VDSS Sodba in sklep Pdp 540/2019

Jedro

Naziranje, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, da ugovor zastaranja glavnice ne pomeni ugovora zastaranja obresti, temelji na tretjem odstavku 335. člena OZ, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, in je bilo tudi že sprejelo v sodni praksi.

Odškodninski zahtevek zaradi neizrabljenega letnega dopusta v letih 2011 do 2014 je utemeljen na sledečih dejstvih: da je tožnica vsako leto zaprosila za izrabo celotnega (neizrabljenega) letnega dopusta, pa ji to ni bilo odobreno. S tem je podano protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, zaradi česar je upravičena do vtoževane odškodnine. Sodišče prve stopnje ji je zakonske zamudne obresti utemeljeno prisodilo od 1. 1. v letu, ki sledi letu, v katerem letnega dopusta ni izrabila, pri čemer je takšna odločitev utemeljena na 165. členu OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da je v 181. členu OZ, ki daje pravico do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, urejena posebna oblika nepremoženjske škode, ki ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ. V tej določbi so sicer navedene pravno priznane oblike nepremoženjske škode, in sicer je določeno, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Vendar so primeri sodne prakse, v katerih bi bila oškodovancu prisojena odškodnina tako na podlagi prvega odstavka 197. člena OZ kot na podlagi 181. člena OZ, redki.

