VDSS Sodba Pdp 558/2019

Jedro

Kot že navedeno, je toženka v odpovedi poslovni razlog navedla kot ekonomski in organizacijski. V pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je ob ugotovitvi negativnega poslovanja v letu 2016 in dejstva, da je tožnikovo delovno mesto vodja službe ukinila, presojalo smotrnost ugotovitve, da je tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi nepotrebno. To je presoja, ki nedopustno posega v poslovanje toženke kot delodajalca. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, saj je bila podaja odpovedi tožniku povezana z njim konkretno; toženka je s podajo odpovedi zasledovala namen, da tožniku (in še sedmim drugim delavcem) delovno razmerje preneha, ker so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke. Toženka je s tem institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zlorabila.

Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je njeno prenehanje nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Da to v konkretnem primeru ni izpolnjeno, je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo, da je toženka v utemeljitev predloga za sodno razvezo navedla le, da dela tožnika ne potrebuje, saj je njegovo delovno mesto ukinjeno. To ponavlja tudi v pritožbi, vendar pri tem ne gre za okoliščine, ki bi njen predlog za sodno razvezo utemeljevale, saj je na podlagi teh istih okoliščin toženka podala presojano odpoved. V nasprotnem primeru bi tožniku iz istih razlogov, iz katerih je bila podana nezakonita odpoved, delovno razmerje pri toženki prenehalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 2. 2017 nezakonita (točka I izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 5. 5. 2017, ampak še traja (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga z dnem nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto nadomestila plač in regresov za letni dopust, ki bi jih prejemal, če bi delal, in mu izplača pripadajoče neto zneske, zmanjšane za prejeta denarna nadomestila za brezposelnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov nadomestil plače in regresov za letni dopust, je tožbo zavrglo; v presežku je tožbeni zahtevek (razlika do neto zneskov mesečnega nadomestila plače brez upoštevanja denarnega nadomestila za brezposelnost) zavrnilo (točka III izreka). Toženki je naložilo še, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 1.637,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je bilo tožnikovo delovno mesto vodja službe v službi A. sistemizirano v času, ko je bil direktor toženke B.B., tožniku je en dan pred zaposlitvijo pri toženki prenehala funkcija člana nadzornega sveta toženke. Po tem, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, toženka ni nikogar zaposlila na njegovo delovno mesto. Pravna opravila je pred in po zaposlitvi tožnika opravljal C.C.. Sodišče prve stopnje je nedopustno poseglo v organizacijo toženke oziroma jo je presojalo z vidika smotrnosti, kar ni zakonito. Toženka je reorganizirala poslovanje, tako da je delovno mesto vodja službe ukinila. Dokazala je, da je delo na tem delovnem mestu, ki ga je opravljal tožnik, nepotrebno. To je potrdil zakoniti zastopnik toženke D.D., potrdili sta priči E.E. in F.F.. Toženka je imela v letu 2016 več kot en milijon izgube. V letu 2017 je podala odpovedi pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bil letni strošek plač odpuščenih delavcev enak, kot je mesečna masa za plače vseh pri njej zaposlenih delavcev. Dela delavcev v hierarhičnem nivoju upravljanja, ki ga je uvedel B.B., toženka ni potrebovala, zato jim je podala odpovedi. Priča E.E. je potrdila, da je bila odločitev o racionalizaciji in reorganizaciji poslovanja pravilna. Sodišče prve stopnje je nekritično verjelo izpovedi tožnika in prič G.G. ter B.B.. Gre za odpuščenega delavca in nekdanjega direktorja, ki nikakor nista verodostojna. Izpovedala sta o dejstvih kot posredni priči. Sodišče prve stopnje bi moralo verjeti izpovedi kot priče zaslišanega H.H., ki je bil prisoten na sestanku na občini I., ki je zanikal resničnost navedb o seznamu delavcev toženke, ki jim je treba odpovedati pogodbo o zaposlitvi. To je smiselno potrdila priča J.J.. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, toženka tožnikovega dela ne potrebuje, delovno mesto vodja službe je ukinjeno. O nepotrebnosti dela sta izpovedala zakoniti zastopnik toženke in priča E.E.. Tožnik je družbenik družbe K., d. o. o. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe toženke. Navaja, da je sodišče prve stopnje po obširnem dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, zakaj je nekaterim izpovedim prič verjelo in drugim ne. Toženka ugotovitvam neutemeljeno oporeka, pri čemer jemlje določene izpovedi, predvsem priče E.E., iz konteksta. V pritožbi poudarja dejstvo, da se je tožnik zaposlil v času, ko je bil direktor B.B., kar le potrjuje, da mu je odpoved podala v okviru izvedene kadrovske čistke. Ne drži, da tožnikovo delo na delovnem mestu vodja službe ne bi bilo potrebno, toženka je reorganizacijo izvedla le formalno, dejansko se ni nič spremenilo. Priča E.E., ki bi morala prevzeti delo, povezano z vodenjem službe A., je izpovedala, da tega dela ni prevzela. Spremembe so bile navidezne. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedim tožnika in prič B.B. ter G.G., izpovedi so bile skladne in prepričljive, drugačna je bila izpoved priče H.H.. Neposreden vtis je sodišče prve stopnje dobilo ob zaslišanju. Pravilno je presodilo, da je toženka zlorabila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ampak je tožniku prisodilo reintegracijo. Pri tem je nepomembno, ali ima tožnik status družbenika, bistveno je, da je prijavljen pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje kot aktiven iskalec zaposlitve. Če ne bi bil upravičen do reintegracije, bi mu delovno razmerje prenehalo iz istih razlogov, kot je podana nezakonita odpoved, kar ni dopustno. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu vodja službe v službi A.. Dne 22. 2. 2017 je prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. To med pravdnima strankama ni bilo sporno in je pravilno povzelo sodišče prve stopnje. Iz odpovedi je pravilno ugotovilo, da je bila podana iz poslovnega (ekonomskega in organizacijskega) razloga; toženka je v utemeljitev odpovedi navedla, da je zaradi slabih poslovnih rezultatov v letu 2016 združila službo A. ter službo L. s službo M., zaradi česar je delovno mesto vodja službe v združenih službah ukinila.

7. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.) prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Drugi odstavek tega člena ZDR-1 določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, le če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Iz navedenega izhaja, da poslovni razlog predstavlja objektivni razlog iz sfere (na strani) delodajalca in ni povezan s konkretnim delavcem.

8. Kot že navedeno, je toženka v odpovedi poslovni razlog navedla kot ekonomski in organizacijski. V pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je ob ugotovitvi negativnega poslovanja v letu 2016 in dejstva, da je tožnikovo delovno mesto vodja službe ukinila, presojalo smotrnost ugotovitve, da je tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi nepotrebno. To je presoja, ki nedopustno posega v poslovanje toženke kot delodajalca. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, saj je bila podaja odpovedi tožniku povezana z njim konkretno; toženka je s podajo odpovedi zasledovala namen, da tožniku (in še sedmim drugim delavcem) delovno razmerje preneha, ker so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke B.B.. Toženka je s tem institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zlorabila.

9. Toženka v pritožbi protispisno zatrjuje, da je v zvezi z reorganizacijo, v okviru katere je ukinila tožnikovo delovno mesto, dokazala, "da hierarhičnega nivoja upravljanja, ki ga je uvedel direktor B.B. in v okviru katerega je delo opravljal tožnik, ni potrebovala". Tega toženka pred sodiščem prve stopnje sploh ni konkretizirano zatrjevala in dokazovala. V odgovoru na tožbo je podala navedbe, da je po nastopu funkcije tedanji direktor toženke F.F. ugotovil, da je vodstvena in administrativna funkcija v družbi predimenzionirana, da niso potrebni trije nivoji vodenja družbe, ocenil je, da bo družba enako uspešna, če vmesne nivoje vodenja ukine in naloge prerazporedi med ostale delavce, del vodstvenih nalog pa prevzame sam, da bo delo bolj racionalno razporejeno, če določene službe združi in ukine posamezna delovna mesta oziroma zmanjša število izvajalcev na posameznih delovnih mestih ter njihovo delo prerazporedi. Konkretno v zvezi s tožnikom je navedla, da so se služba A., služba L. in služba M. združile, zaradi česar je odpadla potreba po delovnem mestu vodja službe v službi A., da je strateško funkcijo vodenja in nadzora službe A., ki se je združila s službo L. in službo M., prevzel direktor toženke, ostale pravne in kadrovske zadeve pa sta že do tedaj opravljala pravnik in višja referentka.

