VDSS Sodba Psp 231/2019

Jedro

Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Razlog za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Gre za okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke. Zgolj poslovna povezava sodnega izvedenca z zdravstveno ustanovo, ki naj tožnici ne bi nudil ustreznega zdravljenja, sama po sebi ni razlog za izločitev. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da celo dejstvo, ko je sodni izvedenec zdravnik, ki dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se stranka zdravi, samo po sebi ni okoliščina, ki bi vzbudila dvom v pristranskost. Ne predstavlja izvedenčevega vnaprejšnjega prepričanja, saj je mnenje dolžan podati v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj.

V konkretni zadevi možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane, saj se operacija, ki je bila izvedena v tujini, rutinsko opravlja v Sloveniji. Povsem enak operativni poseg, kot je bil opravljen v tujini, bi bil lahko opravljen tudi v Sloveniji. Čeprav se nevrološki konzilij za operacijo zaradi vprašljivih učinkov sicer ni odločil, to samo po sebi ne pomeni izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji. Potem, ko je lečeči nevrolog predlagal operativni poseg, se je tožnica sama odločila za operacijo v tujini, zato niso izpolnjeni pogoji iz 44.a člena ZZVZZ za povračilo stroškov zdravljenja v tujini.

Enako velja glede povračila stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ, saj ni nikakršnega dvoma, da tožnica ni pridobila napotnice za operativno zdravljenje, zato na čakalni seznam za operacijo ni bila, niti ni mogla biti vpisana, temveč se je sama odločila za operacijo v tujini. Ker je šlo za bolnišnično zdravljenje, predhodne odobritve zavoda pa ni pridobila, ni upravičena niti do povračila stroškov zdravljenja v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji po 44.c členu ZZVZZ.

Pravica do zdravljenja v tujini ne zajema le zdravljenja, temveč tudi povračilo prevoznih stroškov v Slovenijo. Do povračila stroškov prevoza, četudi je nujen reševalni prevoz v smislu 54. člena POZZ, ker iz zdravstvenih razlogov ni mogoče opraviti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, je zavarovanec upravičen le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za povračilo stroškov zdravljenja v tujini.

Izrek

I. Pritožba tožnice se zavrne, pritožbi toženca se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da v celoti pravilno glasi:

„Tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 6. 9. 2017 in št. ... z dne 21. 7. 2017, na povračilo stroškov zdravljenja v tujini v višini 8.340,14 EUR, stroškov nočitve v višini 971,00 EUR ter reševalnega prevoza v višini 2.504,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2017 dalje do plačila se stroškovno zavrne.“

II. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo v izreku te sodbe citirani zavrnilni odločbi (I. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške prevoza z reševalnim vozilom v višini 2.504,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2017 dalje do plačila (II. točka izreka). Kar tožnica zahteva več ali drugače (plačilo stroškov zdravljenja v tujini v višini 8.340,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2017 dalje do plačila, plačilo stroškov nočitve v višini 971,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2017 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.504,80 EUR tudi od 3. 6. 2017 do vključno 12. 10. 2017) je zavrnilo (III. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici v 15 dneh povrne 266,69 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tudi zavrnjenemu zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev, vrnitev v novo sojenje ter povračilo stroškov postopka.

Navaja, da je zaradi bolečin in tiščanja v vratu, več mesecev trajajočega izpahovanja in hudih glavobolov, februarja 2017 poiskala pomoč v dežurni nevrokirurški ambulanti v A.. Napotena je bila na preiskave s pojasnilom, da ni indikacije za urgentno kirurško terapijo. Po mnenju dr. B.B. je bil najverjetnejši vzrok težavam odtegnjen vijak. Po operativnem posegu v Franciji so težave popolnoma izzvenele, kljub temu da po izvedenskem mnenju dr. C.C. zdravljenje v tujini naj ne bi bilo nujno, temveč koristno.

