VDSS Sodba Pdp 665/2019

Jedro

Ugotovljeno ravnanje stranskega intervenienta (kadar je prišel v pisarno tožene stranke je vztrajno vstopal v tožničin osebni prostor, se je dotikal in naslanjal nanjo, ji dajal pripombe o njeni postavi in videzu, o tem kako je lepa, kako je vesel, da ima tako lepo tajnico, jo spraševal "za koga se je uredila", ji mežikal, zavijal z očmi, ji namenjal globoke poglede, tožnico je nagovarjal, naj se mu pridruži pri obisku nogometnega turnirja ter ji obenem prigovarjal, da bi lahko večkrat z njim kam šla ter da bi bil že čas, da zamenja svojega partnerja,...), takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke, je neprimerno, protipravno in predstavlja spolno nadlegovanje na delovnem mestu v smislu 7. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II izreka v zvezi s točko I izreka tako, da se v točki I izreka znesek odškodnine zviša s 3.500,00 EUR na 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2017 do plačila, v točki II izreka pa se znesek odškodnine zniža z 9.000,00 EUR na 6.000,00 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 256,95 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati odškodnino v višini 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2017 do plačila (točka I. izreka). Kar je tožnica zahtevala več (plačilo 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2017), je zavrnilo (točka II. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 1.496,18 EUR v roku 8 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, stranski intervenient pa nosi svoje stroške postopka (točka III. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zviša dosojeni znesek odškodnine na 12.500,00 EUR. Navaja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine zaradi mobinga oziroma trpinčenja načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu z 8. členom ZDR-1 je treba pri odmeri denarne odškodnine upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna škodi, ki jo je delavec utrpel ter da delodajalca odvrača od ponovnih kršitev. Tožničin zahtevek je povsem skladen s sodno prakso sodišč v podobnih primerih trpinčenja na delovnem mestu. Iz naslova telesnih bolečin, prizadetosti zdravja in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnica zahtevala 6.500,00 EUR, sodišče pa ji je iz tega naslova priznalo le 2.500,00 EUR. Navaja, da je zaradi zdravstvenih težav v enem mesecu shujšala za kar 12 kilogramov, bila hospitalizirana ter bila trikrat v bolniškem staležu. Trpela je za bolečinami v trebuhu in križu ter tenzijskimi glavoboli. Opravila je številne preglede svojega zdravstvenega stanja. Bila je na več pregledih pri izbrani zdravnici, enem pregledu na splošni nujni medicinski pomoči, v letu 2017 opravila štiri preglede v psihiatrični ambulanti A., v urgentni ambulanti UKC, dalj časa pa se je tudi zdravila na enoti za krizne intervencije A.. Opravila je endoskopsko preiskavo požiralnika in želodca. Iz naslova strahu je zahtevala 3.300,00 EUR, sodišče pa ji je priznalo le 1.000,00 EUR, čeprav je strah trajal od junija 2016 pa vse do aprila 2017, kar je absolutno prenizko glede na podobne primere v objavljeni sodni praksi. V zadevi Pdp 1040/2010 je sodišče za strah, ki je trajal od marca do decembra 2015, ob zgolj 50 % odgovornosti delodajalca oškodovancu za strah dosodilo 1.250,00 EUR. Glede na stopnjo trajanja in visoko intenzivnost doživljanja strahu, bi sodišče moralo tožnici priznati celoten obtoževani znesek odškodnine iz naslova strahu. Izjemoma se lahko odškodnina dosodi zaradi duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri tem se sklicuje na sodbo VSL II CP 2073/2018, sodbo VSM I CP 1509/2018 in sodbo VSL II CP 4055/2008. Navaja, da je trpela, še preden se je zlomila do te mere, da je v letu 2016 obiskala zdravnico. Od novembra 2014 je doživljala psihične simptome sramu, nelagodja, jeze, vse zaradi ravnanja predsednika tožene stranke B.B.. Tudi po ugotovitvah izvedenskega mnenja so zdravstvene težave zaradi odnosa na delovnem mestu vplivale na kvaliteto njenega življenja. Bila je napeta, njeno razpoloženje je bilo bolj depresivno obarvano, njena podoba je bila nizka, imela je manj interesa za druženje, manj volje za aktivnosti, ki jih sicer rada opravlja, ter moteno zmožnost normalnega delovanja. V tem obdobju je tudi opustila običajne aktivnosti, kot so na primer fizične aktivnosti, druženje, bila je spremenjena v odnosu do partnerja in otrok. V družbi se ni mogla oziroma se je težje sprostila. V skladu s 337. členom ZPP navaja novo dejstvo, ki ga sodišče ni upoštevalo, in sicer, da se je kazenski postopek zoper njo končal 14. 5. 2019 z umikom obtožnega predloga s strani Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani, zato je bila izdana zavrnilna sodba. To potrjuje, da je bila vložitev neutemeljene kazenske ovadbe stranskega intervenienta resnično le njegov povračilni ukrep, ki ga je podal izključno iz osebnih maščevalnih razlogov in kot pritisk na tožnico. Kazenski postopek je dodatno negativno vplival na njeno počutje, stres in strah, oziroma na njeno zdravstveno stanje. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka v delu, v katerem je odločeno o stroških izvedbe dokazov, zlasti postavitve izvedenca, saj meni, da bi moralo sodišče toženi stranki kot delodajalcu odrediti kritje vseh stroškov za izvedbo teh dokazov, tudi če tožnica v sporu ni v celoti uspela.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi stranski intervenient B.B. (takratni predsednik tožene stranke) na delovnem mestu večkrat nadlegoval tožnico. Stranski intervenient je ob nastopu funkcije v primerjavi s prejšnjimi predsedniki izvajal bistveno večji nadzor nad delom uslužbencev pri toženi stranki. Ugotovil je nepravilnosti pri tožničinem delu, ki so rezultirale tudi v načrtnem oškodovanju tožene stranke, saj si je tožnica dalj časa nepravilno obračunavala potne stroške. Zato je tožnico pozval, da poda pojasnila o nepravilnostih in jo opozarjal na napake. Večkrat jo je opozoril, da lahko izgubi službo, če svojega dela ne bo spremenila. Ker tega ni storila, je pričel s postopkom odpovedi, prav tako je zoper tožnico podal kazensko ovadbo. Tožničine obtožbe so zgolj njen obrambni mehanizem, in posledica dejstva, da jo je zalotil pri obračunavanju previsokih potnih stroškov, s čimer je toženo stranko oškodovala za 3.139,80 EUR. Ne drži torej, da naj bi bila kazenska ovadba zoper tožnico in njeno odpoved maščevalna posledica zaradi tožničine tožbe za plačilo odškodnine. Bolniška odsotnost tožnice se namreč (časovno) natančno prekriva s pozivi, ki jih je tožnici poslal B.B. zaradi predložitve dokumentacije v zvezi z izplačili potnih stroškov. Bolniška odsotnost tožnice je torej posledica njenega strahu in izogibanja zahtevam po predložitvi dokumentacije, ki bi razkrila goljufije. Navedeno podpirajo ugotovitve sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki je v svojem mnenju navedla, da je na tožnico vplival povečan nadzor njenega dela s strani B.B., in da so se težave pri tožnici pričele stopnjevati, ko je B.B. zahteval dostavo dokumentacije. Po ugotovitvah izvedenke tožnica v vseh letih službovanja pri toženi stranki ni imela tolikšnega nadzora nad svojim delom kot v času predsedovanja B.B.. Še posebej so za tožnico predstavljale stres grožnje z odpovedjo delovnega razmerja in kazenska prijava. B.B. je torej z izvajanjem povečanega nadzora opravljal svojo funkcijo predsednika tožene stranke, da bi ugotovil in odpravil nepravilnosti v delovnem procesu. Zato mu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Prav tako ni podana vzročna zveza kot eden izmed elementov civilnega delikta. Izvedenka psihiatrične stroke je namreč ugotovila, da napetost, tesnoba in strah pred prihodnostjo, kar je predstavljalo psihične težave tožnice, ki naj bi bile posledice ravnanja stranskega intervenienta, v bistvenem predstavljajo strah pred finančno negotovostjo, ki je sicer povezana z razmerami na delovnem mestu, temveč zgolj s povečanim nadzorom B.B.. Poglavitna tema bolnišničnega zdravljenja na enoti za krizne intervencije od 3. 4. 2017 do 21. 4. 2017 je bil partnerski odnos, ki po vsebini ni bil povezan s situacijo na delu. Vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in domnevno škodo tožnice torej ni podana. Ravnanje stranskega intevenienta ne more predstavljati šikaniranja ali mobinga na delovnem mestu, temveč povsem legitimno zahtevo delodajalca do svojega zaposlenega. Nadlegovanje naj bi opravljal stranski intervenient kot predsednik tožene stranke in njen zastopnik in torej kot edina oseba, ki naj bi tožnico v skladu z določbo 47. člena ZDR-1 lahko zaščitila. Tožena stranka kot delodajalec torej odgovarja, ker delavcev ni zaščitila, pri čemer je domnevno nadlegovanje izvajal prav zakoniti zastopnik delodajalca. S tem se izigrava sistem odškodninske odgovornosti, saj se delodajalec ne more braniti, da je naredil vse, kar bi lahko, da bi bil delavec zaščiten in se krivdna odgovornost de facto objektivizira oziroma tožena stranka objektivno odgovarja za škodo.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njuno zavrnitev ter potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, deloma pa je, glede višine odškodnine, zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica od leta 2006 dalje pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu tajnice. Novembra 2014 je funkcijo predsednika tožene stranke nastopil stranski intervenient B.B.. Tožnici so bili v obdobju od januarja 2015 do septembra 2016 izplačani višji potni stroški od dejanskih. Tožnica je bila v bolniškem staležu od 13. 7. 2016 do 29. 7.2016, od 14. 12. 2016 do 3. 3. 2017 in od 31. 3. 2017 do 21. 4. 2017. Stranski intervenient je pred nastopom funkcije predsednika tožene stranke 8 let opravljal funkcijo podpredsednika tožene stranke, s sklepom skupščine z dne 19. 1. 2017 pa je bil razrešen s funkcije predsednika tožene stranke. Stranski intervenient je dne 14. 2. 2017 vodil 19. sejo izvršnega odbora tožene stranke, na kateri so bili med drugim obravnavani njegovi očitki tožnici glede nepravilnosti pri njenem delu. Tožena stranka vse do februarja 2017 ni sprejela splošnega akta za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem na delovnem mestu.

