VDSS Sodba Pdp 584/2019

Jedro

Višje odškodnine sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo. Pravilno je, ker je šlo pri laceraciji veznice desnega očesa za površinsko poškodbo, ki ne pusti trajnih posledic, ugotovilo, da tožnik ni utrpel (trajnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar do odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine iz tega naslova ni upravičen, enako velja za skaženost. Začasna sprememba zunanjega videza ne more predstavljati skaženosti (kvečjemu nevšečnost med zdravljenjem), prav tako je ne more predstavljati pri tožniku ugotovljena minimalna sled zašitja rane v temporalnem delu veznice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvotoženki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zoper prvotoženko v višini 17.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 do plačila, zavrnilo (točka I izreka sodbe). Drugotoženki je naložilo, da mu plača odškodnino v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2017 do plačila (točka II izreka). Prvotoženki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 119,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, drugotoženki pa plačilo stroškov tožnika v višini 242,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (točki III in IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (drugi odstavek točke I izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, ker je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca A.A., v katerem so nejasnosti in nepopolnosti. Sodni izvedenec je ugotovil, da tožnikov vid zaradi poškodbe ni prizadet, drugače izhaja iz recepta B.B. z dne 28. 3. 2019. Ni se opredelil do ciste, do vpliva poškodbe na pterigij in podobno. Sodni izvedenec je ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja opredelil drugačen mehanizem poškodovanja, kot ga je zatrjeval tožnik. Njegove ugotovitve o obsegu škode pri tožniku so v nasprotju s tem, da je tožnikovemu zdravniku predlagal, da ga napoti na laser. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti predlagani dokaz z drugim sodnim izvedencem, le tako bi pravilno in popolno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva. Podano je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravila o prekluziji, ker ni upoštevalo pravočasno predložene listine - recepta z dne 28. 3. 2019. Tožnik je to listino predložil na naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2019, pred tem z njo ni razpolagal in je ni mogel predložiti. Iz predložene listine jasno izhaja, da so tožnikove poškodbene posledice bistveno hujše, kot jih je ugotovil sodni izvedenec. Sodišče prve stopnje je na istem naroku za glavno obravnavo kot dokaz sprejelo listino, ki jo je predložil sodni izvedenec, kar kaže na nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik pred sporno poškodbo utrpel poškodbo drugega, levega očesa. Zaradi tega je bil strah bistveno bolj intenziven, kot ga je ovrednotilo. Zmotno je odločilo o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot mu jo je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni odgovornosti prvotoženke prisodilo na podlagi 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001), pri čemer je za ugotovitev dejstev, od katerih je odvisna odmera odškodnine, utemeljeno izvedlo dokaz s sodnim izvedencem dr. A.A. in njegovemu izvedenskemu mnenju, ki ga je podal pisno in ustno, sledilo.

6. Za dokazovanje obsega škode je tožnik na drugem naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2019 predložil listino - recept B.B. z dne 28. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je že na naroku sprejelo sklep, ki je razviden iz zapisnika, da je ta dokazni predlog tožnika prepozen in kot tak neupošteven, torej je izvedbo predlaganega dokaza utemeljeno zavrnilo. Ravnalo je v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da zavrnitev dokaznih predlogov obrazloži. Obrazložilo ga je s sklicevanjem na pravila o prekluziji iz 286. člena ZPP.

7. Tožnik v pritožbi uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, konkretno kršitev določbe 286. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Za takšne kršitve je v prvem odstavku 286.b člena ZPP določeno, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati, takoj ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. To pomeni, da bi tožnik moral, da bi bil njegov pritožbeni ugovor upošteven, že na naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje sprejelo sklep in izvedbo predlaganega dokaza zavrnilo ter svojo odločitev utemeljilo, odločitev sodišča prve stopnje grajati. Iz zapisnika z naroka je razvidno, da tega ni storil, v pritožbi pa ne navaja nobenih razlogov, s katerimi bi bil izpolnjen pogoj nekrivde, da ni ravnal, kot mu nalaga 286.b člen ZPP.

8. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2019 predlagal, da sodišče prve stopnje postavi drugega sodnega izvedenca, da torej ponovi dokazovanje s sodnim izvedencem. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki je razviden iz zapisnika z naroka, takšen predlog zavrnilo, razloge za svojo odločitev je navedlo v obrazložitvi sodbe. Navedlo je in temu pritožbeno sodišče pritrjuje, da nestrinjanje z ugotovitvami sodnega izvedenca ne predstavlja razloga za ponovitev dokaza s sodnim izvedencem. V drugem odstavku 254. člena ZPP je določeno, da se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci v primeru, med drugim, če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev.

