VDSS Sodba Psp 291/2019

Jedro

Za določitev prispevka zavezanca je najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, ker so v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ostala pravno relevantna dejstva za določitev višine tožnikovega prispevka, nerazčiščena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 8. 3. 2016 in št. ... z dne 23. 1. 2017 ter tožencu odredilo izdajo novega upravnega akta (I. in II. točka izreka). Naložilo mu je še, da tožniku povrne 1.945,64 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče kljub drugačnem stališču, zavzetem v razveljavitvenem sklepu, vztraja, da je treba pravico do institucionalnega varstva obravnavati kot predhodno vprašanje v postopku pravice do oprostitve plačila institucionalnega varstva, če o tej pravici ni bilo odločeno v upravnem postopku, v katerem bi imel zavezanec pravico do izjave. Upravičenost do institucionalnega varstva ni stvar postopka o oprostitvah pri plačilu. Upravičenec lahko sam izbere izvajalca storitve ne glede na soglasje zavezanca, sicer bi prišlo do prekomernega posega v pravico do svobodne izbire namestitve in odločanja o lastnem življenju. Komisija doma upokojencev je ugotovila, da je tožnikova mati upravičena do institucionalnega varstva. Zmotno je tudi stališče, da pravica do oprostitve plačila storitve nujno izhaja iz pravice do institucionalnega varstva. Izhaja namreč iz 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)¹ oziroma Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Uredba).² Otroci so dolžni po svojih zmožnostih preživljati starše, če nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Te dolžnosti ni le za starša, ki iz neopravičljivih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti. Ni pomembno, ali je zavezanec sodeloval v postopku sprejema upravičenke v zavod. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno le o oprostitvi plačila in višini prispevkov upravičenke ter zavezancev. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Pravilnik)³ se glede podpisa dogovora s strani zavezanca uporablja le, če se upravičenec in zavezanec dogovorita o plačilu storitev v celoti, sicer se stranko napoti na vložitev zahteve za oprostitev plačila. Z dogovorom je odločeno o nastanitvi upravičenca, zato ga zavezanec ne more izpodbijati. Opozarja na sodno prakso (Psp 215/2016, Psp 81/2017 in III U 34/2012). V predsodnem upravnem postopku tožnik ni ugovarjal upoštevanju osebnega vozila v premoženje družine, ki tudi sicer ni bistveno vplivalo na izračun višine tožnikovega prispevka.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijane sodbe in povračilo stroškov.

4. Tožnik se pritožuje zoper stroškovni izrek sodbe. Čeprav je priglasil stroške obrazloženega odgovora na pritožbo toženca zoper sodbo z dne 18. 6. 2018, mu niso priznani oziroma o njih sploh ni odločeno.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)⁴ pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v ponovljenem sojenju iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju, izpodbijana posamična upravna akta utemeljeno odpravljena in zadeva zakonito vrnjena v ponovno upravno odločanje ter da tožnikovi stroški odgovora na pritožbo utemeljeno niso priznani v povračilo stroškov postopka. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Predmet spora

7. Predmet tega postopka je presoja izpodbijanih upravnih odločb o delni oprostitvi plačila storitev institucionalnega varstva od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 1. 2014 dalje za upravičenko A.A., višini njenega in moževega soprispevka, delni oprostitvi plačila tožnika in njegove sestre ter višinah njunih prispevkov. Razliko med oprostitvijo upravičenke in prispevki zavezancev je dolžna doplačati občina B.. V predsodnem upravnem postopku je bil tožnik kot upravičenkin sin štet za zavezanca za plačilo. Ker ni vložil zahteve za oprostitev plačila, je bilo nadalje šteto, da je za obdobje od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 polno plačilno sposoben, za obdobje od 1. 1. 2014 dalje pa je bila plačilna sposobnost določena glede na njegovo materialno stanje. V premoženje je bilo med drugim upoštevano tudi osebno vozilo tožnikove žene v vrednosti 5.205,00 EUR.

Sporno je, ali je tožnik sploh zavezanec za plačilo institucionalnega varstva za upravičenko in če je, ali je bila višina njegovega prispevka pravilno določena.

K pritožbi toženca zoper sodbo (I. in II. točka izreka)

Dosedanji potek postopka

8. Pritožbeno sodišče je v obravnavnem primeru enkrat že odločalo.⁵ Ugodilo je toženčevi pritožbi, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da za ugotovitev izpolnjevanja preživninske obveznosti upravičenke do tožnika in posledičnega prispevka k plačilu storitev institucionalnega varstva glede na svojo plačilno sposobnost ter za ugotovitev pravilnosti višine oprostitve in plačila zavezancev, dokazno oceni že izvedene dokaze in po potrebi izvede še dodatne dokaze.

