VDSS Sodba Psp 209/2019

Jedro

Po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 so obvezno zavarovane osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Enako kot pri ostalih zavarovalnih podlagah, tudi v obravnavani, v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Torej ex lege - po samem zakonu z nastankom samega pravnega razmerja. Zavarovalno razmerje iz 16. člena ZPIZ‑2 v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni ali drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz registra.

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke niti dobiček gospodarskih družb ali zavodov, temveč izključno na status družbenikov ali delničarjev gospodarskih družb oz. ustanoviteljev zavodov, če so poslovodne osebe, pa niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje temelji na statusni podlagi ne glede na prihodkovne ali dobičkonosne meje. Izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček gospodarske družbe ali zavoda, ni mogoč, saj za kaj takega ni zakonske podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ..., št. dosjeja ... z dne 1. 12. 2017 in iste št. z dne 2. 10. 2018 ter ugotovitev, da tožnik v obdobju od 3. 8. 2017 do 3. 10. 2017 ni imel lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 16. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju¹ (ZPIZ-2), ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugotovitve, da od 3. 8. 2017 do 3. 10. 2017 ni imel lastnosti zavarovanca po 16. členu ZPIZ-2, oz. da se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje, naloži povračilo stroškov s pp, ali podrejeno sodbo razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita, da se do navedb o nezakonitosti izpodbijanih odločb ni opredelilo, oz. jih je neutemeljeno označilo za nerelevantne. Sklicuje se na dosedanje vloge, ki so sestavni del trditvene podlage. Tožena stranka pri uporabi 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2 v nasprotju z razlagalnimi metodami protiustavno zaključuje, da mora zaradi prostovoljnega sodelovanja v zavodu, katerega namen je bil entuziastično pomagati mladim pri razvoju njihove samostojne poti in ni ustvaril nikakršnega dobička, niti evra dohodka, plačati prispevek za obvezno zavarovanje v višini 450,00 EUR mesečno. Gre za nepošten in nesmiseln zaključek, ki ga je potrdilo prvostopenjsko sodišče, ko je ignoriralo relevantno dejansko stanje, argumente logike ter temelje teleološke razlage. Po zgledu tožene stranke je pri 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 zavzelo formalistično in togo stališče ter presojalo le, da je bil statusni ustanovitelj in poslovodna oseba zavoda. Ni upoštevalo namena ustanovitve zavoda in narave funkcije A., katerega cilj ni bil pridobivanje dobička. Zavod je bil ustanovljen z namenom prostovoljnega pridobivanja praktičnih izkušenj, delo pa temeljilo na entuziazmu. Ni imel prihodkov ali dobička, ampak je posloval z izgubo. Iz naslova poslovodenja ni prejel niti evra, obseg opravljanja funkcije pa je bil zanemarljivo majhen.

Sodišče je pavšalno zavrnilo argumente o neustavnosti 1. odstavka 16. člena ZPIZ‑2. Ureditev, po kateri mora prostovoljec za funkcijo, od katere ni imel nobene finančne koristi zaradi statusnega položaja plačati več kot 450,00 EUR prispevkov mesečno, ni ustavno skladna.

Naproša poglobljeno obravnavo trditvene in dokazne podlage, ker naj bi sodišče prve stopnje navedbe ignoriralo in jih pavšalno odpravilo. Zmotno zaključuje, da je zavarovanje družbenika, ki je poslovodna oseba, vezano na pravni položaj in ne na obseg prihodkov. Sodba VIII Ips 162/2014 ni aplikativna, saj se nanaša na družbenika v gospodarski družbi z omejeno odgovornostjo. Ne strinja se, da za osebe iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ‑2 ni mogoč izvzem iz zavarovanja. Zakonodaja enači neprimerljive situacije, ko ustanovitelje zavodov obravnava enako kot družbenike, kar pomeni kršitev ustavnega načela enakosti. Neprimerna je tudi argumentacija, da zavarovalni čas ne ustreza dejanskemu času, ki ga za opravljanje dejavnosti porabi zavarovanec. V zadevi ne gre za neujemanje zavarovalnega časa, temveč razmejitev prostovoljstva od profesionalnega opravljanja dejavnosti, ki so mu pripisane enake posledice, kot če bi za funkcijo prejemal denarno nadomestilo. Gre za ustvarjanje fikcije prihodka, iz katerega izhaja mesečna obveznost 450,00 EUR, čeprav ni zaslužil niti centa, saj je poslovodno funkcijo opravljal entuziastično in neodplačno. Če prostovoljna narava ne bi bila relevantna, nekatere kategorije prostovoljcev z ZPIZ-2 ne bi bile vključene v zavarovanje za ožji obseg pravic. Sodišče se do prostovoljstva ni opredelilo, kar je absolutna bistvena kršitev, ki onemogoča učinkovito izvrševanje pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije² (Ustava). Protislovno ugotavlja, da so ustanovitelji in odgovorne osebe v društvih in zavodih v podobnih položajih, da je cilj obeh primerljiv z razliko ustanoviteljev društev, ki društvo vodijo, pa jim ni treba plačevati prispevkov. Gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar onemogoča učinkovito varstvo pravice do pritožbe, pomeni poseg v pravico do neodvisnega in nepristranskega sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravico do poštenega postopka iz 1. odstavka 6. člena EKČP.

