VDSS Sklep Pdp 636/2019

Jedro

Pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitve izvedenca glede vzroka nastanka okvare vratne hrbtenice. V skladu s teorijo jajčne lupine v okoliščinah konkretnega primera ne more biti izključni razlog za zavrnitev odškodninske odgovornosti toženk po temelju zgolj dejstvo, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. To dejstvo bi bilo odločilno le v primeru, če bi izvedenec ugotovil, da je pri tožnici prišlo do zdravstvenih posledic zgolj zaradi ožjega spinalnega kanala in degenerativnih posledic. Če pa bi izvedenec ugotovil, da se je okvara hrbtenice pri tožnici razvila zaradi opravljanja dela, pa bi opravljanje dela bilo v vzročni zvezi z nastankom škodljive posledice, ne glede na to, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje in ugotovitev izvedenca, ugotovilo, da je tožnica delala za tekočim trakom, v hitrem tempu, sede, da je vratna hrbtenica občasno v prisilnem položaju in da stalno ročno dviguje 2,5 kg do 3 kg na višino. Pri tem pritožbeno sodišče dvomi, da takšno delo ne more biti v vzročni zvezi z nastankom težav z vratno hrbtenico. Izvedenec v tem delu na da jasnega odgovora, ki bi odklonil vsak dvom v to, da je lahko dolgoletno opravljanje takšnega dela povzročilo težave z vratno hrbtenico, zato na podlagi takšnega mnenja sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti pravilnega stališča, da vzročna zveza ni podana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2016 dalje do plačila ter ji nerazdelno povrniti pravdne stroške (točka I izreka). Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženima strankama pravdne stroške v višini 2.261,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da sodba nima razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, zlasti ne glede postavitve izvedencev s področja ORL (otorinolaringologije) in ortopedije, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo časovno obdobje, v katerem je bila tožnica izpostavljena pogojem dela, zaradi katerih je pri njej prišlo do okvare sluha in ortopedskih težav, pri tem pa tudi ni upoštevalo, da je bila pri prvotoženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlena od leta 1989 dalje. Glede okvare sluha navaja, da so poškodbe, ki pripeljejo do naglušnosti, takšne narave, da je za njihov nastanek potreben daljši čas. Dnevna izpostavljenost hrupu pri toženi stranki znaša 78 dB (decibelov), kar je nižje od opozorilne vrednosti 80 dB, ki jo kot človeku škodljiv hrup določa Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Kljub temu, da hrup ni presegal mejnih vrednosti, to še ne pomeni, da tožničine težave s sluhom niso posledica hrupa. Iz Ocene tveganja iz leta 2001 za delovno mesto "balansiranje in nameščanje pokrova", na katerem je delala tožnica, izhaja, da je bila izmerjena izpostavljenost hrupu 84 dB. Tožnica je bila ves čas od septembra 1989 do novembra 2014 izpostavljena hrupu, do okvare sluha pa je prišlo kljub uporabi zaščitnih sredstev. Tožnica je od septembra 1989 dalje delala v proizvodnji, za tekočim trakom, v hitrem tempu, sede, v prisilnem položaju, zato je prišlo do spondiloze vratne hrbtenice, zožitve i.v foramnov C3 - C4 levo in C6 - C7 levo ter hernije diskov na nivoju C5 - C6 in C6 - C7. Z odločbo ZPIZ z dne 2. 4. 2013 je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, saj za opravljanje svojega dela s polnim delovnim časom ni bila več zmožna. V sklopu rehabilitacijske ocene v centru A. inštituta B. je bilo 2016 ugotovljeno, da zaradi bolečin, upočasnjenosti in utrujanja ni zmožna za aktivnosti pri iskanju zaposlitve, zato je bila predlagana invalidska upokojitev. Kljub tem ugotovitvam je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri tožnici ni prišlo do neposrednega daljšega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na delu, zaradi katerih bi kot posledica dela nastopilo tožničino obolenje. Napačna je ugotovitev izvedenca za področje medicine dela, prometa in športa, da pri tožnici ne gre za okvaro sluha, povezano z opravljanjem dela. Glede vratne hrbtenice pa je sodni izvedenec na podlagi diagnoze zaključil, da delo pri toženi stranki ni vzrok za bolezensko okvaro vratne hrbtenice ter njeno poslabšanje. Svoje mnenje je oprl na izvid MRI vratne hrbtenice z dne 13. 6. 2011, pri tem pa ni upošteval, da prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe še ne pomenita, da opravljanje dela pri toženi stranki ni vplivalo na poslabšanje stanja vratne hrbtenice. Tožnica ni imela težav s hrbtenico do 37. leta, iz česar je mogoče sklepati, da je bila izpostavljena dejavnikom, ki so vplivali na poslabšanje stanja. Tožnica meni, da je zaradi okvare sluha treba opraviti meritve z avdiogramom, izvedenec medicine dela pa s to opremo ne razpolaga.

