VDSS Sodba Pdp 538/2019

Jedro

Tožnik navaja, da je bila očitana kršitev storjena dne 24. 5. 2018, Splošna uredba o varstvu podatkov (Uredba GDPR) pa je pričela veljati šele naslednji dan - 25. 5. 2018, zaradi česar vztraja, da mu ni mogoče očitati kršitve Uredbe GDPR. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se Uredba GDPR v času tožnikovega dejanja še ni uporabljala. To pomeni, da se je tožena stranka v odpovedi glede pravne kvalifikacije očitane kršitve delovne obveznosti resda sklicevala na nerelevantno pravno podlago, kar pa ni razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Sodišče je namreč pri presoji zakonitosti odpovedi vezano na dejanske razloge odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), medtem ko pravna kvalifikacija teh razlogov ni nujna sestavina odpovedi, kar pa posledično pomeni, da je pravna kvalifikacija prepuščena sodišču. Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve glede tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ustrezno oprlo na 6. in 16. člen ZVOP-1 ter na določbe ZDR-1 o temeljnih obveznosti delavca (33., 34. in 37. člena ZDR-1), na kar se je sklicevala tudi tožena stranka v odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 21. 6. 2018; (2) poziv nazaj na delo; (3) prijavo v socialna zavarovanja od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, obračun bruto nadomestila mesečne plače v znesku 2.378,28 EUR bruto mesečno, odvod in plačilo davkov in prispevkov od nadomestila plače, izplačilo neto zneska nadomestila plače tožniku z zakonskimi obrestmi od 5. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca dalje do plačila, plačilo regresa za letni dopust in priznanje delovne dobe, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo, ter povračilo pravdnih stroškov tožnika (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper del odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da sta bili pisna seznanitev in izredna odpoved nedoločni glede opisa očitane kršitve, zato je napačna ugotovitev sodišča, da je bil tožnik z očitano kršitvijo zadostno seznanjen. Tožena stranka je le pavšalno navedla abstraktne norme (kršitev Uredbe GDPR, kršitev informacijske varnostne politike delodajalca, ipd.), ne pa najbolj osnovnih podatkov o kršitvi. Uredba GDPR se je začela uporabljati šele 25. 5. 2018, dne 24. 5. 2018, ko so bili dokumenti naloženi na strežnik, se še ni uporabljala in je tako tožnik ni mogel kršiti. V odpovedi ni navedeno, kateri osebni podatki naj bi bili razkriti, čigavi in v katerem mediju. Tožena stranka je s postopkom odpovedi zasledovala dva cilja - da se tožnika znebi, ter da ugotovi, kje je dobil sporne dokumente, ki so bili obremenilni predvsem za A.A.. Ni ji šlo za varstvo osebnih podatkov. Tožnik ni naročil javne objave dokumentov na strežniku tožene stranke niti ni vedel, da bodo dokumenti javno objavljeni. Tega tudi ni želel doseči. Edini namen, ki ga je zasledoval, je bil, da bi elektronskemu sporočilu priložil dokaze za svoje trditve, ne pa, da bi bili ti javno objavljeni. Ni zahteval, da se dokumente naloži na točno določen URL naslov na strežniku tožene stranke, saj niti ni vedel, kaj naj bi to pomenilo. Želel je, da se javnost seznani z javnim pismom, medtem ko bi dokumenti ostali podporni oziroma dokazni dokumenti, ki kot dokaz ostanejo v uredništvu. Če so dokumenti nekje naloženi, to še ne pomeni javne objave. B.B. je zaposlen pri toženi stranki in ima gotovo interes, da se postopek zaključi v korist delodajalca. Že zato je treba njegovo verodostojnost presojati previdno. Varoval je sebe pred morebitnimi neugodnimi posledicami, ki bi jih zoper njega lahko odredila tožena stranka, če z njegovim pričanjem ne bi bila zadovoljna. Tožnik je bil v času volilne kampanje (za rektorja tožene stranke) tema več kandidatov za rektorje, med drugim tudi A.A.. Ta je tudi javno izjavljal, da je tožnik neprimeren, da je služba, ki jo vodi (Oddelek C.), slabo vodena, tožnikovo delo in delo njegove službe ter tožnika osebno je javno diskreditiral. Odpoved predstavlja maščevanje A.A.. Še pred začetkom postopka izredne odpovedi je v kampanji za volitve novega rektorja napovedal, da bo tožnika odstranil z univerze in ga v primeru svoje