<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 529/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.529.2019
Evidenčna številka:VDS00032362
Datum odločbe:05.12.2019
Senat:Marko Hafner (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije

Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podajo izpodbijane odpovedi utemeljevala (le) z dvema okoliščinama ‒ 1. da se je zaključila smučarska sezona in 2. da je v slabem finančnem stanju. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni okoliščini v konkretnem primeru ne moreta predstavljati utemeljenega odpovednega razloga, ker sta obstajali že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom v letu 2015. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi zakonit ekonomski razlog za podajo odpovedi lahko predstavljala le kakšna nova (spremenjena) okoliščina, ki bi dodatno poslabšala finančno stanje že nekaj let insolventne tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil resničen razlog za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v spremenjeni organizaciji dela. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zakonitost odpovedi utemeljevala z navedbami, da je že v jeseni 2016 spremenila organizacijo dela tako, da je direktor prevzel tudi opravljanje tožnikovih delovnih nalog, ter da je v marcu 2017 tožnikovo delovno mesto formalno ukinila. Ker pa tožena stranka tega (organizacijskega) razloga v odpovedi ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje povzete navedbe tožene stranke, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, pravilno štelo kot pravno neupoštevne in s tem neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 3. 2017 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka sodbe) ter da se pogodba o zaposlitvi z dne 28. 12. 2015 z dnem 11. 4. 2019 razveže (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 25. 10. 2017 do 11. 4. 2019 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja ter mu za isto obdobje obračunati nadomestila plače kot če bi delal, zmanjšana za že prejeta nadomestila za primer brezposelnosti, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi 8. dne v mesecu za pretekli mesec. V presežku, to je zahtevek za poziv nazaj na delo s priznanjem pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 20. 3. 2017 do 24. 10. 2017, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnika v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v bruto znesku 6.124,55 EUR, od tega zneska odvesti davek in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. Za bruto znesek 15.923,83 EUR je tožbeni zahtevek iz naslova denarnega povračila zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.253,13 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in II. točka izreka, prvi odstavek III. in prvi odstavek IV. točke izreka) ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga po 2. in 3. alineji prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da pogodbo o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko razveže na dan 20. 12. 2017, prisojeno denarno povračilo pa zniža na znesek dveh bruto plač. Nasprotuje presoji sodišča, da so ji bili razlogi iz odpovedi znani že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v letu 2015 in da se zato na te razloge ne more več sklicevati. To stališče je neživljenjsko in v škodo delavcem. Po njenem mnenju je v izpodbijani odpovedi zadostno obrazložila odpovedni razlog. Sodišče je spregledalo, da je v odpovedi izrecno omenila tudi izpad prihodkov po zaključku smučarske sezone. Zmotno je stališče sodišča, da organizacijskega razloga ni zatrjevala, sicer pa je to, da po zaključku zimske sezone nima več potrebe po delu, splošno znano dejstvo. Opozarja, da so bili razlogi za podajo sporne odpovedi dobro znani tudi tožniku, saj jo je že večkrat prejel iz istih razlogov, zato potrebe po dodatnem pojasnjevanju niti ni bilo. Dejstvo, da je nekdanji direktor tožene stranke A.A. s tožnikom 28. 12. 2015 nezakonito sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, po njenem prepričanju ne more pomeniti, da te pogodbe ne more nikoli odpovedati. Opozarja na stališče iz sodne prakse, da lahko delodajalec v sodnem postopku podrobneje obrazloži odpovedni razlog (tako Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 150/2016 in pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 616/2018). Zmotno je stališče sodišča, da bi bil zatrjevan ekonomski razlog utemeljen le v primeru spremembe kakšne od okoliščin. Glede na izpoved direktorja B.B. je nerazumljiva presoja sodišča, da slabo finančno stanje tožene stranke ni utemeljevalo podaje sporne odpovedi. Kot bistveno izpostavlja dejstvo, da je bila odpoved podana pred začetkom poletne sezone, ko nima nobenih prihodkov. Po njenem mnenju obstoj zatrjevanega poslovnega razloga utemeljuje tudi dejanska ugotovitev, da je tožena stranka poleti 2017 normalno delovala le z enim zaposlenim. Ne držijo ugotovitve sodišča o tem, da je bilo delo tožnika potrebno tudi v poletni sezoni, sicer pa te ugotovitve za odločitev niti niso pomembne. Obrazložitev sodišča je v tem delu zelo skopa. Sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati spornega dnevnika opravljenih ur, kot tudi ne izpovedi priče A.A., ki je zaradi družinske povezanosti s tožnikom neverodostojna. S sklicevanjem na zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 82/2007, VIII Ips 86/2012 in VIII Ips 132/2013 opozarja na enotno stališče v sodni praksi, da ukinitev delovnega mesta ni pogoj za veljavnost odpovedi iz poslovnega razloga. Nasprotuje zaključku sodišča, da je bil dejanski razlog za podajo sporne odpovedi v spremenjeni organizaciji dela. Z navedbami o tem, da je tožnik pripravljal besedilo pogodbe o zaposlitvi in opisa delovnega mesta "tajnik", ni bila prekludirana, saj je z njimi le odgovarjala na navedbe tožnika. Opozarja, da je sodišče v 12. točki obrazložitve sodbe sámo ugotovilo, da je bil odpovedni razlog podan. Sodišče bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati z dnem 20. 12. 2017, ko je v prvem postopku zaključilo glavno obravnavo. Vztraja, da so bile navedbe tožnika glede predloga za sodno razvezo prepozne in jih zato sodišče pri odločitvi ne bi smelo upoštevati. Posledično je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo nagrado za pripravljalno vlogo z dne 8. 1. 2018 in nagrado za udeležbo na naroku 27. 2. 2018, saj so ti stroški nastali izključno po krivdi tožnika. Po njenem mnenju je sodišče s pozivom tožniku, naj postavi zahtevek za denarno povračilo, prekoračilo dopusten okvir materialno procesnega vodstva. S sklicevanjem na zadeve pritožbenega sodišča Pdp 558/2017 in Pdp 5/2017 ter zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 234/2012 nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila. Sodišče pri tej odločitvi ne bi smelo upoštevati tožnikove bolezni, saj z listinskimi dokazi ni izkazana. Ne drži, da je bil tožnik pri njej zaposlen 6 let, saj je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena šele v letu 2015. Sodišče pri odmeri višine denarnega povračila ni upoštevalo okoliščine, da je bil tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja maksimalen čas v bolniškem staležu ter da je izkoristil vse pravice iz naslova brezposelnosti. Tožnik je mlad, izobražen in izkušen, zato bi delo brez težav dobil, če bi ga iskal. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo drugič. S sodbo opr. št. Pd 55/2017 z dne 27. 2. 2018 je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, pritožbeno sodišče pa je na pritožbo tožene stranke s sklepom Pdp 503/2019 z dne 10. 1. 2019 izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila namreč podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sklepa o ponovnem odprtju glavne obravnave na naroku 21. 12. 2017 ni sprejel isti senat, ki je sprejel odločitev o zaključku glavne obravnave na naroku 12. 12. 2017. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku sprejelo odločitev, razvidno iz I. točke te sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka 20. 3. 2017 podala tožniku. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2015 za nedoločen čas na delovnem mestu "tajnik". Tožena stranka je v izpodbijani odpovedi navajala, da je zaradi zaključka smučarske sezone in slabega finančnega stanja prenehala potreba po opravljanju dela na tožnikovem delovnem mestu ter da po zaključku smučarske sezone zaposlenim ne more zagotoviti drugih del, ki bi jim omogočala nadaljevanje dela.

8. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), v skladu s katero je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan v primeru, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka podajo izpodbijane odpovedi utemeljevala (le) z dvema okoliščinama ‒ 1. da se je zaključila smučarska sezona in 2. da je v slabem finančnem stanju. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da navedeni okoliščini v konkretnem primeru ne moreta predstavljati utemeljenega odpovednega razloga, ker sta obstajali že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s tožnikom v letu 2015. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi zakonit ekonomski razlog za podajo odpovedi lahko predstavljala le kakšna nova (spremenjena) okoliščina, ki bi dodatno poslabšala finančno stanje že nekaj let insolventne tožene stranke. Tožena stranka takšne okoliščine v odpovedi ni zatrjevala, iz dejanskih ugotovitev, ki jim pritožba ne nasprotuje, pa izhaja, da je v smučarski sezoni 2016/2017 poslovala s 50.000,00 EUR oz. celo s 85.000,00 EUR dobička. Pritožba neutemeljeno opozarja na navedbo v odpovedi, da "zaradi izpada prihodkov ni možno zagotoviti nadaljnje zaposlitve ter izplačila plač in prispevkov do delavca". Glede na to, da se tožena stranka že celotno obdobje zaposlitve tožnika ukvarja z dejavnostjo obratovanja smučišča, je do takšnega izpada prihodkov (zaradi zaključka zimske sezone) prišlo tudi spomladi leta 2016, pa tožena stranka tožniku iz tega razloga ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevani ekonomski razlog za podajo izpodbijane odpovedi ni bil utemeljen, je torej pravilen, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

10. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tožena stranka tudi ni dokazala, da tožnikovo delo zaradi zaključka zimske sezone ni bilo več potrebno. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je obrazložitev v tem delu "zelo skopa", saj je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe v zvezi s tem navedlo jasne in prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti dejanske ugotovitve, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal tudi po zaključku zimskih sezon, saj jo poleg tožnikovega dnevnika opravljenih ur potrjujeta tudi skladni izpovedi tožnika in priče A.A.. Tožena stranka sicer dokazni oceni sodišča prve stopnje z navedbami o tem, da je omenjena priča tudi sama sprožila sodni spor zoper njo ter da je v tesnih prijateljskih odnosih s tožnikovo družino, vendar zgolj na podlagi teh okoliščin izpovedi priče A.A., ki je v bistvenem skladna z izpovedjo tožnika, ni mogoče odreči verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je dejanski zaključek, da tožnikovo delo pri toženi stranki ni bilo le sezonske narave, pravilno utemeljilo tudi z določili njegove pogodbe o zaposlitvi in opisom delovnega mesta "tajnik", iz katerih izhajajo delovne naloge tožnika, ki niso neposredno povezane z obratovanjem smučišča C.. Pritožba neutemeljeno vztraja pri stališču, da določila pogodbe o zaposlitvi in vsebina opisa delovnega mesta ne odražata dejanskih potreb delovnega procesa, ker je tožnik oba dokumenta pripravil sam. Sodišče prve stopnje je te navedbe, ki jih je tožena stranka nesporno podala po prvem naroku za glavno obravnavo, pravilno štelo za prepozne. Sicer pa je v zvezi s tem bistveno, da je tožena stranka s podpisom oz. sprejemom spornih dokumentov strinjala tudi z njihovo vsebino.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil resničen razlog za prenehanje potrebe po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v spremenjeni organizaciji dela. Tožena stranka je namreč v postopku na prvi stopnji zakonitost odpovedi utemeljevala z navedbami, da je že v jeseni 2016 spremenila organizacijo dela tako, da je direktor prevzel tudi opravljanje tožnikovih delovnih nalog, ter da je v marcu 2017 tožnikovo delovno mesto formalno ukinila. Ker pa tožena stranka tega (organizacijskega) razloga v odpovedi ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje povzete navedbe tožene stranke, pri katerih vztraja tudi v pritožbi, pravilno štelo kot pravno neupoštevne in s tem neutemeljene. Pritožba sicer s sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 616/2018 z dne 30. 1. 2019 in sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017 uveljavlja, da ima delodajalec v sodnem postopku pravico podrobneje obrazložiti odpovedni razlog, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. Tožena stranka v sodnem postopku ni le za dodatno pojasnila že v odpovedi navedenega razloga, temveč je z navedbami glede reorganizacije širila v odpovedi navedene razloge, kar je nedopustno. Sodišče prve stopnje zaključka o nezakonitosti izpodbijane odpovedi ni utemeljilo na ugotovitvi, da tožena stranka ni formalno ukinila tožnikovega delovnega mesto. Pritožba zato neutemeljeno opozarja na stališče iz zadev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 82/2007, VIII Ips 86/2012 in VIII Ips 132/2013, da formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da so bili tožniku razlogi za podajo izpodbijane odpovedi dobro znani, da je splošno znano dejstvo, da tožena stranka po zaključku sezone nima več potrebe po delu, ter da je tožnik v preteklosti od tožene stranke prejel že bistveno slabše obrazložene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa jim ni nikdar nasprotoval. Vse navedeno tožene stranke kot delodajalca ne razbremenjuje obveznosti, da v odpovedi navede resničen razlog za njeno podajo in ga tudi ustrezno obrazloži.