Nadalje izpostavlja, da je bil predlog za izločitev sodnega izvedenca nezakonito zavrnjen, kar pomeni kršitev 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Pravica do nepristranskega sojenja je pravica iz 23. člena Ustave RS². Sodni izvedenec je poslovno povezan z UKC, ki ji ni nudil ustreznega zdravljenja, zato so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Ustreznost zdravljenja v Sloveniji je bistvena za rešitev zadeve. Na pristranskost sodnega izvedenca kaže tudi potek osebnega pregleda, ko je opravil le razgovor, napačno navajanje datuma pregleda, ipd. Z izpovedjo, da se konzilij kirurgov ni mogel zediniti o potrebnosti operativnega posega, je potrdil, da so bile možnosti zdravljenja v Sloveniji izčrpane. Iz tega razloga je pomoč poiskala drugje. Sodišče ni zaslišalo odvetnice D.D. in iz sodbe ni razvidno, da je bil ta dokazni predlog zavrnjen.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka tožničine navedbe in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Zoper ugoditveni del sodbe se pritožuje toženec zaradi procesnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka na povračilo stroškov prevoza oz. podredno predlaga razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

Navaja, da glede na 9. točko 25. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja³ (POZZ) stroški prevoza iz tujine, razen v primeru iz 135.a in 135.b člena POZZ, niso pravica iz obveznega zavarovanja. Po 12. alineji 1. točke 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju⁴ (ZZVZZ) je plačljiva le nujna medicinska pomoč, vključno z reševalnimi prevozi, nujno zdravljenje pa obsega neodložljive zdravstvene storitve. Ker tožnica nima pravice do zdravljenja v tujini, nima niti pravice do prevoza. Prevoz v Slovenjo po operativnem posegu v tujini zaradi nadaljevanja zdravljenja je akcesorna pravica. Do povračila stroškov prevoza bi bila tožnica upravičena le, če bi ji bila priznana pravica do zdravljenja v tujini. Zmotno sta enačena nujni reševalni prevoz kot del nujne medicinske pomoči in nujni reševalni prevoz kot posledica operacije v tujini. 54. člen POZZ se uporablja le na ozemlju Slovenije. Če bi se tožnica še nadalje zdravila v tujini, nujni reševalni prevoz ne bi bil potreben. Sama je izbrala način, vrsto in lokacijo zdravljenja, ni bila na službenem ali zasebnem potovanju v tujini, niti do operacije ni prišlo med začasnim bivanjem v tujini.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

6. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da materialno pravo ni bilo v celoti pravilno uporabljeno. Tožbeni zahtevek na povračilo stroškov zdravljenja v tujini je sicer pravilno zavrnjen, vendar sta zavrnilna upravna akta toženca neutemeljeno odpravljena in tožnici neutemeljeno priznana pravica do povračila stroškov reševalnega prevoza, oboje iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zatrjevanih procesnih kršitev. Navedbe pritožnice glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem odvetnice D.D. ne morejo biti uspešne, saj ni bilo postopano po 286.b členu ZPP. Morebitno kršitev postopka je namreč potrebno uveljavljati takoj, ko je to mogoče. V konkretnem primeru torej že na glavni obravnavi 8. 5. 2019⁵, ko je sodišče dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. Tožnica, ki jo je na obravnavi zastopala odvetnica, zavrnitvi dokaznih predlogov ni ugovarjala in tudi sicer v okoliščinah konkretnega primera predlagano zaslišanje ni bilo potrebno. Potek osebnega pregleda tožnice je razviden iz izvedenskega mnenja in ne kaže na izvedenčevo pristranskost.

8. Ni podana niti zatrjevana relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 247. členom in 6. točko 1. odstavka 70. člena ZPP, saj je predlog za izločitev sodnega izvedenca C.C. utemeljeno zavrnjen⁶. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ni razlogov, ki bi vzbujali dvom v njegovo nepristranskost.

Po 247. členu ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Razlog za izločitev po 6. točki 70. člena ZPP so okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti. Gre za okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi, ali če bi njegovo ravnanje kazalo na pristranski odnos do stranke. Zgolj poslovna povezava sodnega izvedenca z Univerzitetnim kliničnim centrom A., ki naj tožnici ne bi nudil ustreznega zdravljenja, sama po sebi ni razlog za izločitev. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče⁷, da celo dejstvo, ko je sodni izvedenec zdravnik, ki dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se stranka zdravi, samo po sebi ni okoliščina, ki bi vzbudila dvom v pristranskost. Ne predstavlja izvedenčevega vnaprejšnjega prepričanja, saj je mnenje dolžan podati v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj. Sicer je izvedenec prepričljivo pojasnil, da je ocenil tožničin govor, motnje požiralnika, hojo, stabilnost, ravnotežje, spretnost rok in nog in da popolnejši nevrološki pregled ni bil potreben, saj je opisan v odpustnem pismu Inštituta E. Nenazadnje sodišče izvedencu osebnega pregleda ni eksplicitno niti odredilo, temveč prepustilo njegovi presoji, da ga izvede po potrebi.

