opredelil tudi do ugotovitev izvedenca prof. dr. C.C. na način, da bi pojasnil, ali je lahko padec povzročil tudi dolgotrajnejše nevrološke posledice, kot jih je opisal v svojem mnenju prof. dr. C.C.. Pri tem tudi ne gre spregledati izvida nevrokirurga mag. B.B. z dne 12. 8. 2013 (A13), da je bilo stanje stabilno do padca, takrat pa se je bistveno poslabšalo, saj iz zapisa ni mogoče nedvoumno sklepati, ali je mag. B.B. v anamnezi le povzel to, kar mu je povedal tožnik, ali pa je tožnikove težave sam pripisal padcu. Prav tako iz izvida nevrokirurginje D.D., dr. med. z dne 28. 4. 2015 (A24) izhaja, je glede na dosedanjo diagnostiko zelo verjetno, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja stanja po padcu na oljnem madežu, saj stari izvidi ne opisujejo listeze na nivoju C3 - C4, kjer je bila prisotna hernija. Glede na to, da je z intenzivno fizioterapijo prišlo do pomembnega izboljšanja stanja, je zdravnica dr. D.D. to opcijo štela kot zelo verjetno. Retrolisteza oziroma pomik (celotnega) vratnega vretenca, ki ga izvedenec dr. A.A. ne ugotavlja, je torej stanje, ki ga pred padcem ni bilo. Tudi v tem delu bi moralo sodišče ugotoviti, ali je pomik vretenca posledica padca ali pa degenerativnih sprememb, in kako je to lahko vplivalo na hrbtenjačo. Sodni izvedenec dr. A.A. torej ni dal jasnega odgovora, ki bi odklonil vsak dvom v to, da so tožnikove dolgotrajne zdravstvene težave posledica zgolj degenerativnih sprememb hrbtenice, ki se do padca sploh niso manifestirale. Zato na podlagi takšnega izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti pravilnega stališča, da vzročna zveza ni podana. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Ker zaradi preuranjenega in zato zmotnega materialnopravnega stališča, da ni podana vzročna zveza med tožnikovim padcem in njegovimi zdravstvenimi težavami po letu 2013, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je sodni izvedenec medicine dela podal pomanjkljivo in nejasno izvedensko mnenje, angažirati novega izvedenca nevrokirurgije, po potrebi tudi nevrologa, ki se bo opredelil do vprašanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče, ter pojasnil, ali je zaradi padca lahko prišlo do nevroloških težav tožnika, ki so se kazale kot huda nevrološka motnja motorike in senzorike zgornjih in spodnjih udov v obliki parapareze in tetrapareze, tudi z občasnimi motnjami odvajanja vode in blata.

12. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da ni podana vzročna zveza, sploh ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninskega delikta, je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča, torej angažirati novega izvedenca ter šele na podlagi njegovih ugotovitev sklepati o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranke. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožnikova pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v takem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 598/2015
• VDSS sodba Pdp 493/2012
• VSL Sodba II Cp 1870/2021