12. Sodišče prve stopnje je v okviru presoje obstoja razlogov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 pravilno upoštevalo (tudi) ugotovitve o tem, da je pri toženi stranki po zaključku zimske sezone spomladi 2017 prišlo do reorganizacije poslovanja in posledično do ukinitve delovnega mesta, na katerem je delo do odpovedi opravljal tožnik. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezati že z dnem 20. 12. 2017, saj jo je pravilno razvezalo na dan 11. 4. 2019, ko je zaključilo glavno obravnavo v ponovljenem postopku. Za drugačno odločitev ni utemeljenih razlogov.

13. Sodišče prve stopnje s pozivom tožniku, naj v roku 15 dni postavi zahtevek glede višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ter v njegovo utemeljitev navede potrebna dejstva in predlaga dokaze (2. točka izreka sklepa Pd 55/2017 z dne 21. 12. 2017), ni prekoračilo dopustnega okvira materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso utemeljene. Tožnik je na poziv sodišča prve stopnje pravilno odgovoril z vložitvijo 3. pripravljalne vloge z dne 8. 1. 2018, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da do nagrade za sestavo te vloge ni upravičen, češ da je strošek nastal izključno po njegovi krivdi. Glede na omenjeni poziv sodišča je zmotno tudi stališče pritožbe, da je bil tožnik z navedbami in dokazi iz 3. pripravljalne vloge prekludiran. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje tožniku ne bi smelo priznati nagrade za udeležbo njegovega pooblaščenca na naroku za glavno obravnavo 27. 2. 2018. Ta narok, na katerem je sodišče prve stopnje glavno obravnavo tudi zaključilo, je bil potreben zato, ker dejansko stanje glede odločilnih dejstev (glede okoliščin, ki vplivajo na višino denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) še ni bilo zadostno raziskano, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

14. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da primerno denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi glede na okoliščine obravnavanega primera znaša pet bruto plač tožnika (6.124,55 EUR). Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju kriterijev, navedenih v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pri določitvi višine denarnega povračila pravilno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 6 let, da je bil ob zaključku glavne obravnave star 36 let in da ima 80 % telesno okvaro, ki ga zelo omejuje pri iskanju nove zaposlitve. Pritožba neutemeljeno opozarja, da je bil tožnik pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2015 zaposlen manj kot dve leti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik ob odpovedi ‒ upoštevaje tudi prejšnje pogodbe o zaposlitvi ‒ pri toženi stranki zaposlen že 6 let, kar potrjuje njegova plačilna lista za mesec marec 2017. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila ne bi smelo upoštevati tožnikove bolezni, češ da ta z dokumentacijo ni izkazana. Da ima tožnik cerebralno paralizo, izhaja iz izvida bolnišnice D. z dne 12. 7. 2017, sodišče prve stopnje pa je na podlagi lastne zaznave, da se tožnik zaradi težav z nogami težje giblje, pravilno zaključilo, da so njegove zaposlitvene možnosti zaradi bolezni vsaj delno zmanjšane. Pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje tej okoliščini pripisalo preveliko težo, ni utemeljeno.

15. Po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo v višini petih bruto plač primerno tudi ob upoštevanju ugotovitev o tem, da je bil tožnik od jeseni 2016 do oktobra 2017 v bolniškem staležu ter da je po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti. Denarno povračilo v navedeni višini je primerljivo z višinami denarnih povračil, ki se sicer prisojajo v podobnih primerih. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadeve pritožbenega sodišča Pdp 558/2017 in Pdp 5/2017 ter zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 234/2012, saj so bile okoliščine, ki vplivajo na višino denarnega povračila, v teh zadevah v bistvenem drugačne kot v obravnavanem primeru.

16. Ker glede na vse navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP ter 154. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Na podlagi Odvetniške tarife se mu kot potrebni priznajo: stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, materialni stroški v višini 7,5 točke in 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo, ker so zajeti že v drugih priznanih postavkah.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-2, 118, 118/1, 118/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MjU0