Tožnica je bila po presoji pritožbenega sodišča obravnavana objektivno in nepristransko. Zaradi zavrnjene izločitve sodnega izvedenca ni mogoče uspešno očitati nezakonitega postopanja sodišča, ker neizločitev ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Posledično ne gre niti za kršitev 23. člena Ustave RS.

Predmet spora in dejanske okoliščine konkretnega primera

9. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb toženca o povrnitvi stroškov bolnišničnega zdravljenja v tujini ter stroškov prevoza z reševalnim vozilom iz tuje bolnišnice v A.. Zahteva je bila zavrnjena, ker tožnica za bolnišnično zdravljenje v drugi državi članici EU ni pridobila predhodne odobritve.

10. Tožnica je leta 2006 utrpela poškodbo vratne hrbtenice. Opravljena je bila discektomija C5-C6 in stabilizacija s kostnim transplantatom, ploščico in vijaki. Februarja 2017 je bila zaradi tiščanja in bolečin v vratu, mravljinčenja okončin, izpahovanja ter slabosti obravnavana v urgentni nevrokirurški ambulanti. Svetovane so ji bile določene preiskave, indikacija za urgentno nevrokirurško obravnavo pa ni bila ugotovljena. Lečeči nevrokirurg je nato ocenil, da pride v poštev ponovni operativni poseg, ki je bil med hospitalizacijo od 22. 5. 2017 do 2. 6. 2017 izveden v bolnišnici F. v Franciji. Od 3. 6. 2017 do 5. 6. 2017 je bila tožnica z reševalnim vozilom iz tuje prepeljana v Inštitut E..

11. Po pisnem mnenju sodnega izvedenca nevrologa dr. C.C. se operacija, kot je bila izvedena v Franciji, rutinsko opravlja v Sloveniji. Za ohranitev življenjskih funkcij niti za preprečitev hudega poslabšanja zdravstvenega stanja operacija ni bila nujna, saj je bilo stanje protruzije diska C4-C5 in izbočenje kostnih naplastitev med vretenci C5-C6 ter požiralnika dlje časa nespremenjeno. Tožničina diagnoza je bila vse od leta 2006 enaka, njene subjektivne težave pa so se spomladi 2017 stopnjevale. Leta 2014 se je stanje poslabšalo, vendar ni bilo objektivnih nevroloških izpadov. Nevro fiziološka diagnostična obdelava je bila objektivno negativna, čeprav so se subjektivne težave, zlasti tiščanje v vratu, mravljinčenje po zgornjih in spodnjih okončinah, slabosti in spahovanje nadaljevale. Utemeljil je, da zaradi brazgotin po posegu leta 2006 v višini C5-C6 in protruzije diska C4-C5 objektivno ni pričakovati težav. Po oceni sodnega izvedenca je bil prevoz z reševalnim vozilom iz Francije v Slovenijo nujen, saj je bilo stanje težko in ni bila sposobna za prevoz z javnim prevoznim sredstvom, za preprečitev najhujše možne posledice pa je bilo potrebno takojšnje nadaljevanje zdravljenja v Inštitutu E.

Na zaslišanju je sodni izvedenec vztrajal pri pisnem izvedenskem mnenju, da tožnica ni imela večjih objektivnih nevroloških težav, da so bile prisotne predvsem subjektivne težave, da je zaradi minimalnih objektivnih sprememb dr. B.B. sicer priporočil operacijo, ne pa tudi konzilij nevrokirurgov zaradi vprašljivega izboljšanja stanja, in da je tudi izboljšanje po operaciji subjektivno, operacija v Franciji pa ni bila nujna.

