<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sklep Psp 329/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za socialne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PSP.329.2019
Evidenčna številka:VDS00031261
Datum odločbe:03.12.2019
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Nada Perič Vlaj
Področje:IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:dodatek za pomoč in postrežbo - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve

Jedro

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja, zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni že izpolnitev tožbenega zahtevka. Zato začasna odredba ne sme biti taka, da po svoji vsebini pomeni že samo odločitev o glavni stvari. Tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči ni namen izdajanja začasnih odredb v reševanju spora in odločitev o glavni stvari, ampak v zavarovanju določenega dejanskega stanja glede zavarovančeve terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Ker je začasna odredba sredstvo zavarovanja, ne pa sredstvo izpolnitve zahtevka, začasne odredbe že načelno ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom. Iz vsebine predlagane začasne odredbe namreč izhaja, da je predlog začasne odredbe povsem identičen s tožbenim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 8 dni razliko med višino dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb, to je 150,00 EUR na mesec in višino dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb, to je 300,00 EUR na mesec od 22. 3. 2019 dalje s pripadajočimi zakonitimi obrestmi od vsakega zapadlega obroka dalje do plačila, pod izvršbo."

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da prejema pokojnino v znesku 570,00 EUR in 150,00 EUR dodatka za pomoč in postrežbo. Od tega skupnega zneska plačuje dodatno zdravstveno zavarovanje v višini 35,67 EUR. Do 10. 10. 2019 je tožnica za oskrbo II. v domu plačevala za vsak dan 27,64 EUR, od 11. 10. 2019 pa za oskrbo II. plačuje za vsak dan 25,87 EUR, ker je bila premeščena v slabšo sobo. Tožničin sin ji kljub nizki pokojnini v višini 627,87 EUR, s katero se težko preživlja, mesečno doplačuje približno 135,00‑180,00 EUR. Vztraja, da ji nastaja nepopravljiva škoda.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje:

5. Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 10. 2019, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo iste opr. št. z dne 1. 7. 2019. S slednjo je bilo odločeno, da ima uživalka pokojnine, sedaj tožnica od 22. 3. 2019 dalje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v znesku 150,00 EUR na mesec. Tožnica je že v tožbi podala tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

6. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) v prvem odstavku 70. člena določa, da med postopkom lahko sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasproti stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Pri odločanju o začasnih odredbah četrti odstavek citirane določbe ZDSS-1 odkazuje na uporabo Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZIZ). V 272. členu ZIZ-a so določeni pogoji za zavarovanje nedenarne terjatve, pri kateri mora upnik verjetno izkazati obstoj terjatve, hkrati pa vsaj še eno od treh, taksativno določenih predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Po naravi stvari je začasna odredba sredstvo za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve, do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari. Njen namen je v preprečitvi poznejše otežene ali celo nemožne izpolnitve. Začasna odredba je dopustna le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

7. Glede na citirano pravno ureditev in namen začasne odredbe, v obravnavani zadevi, ko tožnica s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 21. 10. 2019, v zvezi s prvostopno odločbo z dne 1. 7. 2019, s katero ji je priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb od 22. 3. 2019 v višini 150,00 EUR na mesec, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso izpolnjeni pogoji za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Začasne odredbe so sredstva zavarovanja, zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni že izpolnitev tožbenega zahtevka. Zato začasna odredba ne sme biti taka, da po svoji vsebini pomeni že samo odločitev o glavni stvari. Tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči ni namen izdajanja začasnih odredb v reševanju spora in odločitev o glavni stvari, ampak v zavarovanju določenega dejanskega stanja glede zavarovančeve terjatve, da bi se na tak način odstranilo ali vsaj zmanjšalo ogrožanje bodoče izvršbe. Ker je začasna odredba sredstvo zavarovanja, ne pa sredstvo izpolnitve zahtevka, začasne odredbe že načelno ni mogoče izdati, če se vsebina predlagane začasne odredbe pokriva s tožbenim zahtevkom. Iz vsebine predlagane začasne odredbe namreč izhaja, da je predlog začasne odredbe povsem identičen s tožbenim zahtevkom.

8. Tudi sicer tožnica ni izkazala pogoja nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Težko nadomestljiva škoda se mora neposredno nanašati na dejstva, ugotovljena v upravnem aktu, to je v okviru ugotavljanja potrebe po pomoči in postrežbi pri opravljanju večine oziroma vseh osnovnih življenjskih potreb. Svoje trditve o nepopravljivi škodi tožnica utemeljuje z visoko starostjo in bojaznijo, da zaradi dolgotrajnosti sodnega postopka ne bo dočakala končne odločitve sodišča. Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe ni konkretno navedla drugih razlogov in opredelila škode, ki naj bi ji z izvršitvijo izpodbijane dokončne odločbe toženca nastala. Tako ne zatrjuje, da zaradi nepriznanega višjega dodatka v Domu starejših občanov ne bi bila deležna ustrezne nege ter pomoči pri hranjenju, ker je ne bi bila sposobna plačevati. Enako tudi v pritožbi tožnica izpostavlja predvsem problem prenizko priznanega dodatka za pomoč in postrežbo in še to v zvezi z zmožnostjo mesečnega doplačevanja storitev institucionalnega varstva zavezanca, to je njenega sina. Kljub temu, da se za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva zgolj objektivna nevarnost, mora namreč upnik, v konkretnem primeru tožnica, zatrjevano nevarnost vendarle tudi konkretizirati, česar ji v konkretnem primeru z zgoraj povzetimi navedbami, ni uspelo.

9. Pritožbeno sodišče se do nadaljnjih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sam predmet postopka oziroma na višino dodatka za pomoč in postrežbo, ni opredelilo, saj bo o tem odločilo sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o glavni stvari in presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. V postopku za izdajo začasne odredbe je presoja omejena zgolj na verjetno izkazanost terjatve, ne pa tudi na njeno utemeljenost. Vendar se sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo, da ni izkazan že eden od pogojev, ki morajo biti za izdajo začasne odredbe izpolnjeni kumulativno, pravilno z vprašanjem z verjetnostjo obstoja upnikove terjatve do dolžnika, sploh ni ukvarjalo.

10. Zaradi vsega obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo, v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 70, 70/1.
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.05.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2MjQ3