VDSS Sodba Pdp 396/2019

Jedro

Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo terjatve do tožnice, ki je bila priznana s sklepom okrajnega sodišča. Po določbi 311. člena OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo biti za procesni pobot terjatev izpolnjeni pogoji iz citirane določbe OZ, to so vzajemnost, istovrstnost, dospelost oziroma zapadlost in po sodni praksi še iztožljivost in likvidnost. Glede na to, da terjatev iz sklepa o izvršbi ni terjatev toženca do tožnice, temveč gre za terjatev toženčeve žene do tožnice, ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev, zato te terjatve ni mogoče pobotati s tožničino terjatvijo, ugotovljeno v tem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom v I. točki izreka tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v roku 8 dni obračunati plačo za julij 2013 v znesku 763,00 EUR bruto ter ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 do plačila in za avgust 2013 v znesku 693,63 EUR bruto ter ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 do plačila. V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneska plače za mesec julij 2013, je tožbo zavrglo. V II. točki izreka je sodišče tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 763,00 EUR ter ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 do plačila in za leto 2013 v bruto znesku 457,17 EUR ter ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila. Kar je tožnica zahtevala več (razliko do vtoževanega zneska regresa za letni dopust za leto 2013), je sodišče zavrnilo. V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov od bruto zneskov regresa za letni dopust, pa je tožbo zavrglo. V III. točki izreka je sodišče zavrnilo pobotni ugovor. V IV. točki izreka je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 448,28 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila in v V. točki izreka, da toženec sam krije svoje stroške postopka.

2. Toženec se pritožuje zoper sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del in odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora) iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je tožnica v juliju in avgustu 2013 delala polni delovni čas in da je zato upravičena do polne plače. Izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica, so neskladne, same s seboj v nasprotju in v nasprotju z izpovedbo tožnice ter protispisne. Poudarja, da tožnica ni predložila evidenc o tem, kako je delala v spornem obdobju. Nadalje navaja, da je tožnica svoje navedbe ves čas spreminjala, medtem ko so njegove navedbe glede tožničinega dela v spornem obdobju skladne. Meni, da izpoved tožničine matere in očeta zaradi sorodstvenih vezi ni verodostojna. Prav tako ni verodostojna izpoved A.A., ki je bil tožničin ljubimec. Kot bistveno izpostavlja, da v lokalu ni bilo potrebe, da bi bila tožnica zaposlena 40 ur tedensko in tudi po njeni odpovedi toženec ni zaposlil nikogar. Opozarja na neskladnosti v izpovedi prič B.B. in C.C.. Navaja, da je sodišče spregledalo, da se izpoved toženca v zvezi s tožničinim delom, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi iz pravdne zadeve opr. št. P 110/2017, nanaša na dajatveni zahtevek tožnice iz naslova domnevnih vlaganj v nepremičnino tožene stranke v obdobju od 2006 do 2008, in ne na sporno obdobje. Tožnica je po rojstvu drugega otroka delala polovični delovni čas 20 ur na teden v skladu s podpisanim aneksom, in ne polni delovni čas. To sta potrdila D.D. in E.E.. Toženec je tožnici za delo v skladu s pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas obračunal in plačal vse prispevke za socialno varnost. Iz obvestila CSD F. z dne 9. 9. 2013 izhaja, da je bila tožnica v času od 1. 5. 2011 do 20. 8. 2013 upravičena do sorazmernega plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva v obsegu 20 ur tedensko. Vsi prispevki za socialno varnost so bili torej tožnici obračunani in plačani, kot če bi delala poln delovni čas, zato je nepravilna odločitev sodišča, ko je tožnici prisodilo bruto zneske plače. Sodišče ni upoštevalo, da je v prvi pripravljalni vlogi podal procesni pobotni ugovor v zvezi s terjatvijo, ki je bila priznana s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 7656/2015. Po pravnomočnem sklepu o izvršbi je tožnica toženčevi ženi dolgovala 4.020,00 EUR. Dolgovani znesek je bila skupna terjatev toženca in njegove žene do tožnice. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče G.G., zato je bila kršena njegova pravica do izjave v postopku, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedba tega dokaza je pomembna zato, ker bi toženec z njim dokazal, da sta tožnica in A.A. neverodostojna, ker sta neresnično trdila, da v spornem obdobju nista imela ljubezenskega razmerja. Priča bi povedala tudi, da A.A., po tem, ko mu je D.D. poslal SMS sporočilo o varanju, ni bilo več v gostilno in zato ni mogel izpovedati, kako je tožnica delala v spornem obdobju. V pripravljalni vlogi z dne 4. 1. 2019 je pojasnil, da tega dokaza brez svoje krivde prej ni mogel predlagati, ker je priča, ki jo je predhodno predlagal za ugotavljanje teh okoliščin, umrla.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem da ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal toženec, zlasti ker ni zaslišalo G.G.. Sodišče je namreč dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v 6. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo.

