VDSS Sklep Psp 254/2019

Jedro

Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar obravnavana invalidska dajatev tožniku pred 1. 4. 2016 sploh še ni bila priznana, kaj šele da bi zapadla v izplačilo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in izpodbijana sodba (I., II. in III. točka izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški tožnikove pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka sodbe odpravilo odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 7. 2018, odločbo št. ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 7. 2018 pa v delu glede datuma 1. 4. 2016 in zadevo vrnilo v novo upravno odločanje o upravičenosti do nadomestila za invalidnost še za čas od 10. 7. 2015 do 31. 3. 2016.

Z II. točko izreka je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost od 16. 5. 2013 dalje in odreditev tožencu, da izda novo odločbo, ter na izplačilo zakonskih zamudnih obresti, zavrnilo.

S III. točko izreka je tožencu naložilo, da tožniku povrne 290,53 EUR stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

S IV. točko izreka sodne odločbe ni dopustilo spremembe tožbe z razširitvijo na odškodninski zahtevek.

2. Zoper I., II. in III. točko izreka sodbe, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki s predlogom na spremembo sodbe oziroma podredno na razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

3. Toženec izpostavlja, da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju. Odločitev o nadomestilu za invalidnost mu je naložena le za obdobje od 10. 7. 2015 do 31. 3. 2016, ne pa tudi od 31. 3. 2016 dalje, sočasno pa tožbeni zahtevek na priznanje nadomestila od 16. 5. 2013 dalje zavrnjen. Pogoji za vrnitev v novo upravno odločanje iz 82. člena ZDSS-1 niso izpolnjeni. Sodišče mu je naložilo, da v ponovnem upravnem odločanju preveri tožnikovo vključenost v obvezno zavarovanje, čeprav je razpolagalo z izpisom obdobij pokojninskega in invalidskega zavarovanja in čeprav bi podatke o prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje lahko preverilo samo. Naložilo mu je, da tožnika pozove na predložitev delovne dokumentacije, čeprav je bilo že ugotovljeno, da z njo ne razpolaga. Odredilo mu je tudi tožnikovo zaslišanje, čeprav ga je zaslišalo sodišče, in ocenitev ustreznosti tožnikovega dela, kar pa ob odsotnosti dokumentacije ni niti mogoče.

Začetek opravljanja dela skladno z omejitvami bi moral tožnik dokazati z objektivno izkazanimi okoliščinami. V zahtevi bi moral navesti, da opravlja delo z omejitvami, predložiti nov obrazec DD-1 ali podati izjavo, da je začel opravljati delo z omejitvami od datuma podpisa izjave. Nastop dela z omejitvami pred 1. 4. 2016 tožnik dokazuje le s svojo izpovedjo. Pričetek dela skladno z omejitvami od 16. 5. 2013 do 6. 2. 2016 je ostal nedokazan. Od 1. 7. 2014 do 6. 2. 2016 je bil tožnik za 30 ur tedensko zavarovan kot samostojni podjetnik, za 10 ur tedensko pa je bil zavarovan kot zaposlen pri zasebniku. Nastopa dela z omejitvami ni dokazal niti s pogodbo o zaposlitvi. Sam je izpovedal, da listin, da je delal z omejitvami, nima. Od 7. 2. 2016 do 31. 3. 2016 je bil zavarovan kot prejemnik nadomestila za brezposelnost. Zmotno je uporabljen 5. odstavek 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2. Dokler o izplačilu nadomestila za invalidnost ni odločeno, zneski niso zapadli.

4. Tožnik prav tako izpostavlja, da je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, saj je z II. točko izreka tožbeni zahtevek zavrnjen za celotno obdobje uveljavljanja pravice. Sodišče bi moralo tudi za obdobje pred 10. 7. 2015 zavzeti enako stališče, kot za obdobje po tem datumu. Ne strinja se, da njegov uspeh v sporu znaša 30 %. Glede na to, da sta izpodbijani odločbi odpravljeni, je uspel v celoti oziroma ni uspel le s sorazmerno majhnim delom. Ker je o nedopustitvi spremembe tožbe odločeno s sklepom z dne 6. 3. 2019, IV. točka izreka ni potrebna, zato je ni mogoče upoštevati pri uspehu v postopku. Predlaga povrnitev stroškov.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pisni odpravek izpodbijane sodbe takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti. Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Materialno pravo, ki bi moralo biti uporabljeno, ni bilo v celoti pravilno uporabljeno.