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje po pripombah tožnika k pisnemu izvedenskemu mnenju, ki jih je podal v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2019, na naroku za glavno obravnavo dne 2. 4. 2019 sodnega izvedenca zaslišalo. Pripombe so se nanašale na skaženost, slabši vid na desnem očesu po poškodbi in pterigij ter cisto. Sodni izvedenec se je na zaslišanju oziroma pri ustnem podajanju izvedenskega mnenja do pripomb tožnika v celoti opredelil, tudi do pripomb v zvezi s sivo mreno in laserjem, ki jih je tožnik podal na samem naroku. Drugačne pritožbene navedbe tožnika so protispisne, tožnik pa z uveljavljanjem relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, konkretno določb o dokazovanju s sodnim izvedencem (251. in 254. člen ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, oporeka dejstvom, ki jih je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne ocene izvedenega dokaza s sodnim izvedencem ugotovilo.

10. V 8. členu ZPP je določeno, da sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je to določbo pravilno uporabilo. Na podlagi ocene izvedenskega mnenja, ki ni v nasprotju s predloženimi listinami (medicinsko dokumentacijo; tožnikove navedbe o "popoškodbeni" sivi mreni in posledično slabšemu vidu na desnem očesu niso dokazno podprte), je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku 8. 2. 2017 utrpel laceracijo veznice desnega očesa s temporalne strani, pri čemer ni prišlo do globljih poškodb očesa. Tožnik je bil istega dne pregledan pri zdravniku, v lokalni anesteziji so mu zašili rano in mu predpisali očesne kapljice. Tožnik je dve uri in pol, do pregleda pri zdravniku, trpel hude bolečine, nato lažje bolečine do 27. 2. 2017, naslednjega dne je bil bolniški stalež zaključen. Do pregleda pri zdravniku je trpel primarni strah, upravičeno, zaradi predhodne poškodbe drugega očesa, se je zbal za izgubo vida. Sekundarni strah je trpel do 13. 2. 2017, ko na pregledu pri zdravniku ni bilo zaznanih patoloških sprememb.

11. Tako sodni izvedenec kot sodišče prve stopnje sta se opredelila do tožnikovih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi in s katerimi oporeka povzetim dejanskim ugotovitvam. V škodnem dogodku poškodovana veznica ni povezana s pterigijem, zaradi katerega je bil tožnik že operiran v letu 2016 in se je ponovil (in tudi ne s cisto, ki je na isti strani očesa kot pterigij), prav tako ni povezana s sivo mreno, saj bi bila za nastanek sive mrene ključna poškodba beločnice, do katere ni prišlo. Prav tako zaradi površinske poškodbe očesa do poslabšanja vida ni prišlo, laser je v povezavi z virusnim vnetjem, kot iz ustnega podajanja izvedenskega mnenja povzema tožnik v pritožbi.

12. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj povzete telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku utemeljeno priznalo odškodnino v višini 1.800,00 EUR, za strah, pri čemer je upoštevalo, da je bil ta intenzivnejši zaradi predhodne poškodbe levega očesa, pa v višini 500,00 EUR. Skupna priznana odškodnina v višini 2.300,00 EUR ali 2 povprečni plači na zaposlenega v Republiki Sloveniji je ustrezna tako z vidika individualizacije kot objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (prim. odločbi II Ips 81/95, VSK I Cp 361/2005), pri čemer tožnik niti ne izpostavi nobenega primera iz sodne prakse, ki bi kazal drugače.

13. Višje odškodnine sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo. Pravilno je, ker je šlo pri laceraciji veznice desnega očesa za površinsko poškodbo, ki ne pusti trajnih posledic, ugotovilo, da tožnik ni utrpel (trajnega) zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi česar do odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine iz tega naslova ni upravičen, enako velja za skaženost. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, začasna sprememba zunanjega videza ne more predstavljati skaženosti (kvečjemu nevšečnost med zdravljenjem), prav tako je ne more predstavljati pri tožniku ugotovljena minimalna sled zašitja rane v temporalnem delu veznice.

14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel.

Datum zadnje spremembe:

07.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 591/2019
• VDSS Sodba in sklep Pdp 306/2017
• VDSS Sodba Pdp 973/2017