Na področju delovnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da je v primeru uveljavljanja in prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu škodo obravnavati enotno. V zadevi VIII Ips 127/2018 je navedlo, da je inštitut enotne odškodnine uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode tako prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika, in se sklicevalo na pristop sodne prakse glede denarne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremeni v točkah I in VI, tako da se v tem delu glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 26.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2016 do plačila, v presežku se tožbeni zahtevek za plačilo 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2016 do plačila zavrne.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati nadomestilo plače za mesec februar 2015 v znesku 243,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 3. 2015 do plačila, in za mesec marec 2015 (od 1. 3. 2015 do 6. 3. 2015) v znesku 37,84 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 4. 2015 do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 413,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2016 do plačila (točka I izreka), regres za letni dopust: - za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2012 do plačila, - za leto 2015 v višini 131,79 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 2. 7. 2015 do plačila (točka II izreka), nadomestilo za letni dopust za leta 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 v skupni višini 2.326,72 EUR z zamudnimi obrestmi: - od zneska 528,80 EUR od 1. 1. 2012 do plačila, - od zneska 528,80 EUR od 1. 1. 2013 do plačila, - od zneska 528,80 EUR od 1. 1. 2014 do plačila, - od zneska 528,80 EUR od 1. 1. 2015 do plačila, - od zneska 211,52 EUR od 7. 3. 2015 do plačila (točka III izreka), za opravljeno delo v decembru 2014 in januarju 2015 bruto znesek 158,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 2. 2015 do plačila (točka IV izreka), potne stroške v višini 14,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 do plačila (točka V izreka), nadomestilo plače: - za mesec februar 2015 v znesku 243,98 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 3. 2015 do plačila, - za mesec marec 2015 (od 1. 3. 2015 do 6. 3. 2015) v znesku 37,84 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska od 19. 4. 2015 do plačila (točka VI izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka VII izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov od vtoževanih bruto zneskov regresov za letni dopust, obračun in plačilo davkov in prispevkov od bruto zneska dodatka za delo preko polnega delovnega časa in obračun in plačilo davkov in prispevkov od bruto plač v obdobju 1. 1. 2015 do 6. 3. 2015, zavrglo (točka VIII izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IX izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (točke I do VI izreka, točka IX izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje pri presoji obrestnega zahtevka neutemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je podala. Pri odločitvi o plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust za leta od 2011 do 2014 in razlogih zanjo je absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (kršitve iz 8. 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Toženka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje poudarila, da je bila tožnica zaradi dolgoletnega dela spoštovana delavka, da toženka njenega dela v zvezi z vodenjem evidenc dela ni nadzorovala. To je tožnica izrabila. Zaslišana kot priči, sta A.A. in B.B. izpovedala, da je tožnica v letu 2014 izrabila letni dopust konec meseca februarja, česar na plačilni listi ni prikazala. Enako je bilo v drugih vtoževanih letih. Sodišče prve stopnje povzetih izpovedi ni upoštevalo oziroma se do njih sploh ni opredelilo. Tožnica sama je izpovedala, da je imela možnost kasneje priti na delo in prej oditi z dela. Sodišče prve stopnje je brez osnove v izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila tožnica nadpovprečno obremenjena z delovnimi nalogami. Če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje, bi ugotovilo, da je tožnica izrabila vse dni letnega dopusta, čeprav to na plačilnih listah ni bilo prikazano. Zmotno je odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih nadomestil za neizrabljen letni dopust, toženka s to terjatvijo med delovnim razmerjem tožnice ni prišla v zamudo. Sodišče prve stopnje je tožnici nepravilno prisodilo plačilo za 24 ur dela v času bolniškega staleža, pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožnica že prejela nadomestilo plače v višini 80 % osnove in bi ji pripadlo največ še 20 %. Nepravilno ji je ob izostanku ustrezne listine toženke, s katero bi tožnici odredila udeležbo, prisodilo potne stroške za udeležbo na seminarju. Toženka ni potrdila, da je bilo izobraževanje v njenem interesu, tožnice pa nanj tudi ni napotila, kot je dokazala. V postopku pred sodiščem prve stopnje je prerekala višino vtoževanega nadomestila plače za februar 2015 in marec 2015, tožnici je obračunala in plačala nadomestilo plače, sodišče prve stopnje ji je neutemeljeno prisodilo še razliko v plači, svoje odločitev ni obrazložilo. Toženka ne odgovarja za škodo, ki bi jo povzročil B.B., saj je ta že od leta 2006 upokojen. Z izpovedbama priče A.A. in zakonite zastopnice toženke C.C. je dokazala, da je bila tožnica na delu dobre volje, da ni kazala nobenih znakov stiske. Nikoli ni izpostavila, da bi bila žrtev spolnega nadlegovanja, da bi jo toženka zaščitila. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam in izpovedi tožnice, delno podprto z izpovedjo priče D.D., njenega moža. Ni upoštevalo, da je imela tožnica težave (tudi) doma, te so vplivale na nastanek in obseg škode. Sodna izvedenka se do vprašanje razmejitve vzrokov za tožničine težave ni določno opredelila. Izvedensko mnenje je nejasno in nepopolno. Zaslišan kot priča, je tožničin mož izpovedal, da je menil, da ima tožnica z B.B. razmerje. To je bil razlog, da je spremljal dogajanje na delu. Glede na to ni slediti njegovemu pričanju o tem, da je bila tožnica žrtev spolnega nadlegovanja. Tožnica se je bala predvsem, da bi jo mož zapustil zaradi sumov, da ima razmerje z B.B., čemur sodišče prve stopnje ni posvetilo zadostne pozornosti. Prisodilo ji je odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je povsem neprimerljiva s primeri iz sodne prakse. Ni upoštevalo, da spolno nadlegovanje tudi po navedbah tožnice ni bilo enako intenzivno ves čas. Nepravilno je ugotovilo obseg škode, ki jo je tožnica utrpela. Zaradi zmotne odločitve o utemeljenosti zahtevka tožnice je zmotno odločilo o stroških postopka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja da, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala ugovora zastaranja vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Ugovor zastaranja glavnične terjatve se ne razteza na zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila toženka kot delodajalec dolžna voditi evidence dela. Tožnici je za delo, opravljeno v decembru 2014 in januarju 2015, utemeljeno prisodilo plačilo, saj jo je toženka k delu silila z grožnjami. Tožnica se seminarja ni udeležila v lastnem interesu in na lastno pobudo, takšno naziranje toženke je neživljenjsko. Toženka odgovarja za ravnanja B.B., saj je bil ta njen direktor in prokurist, poleg tega odgovarja, ker tožnici ni zagotovila takšnega delovnega okolja, kot ga predpisuje delovnopravna zakonodaja, v katerem ne bi bila deležna spolnega nadlegovanja. B.B. je bil pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, pa je, ko je bil zaslišan v tem sporu, vse očitke zanikal. Sodišče prve stopnje mu utemeljeno ni verjelo. Tožnici ni prisodilo previsoke odškodnine za nepremoženjsko škodo. Kot je pravilno navedlo v izpodbijani sodbi, primerljivih zadev v sodni praksi ni. Tudi toženka v pritožbi ne navaja nobenih judikatov, s katerimi bi utemeljila svoje navedbe. Tožnica je upoštevala, kakšne odškodnine so bile prisojene zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu in trpinčenja na delovnem mestu. Vtoževana odškodnina v višini 70.000,00 EUR glede na obseg spolnega nadlegovanja in njegove posledice ni bila pretirana. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo teh absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, razen pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo in odločitvi o nadomestilu plače za meseca februar 2015 in marec 2015, sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo vtoževana regresa za letni dopust za leti 2012 in 2015 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Za zakonske zamudne obresti kot občasno terjatev velja triletni zastaralni rok iz 347. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), vendar pa je v tem sporu bistveno, da toženka pred sodišče prve stopnje ugovora zastaranja obresti (od regresa za letni dopust za leto 2012) ni podala. Ugovor zastaranja, kot ga je podala v odgovoru na tožbo ("Sicer pa tožena stranka glede na oddaljenost dogodkov iz preteklosti podaja tudi še ugovor zastaranja vseh v predmetni zadevi uveljavljanih terjatev") in na katerega je opozorila na prvem naroku za glavno obravnavo, se kot ugovor zastaranja terjatev (glavnice) ne razteza na ugovor zastaranja vtoževanih zakonskih zamudnih obresti. Naziranje, kot ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje, da ugovor zastaranja glavnice ne pomeni ugovora zastaranja obresti, temelji na tretjem odstavku 335. člena OZ, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje, in je bilo tudi že sprejelo v sodni praksi (prim. odločbe III Ips 67/2001, II Ips 31/2013, Pdp 1595/2008).