K izreku izpodbijane sodbe

7. Ker je predmet tega spora presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o pravici do nadomestila za invalidnost v znesku 153,03 EUR od 1. 4. 2016 dalje, in izplačevanju tega nadomestila za dneve dela in druge dneve, za katere ima tožnik po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, tožnik pa uveljavlja priznanje in izplačevanje invalidske dajatve tudi pred tem datumom oziroma od 16. 5. 2013 dalje, je izrek sodbe dejansko sam s seboj v nasprotju, kot utemeljeno opozarjata oba pritožnika.

Čeprav je dokončna odločba odpravljena v celoti, prvostopenjska pa glede datuma 1. 4. 2016, je sodišče tožencu naložilo odločitev o nadomestilu za invalidnost le za obdobje od 10. 7. 2015 do 31. 3. 2016, ne pa tudi od 1. 4. 2016 dalje. Sočasno je tožbeni zahtevek na priznanje nadomestila od 16. 5. 2013 dalje zavrnjen, kar vključuje tudi obdobje od 10. 7. 2015 do 31. 3. 2016 in celo od 1. 4. 2016 dalje. Podana je torej absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe že zaradi nejasnega, kontradiktornega in posledično tudi neizvršljivega izreka ni mogoče preizkusiti.

K razlogom izpodbijane sodbe

8. Hkrati toženec v pritožbi pravilno opozarja, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni razlogi za vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje. Sodba o tem, zakaj naj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, nima razlogov. Socialni spor je praviloma spor polne jurisdikcije. Le izjemoma se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje. Po 1. alineji 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)¹ lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, le pod pogojem, da bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

Sodišče prve stopnje je sicer za razjasnitev dejanskega stanja od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije pridobilo podatke o bolniškem staležu v obdobju od 1. 5. 2013 do 1. 4. 2016, zaslišalo tožnika in pričo. Vendar navedenih dokazov ni ocenilo na način, da bi sprejelo kakršne koli zaključke. Zgolj ob ugotovitvi, da je dejansko stanje glede tožnikovega delovno pravnega statusa v predsodnem upravnem postopku za obdobje od 10. 7. 2015 do 31. 3. 2016 ostalo nepopolno ugotovljeno, je odpravilo izpodbijani odločbi glede datuma priznanja pravice do nadomestila za invalidnost in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje. Tožencu je naložilo, da preveri vključenost tožnika v obvezno zavarovanje in prijavljenost pri Zavodu RS za zaposlovanje, da tožnika pozove na predložitev delovne dokumentacije, ga po potrebi zasliši, oceni ustreznost dela po odločbi z dne 22. 5. 2013 in nato ponovno odloči o zahtevi za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Zakaj naj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem, ki je razpolagalo s podatki iz matične evidence o vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v obdobju od 1. 9. 1997 do 1. 4. 2016², ki bi na podlagi 10. člena ZPP lahko od pristojnega zavoda samo pridobilo podatke o tožnikovi brezposelnosti oziroma prijavljenosti v ustrezno evidenco in prejemanju nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti in tožnika samo pozvalo na predložitev dokumentacije, dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, ni z ničemer utemeljeno. Sicer pa je zaključek, da je potrebno ugotoviti delovno pravni status tožnika od 10. 7. 2015 do 31. 3. 2016, ker naj bi mu bilo pravico do nadomestila za invalidnost mogoče kvečjemu priznati le v tem obdobju, ne pa tudi prej, materialno pravno zmoten.

Materialno pravno izhodišče za rešitev zadeve

9. Toženec v pritožbi nadalje pravilno izpostavlja, da je izpodbijana sodba zmotno utemeljena na 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)³, ki v obravnavani zadevi sploh nista uporabljiva. Po 5. odstavku 111. člena v zvezi s 1. odstavkom 91. člena ZPIZ-2 se zapadli mesečni zneski nadomestila za invalidnost, ki niso mogli biti izplačani zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec, izplačajo največ za tri leta nazaj, računano od dneva vložitve zahteve za izplačilo. Določen je zastaralni rok za izplačilo dajatev v primerih, ko zavod ni izplačeval dajatve zaradi okoliščin, ki jih je povzročil uživalec pravice. Rok izplačila dospelih in neizplačanih dajatev je omejen na tri leta. Vendar obravnavana invalidska dajatev tožniku pred 1. 4. 2016 sploh še ni bila priznana, kaj šele da bi zapadla v izplačilo.