izvolitve noče imeti v svoji ekipi v službi C.. Sodišče se do tega ni opredelilo. Tožena stranka je tožnika diskriminatorno obravnavala v smislu 6. člena ZDR-1, ker ni podpiral kandidature A.A.. Da je tožena stranka želela odstraniti tožnika, dokazuje tudi pričanje D.D., ki je na začetku vodil postopek odpovedi. Izpovedal je, da ni bil prepričan, kdo je odgovoren za to, da so se podatki znašli na univerzitetnem strežniku - tožnik, ki je to naročil, ali B.B., ki je to izvedel. Prav tako ni bil prepričan, da je kršitev takšna, da se zaradi nje poda odpoved. Ni jasno, zakaj naj bi prorektor prepričljivo izpovedal, da bi v primeru enakih kršitev drugih zaposlenih ravnal enako. A.A. v drugih enakih primerih ni ravnal tako kot pri tožniku, saj je B.B. še zaposlen pri toženi stranki. Tudi ne drži, da naj bi se zaupanje med strankama zaradi obravnavanega ravnanja porušilo do te mere, da nadaljevanje sodelovanja ne bi bilo več mogoče. Tožnikovo ravnanje ni takšne narave, da ne bi mogel opravljati dela vsaj do izteka odpovednega roka. Dokumenti so bili naloženi na strežnik 24. 5. 2018 ob približno 13.30 uri, odstranjeni pa 25. 5. 2018 ob 13.20 uri. Dokumenti niso bili na strežniku naloženi niti en cel dan. Glede na to, da pred tem glede tožnika ni bilo ugotovljenih nobenih drugih kršitev delovnih obveznosti, zlasti ne s področja varstva osebnih podatkov, bi tožnik lahko vseeno še naprej opravljal delo. Ni šlo za naklepno dejanje, temveč zgolj za manjšo malomarnost - glede na to, da je tožnik samo branil svoj ugled in ugled svojega oddelka, kot odgovor na trditve A.A. v medijih. E.E. se ni spomnil, v katerem mediju so bili njegovi osebni podatki javno objavljeni. Tožnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da so toženi stranki nastale nepopravljive posledice, saj je v spletnih medijih pismo še danes objavljeno z hiperpovezavami na spletno stran toženke, vendar brez dostopnosti do teh dokumentov, ki so bili s strežnika odstranjeni.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Tožena stranka je tožniku 21. 6. 2018 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je 24. 5. 2018 ob približno 13.30 uri naročil svojemu podrejenemu B.B., da skenira 9 dokumentov in jih naloži na spletni strežnik tožene stranke, da bodo javno dostopni zaradi lažje dostopnosti medijem. Med temi dokumenti so bili tudi takšni, ki so vsebovali osebne podatke. Nato je tožnik z javnim pismom medijem omogočil javno objavo določenih osebnih podatkov, ki so bili naloženi na strežnik tožene stranke. Tožnik je v lastne namene izrabil infrastrukturo tožene stranke in s svojim dejanjem, pošiljanjem pisma medijem s povezavami do dokumentov na strežniku na točno določenem URL naslovu znotraj domene univerze prekoračil pravice iz delovnega razmerja. Razpolagal je z dokumenti, ki so vsebovali tudi osebne podatke, s katerimi ni imel pravne podlage razpolagati.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da očitki v pisni obdolžitvi ter izredni odpovedi niso bili v zadostni meri konkretizirani, zaradi česar naj bi bila odpoved nezakonita. Tožena stranka je očitano kršitev časovno in vsebinsko opredelila, tako da je tožnik lahko razumel, kaj se mu očita. Tožnik niti v zagovoru niti v sodnem sporu ni navajal npr., da ni poznal vsebine spornih listin, ki so bile preko povezave (linka) na URL tožene stranke predmet odprtega pisma, ki ga je posredoval medijem. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni uspela pojasniti, v katerem mediju so bili objavljeni osebni podatki oziroma navesti osebo, na katero naj bi se osebni podatek nanašal. Sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika, da mu relevantni podatki na zagovoru niso bili predstavljeni, pri čemer je v zvezi s tem ključna okoliščina, da je elektronska sporočila, katerih priloga so bili navedeni dokumenti, komisiji na zagovoru predočil celo tožnik sam. Na zagovoru pa mu je bila predočena tudi sporna javno objavljena podjemna pogodba, sklenjena z E.E., z njegovimi osebnimi podatki. Tožniku torej na zagovoru pravica do obrambe pred očitanim ni bila kršena, prav tako pa je tožena stranka tudi odpoved v zadostni meri konkretizirala, da je imelo sodišče jasen okvir presoje njene zakonitosti.