7. Pravilno sodišče prve stopnje ni zaslišalo G.G., saj toženec s tem dokazom dokazuje dejstva, ki za spor niso bistvena (npr. da bi priča povedala o tem, da sta imela tožnica in priča A.A. ljubezensko razmerje). Ker je zavrnitev predlaganega dokaza pravilna že iz tega razloga, niso pomembne pritožbene navedbe glede opravičljivih razlogov, zakaj tega dokaza brez svoje krivde ni mogel predlagati že na prvem naroku za glavno obravnavo.

8. Tožnica je od toženca, kot svojega bivšega delodajalca, uveljavljala neizplačani plači za julij in avgust 2013 in regres za letni dopust za leti 2012 in 2013. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožnica v spornih mesecih dejansko delala polni delovni čas (40 ur tedensko), toženec pa ji pripadajoče plače ni izplačal niti ji ni izplačal regresa za letni dopust za leto 2012 in sorazmernega dela regresa za leto 2013. Pobotni ugovor toženca pa je zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso izpolnjene predpostavke za dopustnost pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri tožencu, v spornem obdobju kot samostojnem podjetniku posamezniku, zaposlena kot natakarica za nedoločen čas od 1. 5. 2007 do 20. 8. 2013, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca. Tožnica je bila od 1. 5. 2011 dalje na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi zaradi uveljavitve pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega zaradi starševstva zaposlena s polovičnim delovnim časom, tj. 20 ur tedensko. Toženec je tožnici za sporna meseca obračunal in plačal prispevke za socialna zavarovanja, ni pa ji izplačal neto plače niti regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013. Med strankama je bilo sporno, ali je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko delala polni delovni čas, in ne zgolj 20 ur tedensko.

10. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica v juliju in avgustu 2013 pri tožencu dejansko delala polni delovni čas in je zato v tem obsegu upravičena do plačila za opravljeno delo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Toženec je zatrjeval, da je tožnica ves čas delala zgolj polovični delovni čas skladno z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, vendar mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Podlago za zaključek, da tožnica v vtoževanih mesecih ni delala zgolj polovičnega delovnega časa, ampak da je dejansko delala polni delovni čas, je imelo sodišče prve stopnje v izpovedih prič C.C., H.H., B.B. in A.A., ki so glede okoliščin dela tožnice pri tožencu v spornem obdobju skladne. Vse priče so namreč na podlagi lastne zaznave potrdile, da je tožnica v gostilni delala polni delovni čas, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene. Zgolj dejstvo, da je tožnica s pričami v sorodstvenem ali prijateljskem razmerju, še ne pomeni, da so njihove izpovedi neverodostojne. Enako velja za verodostojnost izpovedi priče A.A., ki jo toženec neutemeljeno izpodbija z navedbami o ljubezenskem razmerju med pričo in tožnico. Pravilnost dokaznega zaključka potrjuje tudi izpoved toženca v zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti pod opr. št. P 110/2017, da je bil tožničin delovni čas v gostinskem lokalu od 6. do 18. ure, velikokrat pa je domov prišla ob 20.00 uri. Pritožbene navedbe, da se navedena izpoved toženca o tožničinem delu ne nanaša na sporno obdobje, temveč na drugo obdobje, pomenijo pritožbeno novoto, saj jih toženec prvič podaja šele v pritožbi, ne da bi navedel razloge, zakaj tega ni navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Stališče pritožbe, da bi morala tožnica opravljanje dela v spornem obdobju dokazati z ustreznimi listinami, in ne z zaslišanjem prič, pa bi bilo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da pri tožencu ni bilo potrebe za zaposlitev tožnice za nedoločen čas glede na to, da toženec po njeni odpovedi ni zaposlil drugega delavca, so neutemeljene in ne utemeljujejo drugačnega dokaznega zaključka glede tožničinega dela v spornem obdobju.

11. Toženec v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo terjatve do tožnice, ki je bila priznana s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 7656/2015. Po določbi 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo biti za procesni pobot terjatev izpolnjeni pogoji iz citirane določbe OZ, to so vzajemnost, istovrstnost, dospelost oziroma zapadlost in po sodni praksi še iztožljivost in likvidnost. Glede na to, da terjatev iz sklepa o izvršbi opr. št. VL 7656/2015 ni terjatev toženca do tožnice, temveč gre za terjatev toženčeve žene do tožnice, ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev, zato te terjatve ni mogoče pobotati s tožničino terjatvijo, ugotovljeno v tem sporu.

12. Ne drži, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo bruto zneske plač. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve sodbe pojasnilo razloge za odločitev o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, pri čemer je svojo odločitev oprlo na novejšo prakso Vrhovnega sodišča RS (primerjaj odločitev VSRS opr. št. VIII Ips 226/2017). Iz I. točke izreka sodbe je tako jasno razvidno, da je tožnici prisojen pripadajoči neto znesek plače za julij in avgust 2013, ki pa se mora obračunati glede na bruto znesek plače.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je dolžan tožnici povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo - 375 točk (tar. št. 15 OT), 7,5 točk materialnih stroškov (11. člen OT), 22 % DDV, kar znaša 279,99 EUR (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 484/2011
• VDSS sklep Pdp 543/2014
• VDSS Sodba in sklep Pdp 470/2018