7. Toženka v pritožbi v zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo nadomestila (ali odškodnine) za neizrabljene dni letnega dopusta in razlogih zanjo sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki v vsakem primeru po vsebini predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno, kot jo je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov naredilo. Izpodbija namreč ugotovitev, da tožnica vsa leta v obdobju od leta 2011 do 2014 ni izrabila po deset dni letnega dopusta iz razlogov na strani delodajalca, zaradi prevelikega obsega delovnih obveznosti (pri čemer je za izrabo letnega dopusta zaprosila).

8. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanje, zlasti z opustitvijo vročitve, ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženka je v postopku pred sodišče prve stopnje zatrjevala, da je bila tožnica zadolžena za vodenje evidence opravljenih ur (in izrabljenega letnega dopusta) in sodišče prve stopnje se je do njene navedbe ustrezno opredelilo. Pravilno se je postavilo na stališče, da je bila toženka kot delodajalec tista, ki je bila dolžna vršiti nadzor nad delom tožnice. Do navedbe toženke, ki jo je podala v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2018, da je tožnica izrabljala letni dopust tudi na način, da ga ni evidentirala, kot v letu 2014 (na to leto se nanašata izpovedbi prič A.A. in B.B.), se je sodišče prve stopnje opredelilo posredno. S tem, da ni navedlo posebnih razlogov, zakaj navedbe toženke ne šteje za odločilno, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo neutemeljeno uveljavlja pritožba. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti oziroma nasprotij v izpodbijani sodbi ni, sodišče prve stopnje je, tudi glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila (pravilno: odškodnine) za letni dopust za leta od 2011 do 2014, navedlo vse odločilne razloge, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Toženka tudi neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma če sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, pritožba pa jo neutemeljeno uveljavlja glede nadpovprečne obremenjenosti tožnice oziroma dejstva, da tožnica zaradi prevelikega obsega delovnih obveznosti vsega letnega dopusta ni mogla koristiti. V teh ugotovitvah sodišča prve stopnje gre za ugotovitve, sprejete na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnice, ki jim ni mogoče očitati, da bi bile v nasprotju z zahtevo iz 8. člena ZPP. Ta člen ZPP določa, da odloči sodišče, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tako je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ravnalo; pravilno je izhajalo s stališča, da je bila toženka kot delodajalec tista, ki je bila dolžna (s predložitvijo evidenc o izrabi letnega dopusta) dokazati, da je tožnica izrabila ves letni dopust. Ob izostanku evidenc o izrabi letnega dopusta, za kar je, četudi je bila tožnica tista, ki je evidence pri toženki vodila, odgovorna toženka, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedi tožnice, da je (vsako leto) zaprosila za izrabo letnega dopusta, pa ji to ni bilo odobreno, ker je bil letni dopust pogojen z opravo vsega dela, pa tudi da je bila nadpovprečno obremenjena pri delu. Ugotovitev, da je bila tožnica nadpovprečno obremenjena pri delu, ni v nasprotju z dejstvi, o katerih sta izpovedali tožnica in zakonita zastopnica toženke C.C., kot izpostavlja pritožba, da je tožnica sama določala svoj delovni čas v smislu, da je imela možnost kasneje priti na delo in prej oditi z dela, saj iz tega nujno ne izhaja, da bi tožnica delo opravljala manj kot osem ur dnevno. Da ni bilo tako, je izrecno izpovedala tožnica, ko je bila zaslišana.