K pritožbi tožene stranke:

9. Ni utemeljena pritožbena navedba, da stranki intervenient ni nadlegoval tožnice na delovnem mestu, temveč je le dosledno in v bistveno večji meri izvajal nadzor nad delom zaposlenih pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je začel tožnici očitati stranski intervenient napake in nepravilnosti pri delu šele po tem, ko se je odnos med njima v letu 2016 zaostril, kar je več kot eno leto po nastopu njegove funkcije in skoraj leto dni po tem, ko naj bi ugotovil določene nepravilnosti pri obračunu potnih stroškov. Očitki tožnici glede nepravilnosti pri njenem delu in grožnje s prekinitvijo delovnega razmerja so po ugotovitvi sodišča prve stopnje časovno sledili šele potem, ko je tožnica v maju 2016 bolj odločno in javno zavrnila ravnanje B.B. ter pozvala podpredsednika tožene stranke C.C. k posredovanju zaradi neprimernega odnosa B.B.. Ker je torej stranski intervenient stopnjeval očitke glede nepravilnosti pri delu in zahteve ter jih pričel dokumentirati in o njih obveščati druge šele takrat, ko se je tožnica obrnila na C.C. in tudi na sodelavca D.D., ki je v svoji izpovedi potrdil, da mu je tožnica sproti pripovedovala o dogodkih in ga od pomladi 2015 dalje večkrat prosila, da naj je ne pusti same s stranskim intervenientom, torej niso utemeljene pritožbene navedbe, da je šlo le za dosleden in strog nadzor nadrejenega delavca, temveč za povračilni ukrep.

