VDSS Sodba Pdp 551/2019

Jedro

V zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje na podlagi določb 202. člena ZDR-1 in 364. člena OZ pravilno ugotovilo, da je s sprejemom ponudbe tožene stranke za obročno plačilo dolga toženec dolg iz naslova vračila stroškov izobraževanja pripoznal, zato je bilo zastaranje pretrgano, in tako v času vložitve tožbe 5-letni zastaralni rok še ni potekel.

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določilo 8. člena pogodbe o izobraževanju, da je toženec po tem, ko pogodba o izobraževanju prenehala veljati, dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Pravilno je uporabilo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in ugotovilo, da je zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju zaradi toženčeve neizpolnitve v 8. členu pogodbe podan temelj za povrnitev stroškov izobraževanja. To določilo je namreč skladno s skupnim namenom strank tolmačilo tako, da je toženec dolžan povrniti stroške izobraževanja, če zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (katerih glavna je prav dokončanje izobraževanja) pogodba skladno z voljo tožeče stranke preneha veljati. Ta je svojo voljo, da pogodba preneha veljati, izrazila z zavrnitvijo podaljšanja te pogodbe, s pozivi k povrnitvi stroškov, nastalih na njeni podlagi, ter z dogovarjanjem s tožencem, da bo nastale stroške poravnal obročno. Tudi iz ravnanja toženca samega izhaja, da je vseskozi (do vložitve odgovora na tožbo) štel, da je pogodba o izobraževanju zaradi njegove izpolnitve prenehala ter da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške nedokončanega izobraževanja. Glede na to, da pogodbe, ki je že prenehala veljati, ni mogoče odpovedati, bi bila zahteva po izrecni odpovedi pogodbe kot predpostavke za terjanje vračila stroškov nerazumna in v nasprotju s temeljnimi načeli OZ: vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode ter predvsem načela izpolnitve obveznosti, po katerem so udeleženci obligacijskih razmerij dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, ta pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, naj tožeči stranki plača 4.931,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2017 dalje do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več (1.975,00 EUR), je zavrnilo (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, naj tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 55,86 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka s stroškovno posledico oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje napačno zavrnilo ugovor zastaranja terjatve. Vztraja, da je 5-letni zastaralni rok začel teči prvi dan po dogovorjenem zaključku izobraževanja, tj. 1. 10. 2012, tožeča stranka pa je tožbo vložila šele 9. 1. 2018. Nasprotuje ugotovitvi o pretrganju zastaranja zaradi pripoznave dolga z dopisoma z dne 30. 3. in 23. 5. 2017. Pove, da je 30. 3. 2017 sicer sprejel ponudbo za obročno plačilo dolga, vendar ni nikoli soglašal z višino terjatve, zaradi česar dogovor o obročnem plačilu ni bil sklenjen. Opozarja, da je pripoznava dolga veljavna le, če je izražena jasno, nepogojno in določno. Navaja, da je višina terjatve iz naslova odsotnosti z dela zaradi študijskega dopusta sporna že od prvega poziva tožeče stranke k povrnitvi stroškov, kar je razvidno iz njegovih odgovorov. Ponavlja, da iz korespondence med strankama ne izhaja, da bi toženec izrecno ali konkludentno pripoznal dolg, saj se mora pripoznava dolga nanašati na konkretno pravno razmerje z vsemi njegovimi konstitutivnimi elementi, terjatev pa velja za pripoznano le toliko, kolikor je dolžnik izjavil. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 513/2008, iz katere izhaja, da okoliščine primera ne smejo zbujati dvomov o tem, da je dolžnik pripoznal obveznost. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava (9., 104. in 111. člena OZ) v zvezi z zaključkom, da se pogodbo o izobraževanju, ki se je zaradi poteka roka kot bistvene sestavine pogodbe razvezala po samem zakonu, šteje tudi za odpovedano. Kot kontradiktornim nasprotuje razlogom sodišča v 8. točki obrazložitve, da je pogodba o izobraževanju prenehala veljati zaradi razveze po samem zakonu, da odpoved ni bila potrebna oziroma da je tožeča stranka dala tožencu vedeti, da pogodbe o izobraževanju ne želi obdržati v veljavi, čeprav izrecne izjave o odpovedi ni podala. V zvezi s tem zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da pogodbe, ki je razvezana po samem zakonu in s tem preneha veljati, ni mogoče še odpovedati. Po njenem mnenju bi bil s pravilno uporabo materialnega prava mogoče le zaključek, da tožeča stranka nima pravne podlage za povrnitev stroškov izobraževanja, ker ni odpovedala pogodbe o izobraževanju. Navaja, da iz pogodbe o izobraževanju jasno izhaja pogoj, da lahko tožeča stranka zahteva vračilo stroškov izobraževanja le v primeru odpovedi pogodbe, ki pa je v konkretnem primeru ni bilo. Trdi, da sta v skladu s temeljnim načelom pogodbene svobode strank in načelom dispozitivnosti posledice neizpolnitve oziroma zamude pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti stranki uredili sporazumno že ob sklenitvi pogodbe o izobraževanju. Trdi, da je določilo 8. člena pogodbe o izobraževanju jasno, zato ga je v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ treba uporabiti tako kot se glasi in ga ni mogoče razlagati tako, da avtomatično obstaja obveznost vračila stroškov v primeru nedokončanja študija do 30. 9. 2012. Sklicuje se na določbe 101. člena ZJU ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 252/2011. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnik po vsebini uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke za vračilo stroškov izobraževanja ob delu, ki mu jih je izplačala na podlagi Pogodbe o izobraževanju ob delu z dne 21. 9. 