9. Odškodninski zahtevek zaradi neizrabljenega letnega dopusta v letih 2011 do 2014 je utemeljen na sledečih dejstvih, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje: da je tožnica vsako leto zaprosila za izrabo celotnega (neizrabljenega) letnega dopusta, pa ji to ni bilo odobreno. S tem je podano protipravno ravnanje toženke, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela, zaradi česar je upravičena do vtoževane odškodnine. Sodišče prve stopnje ji je zakonske zamudne obresti utemeljeno prisodilo od 1. 1. v letu, ki sledi letu, v katerem letnega dopusta ni izrabila, pri čemer je takšna odločitev utemeljena na 165. členu OZ, po katerem se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 164. člena ZDR-1, po kateri je neveljaven (tudi) sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Za nadomestilo gre le pri neizrabljenem letnem dopustu za leto 2015, ki ga tožnica iz objektivnih razlogov (bolniški stalež) ni mogla izrabiti, za ostala leta pa je podlaga odškodninska.

10. Za čas, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, pa je kljub temu na pobudo (zahtevo) toženke opravila 24 ur dela (december 2014, januar 2015), ji je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo plačilo v višini urne postavke 6,61 EUR za posamezno uro dela. Toženka v pritožbi takšni odločitvi neutemeljeno oporeka in se zavzema za nižje plačilo, kot je plačilo v višini razlike med plačo, ki bi jo prejela za opravljanje dela, in nadomestilom za čas bolniškega staleža. Tožnica je nadomestilo za čas bolniškega staleža utemeljeno prejela (pri čemer toženka niti ne nasprotuje dejstvu, da je bila tožnica iz zdravstvenih razlogov začasno nezmožna za delo), za delo, ki ga je kljub bolniškemu staležu opravila na zahtevo delodajalca, pa je upravičena do plačila v polnem znesku.

11. Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno prisodilo stroške za pot na seminar na temo elektronskih računov v E., pri čemer je na podlagi dejstev, da se je tožnica na ta seminar prijavila preko službenega elektronskega naslova, torej kot delavka toženke, in da je tema pokrivala delovno področje tožnice pri toženki, utemeljeno sklepalo, da jo je na seminar napotila toženka, da je torej šlo za izobraževanje v interesu in po napotilu toženke. Toženka takšni ugotovitvi neutemeljeno oporeka, pri čemer izpostavlja (kar pa ne potrjuje njenih stališč), da se je tožnica prijavila na seminar preko službenega elektronskega naslova, ker so imeli člani Območne obrtne zbornice F., med katerimi je toženka, oziroma pri njih zaposleni delavci, seminar brezplačen. To le dodatno potrjuje stališča sodišča prve stopnje. Toženka neutemeljeno izpostavlja izostanek listine, s katero bi tožnici odredila udeležbo na seminarju oziroma s katero bi potrdila, da je šlo za izobraževanje v njenem (toženkinem) interesu; četudi tožnica takšne listine ni predložila (če takšna listina sploh obstoji), to še ne pomeni, da ni mogla dokazati (in da ni dokazala), da je bila na izobraževanje napotena.

12. Kot določa drugi odstavek 170. člena ZDR-1, je delodajalec (celo) dolžan zagotoviti izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje delavcev, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali če se je z izobraževanjem, izpopolnjevanjem ali usposabljanjem možno izogniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Četrti odstavek tega člena pa določa, da če delodajalec napoti delavca na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje iz razlogov iz drugega odstavka tega člena, nosi stroške tega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delodajalec. Navedena določba predstavlja pravno podlago za prisojo stroškov za pot na izobraževanje (seminar), ki jih je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo.

13. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o razliki v nadomestilu plače za meseca februar 2015 in marec 2015 (do 6. 3. 2015). Zahtevek za plačilo nadomestila plače v višini 1.150,22 EUR je tožnica postavila kot reparacijski zahtevek (točka 3 zahtevka po tožbi, točka 4 zahtevka po spremembi tožbe v pripravljalni vlogi z dne 10. 5. 2017), sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da tožnici do dne 6. 3. 2015 delovno razmerje pri toženki (še) ni prenehalo, torej je bila v delovnem razmerju, z dela je bila odsotna zaradi bolniškega staleža. Prav tako pravilno je nadalje ugotovilo, da ji je toženka za februar 2015 in marec 2015 že obračunala in plačala določene zneske, zmotno pa presodilo, da ji s tem ni plačala vsega. Pri tem je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe glede višine nadomestila plače v posameznih primerih (sedmi in osmi odstavek 137. člena ZDR-1 ter tretji odstavek 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju; ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.). Tožnici je toženka za čas bolniškega staleža, torej upravičene odsotnosti z dela zaradi bolezni, utemeljeno plačala nadomestilo plače v višini 80 % ali 90 % osnove in za višje nadomestilo plače ni podlage, tožbeni zahtevek tožnice za februar 2015 in marec 2015 pa ni utemeljen. V tem delu je pritožba toženke utemeljena, pritožbeno sodišče ji je ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremenilo in zahtevek za plačilo nadomestila plače za meseca februar 2015 in marec 2015 v zneskih 243,98 EUR in 37,84 EUR s pripadki zavrnilo.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odškodninski zahtevek tožnice zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu utemeljen na dveh pravnih podlagah: toženka odgovarja za svojega delavca na podlagi prvega odstavka 147. člena OZ, in za svoje protipravno ravnanje, ker tožnici ni zagotovila varstva pred spolnim nadlegovanjem (47. člen ZDR-1; 45. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je bil B.B. od leta 2006 upokojen, da torej v večini spornega obdobja ni bil zaposlen pri njej, da ni bil njen delavec. To ni bistveno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo ugotovljeno dejstvo, da je bil B.B. dejanski poslovodja toženke in kot takšen tožnici nadrejen. Da v smislu odgovornosti delodajalcev, kot je urejena v 147. člena OZ, niso bistvena formalna razmerja, je stališče, že zavzeto v sodni praksi (prim. odločba II Ips 39/2014).

15. V prvem odstavku 47. člena ZDR-1 je določeno, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev; v ta namen mora sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Podobno je bilo določeno v prvem odstavku 45. člena ZDR, in sicer da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neželenemu ravnanju spolne narave, ki vključuje neželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje, ali drugemu na spolu temelječemu vedenju, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče delovne odnose in okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu, s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. Toženka se obveznostim, ki jih nalagata citirani določbi ZDR-1 in do leta 2013 veljavni ZDR, ne more razbremeniti z navedbami, ki jih izpostavlja v pritožbi, češ da stiske tožnice ni zaznala in da ni mogla odreagirati na ravnanja, če z njimi ni bila seznanjena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in čemur v pritožbi niti ne oporeka, toženka ni sprejela nobenih ukrepov za zaščito svojih delavcev, vključno s tožnico, pred spolnim nadlegovanje, glede na družinsko povezanost z B.B. je pravilno štelo, da se tožnica zakoniti zastopnici toženke C.C., ki je njegova hči, in A.A., ki je njegova žena, ni mogla zaupati. Poleg tega v tej zadevi ni nepomembno, kot je tudi pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da je B.B. tožnico spolno nadlegoval takrat, ko sta bila sama.