Že v razveljavitvenem sklepu je bilo zavzeto stališče, da je predmet tega postopka le oprostitev plačila in višina prispevkov k plačilu institucionalnega varstva za upravičenko. Upravičenkina namestitev v zavod niti dogovor med njo in zavodom nista niti ne moreta biti predmet tega socialnega spora. Pri namestitvi v institucionalni zavod gre za dogovor med socialnovarstvenim zavodom in upravičencem o trajanju, vrsti in načinu zagotovitve storitev. Po 81. členu v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁶ sta predmet in obseg odločanja socialnega sodišča določena že z odločitvijo v predsodnem upravnem postopku. Nastanitev upravičenke v zavod ni bila predmet predsodnega upravnega postopka, zato to vprašanje ni niti predmet sodnega postopka. Drugačno stališče sodišča prve stopnje, da je pravica do institucionalnega varstva predhodno vprašanje v postopku priznanja pravice do oprostitve plačila, če o tej pravici ni bilo odločeno v upravnem postopku, v katerem je imel zavezanec pravico do izjave, je kot pravilno opozarja toženec v pritožbi, zmotno in zato ni sprejemljivo.

9. Kljub vztrajanju pri že v razveljavljeni sodbi zavzetem stališču je sodišče prve stopnje na podlagi napotil pritožbenega sodišča sočasno zaključilo, da je tožnik sicer zavezanec za plačilo prispevka, saj je upravičenka z zagotavljanjem sredstev za življenje glede na svoje zmožnosti in tožnikove potrebe izpolnjevala preživninsko obveznost, da pa višina njegovega prispevka v predsodnem upravnem postopku ni bila pravilno ugotovljena. Tožnikove plačilne sposobnosti za obdobje od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 ni potrebno ugotavljati, ker tožnik kljub opozorilu ni vložil zahteve za oprostitev plačila, vendar pa se v plačilno sposobnost za obdobje od 1. 1. 2014 ne všteje osebno vozilo tožnikove žene.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

10. Po 1. odstavku 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV)⁷ so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati socialnovarstvene storitve, razen tistih, ki so že po zakonu brezplačne. Merila, po katerih se upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, so predpisana v Uredbi. Zakonska dolžnost polnoletnega otroka je, da po svojih zmožnostih preživlja starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Te dolžnosti nima le do tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega (124. člen ZZZDR). Otrok je torej po merilih Uredbe in glede na plačilno sposobnost, zavezanec k plačilu institucionalnega varstva za starše, razen če iz neopravičenih razlogov starši niso izpolnjevali svojih preživninskih obveznosti.

11. Skladno s 6. členom Uredbe pravico do oprostitve lahko uveljavljajo upravičenci in zavezanci, če ne morejo plačati celotne vrednosti, po vrstnem redu plačil. Primarno je storitev institucionalnega varstva dolžan plačati upravičenec. Če oskrbnina presega njegovo plačilno sposobnost, ima pravico do oprostitve plačila. Višino oprostitve oziroma razliko je dolžan plačati zavezanec, če jih je več, pa vsi skupaj.

Po 9. členu Uredbe je oprostitev med drugim odvisna tudi od plačilne sposobnosti. Meja socialne varnosti je odvisna od minimalnega dohodka, ki je določen v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka in od ugotovljenega dohodka (12. člen Uredbe). Pri plačilni sposobnosti gre za presežek dohodka nad mejo socialne varnosti (15. člen Uredbe). Prispevek k plačilu storitve je znesek, ki ga je upravičenec ali zavezanec zmožen in zato dolžan plačati (16. člen Uredbe). Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati v znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost (1. odstavek 18. člena Uredbe). Po 5. točki 18. člena Uredbe se prispevki zavezancem določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (2. odstavek 19. člena Uredbe).