2009. Na podlagi listinskih dokazov v spisu je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na vračilo bruto zneskov nadomestil plače toženca v času odsotnosti z dela zaradi študijskega dopusta v višini 4.931,10 EUR, v presežku (za vračilo plačane šolnine v višini 1.975,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. V zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje na podlagi določb 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) in 364. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ) pravilno ugotovilo, da je s sprejemom ponudbe tožene stranke za obročno plačilo dolga toženec dolg iz naslova vračila stroškov izobraževanja pripoznal, zato je bilo zastaranje pretrgano, in tako v času vložitve tožbe 5-letni zastaralni rok še ni potekel.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženec s sprejemom ponudbe tožeče stranke za obročno plačilo dolga ni pripoznal. Pripoznava dolga mora res biti jasna, nepogojna in določna, tem kriterijem pa tožnikova dopisa in njegovo nadaljnje ravnanje v komunikaciji s tožečo stranko ustrezajo. Brez dvoma so bila namreč njegova ravnanja usmerjena v prenehanje obveznosti, iz vsebine njegovih dopisov tožeči stranki pa jasno izhaja toženčevo zavedanje o tem, da je dolg tožeči stranki dolžan povrniti ter konstitutivni elementi konkretnega pravnega razmerja, na katerega se dolg nanaša.¹ Sklicevanje toženca, da je bila terjatev za vračilo stroškov izobraževanja zanj ves čas sporna, je protispisno, saj je bil že s pozivom tožeče stranke k povrnitvi stroškov, nastalih po pogodbi o izobraževanju, z dne 3. 1. 2017 obveščen o njihovi skupni višini 6.906,10 EUR. Toženec vse do zavrnitve podpisa dogovora o obročnem poplačilu dolga ni ugovarjal višini terjatve, z izjemo prošnje za obrazložitev nerevaloriziranega stroška enega dne študijskega dopusta v višini 141,41 EUR v dopisu z dne 24. 2. 2017 (A 18), zato njegovim trditvam, da dolga ni pripoznal, ni mogoče slediti. Zavrnitev podpisa dogovora o obročnem odplačilu dolga več kot pol leta kasneje (ker je toženec štel, da je dolžan zgolj neto zneske nadomestila plače), ne more preklicati predhodne pripoznave dolga iz naslova pogodbe o izobraževanju, ki glede na vsebino dopisov zanj ni bil sporen.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je temelj za povračilo stroškov nedokončanega izobraževanja 8. člen pogodbe o izobraževanju z dne 31. 7. 2009 (A 9). Zavzemanje toženca, da bi tožeča stranka od njega lahko zahtevala povračilo stroškov izobraževanja le v primeru, da bi pogodbo (formalno) odpovedala, ni pravilno. Odpoved je po OZ enostranska izjava stranke trajnega obligacijskega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, s katero izjavi, da želi, da obveznostno razmerje preneha (332. in 333. člen OZ). Pogodba o izobraževanju, ki sta jo sklenili stranki tega individualnega delovnega spora, ni podlaga za trajno dolžniško razmerje med tožencem in tožečo stranko (trajna pogodbena razmerja nastanejo npr. na podlagi najemne, podjemne, shranjevalne, licenčne pogodbe), niti ZDR-1 ali kak drug zakon izrecno ne urejata instituta odpovedi te pogodbe. Glede na to določila 8. člena pogodbe o izobraževanju o tem, da lahko tožeča stranka v primeru neizpolnitve toženčeve zaveze odpove pogodbo o izobraževanju in zahteva povrnitev stroškov izobraževanja, ni mogoče uporabljati tako, kot se dobesedno glasi (prvi odstavek 82. člena OZ), temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). To je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Ne drži stališče toženca, da je pogoj za povračilo stroškov izobraževanja poprejšnja odpoved pogodbe o izobraževanju s strani tožeče stranke, saj je pogoj po 59. členu OZ bodoče negotovo dejstvo, neodvisno od volje strank. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določilo 8. člena pogodbe o izobraževanju, da je toženec po tem, ko pogodba o izobraževanju prenehala veljati, dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Pravilno je uporabilo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in ugotovilo, da je zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju zaradi toženčeve neizpolnitve v 8. členu pogodbe podan temelj za povrnitev stroškov izobraževanja. To določilo je namreč skladno s skupnim namenom strank tolmačilo tako, da je toženec dolžan povrniti stroške izobraževanja, če zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (katerih glavna je prav dokončanje izobraževanja) pogodba skladno z voljo tožeče stranke preneha veljati. Ta je svojo voljo, da pogodba preneha veljati, izrazila z zavrnitvijo podaljšanja te pogodbe, s pozivi k povrnitvi stroškov, nastalih na njeni podlagi, ter z dogovarjanjem s tožencem, da bo nastale stroške poravnal obročno. Tudi iz ravnanja toženca samega izhaja, da je vseskozi (do vložitve odgovora na tožbo) štel, da je pogodba o izobraževanju zaradi njegove izpolnitve prenehala ter da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške nedokončanega izobraževanja. Glede na to, da pogodbe, ki je že prenehala veljati, ni mogoče odpovedati (s tem soglaša tudi toženec v pritožbi), bi bila zahteva po izrecni odpovedi pogodbe kot predpostavke za terjanje vračila stroškov nerazumna in v nasprotju s temeljnimi načeli OZ: vestnosti in poštenja, prepovedi zlorabe pravic in prepovedi povzročanja škode ter predvsem načela izpolnitve obveznosti, po katerem so udeleženci obligacijskih razmerij dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, ta pa ugasne samo s soglasno voljo udeležencev ali na podlagi zakona. Glede na vse navedeno je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je po prenehanju veljavnosti pogodbe o izobraževanju zaradi neizpolnitve toženčeve obveznosti toženec tožeči stranki dolžan povrniti stroške izobraževanja, ki ji jih je prisodilo (nadomestila plače za čas trajanja študijskega dopusta).