10. Po oceni izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnice, stranskega intervenienta ter prič C.C. in D.D., je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je stranski intervenient od novembra 2014 dalje, kadar je prišel v pisarno tožene stranke (funkcije ni opravljal poklicno ter se v prostorih tožene stranke ni nahajal vsak dan), vztrajno vstopal v tožničin osebni prostor, se je dotikal in naslanjal nanjo, ji dajal pripombe o njeni postavi in videzu, o tem kako je lepa, kako je vesel, da ima tako lepo tajnico, jo spraševal "za koga se je uredila", ji mežikal, zavijal z očmi in ji namenjal globoke poglede. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je B.B. tožnico večkrat po telefonu klical v večernih urah in jo spraševal, kje je ter kaj počne. Klice, ki se nanašajo na osebno sfero, je v svoji izpovedi potrdil D.D., ki mu je tožnica večkrat potožila glede klicev v večernih urah. Nadalje je sodišče verjelo tožničini izpovedi, da ji je B.B. na skupščini maja 2016 rekel, da se je zredila in da ima večjo zadnjico, to pa je potrdil tudi D.D., kateremu je B.B. neposredno komentiral tožničino zadnjico ter mu rekel: "D.D., poglej kako se je E.E. zredila v ta zadnjo". Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno štelo, da ni primerno že splošno komentiranje videza in postave sodelavca, kaj šele podrejenega delavca, še toliko bolj pa to velja glede komentiranja intimnejših delov telesa. Ugotovljeno je tudi, da je B.B. tožnici po skupščini odredil, da mora počakati in mu natočiti kozarec vina, kar je bilo ob upoštevanju predhodnih komentarjev glede tožničine zadnjice za tožnico še dodatno ponižujoče, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnica ni bila dolžna nadrejenemu natakati pijačo, saj takšna zadolžitev ni navedena v opisu delovnih nalog tožnice iz pogodbe o zaposlitvi, niti ne gre za odrejanje drugega dela v zvezi z delovnimi zadolžitvami tožnice, posebej še glede na predhodno komentiranje tožničine zadnjice.

11. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ravnanji B.B. tudi ugotovilo, da jo je v maju 2016 nagovarjal, naj se mu pridruži pri obisku nogometnega turnirja v F. (tujina) ter ji obenem prigovarjal, da bi lahko večkrat z njim kam šla ter da bi bil že čas, da zamenja svojega partnerja. Ker je tožnica povabilo v F. (tujina) in prigovarjanja zavrnila, ji je B.B. v zvezi s tem na majski skupščini pripomnil, da ni zamerljiv, si pa zapomni. Tudi ta dogodek je potrdila priča D.D., zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu sprejelo pravilno dokazno oceno, da gre verjeti tožnici in priči, ne pa B.B., ki je zanikal.

12. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje B.B. kot takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke neprimerno, protipravno in da predstavlja spolno nadlegovanje na delovnem mestu v smislu 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da je prepovedano spolno nadlegovanje, ki predstavlja kakršno koli obliko neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe, zlasti kadar gre za ustvarjanje zastraševalnega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. V zvezi s tem je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica neprimerna ravnanja B.B. vztrajno zavračala in mu povedala, da jo njegovo vedenje moti, ter je o neprimernem odnosu od samega začetka obveščala sodelavca D.D. ter C.C., ki sta navedeno zaslišana kot priči potrdila. Tudi sedanji predsednik tožene stranke G.G. je v svoji izpovedi potrdil, da mu je C.C. jeseni 2016 omenil, da se v pisarni dogajajo čudne stvari in da so odnosi neprimerni, tožnica pa je v oktobru 2016 z elektronskim sporočilom o neprimernem odnosu obvestila tudi vse takratne podpredsednike tožene stranke.

13. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da so tožničine obtožbe zgolj njen "obrambni mehanizem" in posledica dejstva, da jo je B.B. zalotil pri obračunavanju previsokih potnih stroškov in oškodovanju tožene stranke. Bistveno za presojo v obravnavani zadevi je, da je bil povečan nadzor B.B., tudi kasnejša kazenska ovadba zoper tožnico, posledica dejstva, da je tožnica zavračala njegovo neprimerno ravnanje. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno razlogovalo, da izpostavljanje nepravilnosti pri delu zaposlenega, zahteve po izročitvi dokumentacije, opozarjanje na določbe pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne predstavljajo protipravnih ravnanj, saj gre načeloma za legitimno izvajanje vodstvenih pravic in nadzora delodajalca nad zaposlenimi, vendar pa ugotovitev, da posamezno ravnanje ni protipravno oziroma nezakonito, še ne pomeni, da ga ni mogoče označiti za element trpinčenja. Treba je upoštevati vse okoliščine posameznega ravnanja, vključno z umestitvijo v celoten kontekst dogajanja.

14. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bolniška odsotnost tožnice posledica njenega strahu in izogibanja zahtevam po predložitvi dokumentacije, ki naj bi razkrila njene goljufije. Pritožbenih navedb, da gre za način obrambe tožnice pred neutemeljenimi očitki, ni potrdila niti sodna izvedenka za psihiatrijo dr. H.H., dr. med.. Iz njenega mnenja izhaja, da je bilo pri tožnici doživljanje dogajanja na delovnem mestu sprožilec telesnih in fizičnih simptomov prilagoditvene motnje. Bolniški stalež torej ni bil izogibanje tožnice zahtevam po predložitvi dokumentacije, temveč posledica zgoraj navedenega nedopustnega ravnanja B.B..

15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da so bile tožničine zdravstvene težave posledice težav v partnerskem odnosu ter da zaradi navedenega ni podana vzročna zveza kot eden izmed elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l, RS, št. 83/01 in nasl.). Izvedenka je v svojem zaslišanju pojasnila, da glede tega ni mogoče podati enoznačnega odgovora z "da" ali "ne", da pa je šlo pri tožnici za kombinacijo vzrokov, in sicer je bila tožnica v navedenem obdobju edini skrbnik svoje družine, ker je bil mož nezaposlen, kar je samo po sebi hudo breme za vsakogar, po drugi strani pa se je s prihodom B.B. situacija v službi spremenila, kar je dodatno obremenilo tožnico, ki zaradi partnerskega odnosa doma ni imela takšne podpore, kot bi jo imela v primeru, če bi imela partnerski odnos, ki bi funkcioniral in v katerem bi ji partner stal ob strani, jo podpiral in tolažil. Mnenje sodne izvedenke torej ne izključuje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in tožnico, temveč daje zgolj podlago za zaključek, da bi bile morda posledice za tožnico manjše, če ne bi imela težav tudi v partnerskem odnosu. Glede na to, da je sam B.B. tožnici omenjal, da naj "zamenja" partnerja, kar je v kontekstu dogodkov mogoče razumeti, da naj ga "zamenja" z njim, kar je tožnica zavračala, bi se stranski intervenient moral zavedati, da takšno ravnanje pomeni še dodaten pritisk na tožnico. Ni pravilno mnenje pritožbe, da so bili napetost, tesnoba in strah pred prihodnostjo posledica zgolj povečanega nadzora B.B. nad zakonitostjo poslovanja ter težav v tožničinem partnerskem odnosu.

16. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila dolžnost zagotoviti tožnici ustrezno delovno okolje, v katerem bo varovano njeno dostojanstvo, v smislu določbe 47. člena ZDR-1, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Ker je ugotovljeno, da je ravnanje B.B. pomenilo nadlegovanje tožnice na delovnem mestu v smislu določbe 7. člena ZDR-1, ni utemeljena pritožbena navedba, da odločitev sodišča pomeni objektiviziranje krivde tožene stranke, ker je nadlegovanje izvajal zakoniti zastopnik tožene stranke, torej oseba, ki bi morala poskrbeti za ukrepe v smislu 47. člena ZDR-1, da do nadlegovanja sploh ne bi prišlo. Po prvem odstavku 179. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Na pravico delavca do odškodnine ne vpliva, da naj bi škodo povzročil zakoniti zastopnik tožene stranke niti niso odločilne pritožbene navedbe, da se tožena stranka kot delodajalec ne more braniti, da je naredila vse, kar bi lahko, da bi bil delavec zaščiten, saj 179. člen ZDR-1 ne pogojuje odškodnine s tem, kdo je povzročitelj škode. Takšno ravnanje zakonitega zastopnika ima sicer lahko pravne posledice (npr. odškodninsko odgovornost delavca do delodajalca) v razmerju do tožene stranke, vendar navzven, do tretje osebe, to dejstvo ne vpliva na pravico delavca do odškodnine in ne pomeni odstopa od načela krivdne odgovornosti.

17. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta in je tožnica upravičena do odškodnine.

K pritožbi tožnice:

18. Pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je potrebno upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev (8. člen ZDR-1). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

19. Sodišče prve stopnje je tožnici dosodilo odškodnino v višini 3.500,00 EUR in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 2.500,00 EUR in 1.000,00 EUR iz naslova strahu. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zavrnilo.

20. Za presojo višine odškodnine je o stališču pritožbenega sodišča treba izhajati iz stališča, da se pri odmeri odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu oškodovancu dosodi enotna odškodnina za vse nepremoženjske posledice, ki izvirajo iz tega naslova, ter da je delavec upravičen do odškodnine zaradi okrnitve osebnostnih pravic ob upoštevanju vseh zatrjevanih oziroma ugotovljenih posledic (četudi jih je oškodovanec materialnopravno opredelil ločeno). Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 127/2018 z dne 2. 4. 2019. V skladu s tem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice presojalo z vidika, ali je enotna odškodnina (3.500,00 EUR) primerna glede na obseg trpinčenja in vse škodne posledice, ki jih je tožnica utrpela, ter ali odškodnina odstopa od podobnih primerov v sodni praksi. Zato se ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, da je tožnica upravičena tudi do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj te pritožbene navedbe, glede na izpostavljeno stališče o enotni odškodnini, niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. V zvezi z višino odškodnine je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- Nadlegovanje in trpinčenje s strani stranskega intervenienta je pri tožnici sprožilo telesne in psihične simptome prilagoditvene motnje, ki se je manifestirala pretežno s simptomi anksioznosti (tesnobe), napetosti, strahu, motnjami spanja, pomanjkanjem apetita, volje in libida, občutkom odrevenelega telesa, depresivnim razpoloženjem ter telesnimi bolečinami, natančneje bolečinami v trebuhu in križu ter tenzijskimi glavoboli.

- Tožnica je bila napeta, manj zbrana, brezvoljna in nezainteresirana za druženje in druge aktivnosti, ki jih je sicer rada opravljala.

- Prvi resnejši telesni in psihični znaki blažje intenzitete so se pri tožnici pojavili januarja 2016 in so se stopnjevali do julija 2016, ko so dosegli zelo hudo intenziteto.

- Intenziteta telesnih in psihičnih znakov je do avgusta 2016 upadla, nato pa so telesni in psihični znaki ponovno dosegli zelo hudo intenziteto pred vsakim odhodom v bolniški stalež in pred hospitalizacijo, tj. v decembru 2016 in konec marca 2017.

