VDSS Sodba in sklep Pdp 739/2019

Jedro

Tožnik je bil pri toženi stranki po izteku odpovednega roka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 12. 11. 2014 do 30. 9. 2016 na podlagi več pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas zaposlen na delovnem mestu trezorec, za čas od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 pa na delovnem mestu dokumentarec. Že v času odpovednega roka zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji referent iz poslovnega razloga je po odredbi tožene stranke od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 opravljal delo trezorca, kar je v nasprotju z določbo 6. odstavka 33. člena ZDR-1, po katerem lahko odreditev drugega ustreznega dela traja največ tri mesece v koledarskem letu. Tako je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 55. člena ZDR-1, saj je tožnik to delo opravljal v obdobju daljšem od dveh let in zato utemeljeno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrže.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s toženko dne 26. 7. 2016, sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (točka I izreka). Tožniku je delovno razmerje pri toženki trajalo tudi od 1. 11. 2016 do 30. 8. 2017, zato mu je toženka dolžna za to obdobje priznati v roku 8 dni vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati mesečno nadomestilo bruto plače v višini 1.083,07 EUR, od teh zneskov odvesti prispevke in akontacije dohodnine, mu izplačati neto plačo, zmanjšano za prejeta denarna nadomestila za primer brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu od zneska preteklega meseca do plačila (točka II izreka). Toženka mu je dolžna v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 8.665,00 EUR bruto, od tega zneska zanj obračunati in plačati prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek (točka III izreka). V 8 dneh pa je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.273,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper II točko izreka sodbe glede datuma trajanja delovnega razmerja. Navaja, da bi moralo sodišče delovno razmerje tožnika zaključiti na dan izdaje sodbe v ponovljenem postopku, tj. 18. 9. 2019. Zaključek sodišča, da naj bi bil z instančnima odločbama pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja po 30. 8. 2017, je napačen. Pritožbeno sodišče o tem vprašanju sploh ni odločalo, saj je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila pogodba o zaposlitvi razvezana z datumom zadnje obravnave. Ker je vrhovno sodišče s sklepom razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v točki II.a izreka in odločitev pritožbenega sodišča v točki II izreka, je bilo tako pravnomočno odločeno le o zavrnitvi zahtevka za denarno povračilo v višini nad 10.884,26 EUR. Tako bi moralo sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezati z dnem odločitve v ponovljenem postopku. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 220/2014 z dne 17. 2. 2015. Pri tem pa opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014, iz katere izhaja, da ZDR-1 ne določa, da bi kratkotrajne zaposlitve delavca po prenehanju delovnega razmerja, ki so se končale pred odločitvijo sodišča, vplivale na nemožnost reintegracije delavca k delodajalcu. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

4. Toženka v pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba tudi obdobje, v katerem je tožnik opravljal delo po odredbi z dne 21. 7. 2014, šteti v celotno obdobje zaposlitve tožnika na delovnem mestu trezorec, napačna. Tožnik je namreč svoje delo po izdaji odredbe opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je prenehala veljati šele z iztekom odpovednega roka 11. 11. 2014. Razlog za izdajo odredbe je bila zagotovitev nemotenega delovnega procesa, kar je v celoti skladno s 3. točko 33. člena ZDR-1. Prišlo je do zmanjšanja obsega dela po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi in začasno povečanega obsega dela na tem istem delovnem mestu v drugi organizacijski enoti. Tako se je za tožnika spremenila le lokacija opravljanja dela. Čeprav je tožnik v tem obdobju opravljal nekatere naloge, ki niso v opisu delovnega mesta po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, to ne pomeni, da je opravljal delo delovnega mesta trezorec, za katero so bile kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Del po odredbi tudi ni mogoče primerjati s kasnejšim delom delavcev na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj jim delo ni bilo ponujeno, ampak odrejeno. Tako časovna omejitev iz 2. odstavka 55. člena ZDR-1 ni bila presežena. Sodišče prve stopnje pa je ponovno materialno pravno napačno ugotovilo tudi drug transformacijski razlog, da je imela toženka v danem obdobju sklenjenih več pogodb o zaposlitvi za določen čas z drugimi delavci. To ne more biti razlog za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi med strankama tega spora, ker je tožnik to delo opravljal v zelo omejenem obsegu. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 2016, čeprav bi se štelo, da je bila sklenjena za nedoločen čas, prenehala veljati s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dokumentarist, sklenjene za določen čas. Sklenjena je bila ob soglasju volj obeh podpisnic, zato je prejšnja pogodba prenehala veljati. Ker je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje pri toženki trajalo tudi od 1. 11. 2016 do 30. 8. 2017, je posledično napačna odločitev sodišča, da je toženka dolžna za to obdobje priznati reintegracijo in reparacijo, tožnik pa tudi ni upravičen do denarnega povračila.

5. Toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne, saj je bil tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po 31. 8. 2017 že pravnomočno zavrnjen.