8. Tožnik navaja, da je bila očitana kršitev storjena dne 24. 5. 2018, Splošna uredba o varstvu podatkov (Uredba GDPR) pa je pričela veljati šele naslednji dan - 25. 5. 2018, zaradi česar vztraja, da mu ni mogoče očitati kršitve Uredbe GDPR. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se Uredba GDPR v času tožnikovega dejanja še ni uporabljala. To pomeni, da se je tožena stranka v odpovedi glede pravne kvalifikacije očitane kršitve delovne obveznosti resda sklicevala na nerelevantno pravno podlago, kar pa ni razlog za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Sodišče je namreč pri presoji zakonitosti odpovedi vezano na dejanske razloge odpovedi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), medtem ko pravna kvalifikacija teh razlogov ni nujna sestavina odpovedi, kar pa posledično pomeni, da je pravna kvalifikacija prepuščena sodišču. Sodišče prve stopnje je dejanske ugotovitve glede tožnikove kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ustrezno oprlo na 6. in 16. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/04 in nasl.) ter na določbe ZDR-1 o temeljnih obveznosti delavca (33., 34. in 37. člena ZDR-1), na kar se je sklicevala tudi tožena stranka v odpovedi.

9. Tožnik ni imel dovoljenja tožene stranke za objavo dokumentov v njeni lasti, kot tudi ne za objavo osebnih podatkov, ki so jih ti dokumenti vsebovali. S tem, ko je tožnik B.B. naročil, da dokumente naloži na strežnik tožene stranke, sam pa je poslal medijem odprto pismo s povezavami do teh dokumentov, je kršil 16. člen ZVOP-1, po katerem se lahko osebni podatki zbirajo le za določene in zakonite namene ter se ne smejo nadalje obdelovati tako, da bi bila njihova obdelava v neskladju s temi nameni, če zakon ne določa drugače. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je medijem prepustil, da se odločijo, kateri dokumenti bodo javno dostopni. Tožnik je vedel, da bodo dokumenti z osebnimi podatki dostopni zgolj s klikom na povezave, ki jih je vsebovalo odprto pismo, to pa pomeni, da je omogočil neupravičeno objavo osebnih podatkov. Niso odločilne pritožbene navedbe, da od B.B. ni zahteval, da se dokumente naloži na točno določen URL naslov na univerzitetnem strežniku, ker naj sam ne bi vedel, kaj to pomeni. Bistveno je, da je od podrejenega zahteval, da tehnično izvede možnost, da so dokumenti dostopni na povezavi. Zato neutemeljeno navaja v pritožbi, da ni naročil javne objave na strežniku tožene stranke, da ni vedel, da bodo dokumenti javno objavljeni, oziroma si tega ni želel, ter da je predvideval, da bodo dokumenti služili le kot dokaz k njegovim trditvam. Tožnik neutemeljeno na medije prelaga odgovornost za to, da so bili dokumenti dostopni, saj so bili javno dostopni prav zaradi povezav na strežnik, ki jih je sam naročil B.B. in jih potem kot povezave vnesel v odprto pismo. Okoliščina, da je navedeni zaposlen pri toženi stranki (na kar tožnik veže neutemeljene očitke o neverodostojnosti te priče), ni odločilna za ugotovitev ključnega dejstva, ki je v tem, da je tožnik navedenemu naročil pripravo spornih povezav, ki jih je nato tožnik uporabil v odprtem pismu. Tudi ne drži, da je izpoved te priče v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu, ter da naj bi priča spreminjala verzijo dogodka.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik podatke objavil z namenom kljubovanja kandidatu za rektorja, ki naj bi ga v svojih izjavah kritiziral, ter da tožnik osebnih podatkov v dokumentih ni posebej označil niti jih ni zavaroval tako, da bi nepooblaščenim osebam onemogočil dostop do njih v smislu 14. člena ZVOP-1. Hotel je opozoriti na nepravilnosti delovanja vodstva tožene stranke, moral pa bi se zavedati, da je način, s katerim je to storil, v nasprotju s predpisi o varstvu osebnih podatkov. Glede na to, da je tožniku kršitev dokazana, ni relevantna pritožbena navedba, da naj bi imela tožena stranka v postopku odpovedi dva cilja - da se tožnika znebi, ter da ugotovi, kako je tožnik pridobil dokumente, ki naj bi bili obremenilni za A.A.. Zato ni pomembno vztrajanje, da je odpoved posledica nastrojenosti vodstva tožene stranke do njega in maščevanje za opozarjanje na napake in nezakonitosti ravnanja A.A.. Tudi niso pomembne navedbe, da naj bi A.A. še pred začetkom postopka odpovedi v kampanji za volitve novega rektorja napovedal, da bo tožnika „odstranil z univerze“ in da ga v primeru izvolitve noče imeti v svoji ekipi na mestu zaposlenega za odnose z javnostmi. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za pavšalne navedbe, ter pravilno poudarilo, da je rektorjeva odločitev utemeljena posledica tožnikove kršitve, torej se je do navedb opredelilo. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na članek v časniku F. oziroma prispevek na G., saj ne morejo vplivati na bistvene ugotovitve sodišča v zvezi s tem, katera so odločilna dejstva za presojo zakonitosti odpovedi.

