VDSS Sodba Pdp 539/2019

Jedro

Nova (druga) odpoved ne temelji več na obveznostih iz načrta finančnega prestrukturiranja v zvezi z znižanjem stroškov dela, temveč na dodatnem znižanju naročil obstoječih kupcev, dodatno nižjimi prihodki glede leta 2015 in 2016 ter glede na plan za leto 2017, ki ga ne dosega. Toženka pa je tudi dokazala, da je ukinila delovno mesto višjega referenta II, pri čemer je dela in naloge tega delovnega mesta že pred tem razporedila drugim delavcem. Če je delovno mesto ukinjeno, tudi ni potrebe po primerjavi delavcev, ki opravljajo delo na tem delovnem mestu in s tem uporabe nekih objektivnih kriterijev, pri čemer je pomembno, da je tožnik na delovnem mestu višjega referenta II edini izvajalec. Ker je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 5. 2017; da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak še vedno traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu za to obdobje obračunati mesečno bruto plačo v znesku 1.439,68 EUR, od nje odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku priznati in vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, ter ga prijaviti v pokojninsko, invalidsko ter druga zavarovanja (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe tožnik vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik v ponovljenem postopku v zvezi z zahtevkom glede trajanja delovnega razmerja od reintegracije dalje. Ponavlja navedbe iz pripravljalne vloge z dne 3. 6. 2019. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti trajanje delovnega razmerja med strankama za čas od reintegracije po pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje v povezavi s sodbo višjega sodišča, to je od 12. 9. 2018 dalje do vročitve sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 3/2019, v katerem sta bili navedeni sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavljeni. V tem obdobju je med strankama obstajalo in še obstaja delovno razmerje, razveljavitev pravnomočne sodbe sodišča, ki je tako delovno razmerje vzpostavila, pa učinkuje samo za vnaprej. Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 283/2015, VIII Ips 26/2006 in VIII Ips 79/2019. Opozarja, da je pomembno, da sodišče obstoj delovnega razmerja med strankama za navedeno obdobje ugotovi že v tem delovnem sporu, saj je od te odločitve odvisna odločitev organov in institucij, ki odločajo o socialnem statusu tožnika v tem obdobju. Tožnik s pritožbo ne uveljavlja plačila plače, vpis delovne dobe, prijave v socialna zavarovanja za navedeno obdobje, ker je tožena stranka, glede na to, da je tožnik pri njej še vedno v delovnem razmerju, te zahtevke že izpolnila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnik v ponovljenem postopku podal v zvezi z zahtevkom glede trajanja delovnega razmerja od reintegracije dalje, pri čemer pritožba ne konkretizira, katerih dokazov sodišče ni izvedlo, zato preizkus ni mogoč. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse relevantne dokaze in to tudi ustrezno obrazložilo, kar izhaja iz 3. točke obrazložitve.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je bil tožnik pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen od 16. 5. 1994 dalje;

- da je bil tožnik nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2015 zaposlen na delovnem mestu višji referent II in delo po tej pogodbi nastopil z dne 1. 10. 2015, istega dne pa mu je bila vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

- da je tožena stranka tožniku že 1. 10. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz organizacijskega in ekonomskega razloga ter v odpovedi navajala, da tožena stranka izpolnjuje obveznosti iz pravnomočne prisilne poravnave, ki med ostalim predstavljajo znižanje stroškov dela, obenem pa se sooča z dodatnim zmanjšanjem naročil s strani svojih kupcev na obstoječih proizvodih, kar znižuje planiran obseg prodaje v letih 2015 in 2016 in zahteva dodatno znižanje fiksnih stroškov, tudi stroškov dela; da je zaradi optimizacije delovnih procesov tožena stranka racionalizirala in reorganizirala organizacijsko enoto A. in sicer na način, da so dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik, razporejene med ostale zaposlene in je glede na navedeno potreba po opravljanju del in nalog pod pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi zaradi navedenih ekonomskih in organizacijskih razlogov odpadla;