6. V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo. S sodbo opr. št. Pdp 919/2017 z dne 26. 4. 2018 je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1431/2016 z dne 30. 8. 2017 v točki IV izreka delno spremenilo tako, da je znesek denarnega povračila zvišalo na 8.665,00 EUR bruto, višji zahtevek iz naslova denarnega povračila v znesku 10.884,26 EUR pa je zavrnilo. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v višini 53,55 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper odločitev pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 165/2018 z dne 19. 3. 2019 ugodilo. Sodbo pritožbenega sodišča je razveljavilo v ugodilnem delu točke I izreka glede denarnega povračila v višini 8.665,00 EUR, v delu točke II izreka, v katerem je bila v celoti zavrnjena pritožba tožene stranke in potrjen nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in v točki III izreka o stroških pritožbenega postopka. Sodbo sodišča prve stopnje pa je razveljavilo v točki II.a, III.a, IV (razen glede zavrnitve zahtevka za plačilo denarnega povračila v višini 10.884,26 EUR) in v točki V izreka (odločitev o stroških postopka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sta nižji sodišči materialnopravno zmotno oziroma preuranjeno zaključili, da je zaradi obdobja trajanja pogodb o zaposlitvi za določen čas tožnika in drugih delavcev na delovnem mestu trezorec (že v obdobju od 30. 7. 2014 do 30. 9. 2016), pogodba o zaposlitvi tožnika sklenjena v nasprotju z 2. odstavkom 55. člena ZDR-1 in posledično na podlagi 56. člena ZDR-1 zmotno štelo, da je tožnik že iz tega razloga s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Izrecno je opozorilo na vsaj preuranjeno in vsaj zato sporno stališče nižjih sodišč, da se obdobje, ko je tožnik opravljal delo po odredbi z dne 21. 7. 2014, ne more šteti v dveletno obdobje iz 2. odstavka 55. člena ZDR‑1, ker je to delo opravljal v času, ko je njegova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas še veljala in ko naj bi tožena stranka uporabila institut pisne odreditve začasnega opravljanja drugega dela iz 3. odstavka 33. člena ZDR-1. Za odločitev o tem, ali se tudi delo po odredbi z dne 21. 7. 2014 všteva v obdobje dveh let iz 2. odstavka 55. člena ZDR-1, so namreč lahko pomembni dejanski razlogi oziroma okoliščine, zaradi katerih je prišlo do izdaje te odredbe in presoja o tem, ali na tak način odreditve dela dejansko ni prišlo do zlorabe ali vsaj tega, da bi bilo treba tudi to obdobje šteti v celotno obdobje zaposlitve tožnika na istem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je napotila vrhovnega sodišča v novem sojenju upoštevalo in odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Pritožba tožeče stranke je nedovoljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

8. Tožnik izpodbija odločitev v II. točki izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženki tudi v obdobju od 1. 11. 2016 do 30. 8. 2017 in mu je za to obdobje dosodilo reintegracijo ter reparacijo. Tožnik za izpodbijanje te odločitve nima pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo skladno z določbo tretjega odstavka 343. člena ter 352. člena ZPP in 17. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) zavrglo.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov tožene stranke, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki po izteku odpovednega roka na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 12. 11. 2014 do 30. 9. 2016 na podlagi več pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas zaposlen na delovnem mestu trezorec, za čas od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016 pa na delovnem mestu dokumentarec. Že v času odpovednega roka zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto višji referent iz poslovnega razloga je po odredbi tožene stranke od 30. 7. 2014 do 11. 11. 2014 opravljal delo trezorca, kar je v nasprotju z določbo 6. odstavka 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), po katerem lahko odreditev drugega ustreznega dela traja največ tri mesece v koledarskem letu. Tako je tožena stranka kršila določbo 2. odstavka 55. člena ZDR-1, saj je tožnik to delo opravljal v obdobju daljšem od dveh let in zato utemeljeno uveljavlja transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v času dela po odredbi tožene stranke opravljal delo trezorca in ne dela višjega referenta. Enako delo je opravljal tudi po sklenitvi pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto trezorec, kar izhaja tako iz tožnikove izpovedi kot tudi iz izpovedi priče A.A.. Tudi če tožnik ni opravljal prav vseh nalog iz opisa del in nalog tega delovnega mesta, je opravljal naloge tega delovnega mesta in ne drugega delovnega mesta. Zaradi tega so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi.

12. Tudi, če je bil namen odredbe tožene stranke zagotovitev nemotenega delovnega procesa, kar zatrjuje tožena stranka v pritožbi, pa odreditev drugega ustreznega dela po 3. odstavku 33. člena ZDR-1 lahko traja največ tri mesece v koledarskem letu (6. odstavek tega člena), zato je odredba, po kateri je tožnik do odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas za delo višjega referenta, kar je več kot tri mesece, opravljal delo trezorca, nezakonita. Tožnik v tem času ni opravljal dela višjega referenta v drugi organizacijski enoti, kot navaja toženka v pritožbi, zato se je zanj poleg lokacije spremenilo tudi delo. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da del po odredbi ni mogoče primerjati z delom po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas. Pomembno je dejansko opravljanje dela in ne, ali je bilo delo potrebno opraviti po odredbi, ali pa je bilo delavcu delo ponujeno s pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno ugotovilo, da obstaja tudi transformacijski razlog, ker je imela toženka v tem obdobju sklenjenih več pogodb o zaposlitvi z drugimi delavci za določen čas, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje nima vpliva. Za transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je dovolj že razlog, da je tožnik že od 30. 7. 2014, torej več kot dve leti, opravljal dela in naloge trezorca, zato so podani razlogi za transformacijo pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas v pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas po 56. členu ZDR-1.

14. Kljub temu, da je tožnik dne 26. 9. 2016 za čas od 1. 10. 2016 do 30. 10. 2016 s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto dokumentarist, pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 2016 zaradi sklenitve te pogodbe ni prenehala veljati. Pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas preneha le na enega izmed načinov določenih v 77. členu ZDR-1, sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa v tej določbi ni navedena kot način prenehanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

15. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku tudi za obdobje od 1. 11. 2016 do 30. 8. 2017 priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami, prav tako pa je pravilna tudi odločitev o sodni razvezi in denarnem povračilu, ki jo pritožba izpodbija le zato, ker se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o transformaciji pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 2016 v pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas.

16. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odgovorilo je le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena in 154. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

02.04.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 153/2018
• VDSS Sklep Pdp 632/2020
• VDSS Sodba Pdp 906/2017