12. Na podlagi predhodno navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da pri tožnici, ki ni uveljavljala napotitve oziroma predhodne odobritve za bolnišnično zdravljenje v tujini, možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane niti ni pridobila napotnice za operativni poseg. Posledično je pravilno presodilo, da ni upravičena do povračila stroškov bolnišničnih zdravstvenih storitev v tujini. Kljub temu je dosodilo vtoževane stroške prevoza, čeprav gre za akcesorno dajatev.

K pritožbi tožnice zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (III. točka izreka)

13. Pravna podlaga za rešitev zadeve o povračilu stroškov zdravljenja v tujini je podana v 44.a, 44.b in 44.c členu ZZVZZ, ki jih povzema in pravilno razlaga že sodišče prve stopnje. Po 44.a členu ZZVZZ je povračilo stroškov zdravljenja v tujini pogojeno z izpolnitvijo pogojev za predhodno odobritev zdravljenja v tujini, t.j. z izčrpano možnostjo zdravljenja v domovini in sočasnim utemeljenim pričakovanjem ozdravitve, izboljšanja ali preprečitve slabšanja stanja. Zdravljenje v Sloveniji se ne šteje za izčrpano, če se istovrstna operacija opravlja rutinsko. Stroški zdravstvenih storitev se po tej določbi ZZVZZ povrnejo v višini dejanskih stroškov storitev v državi, v kateri so bile uveljavljene.

Za povračilo stroškov po 44.b členu ZZVZZ v višini dejanskih stroškov, vendar ne več, kot znašajo v javni zdravstveni mreži v državi, v kateri so bile uveljavljene, mora biti zavarovanec vpisan v čakalni seznam, čakalna doba mora presegati najdaljšo dopustno čakalno dobo in v Sloveniji ni izvajalca, ki ne presega najdaljše dopustne čakalne dobe, oziroma če gre za čakalno dobo, ki presega razumen čas. ZZVZZ v 44.c členu končno ureja še možnost ambulantnega zdravljenja v drugi državi, pri čemer je za bolnišnične zdravstvene storitve potrebna predhodna odobritev toženega zavoda.

Za pravilno uporabo cit. določb ZZVZZ ni relevantna nujnost zdravljenja v smislu 2. odstavka 25. člena ZZVZZ in 103. člena POZZ, saj za urgentno diagnostiko in nujne posege pri izvajalcih zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji ni čakalnih vrst.

14. Glede na predhodno navedene materialnopravne podlage po oceni pritožbenega sodišča možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane, saj se operacija, ki je bila izvedena v Franciji, rutinsko opravlja v Sloveniji. Povsem enak operativni poseg, kot je bil opravljen v tujini, bi bil lahko opravljen tudi v Sloveniji. Čeprav se nevrološki konzilij za operacijo zaradi vprašljivih učinkov sicer ni odločil, to samo po sebi ne pomeni izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji. Potem, ko je lečeči nevrolog predlagal operativni poseg, se je tožnica sama odločila za operacijo v tujini, zato niso izpolnjeni pogoji iz 44.a člena ZZVZZ za povračilo stroškov zdravljenja v tujini.

Enako velja glede povračila stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ, saj ni nikakršnega dvoma, da tožnica ni pridobila napotnice za operativno zdravljenje, zato na čakalni seznam za operacijo ni bila, niti ni mogla biti vpisana, temveč se je sama odločila za operacijo v Franciji. Ker je šlo za bolnišnično zdravljenje, predhodne odobritve zavoda pa ni pridobila, ni upravičena niti do povračila stroškov zdravljenja v višini povprečne cene teh storitev v Republiki Sloveniji po 44.c členu ZZVZZ.

K pritožbi toženca zoper ugoditveni del sodbe (I. in II. točka izreka)

15. V okoliščinah konkretnega primera toženec pravilno opozarja na akcesornost prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem v tujini. Čeprav je po 12. alineji 1. odstavka 23. člena ZZVZZ z obveznim zavarovanjem zagotovljeno plačilo nujne medicinske pomoči, vključno z nujnimi reševalnimi prevozi, gre v obravnavani zadevi za prevoz zavarovanke v primeru zdravljenja v tujini. Po 9. točki 25. člena POZZ stroški prevoza iz tujine v Republiko Slovenijo, razen v primerih iz 135.a in 135.b člena POZZ, niso pravica iz obveznega zavarovanja. Po 155. členu POZZ ima le zavarovana oseba, ki uveljavlja pravico iz 1. odstavka 135.a ali 1. odstavka 135.b člena POZZ pravico do povračila prevoznih stroškov.