16. Sodišče prve stopnje pri snovanju dokazne ocene glede s strani tožnice zatrjevanih ravnanj spolnega nadlegovanja ni kršilo 8. člena ZPP, kot neutemeljeno navaja toženka v pritožbi. Tega ni kršilo niti pri ugotovitvi, da je "celotna stiska, ki jo je tožeča stranka domnevno doživljala v desetletnem obdobju, posledica spolnega nadlegovanja". Pravilno je upoštevalo, da temelji odškodninski zahtevek tožnice deloma na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, in je sodišče na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP), konkretno je vezano na pravnomočno obsodbo B.B. zaradi kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti za dve ravnanji, eno v jeseni 2013 in drugo v poleti 2014. Za ti dve ravnanji toženka v tem sporu sploh ne more dokazovati, da jih B.B. ni storil, da zanje ni kriv ali da ni podana vzročna zveza med ravnanji B.B. in škodo, ki jo je tožnica utrpela (prim. odločba II Ips 439/2008). Tožnica je poleg ravnanj, za kateri je bil B.B. pravnomočno obsojen, zatrjevala številna druga ravnanja, ki se nanašajo na obdobje od februarja 2004 do decembra 2014, pri čemer sodišče prve stopnje ni nekritično verjelo izpovedi tožnice, kot skuša prikazati toženka v pritožbi. Enako velja za ugotovitev, da tožničina stiska v desetletnem obdobju izvira iz spolnega nadlegovanja. Že v pritožbi toženka navede, da je takšna ugotovitev narejena tudi na podlagi izvedenskega mnenja, pri čemer pa zanemari, da je sodišče prve stopnje preizkusilo verodostojnost izpovedi tožnice. Poleg nje je zaslišalo D.D., njenega moža, zakonito zastopnico toženke C.C., in priči B.B. ter A.A.. Kot bistveno je, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, izpostavilo, da je B.B. v svoji izpovedi zanikal vsa ravnanja, vključno z ravnanji, za katere je bil že obsojen v kazenskem postopku. To je utemeljen razlog, da je njegovi izpovedi odreklo verodostojnost. Poleg izpovedi priče D.D., ki jo pritožba jemlje iz konteksta, je upoštevalo zvočni zapis spolnega nadlegovanja, ki ga je tožnica predložila, pa tudi izjavi oziroma opisa dogodkov, ki sta jih podala tožnica in D.D. in ju je tožnica kot dokaz predložila v spis. Toženka v pritožbi po nepotrebnem poudarja določene dele izpovedi priče D.D., njegove izjave in izjave tožnice, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožničin mož (najprej) sumil, da ima tožnica z B.B. razmerje. To ni bistveno kot tudi ne zmanjšuje ugotovljenega spolnega nadlegovanja. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 7. 5. 2019 je razvidno, da se je sodna izvedenka opredelila do vprašanja toženke, ki se je nanašalo na tožničine težave doma, z možem. Do tega se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer je pravilno na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil tožničin konflikt doma (kot tudi s tem povezan stres) posledica spolnega nadlegovanja. Glede na to toženka po nepotrebnem poudarja strah tožnice, da bi jo mož zapustil, da je tudi ta strah v povezavi s spolnim nadlegovanjem, ki ga je bila deležna.

17. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožnici v okviru zahtevka priznalo in prisodilo 26.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za strah in razžalitev dobrega imena in časti na podlagi 179. člena OZ, 8.000,00 EUR za kršitev dostojanstva na podlagi 181. člena OZ in 6.000,00 EUR iz naslova odvračanja delodajalca od ponovne kršitve na podlagi 8. člena ZDR-1.

18. V sodni praksi (prim. odločba II Ips 295/2012) in teoriji (Obligacijski zakonik (OZ) (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 1052) je sprejeto stališče, da je v 181. členu OZ, ki daje pravico do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, silo ali zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi osebi, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo, urejena posebna oblika nepremoženjske škode, ki ne izključuje drugih vrst nepremoženjske škode iz prvega odstavka 179. člena OZ. V tej določbi so sicer navedene pravno priznane oblike nepremoženjske škode, in sicer je določeno, da pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Vendar so primeri sodne prakse, v katerih bi bila oškodovancu prisojena odškodnina tako na podlagi prvega odstavka 197. člena OZ kot na podlagi 181. člena OZ, redki. V zadevi II Ips 439/2008 je bilo mladoletni oškodovanki (v času dogodka devetletni deklici), ki je bila žrtev spolnega napada s strani polnoletne osebe (moža babice), na način, da ji je v zadnjično odprtino porinil svoj spolni ud, prisojeno 700.000,00 SIT (4 povprečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji) zaradi kršitve osebnostnih pravic na podlagi 202. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.; sedaj 181. člen OZ) in 2.550.000,00 SIT (14,1 povprečna plača) za telesne bolečine in strah na podlagi prvega odstavka 200. člena ZOR (prvega odstavka 179. člena OZ), pri čemer je bilo ugotovljeno, da je oškodovanka telesne bolečine prestajala med dejanjem in nato ob odvajanju, zaradi dogodka je bila hospitalizirana, trpela je strah. V zadevi II Ips 295/2012 je bila mladoletna oškodovanka žrtev nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, in kaznivega dejanja spolnega nasilja, spolno je bila zlorabljana od svojega devetega do osemnajstega leta, v posledici česar je trpela za posttravmatsko stresno motnjo in ima značilnosti osebnostne motnje (čustveno neuravnovešeno motnjo osebnosti ali mejno motnjo osebnosti); vse te posledice so relativno trajne narave. Sodišče ji je prisodilo 39.000,00 EUR (39,5 povprečne plače), kot je zahtevala, na podlagi 200. člena ZOR in 40.000,00 EUR (40,5 povprečne plače) na podlagi 202. člena OZ. Vrhovno sodišče je na revizijo tožnice zavzelo stališče, da je prisojena odškodnina v višini 80 povprečnih plač na zgornji meji priznanih odškodnin v tovrstnih primerih, ne glede na to, ali je to odškodnina, prisojena na eni, drugi ali obeh pravnih podlagah. Sicer so na podlagi 202. člena ZOR (191. člena OZ) v sodni praksi prisojene odškodnine v različnih višinah, gre po večini za mladoletne oškodovance (odločbe II Ips 8/96, II Ips 106/2004, II Ips 238/2006, II Ips 166/2009, II DoR 404/2018), pri čemer se kot težji obravnavajo primeri, v katerih je starost oškodovanca nižja. V zadevi II Ips 414/2010 je bila oškodovanka sicer polnoletna, vendar blažje duševno manj razvita, zloraba je trajalo skoraj leto in pol, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je ocenilo, da prisojena odškodnina v višini 11.266,90 EUR (12,2 povprečne plače) nikakor ni previsoka (revizija je bila vložena s strani toženca).