11. Glede na to, da je tožnik od delavca B.B. zahteval, da omogoči delovanje povezave do dokumentov, ki so vsebovali osebne podatke, neutemeljeno vztraja, da kršitve ni storil namenoma. Ravnal je vsaj s hudo malomarnostjo, četudi naj bi predvideval, da bodo novinarji dokumente upoštevali le kot dokaz za njegove navedbe in da ne bodo javno objavljeni. Za hudo malomarnost gre pri skrajno nepazljivem ravnanju, ki odstopa od ravnanj povprečno skrbnega človeka in presega navadno malomarnost. Ni utemeljeno zavzemanje pritožbe, da naj bi tožnik ravnal le z manjšo stopnjo malomarnosti, ker naj bi samo branil svoj ugled in ugled svojega oddelka. Sodišče prve stopnje je glede tožnikove neskrbnosti pri postopanju z osebnimi podatki izpostavilo tudi izpoved priče E.E., da je bil zaradi objave osebnih podatkov (EMŠO, št. tekočega računa, davčna številka) osebno prizadet. Ni odločilna pritožbena navedba tožnika, češ da se navedeni ni spomnil, v katerem mediju so bili njegovi osebni podatki javno objavljeni.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izredna odpoved ni posledica diskriminatorne obravnave tožnika v smislu določbe 6. člena ZDR-1. Tudi če tožnik ni podpiral kandidature A.A. za rektorja tožene stranke, to ne dokazuje diskriminacije ob podaji izredne odpovedi. Sodišče je upoštevalo tudi izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da bi v primeru enakih kršitev drugih zaposlenih ukrepal enako. To, da sankcije tožene stranke niso doletele tudi B.B., ne kaže na neenako obravnavo tožnika z navedenim delavcem, saj nenazadnje njegovo ravnanje niti ni bilo enako kot tožnikovo.

13. Poleg pravilne ugotovitve o utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Obrazložilo je, da je tožena stranka zaradi narave kršitve, načina izvršitve in odnosa tožnika do kršitve (nekritičnost, odsotnost obžalovanja) izgubila zaupanje v tožnika. Pritožba neutemeljeno vztraja pri sklicevanju na izpoved D.D., vršilca dolžnosti rektorja, da ni bil prepričan, kdo je odgovoren za to, da so se podatki znašli na univerzitetnem strežniku.

14. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ne glede na uspeh v postopku, po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.).

Datum zadnje spremembe:

02.04.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 608/2018
• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007