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. V zvezi z višino stroškov izobraževanja, ki jih je toženec dolžan povrniti tožeči stranki (bruto znesek), pritožnik ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (prim. s sodbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 326/2017 in VIII Ips 61/2017).

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Gre za: predlog za pobot terjatve za vračilo stroškov izobraževanja z zatrjevano terjatvijo iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust in izrecen sprejem ponudbe za obročno plačilo preostalega dolga v dopisu z dne 14. 3. 2017 - listina A 20, izrecen sprejem ponudbe za obročno odplačilo dolga in prošnja za posredovanje dogovora o obročnem plačilu dolga v 24 obrokih v dopisu z dne 30. 3. 2017 - listina A 22, ponovno izrecno sklicevanje na sprejem ponudbe za obročno odplačilo dolga, sklicevanje na dejstvo, da bi mu odplačilo celotnega zneska v enkratnem znesku predstavljalo preveliko finančno breme ter predlog za zavarovanje dolga s poroštvom v dopisu z dne 23. 5. 2017 - listina A 24, dopisa v zvezi s predložitvijo ustrezne dokumentacije za sklenitev dogovora o obročnem odplačilu dolga A 26 in A 28.

Datum zadnje spremembe:

02.04.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2588/2009
• Sodba II Ips 971/93
• VSL sodba I Cpg 1032/2011