19. Na področju delovnega prava je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (odločbi VIII Ips 127/2018, VIII Ips 7/2019) zavzelo stališče, da je v primeru uveljavljanja in prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu škodo obravnavati enotno. V zadevi VIII Ips 127/2018 je navedlo, da je inštitut enotne odškodnine uveljavljen v primerih, ko so posamezne oblike nepremoženjske škode tako prepletene in pogojene, predvsem v primerih, ko se posledice protipravnega ravnanja kažejo v porušenem duševnem ravnovesju posameznika, in se sklicevalo na pristop sodne prakse glede denarne odškodnine zaradi kršitve dostojanstva po 181. členu OZ. Sicer so bile za dejanja trpinčenja na delovnem mestu v sodni praksi prisojene bistveno nižje odškodnine (do 12.000,00 EUR ali 12,4 povprečne plače, prisojena pa polovica ob upoštevanju soprispevka oškodovanca, v zadevi Pdp 1047/2010; 15.000,00 EUR ali 14,2 povprečne plače v zadevi Pdp 535/2017, 13.000,00 EUR ali 12,4 povprečne plače v zadevi Pdp 864/2017), enako pa tudi za dejanja spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. V zadevi Pdp 834/2008 je bilo več tožnic, prvi je bila za dve in pol leti trajajoče spolno nadlegovanje prisojena odškodnina v višini 5.000,00 EUR ali 5,7 povprečne plače, drugi za tri in pol leta 7.000,00 EUR ali 7,9 povprečne plače, tretji za enkratno dejanje s hujšimi posledicami 3.000,00 EUR ali 3,4 povprečne plače, četrti za tri in pol leta 5.000,00 EUR ali 5,7 povprečne plače in peti za dve in pol leti 2.000,00 EUR ali 2,3 povprečne plače; v zadevi Pdp 499/2009 je bilo dvema tožnicama prisojeno za dobro leto spolnega nadlegovanja verbalne in neverbalne narave po 5.000,00 EUR ali 5,4 povprečne plače (v sodbi narejena primerjava z višino plače v času spolnega nadlegovanja; 6,49 povprečne plače), v zadevi Pdp 631/2009 je bilo ob ugotovljenem soprispevku v višini 30 % prisojeno 2.450,00 EUR ali 2,7 povprečne plače, 2.240,00 EUR ali 2,4 povprečne plače in 2.921,10 EUR ali 3,2 povprečne plače odškodnine trem tožečim strankam, v zadevi Pdp 1288/2010 je bilo za spolno nadlegovanje, ko se je tožnice prvi toženec pogosto dotikal, jo objemal in ji govoril opolzke besede, jo vabil "ven" in na morje ter jo enkrat tudi poljubil, prisojeno 4.000,00 EUR ali 4,1 povprečna plača odškodnine, v zadevi Pdp 712/2011 pa je bilo za eno in pol leta spolnega nadlegovanja prisojena odškodnina v višini 2.500,00 EUR ali 2,5 povprečne plače. V dosedanji sodni praksi ni nobenega primera, ko bi bila posebej prisojena "odvračalna odškodnina" v določeni višini zgolj na podlagi 8. člena ZDR-1, ki določa, da se pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu (pa tudi nezagotavljanja varstva pred spolnim ali drugim nadlegovanjem na delovnem mestu) upošteva, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel delavec, in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. To, da mora odškodnina odvračati delodajalca od ponovnih kršitev, je bilo upoštevano pri siceršnji odmeri (enotne) odškodnine, kot je razvidno na primer iz odločb Pdp 535/2017 in Pdp 541/2017.