16. Pravica do zdravljenja v tujini namreč ne zajema le zdravljenja, temveč tudi povračilo prevoznih stroškov v Slovenijo. Do povračila stroškov prevoza, četudi je nujen reševalni prevoz v smislu 54. člena POZZ, ker iz zdravstvenih razlogov ni mogoče opraviti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, je zavarovanec upravičen le, če so izpolnjeni zakonski pogoji za povračilo stroškov zdravljenja v tujini.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da je zavarovanec upravičen do povračila stroškov nujnega reševalnega prevoza nazaj v domovino, čeprav pogoji za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, niso izpolnjeni, je zmotno. Ni namreč mogoče šteti, da zavarovanec, ki je v tujini na zdravljenju po lastni izbiri oziroma odločitvi, začasno biva v tujini niti zasebno ali službeno potuje v tujino. Po 127. členu POZZ zavarovana oseba lahko uveljavlja pravico do zdravstvenih storitev v tujini v skladu z zakonom in pravili oziroma pravnim redom EU ali meddržavno pogodbo v času, ko dela v tujini, med službenim ali zasebnim potovanjem v tujino, če je na strokovnem izpopolnjevanju v tujini ali tam študira in če se za stalno naseli v tujini. Posledično ni uporabljiv 19. člen Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba)⁸ v zvezi s 5. točko 25. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 (Izvedbena uredba)⁹, ki tudi sicer ne daje podlage za povračilo stroškov nujnega zdravljenja, temveč za enako obravnavo slovenskega zavarovanca med začasnim bivanjem v tujini s tujim zavarovancem. Enako velja za 1. odstavek 129. člena POZZ, po katerem ima zavarovana oseba na zasebnem ali službenem potovanju v tujini pravico do nujnega zdravljenja in nujne medicinske pomoči, če pravni red EU ali meddržavna pogodba ne določata drugače.

17. Ker je bila tožnica od 22. 5. 2017 do 2. 6. 2017 v Franciji na bolnišničnem zdravljenju, ki ga je sama načrtovala in zato ni pogojev za povračilo stroškov, ni upravičena niti do povračila stroškov prevoza z reševalnim vozilom iz tuje bolnišnice v Inštitut E., četudi je šlo za nujen prevoz. Drugačen zaključek sodišča prve stopnje materialno pravno ni pravilen, posledično sta izpodbijana posamična upravna akta toženca neutemeljeno odpravljena in tožnici nezakonito dosojeni stroški reševalnega prevoza v vtoževani višini.

Odločitev pritožbenega sodišča in stroški

18. Glede na predhodno navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da sta upravni odločbi o zavrnitvi stroškov bolnišničnega zdravljenja v tujini s stroški nočitve in stroškov prevoza z reševalnim vozilom iz tujine, pravilni in zakoniti. Pritožbo tožnice je potrebno na podlagi 353. člena ZPP zavrniti, pritožbi toženca pa ugoditi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodbo zaradi jasnosti in določnosti celotnega izreka, spremeniti, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb, povračilo stroškov zdravljenja v tujini v višini 8.340,14 EUR, nočitve v višini 971,00 EUR ter reševalnega prevoza v višini 2.504,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroškovno zavrniti. Tožnica v sporu ni uspela, zato po 1. odstavku 154. člena ZPP krije sama svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

19. Ob takšnem izidu je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da nosi tožnica sama tudi svoje stroške pritožbe (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ Ur. l. RS št. 30/2003 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁴ Ur. l. RS št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
⁵ Zapisnik z naroka - list. št. 83 do 84 sodnega spisa.
⁶ Sklep opr. št. III Ps 1820/2017 z dne 2. 10. 2018.
⁷ Npr. sodba VDSS opr. št. Psp 383/2017.
⁸ UL L 166/2004 s spremembami.
⁹ UL. L 284/2009.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 103/2020
• VSRS sodba VIII Ips 67/2016
• VDSS Sodba Psp 212/2019