VDSS Sodba Pdp 501/2019

Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD) ter ZDR in ZDR-1 delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo. Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom naložilo toženi stranki, naj iz naslova nadur za obdobje od februarja 2012 do decembra 2015 tožniku plača v I. točki izreka določene bruto zneske nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnika iz naslova nadur zavrnilo (v določenih zneskih v II. točki izreka za mesece od oktobra 2011 do novembra 2015 ter za zakonske zamudne obresti od v I. točki prisojenih zneskov, natekle pred 21. 2. 2014 – II. točka izreka). Tožbo je zavrglo v delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov (III. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe je postopek ustavilo za višje mesečne zneske nadur oziroma za tiste, ki niso zajeti v I. in II. točki izreka (IV. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 2.915,42 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev oziroma spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II (IV. tarifni razred), saj je bil zaposlen kot voznik v mednarodnem prometu. Uveljavlja, da plačevanje voznika na način, kot je izpovedal lastnik tožene stranke, predstavlja direktno kršitev Uredbe ES št. 561/2006, po kateri prevozno podjetje zaposlenim voznikom ne sme plačevati v obliki bonusov ali dodatkov k plači, povezanih s prevoženimi razdaljami ali količino prevoženega blaga. Sodišču prve stopnje očita, da je to kršitev spregledalo. Zavrača ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni podal ustrezne trditvene podlage o opravljenih nadurah za svoj tožbeni zahtevek. Navaja, da je pri vtoževanju nadur v okviru dela voznik tovornih vozil v specifični situaciji, saj se količina opravljenega dela v pretežni meri lahko dokazuje le z listinami, ki so v lasti delodajalca. Navaja, da izpis iz voznikove kartice največkrat ne odraža celotnega voznikovega dela oziroma ga beleži manj od dejansko opravljenega. Navaja, da je to posledica nerazumnih zahtev delodajalcev in načina plačevanja, kot ga je imela tožena stranka za svoje voznike. Trdi, da so vozniki prisiljeni na tahografih evidentirati dejansko delo kot odmor (predvsem čas t. i. naklada in razklada). Meni, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tudi delodajalec odgovoren za napačne zapise na voznikovi kartici, kar izhaja iz Uredbe EGS št. 3821/85. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo smiselno priznanje lastnika tožene stranke, da nadur tožniku nikoli ni plačeval oziroma da so bili vozniki pri toženi stranki plačani glede na količino opravljenega dela, bi bil mogoč le zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku plačala vse, kar mu glede na veljavno zakonodajo gre. Pojasnjuje, da je bil tožnik zaradi treme na sodišču nekoliko nesistematičen oziroma je določene stvari pozabil. Navaja, da je v tožbi predlagal angažiranje izvedenca finančne stroke, ki bi ga lahko sodišče postavilo že po tem, ko je lastnik tožene stranke povedal, da nikoli niso izplačevali nadur. Meni, da bi ta izvedenec lahko preveril tožnikov izračun oziroma napravil ustrezni variantni izračun tega, kar je tožnik prejemal oziroma tistega, kar bi dejansko moral prejeti in je sam navedel v okviru trditvene podlage. Glede na to graja zavrnitev izvedbe tega dokaza kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pove, da je sprva tožena stranka predlagala izvedenca prometne stroke, tožnik pa se je s tem strinjal oziroma povzel ta dokazni predlog. Pove, da je bil z dopisom pozvan, naj postavi izvedencu ustrezna vprašanja, kar je tudi storil, vendar njegovih vprašanj sodišče ni poslalo izvedencu, kar je nerazumljivo glede na to, da je od tožnika zahtevalo tudi založitev predujma za izvedenca. Meni, da če bi zgolj tožena stranka zahtevala postavitev izvedenca prometne stroke, sodišče ne bi smelo od tožnika zahtevati plačila predujma, niti ne bi smelo plačati stroška za ustno pričanje iz predujma, založenega s strani tožnika. Dalje navaja, da sodišče prve stopnje po prejemu izvedenskega mnenja in zaslišanju izvedenca temu ni želelo naložiti dopolnitve izvedenskega mnenja na način, da bi izračunal najbolj natančen možen približek opravljenih delovnih ur, čeprav je izvedenec na zaslišanju izpovedal, da je to mogoče. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage v tej smeri. Meni, da je naloga sodnika, da veljavno zakonodajo, tudi procesno, razlaga pravično, sodišče prve stopnje pa jo je razlagalo tako, da bi lahko najlažje zavrnilo tožbeni zahtevek. V zvezi z obširnim izvedenskim mnenjem tožnik nima pripomb, saj je strokovno in korektno, vendar bi glede na to, da je navedel, da je po pregledu dokumentacije ugotovil, da zaradi pomanjkljivosti dokumentacije v spisu ne more podati mnenja v zvezi s točno količino opravljenih delovnih ur (delovnega časa) ter da je mogoče izračunati natančen približek opravljenih delovnih ur, sodišče prve stopnje moralo ugoditi predlogu tožnika in izvedencu naložiti dopolnitev izvedenskega mnenja. Meni, da bi le na ta način bilo mogoče priti do natančnega približka opravljenih delovnih ur, saj je jasno, da podatki na voznikovi kartici in na določenih potnih nalogih niso verodostojni podatki o dejanski količini opravljenega dela. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je vzelo podatke o zapisih na voznikovi kartici za osnovo za izračun, saj je sam izvedenec v zaključku svojega mnenja navedel, da podatki na kartici ne odražajo realne slike delovnega časa tožnika. Glede na to nasprotuje izračunu, kot neverodostojnemu in napačnemu ter zatrjuje bistveno kršitev določb postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo procesno zakonodajo s tem, da jo je razlagalo tako, da je tožbeni zahtevek najlažje zavrnilo, je presplošen, da bi ga pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa ne ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje ravnalo pristransko.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo izvedencu prometne stroke naložiti dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem bi mu naložilo izračun približka opravljenih delovnih ur tožnika. Pravilno je stališče, da je bil dokazni predlog v tej smeri prepozen, tudi sicer pa tožnik ni navedel ustreznih pravno pomembnih dejstev za pripravo izračuna približka nadur, ki naj bi jih opravil. Tožnik je v pritožbi sam navedel, da v zvezi z obširnim izvedenskim mnenjem izvedenca mag. A.A. nima pripomb, saj je strokovno in korektno, tako da sodišče prve stopnje v zvezi z izračunom števila dejansko opravljenih nadur tožnika pravilno ni vračalo izvedenskega mnenja v novo dopolnitev, saj je očitno izvedenec v pisnem mnenju ali ustno odgovoril na vsa strokovna vprašanja v zvezi s tem. Predlog tožnika, naj izvedenec prometne stroke dodatno izračuna še približek števila nadur, je po svoji vsebini nov dokazni predlog, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik vse do tedaj zahteval plačilo dejansko opravljenih nadur, za namen ugotavljanja katerih je tudi on predlagal postavitev izvedenca prometne stroke. Iz (prve) dopolnitve izvedenskega mnenja in iz ustne izpovedi izvedenca pa jasno izhaja njegovo strokovno mnenje, da za izračun približka ur potrebuje podatke o načinu natovarjanja, o tem, ali je šlo za paletni sistem ali ne, podatke o pregledu tovora, času za oddajo dokumentacije in tankanje goriva ipd., kar iz potnih nalogov večinoma ni razvidno, tožnik pa teh za izračun potrebnih pravno relevantnih dejstev sploh ni zatrjeval.

9. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje, da sodišče prve stopnje izvedencu prometne stroke ni zastavilo nobenega izmed vprašanj, ki jih je tožnik na poziv posredoval sodišču. Sodišče prve stopnje je izvedencu v sklepu z dne 12. 10. 2018 zastavilo več vprašanj, ki jih je z vlogo z dne 4. 10. 2018 predlagal tožnik (glede števila prevoženih kilometrov, glede pravilnega vodenja tahografov ter verodostojnosti podatkov iz potnih nalogov), za katera je presodilo, da se nanašajo na pravno pomembna dejstva v postopku. Sodišče ni dolžno slediti predlogom strank, katera vprašanja naj se zastavijo izvedencu, poleg tega imajo stranke možnost zastavljati vprašanja izvedencu ob njegovem zaslišanju, kar je tožnik tudi storil. Glede na to, da tožnik v pritožbi navaja, da sprejema izvedensko mnenje kot strokovno in korektno ter da nanj nima pripomb, dejstvo, da sodišče izvedencu ni zastavilo vseh predlaganih vprašanj tožnika, tudi sicer ni odločilno. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožniku naložilo plačilo predujma za izvedenca prometne stroke za z njegove strani predlagano dopolnitev izvedenskega mnenja, na vsebino vprašanj, ki jih je sodišče zastavilo izvedencu, ter prepričljivost izvedenskega mnenja ne more vplivati. Tudi sicer sodišče prve stopnje pri nalaganju predujmov za izvedenca ni ravnalo nepravilno, saj je najprej toženi stranki naložilo plačilo predujmov v višini 700,00 EUR in 300,00 EUR, nakar je po predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja tožniku naložilo še založitev predujma v višini 500,00 EUR. Tudi sicer naložitev plačila predujma za izvedbo dokaza ne pomeni odločitve o tem, kdo v individualnem delovnem sporu krije stroške izvedenca.

10. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo izvedbe dokaza postavitve izvedenca finančne stroke ni storilo po vsebini uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilno je pojasnilo, da je ta dokaz neprimeren za dokazovanje števila nadur, ki jih je opravil tožnik, saj bi ta lahko izračunal vrednost prikrajšanja tožnika iz naslova neplačanih nadur le v primeru, da bi bil obseg nadur nedvoumno razviden iz potnih nalogov, v predmetni zadevi pa iz teh listin ni bilo mogoče izračunati števila opravljenih delovnih ur tožnika. Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje v pritožbi tožnik ne oporeka, navedene pritožbene navedbe pa je tako treba zavrniti kot neutemeljene.

11. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku za plačilo nadur, ki jih je opravil kot voznik tovornjaka (po pogodbi o zaposlitvi je bil zaposlen na delovnem mestu voznik II) pri delu za toženo stranko v obdobju od oktobra 2011 do decembra 2015. Tožbenemu zahtevku je ob uporabi Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/05 in nasl. – ZDCOPMD) ter Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) delno ugodilo na podlagi ugotovitev oziroma stališča, da tožnik ni imel neenakomerno razporejenega delovnega časa, zaradi česar je bil v posameznem mesecu zaposlitve pri toženi stranki upravičen do plačila nadur za vso morebitno opravljeno delo preko polnega delovnega časa 40 ur tedensko, ne glede na to, ali ga je tožena stranka kot delodajalec odobrila. Štelo je, da je lastnik tožene stranke B.B. smiselno priznal, da tožniku nadur ni plačeval, ker je bil tožnik plačan od realiziranega prometa, zato je po ugotovitvi števila delovnih ur (iz podatkov tahografov in potnih nalogov) tožniku prisodilo plačilo za ure nad polnim tedenskim delovnim časom kot nadure. Tožnik se neutemeljeno pritožuje, da je sodišče spregledalo kršitev Uredbe ES št. 561/2006 zaradi nedovoljenega načina plačevanja dela tožnika v odvisnosti od prevoženih razdalj ali količine prevoženega blaga, saj sodišče prve stopnje ni sledilo zavzemanjem tožene stranke, da je tožnik zaradi takega sistema plačila prejel celotno plačilo za svoje delo, da je bilo delo tožnika neenakomerno razporejeno ter da ni imel nadur. Nasprotno, sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bile tožniku plačane opravljene nadure in je prav zato ugotavljalo število dejansko opravljenih ur v spornem obdobju, katerih plačilo je toženi stranki tudi naložilo (glej I. točko izreka izpodbijane sodbe). Glede na to je treba zavrniti pritožbene trditve o neugotovljeni kršitvi pravil o plačevanju voznikov po realizaciji.

12. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti podatkom iz tahografov, ker ti ne odražajo dejanskega stanja opravljenih delovnih ur zaradi tožnikovega nebeleženja vseh ur razklada in naklada kot dela. Sodišče prve stopnje je v postopku sprejelo tožnikovo trditev, da tahografi niso (nujno) odražali količine opravljenih ur, vendar pa tožnik ni dokazal, da je poleg delovnih ur, ki so zabeležene v tahografih, opravil še dodatne delovne ure in je tako opravil večje število nadur od prisojenih. Sodišče prve stopnje je po spremembi tožbenega zahtevka po prejemu potnih nalogov tožnika pozvalo, naj pojasni, kako je izračunal število delovnih ur po potnih nalogih, vendar tega tožnik zaslišan kot stranka ni znal razumljivo pojasniti. S pritožbenim sklicevanjem na tremo tožnik ne more vplivati na dejstvo, da na podlagi njegove izpovedi sodišče prve stopnje ni moglo preveriti, ali je pravilen njegov izračun delovnih ur v vtoževanem obdobju. Trditveno in dokazno breme glede števila opravljenih, a neplačanih nadur je namreč na tožniku. Zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka zanikala obstoj nadur ter da je plačevala tožnika po drugačnem sistemu, namreč ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku, ne da bi število nadur izhajalo iz sodišču ter izvedencu predloženih dokazov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je opravil več nadur, kot jih je ugotovil izvedenec prometne stroke v svojem izvedenskem mnenju.

13. Tožnikovo zavzemanje za to, da je upravičen do plačila za večje število nadur, kot jih je ugotovil izvedenec, na podlagi približka izračuna, ni utemeljeno. Kot je bilo že pojasnjeno, bi moral tožnik pravočasno v postopku uveljavljati svoj zahtevek (tudi) na podlagi izračuna približka opravljenih nadur ter zatrjevati ustrezna pravno pomembna dejstva, da bi bilo tak izračun sploh mogoče napraviti (prim., z izpovedjo izvedenca na zadnjem naroku za glavno obravnavo) ter za to predlagati dokaze. Tožnik tega ni storil, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z opravljenimi nadurami tako, kot je tožnik zatrjeval, to je glede na dejansko opravljene nadure. Pravilno mu je prisodilo le toliko nadur, kolikor jih je na podlagi obstoječe dokumentacije ugotovil izvedenec. Zgolj dejstvo, da tožnik na tahografu ni beležil vseh delovnih ur, tudi če je to počel na pobudo tožene stranke, ne pomeni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo samodejno prisoditi višji znesek iz naslova nadur (oziroma vse zatrjevane nadure), kot mu ga je na podlagi dokazano opravljenih nadur. To ne izhaja niti iz Uredbe EGS št. 3821/85. Res je, da je bilo v postopku dokazano, da podatki na kartici (in v potnih nalogih) ne odražajo realne slike delovnega časa tožnika, vendar pa zato izračun izvedenca ni neverodostojen in napačen. Temelji namreč na edinih dokazih, ki so bili v postopku predloženi sodišču prve stopnje, tožnik pa tudi zaslišan kot stranka ni pojasnil, kako je prišel do svojega izračuna, oziroma mu ni uspelo na drug način dokazati večjega števila nadur od prisojenih. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca prometne stroke. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki po vsebini izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Ni nepomembno, da je tožnik v pritožbi zapisal, da na izvedensko mnenje nima pripomb, saj je strokovno in korektno.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.05.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 334/2020
• VDSS sodba Pdp 950/2016
• VDSS Sodba Pdp 173/2018