Po 4. alineji 1. odstavka 85. člena ZPIZ-2 ima pravico do nadomestila za invalidnost med drugim tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije, če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Pogoj za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost je v tem primeru tudi zaposlitev na drugem delovnem mestu, torej na delovnem mestu, ki ga je zavarovanec glede na preostalo delovno zmožnost še zmožen opravljati. Po 3. odstavku 124. člena ZPIZ-2 se nadomestilo za invalidnost v tem primeru izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu ali od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, na delovnem mestu, ki ustreza preostali delovni zmožnosti, ali če ta ni dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, z dnem podpisa nove pogodbe o zaposlitvi. Nastop dela oziroma pričetek dela na drugem delovnem mestu mora biti za delovnega invalida v delovnem razmerju objektiviziran s pogodbo o zaposlitvi. Ker samostojni podjetniki posamezniki glede na pravni status ne sklepajo pogodb o zaposlitvi, mora biti pričetek opravljanja dejavnosti objektiviziran najmanj s pisno izjavo samozaposlenega o pričetku opravljanja takšne dejavnosti, ki je lahko pravno veljavno dana le za naprej. Po 1. odstavku 121. člena ZPIZ-2 se nadomestilo za invalidnost zavarovancem, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela. V času prejemanja denarnega nadomestila za brezposelnost se nadomestilo za invalidnost ne izplačuje.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Glede na predhodno navedeno pravno podlago je v tej zadevi za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb glede datuma priznanja pravice in izplačevanja nadomestila za invalidnost potrebno odgovoriti na vprašanje, kdaj je tožnik nastopil delo oziroma začel opravljati dejavnost skladno z odločbo z dne 22. 5. 2013. S to odločbo je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ročno premešča bremena do 7 kg, brez dela na višini, le občasno v prisilnem položaju in se le občasno pripogiba, s polnim delovnim časom od 16. 5. 2013 dalje. Ali je tožnik nastopil delo oziroma začel opravljati dejavnost skladno z odločbo z dne 22. 5. 2013 že pred 1. 4. 2016, doslej ni bilo razčiščeno.

11. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbama ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP razveljaviti. Zadevo je potrebno vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko sodišče prve stopnje kljub nekaterim izvedenim dokazom, ni sprejelo nikakršnih dejanskih zaključkov, pritožbeno sodišče ne more odpravljati pomanjkljivosti postopka, saj bi s tem v celoti prevzelo sojenje, ki bi ga moralo izvesti sodišče prve stopnje, in posledično nesorazmerno poseglo v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.⁴

V obravnavanem primeru bi se do bistvenih vprašanj o utemeljenosti zahtevka, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, prvič izreklo šele pritožbeno sodišče. Po sodni praksi⁵ se je v tem primeru z uporabo tehnik, ki se uporabljajo pri ustavno pravni presoji, potrebno vprašati, kaj je jedro pravice do pritožbe oziroma kaj bi od njega še ostalo, če bi pritožbeno sodišče uporabilo pooblastilo iz 355. člena ZPP. Po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tak poseg v pravico do pritožbe ne bi bil sorazmeren pospešitvi in ekonomičnosti postopka ter učinkovitosti pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

12. V ponovljenem postopku bo potrebno izhajati iz predhodno navedenega pravnega izhodišča in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Ugotoviti bo potrebno, ali je tožnik pred 1. 4. 2016 in če je, kdaj je nastopil delo oziroma začel opravljati dejavnost skladno z odločbo z dne 22. 5. 2013. Najprej bo potrebno ugotoviti, na kakšni podlagi je bil tožnik od 16. 5. 2013 do 31. 3. 2016 sploh zavarovan, nato pa ali je nastop dela oziroma opravljanja dejavnosti z omejitvami pred 1. 4. 2016 objektiviziran tudi z listinskimi dokazi. V ta namen bo potrebno skladno z 8. členom ZPP dokazno oceniti vse listine v sodnem in upravnem spisu in izpovedi tožnika ter priče. Po potrebi bo po uradni dolžnosti (62. člen ZDSS-1) in skladno z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1) potrebno opraviti poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje glede tožnikove prijavljenosti v evidenco brezposelnih oseb in izvesti še druge dokaze, pomembne za popolno in pravilno razjasnitev dejanskega stanja. Šele, ko bo ugotovljeno, na kakšni podlagi je bil tožnik v celotnem spornem spornem obdobju od 16. 5. 2013 do 31. 3. 2016 zavarovan, bo mogoče ugotavljati, ali je delo oziroma dejavnost z omejitvami po odločbi z dne 22. 5. 2013 začel opravljati že pred 1. 4. 2016 oziroma kdaj in z jasnim in razumljivim izrekom presoditi, ali je z izpodbijanima upravnima odločbama pravica do nadomestila za invalidnost zakonito priznana šele od 1. 4. 2016 dalje.

13. Ob razveljavitvi sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih skupaj s stroški tožnikove pritožbe pridržati za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v 2. odst. 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
³ Priloga B/4 sodnega spisa.
⁴ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
⁶ Na primer sodba VS RS opr. št. II Ips 14/2018

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 237/2007
• VDSS sklep Psp 143/2009
• VDSS Sklep Psp 170/2019