10. Navedbe, da je tožnik, preden se je zaposlil pri toženki, opravljal funkcijo člana nadzornega sveta, da na njegovem delovnem mestu pred njegovo zaposlitvijo ni bilo nikogar, da je večino dela opravljal pravnik C.C., ki je to delo prevzel tudi po prenehanju delovnega razmerja tožnika, so kot pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), deloma pa so tudi v nasprotju s povzetimi navedbami toženke v dosedanjem postopku. V dosedanjem postopku toženka tudi ni konkretizirano prerekala navedbe tožnika, da odpovedi niso dobili le vodilni delavci, ampak "skrbno izbrani", kot tudi ni pojasnila, kdo so bili ti delavci, katerih delovna mesta so bila ukinjena in ki jim je delovno razmerje pri toženki prenehalo. S tem bi toženka lahko ovrgla navedbe tožnika o kadrovski čistki po prenehanju funkcije direktorja B.B. oziroma navedbe, da je tožnik odpoved prejel iz drugih razlogov, ne iz poslovnega razloga.

11. Sodišče prve stopnje je kot eno od ključnih okoliščin za presojo, da odpoved ni bila podana iz objektivnega razloga iz sfere toženke (poslovni razlog), ampak se je zasledovalo druge motive, opredelilo, da je takratni direktor toženke F.F. v manj kot mesecu dni po nastopu funkcije sprejel odločitev, katera delovna mesta so nepotrebna, podal odpovedi, šele kasneje pa pristopil k spremembi Pravilnika o organizaciji s sistemizacijo delovnih mest. Nadalje je upoštevalo na podlagi ocene izvedenih dokazov, predvsem izpovedi tožnika in prič B.B. ter G.G., ugotovljeno dejstvo, da je šlo za načrtovano odpuščanje točno določenih delavcev toženke (delavcev, ki so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke), med katerimi je bil tožnik.

12. Pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izpovedi tožnika in prič G.G. ter B.B.. Navedeni priči nista neverodostojni zgolj zato, ker sta prav tako kot tožnik prejela odpoved (G.G.) oziroma jima je prenehala funkcija direktorja toženke (B.B.). Sodišče prve stopnje je njihove izpovedi dokazno ocenilo in razloge, zakaj jim je verjelo, navedlo v obrazložitvi sodbe, pri čemer ni izhajalo le iz neposrednega vtisa, kot prikazuje pritožba, ampak je upoštevalo tudi dejstvo, da sta o pogovoru med G.G. in H.H. izpovedala tako priča G.G. kot tožnik (ki je sicer izpovedal o tem, kar je izvedel od G.G.) in da je bila drugačna izpoved H.H. neprepričljiva. Poleg tega je upoštevalo vsebino pričanja H.H., da so se ti sestanki (ali sestanek) zgodili na zahtevo sveta delavcev. O sestankih (s predstavniki občine oziroma županom; na občini I.) priča J.J. sploh ni izpovedal, njegova izpoved se je nanašala na sestanek s takratnim direktorjem F.F..

13. Tako četudi je toženka v letu 2016 negativno poslovala in četudi je tožnikovo delovno mesto vodja službe ukinila (pri čemer sodišče smotrnosti reorganizacije ne presoja), tožniku ni zakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj odpovedi ni podala iz tega razloga, ampak je institut odpovedi zlorabila, podala jo je z namenom, da bi tožniku (skupaj s sedmimi drugimi delavci) zaradi okoliščine, da so bili del ekipe prejšnjega direktorja toženke, delovno razmerje prenehalo.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana tožniku, ni zakonita. Prav tako utemeljeno ni sledilo predlogu toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

15. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je njeno prenehanje nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Da to v konkretnem primeru ni izpolnjeno, je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, pri čemer je upoštevalo, da je toženka v utemeljitev predloga za sodno razvezo navedla le, da dela tožnika ne potrebuje, saj je njegovo delovno mesto ukinjeno. To ponavlja tudi v pritožbi s sklicevanjem na izpoved zakonitega zastopnika toženke in priče E.E., vendar pri tem ne gre za okoliščine, ki bi njen predlog za sodno razvezo utemeljevale, saj je na podlagi teh istih okoliščin toženka podala presojano odpoved. V nasprotnem primeru bi tožniku iz istih razlogov, iz katerih je bila podana nezakonita odpoved, delovno razmerje pri toženki prenehalo. Prav tako dejstvo, da je tožnik družbenik v družbi K., d. o. o., ni okoliščina, ki bi narekovala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kot zmotno meni toženka v pritožbi.

16. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožniku je pritožbeno sodišče kot potrebne stroške za pravdo priznalo: sestava odgovora na pritožbo 375 točk in 2 % materialnih stroškov ali 7,5 točke, skupaj 382,5 točke ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost pa 279,99 EUR. Te stroške mu je dolžna povrniti toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

07.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba in sklep Pdp 447/2019
• VDSS sodba Pdp 926/2014
• VDSS sodba Pdp 842/2013