<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 620/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.620.2019
Evidenčna številka:VDS00031913
Datum odločbe:28.11.2019
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti

Jedro

Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 6. 2017; da je delovno delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo do vključno 31. 8. 2017; da je tožena stranka dolžna tožniku za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati neprekinjeno delovno dobo ter ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati denarno povračilo v bruto znesku 10.134,72 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, mu izplačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR zaradi trpinčenja na delovnem mestu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, mu izplačati pogodbeno kazen v znesku 5.262,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do 31. 8. 2017 obračunati nadomestilo plače v bruto znesku 1.689,12 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila ter da mu je dolžna plačati stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izredna odpoved ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1, predvsem "obarvanega naklepa", to je namen tožnika, da sebi ali drugemu pridobi protipravno razpoloženjsko korist ali povzroči premoženjsko škodo. V izpodbijani odpovedi ni subjektivnega odnosa tožnika do prepovedane posledice niti ne vsebuje zapisa, iz katerega si se dalo sklepati, da je tožnik vedel, da lahko njegovo ravnanje povzroči nastanek protipravne premoženjske škode ali koristi ali da bi tožnik želel s svojem ravnanjem povzročiti prepovedano posledico, tj. protipravno premoženjsko škodo ali korist. Sodišče je tožnikov namen nepravilno utemeljilo s tem, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot verodostojne in omogočil, da so bili odobreni krediti na podlagi lažnih dokumentov. S tem je podan le subjektivni odnos tožnika do dejstva, da so dokumenti ponarejeni. Navaja, da so razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju, saj je sodišče ugotovilo, da je v odpovedi opredeljen le namen tožnika glede posredovanja "lažnih dokumentov" in zaključilo, da to predstavlja namen povzročitve škode banki oziroma korist tretji osebi. To predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja z namenom sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno korist ali povzročiti škodo. Golo dejstvo, da je tožnik namenoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je posledično omogočilo pridobitev protipravne premoženjske koristi določenim osebam, ne zadošča za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Sodišče ni pravilno presojalo morebitnega obstoja obarvanega naklepa, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do vprašanja, ali je tožnik sploh kršil pogodbeno obveznost v zvezi z delovnim navodilom Pregled stranke z dne 21. 11. 2014. Iz tega navodila kot tudi iz Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma izhaja, da mora zavezanec pregled stranke opraviti pri sklepanju poslovnega razmerja, kar je tožnik tudi storil. Poleg tega je zmotno presodilo, da opisana ravnanja tožene stranke ne predstavljajo trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče pri tem obravnava vsakega od dogodkov posebej, namesto, da bi jih skupaj. Uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo sodbe. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, obrazložena je z vsemi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče preizkusiti.

7. Tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj ni določno opredelil, katerih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni moglo preizkusiti. Tudi sicer iz izpodbijane sodbe (4. točka obrazložitve) izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je tudi ustrezno pojasnilo. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokazov, ki po vsebini pomeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ni utemeljen.

8. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu bančni svetovalec. Tožena stranka mu je dne 29. 6. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). V izredni odpovedi mu je očitala, da je v obdobju od marca 2016 do februarja 2017 omogočil 38 kreditojemalcem odobritev neustrezno zavarovanega kredita in izplačilo denarja, pri čemer ob sprejemu vloge za odobritev kredita ni opravil osebne identifikacije komitentov. Tega ni storil, ker komitenti vloge za odobritev kredita niso vložili osebno. Tožnik je vedel, da gre za ponarejene dokumente, pa jih je kljub temu kot verodostojne posredoval naprej v postopek odobravanja kreditov. Z opisanim ravnanjem je toženi stranki povzročil škodo z zmanjšanjem ugleda in dobrega imena, obstaja pa realna verjetnost, da ji nastane tudi premoženjska škoda zaradi nevračila kredita, ker nima ustreznih zavarovanj. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer določbe pogodbe o zaposlitvi, internih pravil in navodil delodajalca ter 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1. Kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.).

9. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo Pdp 287/2018 potrdilo prvostopenjsko sodbo opr. št. I Pd 1272/2017 z dne 6. 2. 2018, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek in ugotovilo zakonitost izpodbijane izredne odpovedi. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 185/2018 z dne 7. 5. 2019 sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje (in s tem tudi sodišče druge stopnje) zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo določbo 240. člena KZ-1, ki v času storjene kršitve še ni veljala in posledično niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov, tj. zlasti uradnih zaznamkov zaslišanih kreditojemalcev (C1 – C3), poročila detektiva (B4), mnenja grafologa (B5) in sklepa državnega tožilstva (B10) ugotovilo, da je tožena stranka dokazala očitek tožniku iz izredne odpovedi. Tožnik je kršil svoje delovne obveznosti s tem, ko je posredoval v postopek odobritve dokumente, za katere je vedel, da niso pravi, glede na način, kako so mu bili dostavljeni. Vlog, ki so bile posredovane v odobritev kredita s strani tožnika, niso prinesli kreditojemalci, temveč tretja oseba, pri čemer so vsebovale neresnične podatke s ponarejenimi potrdili o zaposlitvah. Na ta način je omogočil odobritev in izplačilo neustrezno zavarovanih kreditov. S takšnim ravnanjem je tožnik huje kršil svoje delovne obveznosti vestnega opravljanja dela, upoštevanja delodajalčevih navodil in prepoved povzročanja škode delodajalcu (kršitev 33., 34. in 37. člena ZDR-1).

11. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ali je tožnik kršil delovno navodilo tožene stranke, tj. Pregled stranke (B6) v zvezi z očitkom, da je opustil identifikacijo kreditojemalcev ob vložitvi vloge za odobritev kredita. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovim navedbam, da je bila identifikacija komitentov obvezna šele ob sklenitvi kreditne pogodbe in zakaj je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da bi moral tožnik identifikacijo kreditojemalcev izvesti že ob vložitvi vloge za odobritev kredita, kar pa je tožnik opustil. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Podlago za dokazni zaključek, da je pri toženi stranki obstajala obveznost bančnih uslužbencev, da pred posredovanjem vloge za odobritev kredita in podpisom kreditne pogodbe opravijo identifikacijo stranke, zaposleni pa so bili s to dolžnostjo seznanjeni tako na podlagi uvajanja in prakse kot tudi pisno, je imelo sodišče prve stopnje v skladnih izpovedih prič A.A., B.B. in C.C.. Vse priče so povedale, da je potrebno identifikacijo opraviti takoj, ko kreditojemalec prinese vlogo za odobritev kredita na banko. Sicer pa je tudi iz vsebine vloge za odobritev kredita (B8) razvidno, da je tožnik s podpisom jamčil, da je identifikacijo stranke izvedel že ob vložitvi vloge.

12. Sodišče prve stopnje je v skladu z napotili VSRS v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 185/2018 pravilno ugotavljalo, ali ravnanje tožnika izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 91/2011 in nasl.), ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, zlasti zakonski znak "zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo (obarvani naklep)" in ali je na takšen namen mogoče sklepati iz opisa tožnikovega ravnanja in okoliščin navedenih v izredni odpovedi.

13. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).

15. Dokazni zaključek, da je toženi stranki zaradi tožnikovega ravnanja tudi dejansko nastala premoženjska škoda, je sodišče prve stopnje sprejelo ob upoštevanju izpovedi D.D. in A.A., ki sta prepričljivo pojasnila posledice neustrezno zavarovanih kreditov za toženo stranko, tj. kreditov, ki nimajo ustreznega kritja v primeru neplačevanja s strani kreditojemalcev. To je npr. zavarovanje kredita z upravno administrativno prepovedjo, ki pa v več primerih ni bila realizirana, saj kreditojemalci niso bili zaposleni pri delodajalcih, za katere so predložili (ponarejena) potrdila. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedi D.D., da pri približno polovici spornih tožnikovih kreditov ne prihaja do plačil, banka pa je skupaj izpostavljena za 1 milijon EUR. D.D. je pojasnil tudi, da se krediti komitentom, ki ne bi bili zaposleni, ne bi odobrili oziroma ne v taki višini, če ne bi prejemali plače, kot je bila navedena v (ponarejenih) potrdilih. Na podlagi navedenih ugotovitev in ob tem, da je tožnik vedel, da dokumenti, ki jih je posredoval naprej v odobritev kredita, niso verodostojni in da bodo zato odobreni krediti brez ustreznega zavarovanja, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je s tem izkazan tudi njegov namen, da toženi stranki povzroči premoženjsko škodo oziroma da omogoči tretjim osebam (kreditojemalcem), da si pridobijo protipravno premoženjsko korist (obarvani naklep). To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

16. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da so imele ugotovljene kršitve delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1. Zaradi porušenega zaupanja tudi ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

17. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni trpinčila tožnika. Očitana ravnanja v okviru postopka izredne odpovedi oziroma vodenja interne preiskave zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri sklepanju kreditnih razmerij (vpogled v TRR tožnika in njegove mame, širjenje govoric o prevari prek elektronskega sporočila, odreditev izrabe letnega dopusta in premestitev na delo v drug kraj) v celoti gledano ne predstavljajo prepovedanega trpinčenja na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1.

18. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 240, 240/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MjY1