VDSS Sodba in sklep Pdp 763/2019

Jedro

Res je delodajalec tisti, ki je v skladu z določbami 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa, v postopku v zvezi s tožbo, kot je obravnavana, s katero delavec zahteva plačilo nadur, pa bi tožena stranka v odgovoru na tožbo morala oporekati tožnikovim evidencam, česar pa ni storila. Vsa dejstva, tako tista, ki se nanašajo na opravljanje dela tožnika za toženo stranko v spornem obdobju, kakor tudi tista, ki se nanašajo na evidentiranje opravljenih delovnih ur in nadur, se štejejo za priznana, ker tožena stranka ni podala odgovora na tožbo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del zamudne sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku obračunati nadure v višini bruto zneskov:

- 540,29 EUR za julij 2015,

- 568,23 EUR za avgust 2015,

- 548,02 EUR za september 2015,

- 507,21 EUR za oktober 2015,

- 556,01 EUR za november 2015,

- 534,72 EUR za december 2015,

- 494,91 EUR za januar 2016,

- 598,78 EUR za februar 2016,

- 506,87 EUR za marec 2016,

- 641,55 EUR za april 2016,

- 711,26 EUR za maj 2016,

- 565,51 EUR za junij 2016,

- 629,33 EUR za julij 2016,

- 545,80 EUR za avgust 2016,

- 507,21 EUR za september 2016,

- 757,64 EUR za oktober 2016,

- 419,70 EUR za november 2016,

- 384,78 EUR za december 2016,

- 385,02 EUR za januar 2017,

- 378,16 EUR za februar 2017,

- 515,97 EUR za marec 2017,

- 706,32 EUR za april 2017,

- 532,98 EUR za maj 2017,

- 551,49 EUR za junij 2017,

- 527,85 EUR za julij 2017,

- 476,28 EUR za avgust 2017,

- 453,33 EUR za september 2017,

- 486,20 EUR za oktober 2017,

- 373,60 EUR za november 2017,

- 366,39 EUR za december 2017,

- 338,00 EUR za januar 2018,

ter od teh zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske mesečnih nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakokratnega neto zneska od 19. dne v mesecu za nadure preteklega meseca, v roku 15 dni.

Višji tožbeni zahtevek za obračun zneskov 30,38 EUR bruto za februar 2016 in 23,66 EUR bruto za marec 2016 ter po obračunu in plačilu davkov ter prispevkov izplačilo ustreznega neto zneska s pripadki, pa je zavrnilo (I. točka izreka zamudne sodbe).

Obenem je sklenilo, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške tega postopka v višini 190,32 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka zamudne sodbe).

2. S sklepom z dne 30. 9. 2019 je toženi stranki naložilo v plačilo še sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 378,00 EUR in sicer na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, naveden v izreku, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

3. Zoper ugodilni del zamudne sodbe ter zoper sklep o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovite dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi spremembo oziroma razveljavitev sklepa o sodni taksi, ki ji je bila naložena v plačilo.

V pritožbi zoper zamudno sodbo navaja, da je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, kar v skladu s prvim odstavkom 7. in 212. členom ZPP implicira zahtevo, da so v zvezi z dejstvi predlagani ustrezni dokazi. Ker je tožnik podal le pavšalne tožbene navedbe (o obsegu opravljenega nadurnega dela), ni pa podal nobenega dokaznega predloga, se ne sme šteti za dokazano, da je imel tožnik kot delavec pooblastilo ali dovoljenje tožene stranke - delodajalca, da lahko zanjo vodi evidenco delovnega časa. Ni mogoče šteti, da je to dejstvo tožena stranka s svojim molkom priznala. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo procesna pravila o zamudni sodbi iz 318. člena ZPP, s tem pa je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka, kar pomeni, da je izpodbijana zamudna sodba nezakonita (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Brez utemeljenega razloga je štelo, da evidenco delovnega časa, na podlagi katere naj bi se obračunale nadure tožniku, pripravlja delavec in ne delodajalec. Da bi mogel določiti in razporediti delovni čas delavca ter obračunavati nadure, mora delodajalec v skladu z 18. in 19. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) voditi evidenco delovnega časa. To je izključna pravica in obveznost delodajalca, tega pravnega pravila pa sodišče ni upoštevalo. V nasprotju s pravili materialnega prava je štelo za utemeljeno navedbo tožeče stranke, da so nadure obračunane na podlagi evidence tožnikovega delovnega časa pri delodajalcu. Dejstvo, da evidence o izrabi delovnega časa vodijo delodajalci in ne delavci, je celo splošno znano dejstvo, ki mu nasprotujejo navedbe tožnika, v posledici pa ni podan pogoj za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Vprašanje je, kakšne pravne posledice lahko ima stališče, da za ugoditev delavčevemu zahtevku za plačilo nadur zadošča že delavčeva evidenca, koliko delovnih ur je opravil, ne da bi to evidenco kadarkoli odobril delodajalec.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje in sklep o stroških v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti oziroma ki jih uveljavlja pritožba, zlasti ne kršitve iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sodbo.

7. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, ker so bili izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 318. členu ZPP. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor, vendar v 15-dnevnem roku na tožbo ni odgovorila, čeprav jo je sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 277. člena ZPP opozorilo na posledice te opustitve.

8. Če tožena stranka odgovora na tožbo ne poda v zakonskem roku, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP dolžno izdati zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Kadar tožena stranka ne poda odgovora na tožbo in ne oporeka tožbenemu zahtevku, se šteje, da priznava navedbe tožeče stranke v tožbi. Dejanske tožbene navedbe se štejejo za resnične in priznane zato, ker jim tožena stranka ni pravočasno (v odgovoru na tožbo) oporekala. Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične.

Iz tožbenih navedb je jasno razvidno, da tožnik zahteva plačilo terjatev iz delovnega razmerja od toženca, pri katerem je bil v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, katere terjatve tožnik uveljavlja s tožbo in v kakšni višini, ker tožena stranka svojih obveznosti iz delovnega razmerja ni poravnala. Pogoj za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke 1. odstavka 318. člena ZPP je torej izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi dodatni pogoj iz 4. točke 1. odstavka istega člena ZPP, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik sam ali z dejstvi, ki so splošno znana, saj med tožbenimi navedbami in predloženimi dokazi ni nikakršnega nasprotja.

9. Izpodbijana zamudna sodba je materialnopravno pravilna in v skladu s predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo kot pravno podlago za svojo odločitev, zlasti določbe 126. do 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), določbe Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2015 in nasl.) glede višine dodatka za delo preko polnega delovnega časa (30 % od osnove), kakor tudi podatke o minimalni plači v spornem obdobju (v letih od leta 2015 do 2018). Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in mu prisodilo vtoževane zneske iz naslova plače za opravljeno nadurno delo v spornem obdobju, ki mu jih tožena stranka dolguje. Svojo odločitev je natančno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe.

10. Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je tožba sklepčna, pravilno pa je tudi ugotovilo, da je tožnik upravičen do plačila nadur glede na podatke o opravljenem obsegu nadurnega dela, ki jih je podal tožnik. V 8. točki obrazložitve je zapisalo, da je tožnik pri toženi stranki v obdobju od julija 2015 do januarja 2018 opravljal delo preko polnega delovnega časa oziroma nadure ter se skliceval na evidence delovnega časa za to obdobje, ki jih je dnevno vodil po navodilih tožene stranke (A4 do A7). Ni bistveno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, da tožnik v tožbi ni navedel, da mu je tožena stranka dala konkretno pooblastilo oziroma navodilo za vodenje te evidence. Res je delodajalec tisti, ki je v skladu z določbami 18. in 19. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa, v postopku v zvezi s tožbo, kot je obravnavana, s katero delavec zahteva plačilo nadur, pa bi tožena stranka v odgovoru na tožbo morala oporekati tožnikovim evidencam, česar pa ni storila. Vsa dejstva, tako tista, ki se nanašajo na opravljanje dela tožnika za toženo stranko v spornem obdobju, kakor tudi tista, ki se nanašajo na evidentiranje opravljenih delovnih ur in nadur, se štejejo za priznana, ker tožena stranka ni podala odgovora na tožbo. Tožnik v tožbi ni bil dolžan navesti vseh dejstev, na katera opira svoj zahtevek, niti ni bil dolžan predlagati vseh dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V pravdnem postopku mora namreč glede na določbo 286. člena ZPP stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Zato sodišče ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka z domnevno zmotno uporabo 212. člena ZPP oziroma 7. člena ZPP, pa tudi materialno pravo (določbe ZEPDSV) ni bilo zmotno uporabljeno, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Ker je odločitev o glavni stvari v izpodbijani zamudni sodbi pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Zato je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke zoper sklep, s katerim je toženi stranki naloženo plačilo sodne takse.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ter 2. točke 365. člena ZPP potrdilo zamudno sodbo in sklep o stroških (plačilu sodne takse) sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 208/2013
• VDSS Sodba Pdp 1018/2018
• VDSS Sklep Pdp 122/2020