- Tožnica je bila trikrat v bolniškem staležu, in sicer od 13. 7. 2016 do 29. 7. 2016, od 14. 12. 2016 do 3. 3. 2017 in od 28. 3. 2017 do 21. 4. 2017.

- Stranski intervenient, ki je bil res razrešen januarja 2017, je kljub temu še v februarju 2017 sklical sejo in začel postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnico.

- Tožnice težave so se umirile šele kasneje, po februarju 2017, saj se je zdravstveno stanje stabiliziralo šele v aprilu 2017, po zaključku zdravljenja v psihiatrični kliniki A. (A.).

- Tožnica je opravila več pregledov pri izbrani zdravnici, en pregled na splošni nujni medicinski pomoči, štiri preglede v psihiatrični ambulanti A., od 3. 4. 2017 do 21. 4. 2017 (skupaj 19 dni) je bila hospitalizirana v enoti za krizne intervencije A., nato pa še ambulantno obravnavana.

- Tožnici je bila predpisana terapija z anksiolitiki in nato še z antidepresivi, ki jih tožnica ni dobro prenašala, krajše obdobje je prejemala uspavala.

- Tožnica je opravila tudi endoskopsko preiskavo požiralnika in želodca.

- Trpela je zaradi nespečnosti, tresavice in 14 dni težav ob poskusu uvajanja antidepresivov. Bila je neješča, v enem mesecu je izgubila 12 kilogramov, bolela jo je glava, bila je jokava, ni se več ukvarjala s športom in hobiji ter začela pešati pri delu.

- Zaradi razmer na delovnem mestu, je tožnica trpela strah, ki se je pojavil šele v letu 2016 (pred tem pa je šlo za občutke sramu in ponižanja), občutki strahu pa so prvotno bili le prehodni ter lažje do srednje intenzitete.

- Tožničin strah je delno vezan na tožničino doživljanje (neprimernega) odnosa stranskega intervenienta, delno na tožničine eksistenčne skrbi, delno pa je bil neoprijemljiv in je izviral iz tožničine nemoči in negotovosti. B.B. ji je npr. rekel, da bo v primeru spora poskrbel, da bo ostala brez službe.

- Tožnica je po bolniškem staležu, med katerim je intenziteta strahu upadla, od avgusta do začetka decembra 2016 trpela strah blažje do srednje intenzitete, pri tem pa so se občutki strahu ob prihodih stranskega intervenienta prehodno intenzivirali do močne intenzitete. V decembru 2016 so tožničini občutki strahu, ki so se kazali zlasti kot strah pred izgubo službe, ponovno dosegli najvišjo intenziteto, ki je trajala vse do začetka februarja 2017.

22. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da je dosojena odškodnina prenizka in ni v skladu z 8. členom ZDR-1 in 179. členom ZDR-1. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dolgotrajne zdravstvene posledice, tako psihične kot fizične, ter visoko dolgotrajno stopnjo strahu. V podobnih primerih so bili oškodovancem dosojeni višji zneski odškodnine. V zadevi opr. št. Pdp 668/2018 je bila oškodovancu (pri katerem ni šlo za spolno nadlegovanje) dosojena odškodnina v znesku 6.000,00 EUR, pri čemer je oškodovanec, podobno kot tožnica, utrpel škodne posledice v obliki psihičnih težav (akutna stresna motnja, ki se je prelevila v depresijo, posttravmatska stresna motnja) in njihovih posledic (dolgoletno jemanje antidepresivov, nespečnost, težave z apetitom, upad volje do življenja, razmišljanje o samomoru, disforično razpoloženje, tesnoba, strah, okrnjena delazmožnost ipd.).