3. V odgovoru na pritožbo toženi stranki prerekata navedbe iz pritožbe, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravil postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov za postavitev sodnih izvedencev medicinske stroke, specialista ORL in ortopedije. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bil v novem sojenju angažiran sodni izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa C.C., dr. med., ki je izdelal pregledno, natančno in strokovno izvedensko mnenje. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da okvara tožničine vratne hrbtenice ni posledica dela pri toženih strankah, zato tudi ni angažiralo izvedenca ortopeda, ker ni bil več potreben. Prav tako je (tudi glede vprašanja naglušnosti tožnice) navedlo, da je z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dela, prometa in športa ugotovljeno celotno dejansko stanje, potrebno za obravnavano zadevo. Sodišče prve stopnje je torej utemeljilo zavrnitev predlaganih dokazov. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih dokaznih predlogov, katerih izvedbe ne šteje za potrebne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsakega dokaznega predloga posebej, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skozi njo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo. Z drugimi besedami: če sodišče pojasni, zakaj je lahko na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicine dela odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka in to ustrezno obrazloži, ni mogoče trditi, da se v okoliščinah konkretnega primera ni opredelilo do zavrnitve dokaznih predlogov za postavitev izvedenca ORL in ortopedije (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Pri tem je treba upoštevati, da je pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 193/2018 z dne 13. 6. 2018, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, izdano v prvem sojenju, dalo prvostopnemu sodišču napotek, da bo lahko v ponovljenem postopku namesto ali poleg predlaganega izvedenca otorinolaringologa in ortopeda postavilo izvedenca medicine dela, če bo ugotovilo, da je to potrebno za odločitev zaradi specialnega strokovnega znanja. Angažiranje (samo) enega izvedenca, torej izvedenca medicine dela, je torej predvidevalo že pritožbeno sodišče, če bi se izkazalo, da lahko sodišče prve stopnje že na podlagi njegovega izvedenskega mnenja pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje.

7. Sodišče prve stopnje je že drugič presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v znesku 11.500,00 EUR. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da je bila zaradi narave dela pri toženi stranki (hiter tempo, prisilni položaj in konstanten hrup) razvrščena v III. kategorijo invalidnosti ter da je utrpela okvaro sluha - naglušnost. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. opr. št. Pd 134/2016 z dne 24. 11. 2017 ugotovilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. S sklepom opr. št. Pdp 193/2018 z dne 13. 6. 2018 je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu je zavzelo naslednja pravna stališča in dalo napotke, kot sledi:

- Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo tožničine prisotnosti na delu v celotnem obdobju njene zaposlitve pri toženi stranki, kar je lahko vodilo do preuranjenega zaključka, da do daljšega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev ni moglo priti. Dejansko stanje bi moralo ugotoviti za celotno obdobje tožničine zaposlitve.

- Okoliščina, da hrup ne presega mejnih vrednosti, še ne pomeni, da tožničine zdravstvene težave niso posledica hrupa na delovnem mestu. Pri nekaterih oškodovancih lahko pride do zdravstvenih težav tudi v primeru hrupa pod mejno vrednostjo, pri nekaterih oškodovancih pa do zdravstvenih težav ne pride niti v primeru, ko hrup presega mejno vrednost. Mejne vrednosti hrupa pod dovoljeno mejo zato ni mogoče (per se) enačiti z nezmožnostjo nastanka naglušnosti. Oškodovanca je namreč treba skladno s tako imenovano teorijo jajčne lupine (egg skull rule) vzeti takšnega, kot je, ter je zato upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, čeprav je del škode lahko tudi posledica njegove posebne preobčutljivosti ali njegovih osebnih lastnosti.

- Vpliv hrupa na delovnem mestu na tožničino zdravstveno stanje ter morebitno ugotovitev, da je del škode posledica tožničinih osebnih lastnosti, bi lahko sodišče ugotovilo le s pomočjo izvedenca medicinske stroke.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje sicer upoštevalo napotek pritožbenega sodišča ter dopolnilo dokazni postopek s postavitvijo sodnega izvedenca za področje medicine dela in tudi v novem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je naslednja pravno odločilna dejstva in sprejelo pravna stališča, kot sledi:

- Za presojo odškodnine za nematerialno škodo zaradi izpostavljenosti večjemu hrupu na delovnem mestu in stalnih obremenitev v nefizioloških položajih in dvigovanja bremen je glede na zakonsko definicijo poklicne bolezni bistvenega pomena, ali je bila tožnica takim pogojem dela dalj časa izpostavljena oziroma ali je šlo za daljši neposredni vpliv delovnega procesa.