Za določitev prispevka zavezanca je torej najprej potrebno ugotoviti njegovo plačilno sposobnost in šele nato določiti njegov prispevek. Po sodni praksi⁸ pritožbenega sodišča je skladno z merili potrebno po uradni dolžnosti ugotoviti plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja. Ni mogoče šteti, da je plačilna sposobnost zavezanca enaka oprostitvi upravičenca. Četudi je zavezanec opozorjen, da bo, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, šteto, da je plačilno sposoben v višini oprostitve plačila upravičenca, o obveznosti plačila ni mogoče odločati mimo in v nasprotju z ZSV, ZZZDR in Uredbo. Stališče sodišča prve stopnje, da zavezančeve plačilne sposobnosti ni potrebno ugotavljati, če kljub opozorilu ne vloži zahteve za oprostitev plačila, je zato zmotno.

12. Materialno stanje zavezanca, ki se upošteva pri izračunu plačilne sposobnosti, se ugotavlja na podlagi določb Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).⁹ Dohodek se ugotavlja na podlagi 12. do 15. člena ZUPJS, fiktiven dohodek iz premoženja pa na podlagi 16. člena ZUPJS. V premoženje se po 17. členu ZUPJS šteje med drugim tudi nepremično premoženje. Ne štejejo pa se osebni avtomobili oziroma enosledna vozila do vrednosti 28-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, za vsak avtomobil oziroma enosledno vozilo (2. točka 1. odstavka 18. člena ZUPJS). S 144. členom Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF)¹⁰ je bilo v obravnavnem obdobju določeno, da se ne glede na to določbo ZUPJS kot premoženje po ZUPJS niso šteli osebni avtomobili oziroma enosledna vozila do vrednosti 8.060,00 EUR za vsako vozilo. Vozila do vrednosti 8.060,00 EUR se torej v plačilno sposobnost ne upošteva, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

Presoja pritožbenega sodišča

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost, ni podan dejanski stan iz 2. odstavka 124. člena ZZZDR in s tem za izključitev tožnika kot zavezanca za plačilo. Vendar sta na temelju 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi utemeljeno odpravljeni in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, ker so v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ostala pravno relevantna dejstva za določitev višine tožnikovega prispevka, nerazčiščena.

Čeprav tožnik kljub opozorilu ni zahteval oprostitve plačila prispevka, je višina njegovega prispevka oziroma oprostitve tudi za obdobje od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 odvisna od njegove dejanske plačilne sposobnosti. Za to obdobje pa v predsodnem postopku tožnikova plačilna sposobnost ni bila ugotavljana, temveč je bilo zmotno šteto, da je enaka višini upravičenkine oprostitve. Za obdobje od 1. 1. 2014 dalje je bila dejanska plačilno sposobnost sicer ugotavljana, vendar je bilo v materialno stanje zmotno upoštevano vozilo v vrednosti 5.205,00 EUR.

14. V ponovljenem upravnem postopku bo zato potrebno postopati v skladu z materialno pravnim stališčem in napotili pritožbenega sodišča. Za celotno obravnavano obdobje, torej tudi od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 bo potrebno ugotoviti tožnikovo dejansko plačilno sposobnost, pri čemer se v premoženje ne bo upoštevalo vozil v vrednosti manj kot 8.060,00 EUR. Šele ko bo ugotovljena tožnikova dejanska plačilna sposobnost, bo mogoče sorazmerno dejanski plačilni sposobnosti ugotavljati prispevke zavezancev.

K pritožbama toženca in tožnika zoper stroškovni izrek sodbe (III. točka izreka)

15. Kot temeljno pravilo za odločanje o tem, kdo krije stroške postopka, je v 154. členu ZPP uzakonjeno načelo uspeha v sporu. Po 1. odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Ker je tožnik v sporu uspel, mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka.

16. Med dosojene stroške postopka pa priglašeni stroški tožnikovega odgovora na pritožbo toženca zoper sodbo z dne 18. 6. 2018 utemeljeno niso priznani. Po 1. odstavku 165. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroški tožnikovega odgovora na pritožbo toženca zoper sodbo z dne 18. 6. 2018 niso bili potrebni.

K odločitvi pritožbenega sodišča in stroškom pritožbenega postopka

17. Na podlagi vsega predhodno obrazloženega je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in s to dodatno utemeljitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Čeprav tudi toženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče sklenilo še, da tožnik tudi svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam, saj z njim ni pripomogel k pritožbeni rešitvi zadeve (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 69/2004 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 38/2004 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁵ Sklep Psp 391/2018 z dne 29. 11. 2018.
⁶ Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.
⁷ Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁸ Psp 346/2018, Psp 219/2019.
⁹ Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami.
¹⁰ Ur. l. RS, št. 40/2010.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Psp 478/2016
• VDSS Sklep Psp 117/2020
• VDSS Sodba Psp 239/2020