23. V zadevi opr. št. Pdp 722/2018 je bila oškodovanki dosojena odškodnina v višini 5.400,00 EUR, ob ugotoviti, da 80 % težave izhajajo iz dogajanja na delovnem mestu. zaradi trpinčenja je čutila glavobole, tiščanje v prsih, črvičenje v trebuhu, imela je tudi težave z zobmi, s hrbtenico in nespečnostjo. Težko je zaspala, morala je obiskovati osebno zdravnico ter psihiatra, ter jemati šest različnih zdravil vse. Ni imela energije, zapirala se je vase, trpela tesnobo in notranjo psihično napetost, ki se je aktivirala ob vsakokratnih nesoglasjih na delovnem mestu. Stiska se je doživljala tudi preko telesnih simptomov, kot so tiščanje v prsih, bolečine v križu in bolečih dlesnih, imela pa je tudi vrtoglavice. Čustvovanje je bilo disforično z občasnimi nihanji v depresivnost. Pojavile so se tudi motnje realitetne kontrole z občutkom zarote proti tožeči stranki. To je povzročilo tudi spremembe v socialnem funkcioniranju, umiku iz družbe, z razburljivostjo in netolerantnostjo. Bistveno je tudi, da oškodovanka ni bila hospitalizirana.

24. V zadevi opr. št. Pdp 404/2017 je bila oškodovancu dosojena odškodnina zaradi mobinga v znesku 9.000,00 EUR. Pri oškodovancu je bila prisotna prilagoditvena motnja kot stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti, ugotovljena je bila tesnobo, tesnobnostni napadi, stiskanje v prsih, nespečnost, utrujenost, utrudljivost, nemir, znižano samozaupanje in samospoštovanje, označenost, izguba ugleda, motnje pozornosti, nemoč, občutja ponižanja, razvrednotenja, zaznamovanosti in prezira, ponižanosti, razvrednotenja, in omalovaževanja s strani delovnega okolja, kar vse je bilo posledica razmer v delovnem okolju. Prilagoditvena motnja, ki se je razvila pri oškodovancu, je imela značilnosti dolgotrajne duševne motnje, saj je sporno dogajanje trajalo več let. Sprva je bil pri tožniku prisoten strah, nato tesnoba z občutki drevenenja telesa, izrazito jezo, negotovostjo in motnjami spanca, z nemirnim in manj kvalitetnim spancem, prebujanjem ponoči, podoživljanjem vsega, kar je doživljal v zvezi s službo, nemoč in strah pred ponovnimi šikaniranji. Enoletno zdravljenje pri osebnem zdravniku in psihiatru je potekalo v obliki nasvetov, pogovorov in predpisovanj zdravil, ki pa niso imeli učinka, dokler se vzrok za prilagoditvene motnje ne odstrani.

25. Glede na dosojene zneske odškodnin v podobnih primerih, ko so imeli oškodovanci podobne, zdravstvene težave zaradi mobinga, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo tako, da je znesek odškodnine zvišalo na 6.500,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. V presežku pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje. (5. alineja 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

26. Tožnica v pritožbi zoper stroške postopka neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov izvedenca ni upoštevalo določbe 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04), zato je upravičena od celotnih stroškov izvedenke (361,50 EUR), saj je sodišče tožnici te stroške priznalo brez upoštevanja delnega uspeha, toženi stranki pa jih ni priznalo.

27. Tožnica je s pritožbo uspela v 1/3 oziroma 33,3 % (3.000,00 EUR od izpodbijanih 9.000,00 EUR). V tem deležu je upravičena do stroškov pritožbenega postopka po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS št. 2/2015 in nasl.), in sicer 625 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški, 22 % DDV in sodno takso v znesku 250,00 EUR znaša 256,95 EUR.

28. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe. Odgovora na pritožbo nista prispevala ko boljši razjasnitvi stvari, zato stranki sami krijeta vsaka svoje stroške teh vlog. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154, 155. in 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 320/2016
• VDSS Sodba in sklep Pdp 1/2020
• VDSS Sodba Pdp 491/2017