- da je sodišče prve stopnje s pravnomočno zamudno sodbo opr. št. Pd 217/2015 z dne 10. 12. 2015 ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2015 nezakonita in toženi stranki naložilo, da tožnika reintegrira v delovni proces;

- da je tožena stranka pravnomočno sodbo izvršila in tožnika pozvala nazaj na delo in mu istočasno odredila čakanje na delo doma;

- da je tožena stranka tožniku po reintegraciji ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 15. 5. 2017 iz ekonomskih in organizacijskih razlogov in v izpodbijani odpovedi ekonomski razlog utemeljevala s svojimi obveznostmi iz potrjene prisilne poravnave in soočanjem s postopnim znižanjem naročil obstoječih kupcev ter nižjimi prihodki, na dodatnem postopnem znižanju naročil obstoječih kupcev, kar ima za posledico nižje prihodke, na podatkih o prihodkih leta 2015, 2016 in planu 2017, ki se ne dosega, na nižjih naročilih kupcev B. in C.; organizacijski razlog pa izvedbo racionalizacije in reorganizacije poslovnega procesa na način, da so bile tožnikove delovne naloge razporejene med ostale zaposlene, tožnikovo delovno mesto pa ukinjeno, zato je odpadla potreba po opravljanju del in nalog pod pogoji tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so našteti razlogi v prvi in drugi odpovedi sicer podobni, vendar se razlogi v drugi odpovedi nanašajo na dodatno poslabšanje pogojev poslovanja v letu 2017 in še dodatno na formalno ukinitev delovnega mesta, na katerem delo ni bilo potrebno že v letu 2015. Potreba po delu na tem delovnem mestu se tudi na novo ni več pojavila. V ponovnem sojenju je sodišče upoštevalo, da nova (druga) odpoved ne temelji več na obveznostih iz načrta finančnega prestrukturiranja v zvezi z znižanjem stroškov dela, temveč na dodatnem znižanju naročil obstoječih kupcev, dodatno nižjimi prihodki glede leta 2015 in 2016 ter glede na plan za leto 2017, ki ga ne dosega. Toženka pa je tudi dokazala, da je ukinila delovno mesto višjega referenta II, pri čemer je dela in naloge tega delovnega mesta že pred tem razporedila drugim delavcem. Če je delovno mesto ukinjeno, tudi ni potrebe po primerjavi delavcev, ki opravljajo delo na tem delovnem mestu in s tem uporabe nekih objektivnih kriterijev, pri čemer je pomembno, da je tožnik na delovnem mestu višjega referenta II edini izvajalec. Ker je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen.

9. Tožnik je bil na podlagi predhodnih odločitev v okviru tega spora reintegriran k toženi stranki od 12. 9. 2018 dalje (pravnomočne odločitve v prvotnem postopku opr. št. Pdp 152/2018). S sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 3/2019 z dne 2. 4. 2019 je bilo reviziji ugodeno in sodba sodišča druge in prve stopnje v ugodilnem delu razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. V predmetnem sporu je sodišče v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom presojalo, ali so odpovedni razlogi utemeljeni ter posledično, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 5. 2017 zakonita. Pritožba očitno meša dve različni situaciji iz spora, in sicer spor o prenehanju delovnega razmerja z dne 15. 5. 2017 ter spor o obstoju delovnega razmerja po reintegraciji, pri čemer v tem delu niti ne postavlja tožbenega zahtevka. Tako so ostala dejstva in okoliščine, ki so nastala v vmesnem času (v času po reintegraciji), lahko le predmet novega pravdnega postopka z drugačnim tožbenim zahtevkom. Neustrezno je tudi sklicevanje pritožbe na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 26/2006, saj je v tem primeru šlo za prenehanje delovnega razmerja zaradi izvršitve pravnomočne sodbe, medtem ko je v zadevi VIII Ips 283/2015 toženka tožnico po prejemu sodbe revizijskega sodišča zaradi odpadle podlage lahko odjavila iz zavarovanja, delovno razmerje pa ji je v vmesnem obdobju priznala le za čas opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi. V zadevi VIII Ips 79/2018 pa je šlo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in zadeva prav tako ni primerljiva s predmetno odločitvijo.

10. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje 353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010