- Tožnica je bila za delo v skrajšanem delovnem času v oddelku D. sposobna in v tem času ni bila izpostavljena daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in neprimernim delovnim pogojem, zaradi katerih bi obolela.

- Sodišče prve stopnje ni ugotovilo stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracij in dvigovanja težjih bremen.

- Daljšega neposrednega vpliva delovnega procesa in delovnih pogojev na delu glede obolenja naglušnost zaradi zatrjevanega prehrupnega okolja v času od 2007 dalje ni moglo priti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju od leta 2007 dalje po pogodbah o zaposlitvi zaposlena za krajši delovni čas 4 ure dnevno, poleg tega pa je bila v tem času z dela zaradi bolezni in drugih okoliščin pretežni del odsotna.

- Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Ur. l. RS, št. 105/2005 in nasl.) določa, da je človeku škodljiv hrup več kot 80 dB. Glede na opravljene meritve pri toženih strankah niso bile ugotovljene niti opozorilne vrednosti, kar je manj od 80dB. V delovnih prostorih, kjer je delala tožnica, hrup ni bil presežen nad zakonsko dovoljeno mejo, na voljo pa je imela kvalitetno ušesno zaščito s prilagoditvenimi čepki.

- Izvedenec je ugotovil, da tožnica pred letom 2015 ni obolela za naglušnostjo zaradi dela pri toženi stranki. Tožnica aprila 2015 že nekaj mesecev ni bila več zaposlena pri drugotoženi stranki. Zaključek sodnega izvedenca, da pri tožnici ne gre za okvaro sluha, ki bi bila posledica dela pri toženi stranki v hrupu, je tudi skladen z opravljeno meritvijo hrupa v letu 2008.

- Izvedenec je podal ustrezne odgovore na vprašanja, ki se nanašajo tudi na okvaro hrbtenice. Ugotovil je, da se je delo opravljalo sede ali stoje, za tekočim trakom, z ročnim premeščanjem manjših bremen do 2 kg, da je vratna hrbtenica občasno v prisilnem položaju, da je pri delu potreben fin prijem, ročna spretnost in dober vid. Gibov, ki jih je tožnici na kontrolnem pregledu odsvetoval nevrokirurg, to so sunkoviti gibi vratu in dvigovanje težjih bremen ter delo v prisilni drži, pa tožnica ni izvajala.

9. Na podlagi zgoraj navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da pri tožnici do okvare zdravja, to je naglušnosti in bolezni hrbtenice, ni prišlo zaradi dela pri toženih strankah. Takšen zaključek je kljub postavitvi izvedenca za področje medicinske stroke najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje je tudi v novem sojenju vpliv delovnega mesta na zdravstveno stanje tožnice presojalo za čas od 2007 dalje, ne pa tudi za čas celotne zaposlitve, ki je bistveno daljši. Ne glede na to pa trajanje oziroma čas izpostavljenosti škodljivim vplivom na delu za odločitev ni nujno odločilno, saj bi lahko bila podana odškodninska odgovornost toženih strank tudi v primeru, če bi izvedenec eventualno ugotovil, da je do takšnih posledic prišlo pri krajšem času izpostavljenosti konkretnim delovnim pogojem. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo teorije jajčne lupine (egg skull rule), na katero je opozorilo pritožbeno sodišče, po kateri mora delodajalec delavca sprejeti takšnega kot je, torej zaradi svojih značilnosti tudi bolj občutljivega in dovzetnega za nastanek zdravstvenih škodljivih posledic, ki zaradi tega pri njem nastanejo že po krajšem časovnem obdobju. Drug vidik teorije jajčne lupine glede vprašanja nastanka naglušnosti je v tem, da za nastanek škode ni nujno, da izmerjene vrednosti dosegajo oziroma presegajo mejne vrednosti, določene s posameznimi predpisi o varstvu pri delu. Sodišče prve stopnje bi torej moralo presojati obstoj vzročne zveze v skladu z navedenim, ne pa zgolj zaradi izpostavljenosti, ki jo je sodišče opredelilo kot krajšo, pri čemer ni navedlo, koliko časa bi morala biti tožnica izpostavljena hrupu, da bi lahko prišlo do pravno upoštevnih posledic. Glede na navedeno tudi nedoseganje 80dB hrupa na delovnem mestu samo po sebi ne more biti odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi po ugotovitvi izvedenca že izpostavljenost nižjemu hrupu pri tožnici povzročil okvaro sluha. Izvedenec medicinske stroke bi se moral glede nastanka naglušnosti osredotočiti predvsem na vprašanje, kakšna izpostavljenost tožnice hrupu (glede na trajanje izpostavljenosti in izmerjenimi vrednostmi hrupa) bi pri tožnici lahko oziroma je povzročila naglušnost. Pri tem tudi ni razčiščeno, ali bi lahko naglušnost nastala kasneje, ko tožnica ni več delala v takšnih pogojih, glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je bila naglušnost ugotovljena (šele) v letu 2015, ko tožnica ni več delala v takšnih pogojih dela. Šele, če bi bilo na podlagi ugotovitev izvedenca povsem izključeno, da naglušnost ni posledica pogojev dela, bi lahko sodišče prve stopnje odločilo, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. Glede na to, da se je izvedenec v zvezi z vprašanjem nastanka naglušnosti ukvarjal predvsem z datumom nastanka naglušnosti, je izvedensko mnenje nejasno in nepopolno in ne daje podlage za sklepanje o obstoju vzročne zveze, niti za eventualno presojo ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

10. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi ugotovitve izvedenca glede vzroka nastanka okvare vratne hrbtenice. V skladu s teorijo jajčne lupine v okoliščinah konkretnega primera ne more biti izključni razlog za zavrnitev odškodninske odgovornosti toženk po temelju zgolj dejstvo, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. To dejstvo bi bilo odločilno le v primeru, če bi izvedenec ugotovil, da je pri tožnici prišlo do zdravstvenih posledic zgolj zaradi ožjega spinalnega kanala in degenerativnih posledic. Če pa bi izvedenec ugotovil, da se je okvara hrbtenice pri tožnici razvila zaradi opravljanja dela, pa bi opravljanje dela bilo v vzročni zvezi z nastankom škodljive posledice, ne glede na to, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje z dne 25. 11. 2013 (A 3) in ugotovitev izvedenca C.C., dr. med., ugotovilo, da je tožnica delala za tekočim trakom, v hitrem tempu, sede, da je vratna hrbtenica občasno v prisilnem položaju in da stalno ročno dviguje 2,5 kg do 3 kg na višino. Pri tem pritožbeno sodišče dvomi, da takšno delo ne more biti v vzročni zvezi z nastankom težav z vratno hrbtenico. Izvedenec v tem delu na da jasnega odgovora, ki bi odklonil vsak dvom v to, da je lahko dolgoletno opravljanje takšnega dela povzročilo težave z vratno hrbtenico, zato na podlagi takšnega mnenja sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti pravilnega stališča, da vzročna zveza ni podana. Nebistvene so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica sedaj ne opravlja dela, ki bi bilo v nasprotju s priporočili nevrokirurga, in sicer, da pri delu ni sunkovitih gibov z vratom. Takšna ugotovitev je nebistvena, saj se priporočilo nevrokirurga nanaša na zdravstveno stanje, ki je nastalo po okvari hrbtenice, ko se mora tožnica zaradi že nastalih težav izogibati takšnim gibom.

11. Ker zaradi preuranjenega in zato zmotnega materialnopravnega stališča, da ni podana vzročna zveza med tožničinim delom in njeno boleznijo, sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je sodni izvedenec medicine dela podal pomanjkljivo in nejasno izvedensko mnenje, ki ne daje odgovora na vprašanje nastanka zdravstvenih težav zaradi opravljanja dela, angažirati še izvedenca otorinolaringologa in ortopeda, saj se je izkazalo, da je za pravilno in popolno ugotovitev vzroka za nastanek tožničinih zdravstvenih težav potrebno ožje specializirano strokovno znanje.

12. Glede na to, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo materialnopravnega stališča pritožbenega sodišča, da je treba odškodninsko odgovornost toženih strank presojati po teoriji jajčne lupine, temveč je ponovno zazvzelo stališča, ki tako glede presoje vzročne zveze za nastanek naglušnosti in okvare hrbtenice nasprotujejo ključnim stališčem za sojenje v predmetnem sporu, je pritožbeno sodišče ugodilo tudi tožničinemu predlogu, da se zadeva dodeli drugemu sodniku (356. člen ZPP).

13. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da ni podana vzročna zveza, sploh ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninskega delikta, je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča, torej angažirati še dva izvedenca ter šele na podlagi njunih ugotovitev sklepati o utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju. V primeru, da bi štelo, da je temelj podan, bo moralo izvesti tudi doslej predlagane dokaze, na podlagi katerih bo lahko odločilo o višini postavljenega zahtevka. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje v Kranju hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranke, saj ima tožnica bivališče v E., toženi stranki pa svoj sedež v F.. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja obširnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena tožničina pravica do sojenja v razumnem roku. Pritožbeno sodišče bi v takem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Datum zadnje spremembe:

07.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 553/2019
• VDSS sodba Pdp 1674/2014
• VDSS Sklep Pdp 193/2018