VDSS Sodba Psp 37/2020

Jedro

Temeljno pravilo je, da se pravica iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Torej od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2, to je od dneva, ko je ugotovljena potreba za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Če pa gre za ugotovitev spremembe (kot v konkretnem primeru, ker je bila tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb) gre upravičencu pravica do višjega dodatka od naslednjega dne po nastali oziroma ugotovljeni spremembi. Če pa je ugotovljeno, da upokojenec ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še pred vloženo zahtevo, se mu dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in že za 6 mesecev nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 6. 2018 in odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 4. 2018 in tožnici priznalo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 292,11 EUR na mesec od 13. 3. 2018 do 31. 12. 2018 ter v znesku 300,00 EUR na mesec od 1. 1. 2019 dalje. Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati njene stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Opisuje potek postopka, ko ji je bila zaradi stalnega nadzora priznana pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 146,06 EUR od 9. 5. 2016 dalje. Dne 4. 12. 2017 je tožnica vložila novo zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker potrebuje pomoč in postrežbo pri opravljanju vseh vsakodnevnih opravil. Dne 12. 3. 2018 je obrazec za ugotovitev potrebe po dodatku za pomoč in postrežbo izpolnil zdravnik izvedenec. Tožnica je bila dne 27. 3. 2018 obravnavana pred invalidsko komisijo prve stopnje, dne 9. 6. 2018 pa še pred invalidsko komisijo druge stopnje. Obe invalidski komisiji sta ocenili, da tožnica potrebuje stalni nadzor, zaradi česar je bila njena zahteva za priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo zavrnjena. V sodnem postopku pa je postavljena izvedenka ugotovila, da tožnica do dneva dokončne odločbe toženca oziroma od 12. 3. 2018 ni bila zmožna zadovoljevati osnovnih življenjskih opravil. Meni, da je ob upoštevanju 5. odstavku 128. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) upravičena do izplačila dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku ne samo od 13. 3. 2018, kot je odločilo sodišče prve stopnje, ampak še za 6 mesecev za nazaj. Uveljavlja, da se ji od 4. 6. 2017 dalje od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo priznajo tudi zamudne obresti. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam. Poudarja, da se dodatek za pomoč in postrežbo lahko izplača največ od dneva ugotovljene spremembe in da zahtevek za priznanje obresti ni bil postavljen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 29. 6. 2018, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 10. 4. 2018. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku. V obravnavanem predsodnem postopku sta bili obe invalidski komisiji enotnega mnenja, da je tožnici od 9. 5. 2016 in še nadalje potrebna pomoč in postrežba zaradi stalnega nadzora. V obravnavani zadevi je sporno, od kdaj dalje je tožnica upravičena do višjega dodatka za pomoč in postrežbo.

7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb. Novo zahtevo za priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo je tožnica vložila dne 4. 12. 2017. V sodnem postopku je sodišče na podlagi izvedenih dokazov, zlasti iz izvedenskega mnenja sodne izvedenke ugotovilo, da je pri tožnici prišlo do spremembe 12. 3. 2018 in do potrebe za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Tožnici je priznalo višji dodatek od 13. 3. 2018 dalje, in sicer v znesku 292,11 EUR na mesec, od 1. 1. 2019 dalje pa v višini 300,00 EUR na mesec.

8. Tožnica tega, da je pri njej prišlo do spremembe in do potrebe za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb na dan 12. 3. 2018, ne izpodbija. Ne strinja pa se, da ji je višji dodatek za pomoč in postrežbo priznan od 13. 3. 2018 in uveljavlja, da se ji prizna še za 6 mesecev nazaj, konkretno od 12. 9. 2017. Poleg tega se tožnica ne strinja, da ji niso priznane zamudne obresti in jih uveljavlja od 4. 6. 2017 dalje od zapadlosti vsakokratnega zneska do plačila.

9. V petem odstavku 128. člena ZPIZ-2 je določeno, da vse spremembe, ki vplivajo na višino in obseg pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, učinkujejo od naslednjega dne po nastanku spremembe, vendar se novi znesek izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za šest mesecev nazaj.