20. Kot bistvene okoliščine za odmero nepremoženjske škode v tem sporu pritožbeno sodišče na podlagi pravilnih, predvsem na podlagi ocene izvedenskega mnenja narejenih ugotovitev sodišča prve stopnje, izpostavlja, da je tožnica čutila intenziven in praktično nepretrgan strah deset let, čutila je napetost, tesnobnost, krivdo, globoko potrtost, imela je motnje telesnih funkcij, upad družinske funkcije in družabne mreže; po razkritju spolnega nadlegovanja so se navedeni simptomi intenzivirali, tožnica je bila začasno nezmožna za delo več mesecev, postavljena ji je bila diagnoza prilagoditvene motnje. Zdravljenje je trajalo štiri leta, posledice pa niso trajne narave. Te okoliščine so deloma res neprimerljive z zadevami, ki so bile do sedaj obravnavane z vidika prisoje denarne odškodnine zaradi spolnega nadlegovanja na delovnem mestu (ali trpinčenja na delovnem mestu), vendar pa ne opravičujejo tako visoke odškodnine, kot je bila tožnici prisojena s strani sodišča prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je primerna enotna odškodnina v višini 26.000,00 EUR, kot jo je sodišče prve stopnje ocenilo na podlagi prvega odstavka 179. člena OZ. Takšna odškodnina je še vedno bistveno višja od dosedaj prisojenih odškodnin, vendar se glede na okoliščine primera umesti v zgoraj povzeto sodno prakso delovnih sodišč. Če štejemo, da je bila tožnica v tem sporu spolnemu nadlegovanju izpostavljena več kot šestkrat toliko časa, ko je bila tožnica v zadevi Pdp 712/2011, nato pa je še več kot dvakrat toliko časa trpela posledice spolnega nadlegovanja, ji je priznan približno devetkratnik v zadevi Pdp 712/2011 prisojene odškodnine. 26.000,00 EUR predstavlja 23,3 povprečne plače. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke tudi v tem delu delno ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremenilo, tako da je prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo znižalo na 26.000,00 EUR, v presežku, za 14.000,00 EUR s pripadki, je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

21. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pravdnih stroških upoštevalo primerljiv uspeh strank v postopku - tožnica je po izpodbijani sodbi in sklepu sodišča prve stopnje uspela s 56 % zahtevka. Po spremembi izpodbijanega dela sodbe in sklepa v pritožbenem postopku je sicer uspeh tožnice v postopku nižji - uspela je z 38 % zahtevka, kljub temu pa pritožbeno sodišče glede na okoliščine primera, predvsem dejstvo, da tožnice pred sodiščem prve stopnje ni zastopal odvetnik, ocenjuje, da je ob upoštevanju drugega odstavka 154. člena ZPP pravilna odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

22. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke sicer zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki, ki je v pritožbenem postopku delno uspela, na podlagi 155. člena ZPP in ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2005 in nadalj.) priznalo 1.000 točk za sestavo pritožbe in 2 % ali 20 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo znaša 1.239,22 EUR. Glede na delni uspeh je upravičena do povrnitve ustreznega dela priznanih stroškov, 1/3 ali 413,07 EUR, ki jih je dolžna plačati tožnica. Tožnica svoje pritožbene stroške (stroške odgovora na pritožbo) krije sama oziroma ji pritožbeno sodišče priglašenih stroškov v višini 20,00 EUR materialnih (poštnih in administrativnih) stroškov ni priznalo, saj jih tožnica ni z ničemer izkazala, sestava odgovora na pritožbo in njegovo pošiljanje pa takšnih stroškov tudi ne opravičuje.

Datum zadnje spremembe:

07.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 665/2019
• VDSS Sodba Pdp 334/2018
• VDSS sodba Pdp 817/2008