10. Glede na takšno določbo je za odločitev, od kdaj dalje je tožnica upravičena do višjega dodatka za pomoč in postrežbo, pomembno, kdaj je tožnica vložila zahtevo za priznanje višjega dodatka in kdaj je bilo ugotovljeno, da je pri njej prišlo do spremembe oziroma, kdaj je nastala potreba po pomoči in postrežbi za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb.

11. Ker je v obravnavanem primeru glede opravljanja osnovnih življenjskih potreb ugotovljeno, da tožnica na dan 12. 3. 2018 ni bila zmožna opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb, tožnica pa je vložila zahtevo 4. 12. 2017, je sodišče prve stopnje tožnici pravilno v skladu s petim odstavkom 128. člena ZPIZ-2 priznalo dodatek za pomoč in postrežbo v višjem znesku od 13. 3. 2018. Določbo petega odstavka 128. člena ZPIZ-2 je mogoče pravilno razlagati edino tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

12. Temeljno pravilo je, da se pravica iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Torej od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2, to je od dneva, ko je ugotovljena potreba za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Če pa gre za ugotovitev spremembe (kot v konkretnem primeru, ker je bila tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb) gre upravičencu pravica do višjega dodatka od naslednjega dne po nastali oziroma ugotovljeni spremembi. Če pa je ugotovljeno, da upokojenec ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še pred vloženo zahtevo, se mu dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in že za 6 mesecev nazaj.

13. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje je zakonodajalec s takšno ureditvijo le omejil najdaljše obdobje izplačevanja za primere, ko je zahteva za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo vložena kasneje, kot je ugotovljena potreba po pomoči in postrežbi. Ne nanaša pa se takšna določba glede izplačevanja dodatka za pomoč in postrežbo od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in še za 6 mesecev nazaj za takšne primere, kot je tožničin.

14. Stališče pritožbe je pravno zmotno, zahteva za izplačilo dodatka za pomoč in postrežbo še za 6 mesecev pa neutemeljena. Tožnica je namreč zahtevo za priznanje višjega dodatka za pomoč in postrežbo vložila 4. 12. 2017, ko potreba po pomoči in postrežbi za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb pri njej še ni bila ugotovljena. To pa pomeni, da 4. 12. 2017 in enako za obdobje šestih mesecev za nazaj sploh še ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do višjega dodatka za pomoč in postrežbo. Ta pogoj je izpolnila šele 12. 3. 2018, ko je sodna izvedenka ugotovila, da od tega dne tožnica ni bila zmožna opravljati vseh osnovnih življenjskih potreb. Gre za ugotovitev spremembe (v primerjavi z ugotovitvijo v prvem postopku), ki vpliva na višino dodatka za pomoč in postrežbo, ta sprememba pa lahko učinkuje od naslednjega dne po nastanku spremembe, to je od 13. 3. 2018. Iz navedenih razlogov in ker tudi datum 12. 9. 2017, od katerega tožnica uveljavlja izplačilo višjega dodatka za pomoč in postrežbo, ni določen skladno z določbo petega odstavka 128. člena ZPIZ-2, je pritožba v tej smeri neuspešna.

15. Pritožba od priznanega dodatka za pomoč in postrežbo pa tudi neutemeljeno uveljavlja od 4. 6. 2017 dalje od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo zakonske zamudne obresti. Čeprav socialni spor ni pravda, je sodišče vezano na tožbeni zahtevek. Vsebino in obseg tožbenega zahtevka tako glede glavne stvari in stranskih terjatev tožnik določi v tožbi (prvi odstavek 180. člena ZPP). Do konca glavne obravnave pa tožnik lahko tožbo spremeni. V konkretnem primeru tožnica v tožbi in ne do konca glavne obravnave ni uveljavljala priznanja zamudnih obresti. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno o zamudnih obrestih ni odločalo. V pritožbi postavljen takšen tožbeni zahtevek pa je najmanj prepozen.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 467/2014
• VDSS Sodba Psp 82/2022
• VDSS Sodba Psp 293/2022