Spregledano je, da zavod ni deloval dobičkonosno, da ni ustvarjal dohodka in da to ni bil namen ustanoviteljev. Sodišče ni le ignoriralo načina delovanja zavoda, ampak brez njegovega zaslišanja in preostalih ustanoviteljev napačno uporabilo materialno pravo ter arbitrarno zaključilo, da so ustanovitelji predvideli možnost dobičkonosnega delovanja. V kolikor bi ravnalo nepristransko, bi prišlo do sklepa, da zavod ni deloval dobičkonosno, saj tega Zakon o zavodih ne dovoljuje.

Sodba nima opredelitve do tožbenih navedb, da ni v primerljivem položaju z družbenikom in direktorjem d. o. o, niti odgovorov na argumente o ustavni spornosti 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2. Posege v ustavne pravice opravičuje z vzdržnostjo pokojninske blagajne. Interes državne blagajne mimo načela sorazmernosti prevlada nad ustavnimi pravicami posameznika. To je lahko skrb izvršilne in zakonodajne veje oblasti, ne pa sodišča, ki mora varovati individualne pravice in ne posegati na področje druge veje oblasti. Protiustavno razlaga 1. odstavek 16. člena ZPIZ-2, v kolikor ustvarja sporne posledice v nasprotju z 2., 14., 22., 33., 42. ter 50. členom Ustave, 6. členom v povezavi s 14. členom EKČP, Priporočilom št. 67 MOD in 70. členom Evropskega socialnega kodeksa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Na obširno, nepregledno množico nebistvenih dejanskih ali pravno zmotnih pritožbenih očitkov, ki ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, poudarja predvsem naslednje.

K zatrjevanim procesnim kršitvam

5. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zatrjevanih niti drugih procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku³ (ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje odločilne dejanske ter pravne razloge, tako da jo je mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da očitana procesna kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ni podana.

Za pritožbeno rešitev zadeve je pravno edino odločilno, da je bil tožnik s 3. 8. 2017 kot ustanovitelj in poslovodna oseba zavoda vpisan v poslovni register in iz njega izbrisan 3. 10. 2017. Dokazni predlogi o njegovem zaslišanju in zaslišanju predlaganih prič (4. tč. obrazložitve) so utemeljeno zavrnjeni. Strankina pravica (212. člena ZPP), da predlaga izvedbo dokazov, sodišče sicer zavezuje, da dokaze, ki so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, tudi izvede. Vendar dokaznim predlogom ni dolžno brezpogojno slediti, še zlasti če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati. Zavrnitev dokaznih predlogov mora obrazložiti, kar je storjeno tudi v izpodbijani sodbi. Utemeljitvi, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov, ni kaj dodati. Pritožnikovo vztrajanje, da bi bilo potrebno njegovo zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič, ne more biti uspešno.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do kršitev z Ustavo zagotovljenih človekovih pravic. Ob izdani zakoniti zavrnilni sodbi tožniku ni bila, niti ni mogla biti kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen), ne pravica do pravnega sredstva (25. člen), niti do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin⁴ (EKČP), kot neutemeljeno zatrjuje v pritožbi.

Relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera

7. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe določno izhaja (7. in 8. tč. obrazložitve), da je bil tožnik dne 3. 8. 2017 kot ustanovitelj in poslovodna oseba zavoda A. vpisan v sodni register, da mu je dne 3. 10. 2017 prenehalo pooblastilo za zastopanje kot direktorju zavoda, da se je istega dne izbrisal iz registra ter bil šele od 13. 12. 2017 dalje vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za takšna pravna dejstva, da je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti, da je imel tožnik od 3. 8. 2017 do 3. 10. 2017 na podlagi 16. člena ZPIZ-2 lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova ustanoviteljstva in poslovodenja zavoda A. poln zavarovalni čas 40 ur na teden.

8. Predmet sodne presoje sta drugostopenjska odločba z dne 2. 10. 2018 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 1. 12. 2017, glede katerih pa pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko ugotavlja, da sta pravilni in zakoniti.

Materialnopravni okvir za pritožbeno rešitev zadeve

9. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje, enako kot toženi zavod v predsodnem postopku, pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni očitki, da 1. odstavek 16. člena ZPIZ-2 ni bil uporabljen pravilno, ker poleg jezikovne ni bila upoštevana teleološka in logična razlagalna metoda, so zmotni in povsem neutemeljeni.

10. Zavarovalno razmerje nastane po samem zakonu z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To velja tudi za obravnavani primer, ko je zavarovalno razmerje nastalo z dnem vpisa v register in prenehalo z dnem izbrisa tožnika kot soustanovitelja zavoda in poslovodne osebe iz registra. Navedena dejstva so edino odločilna tudi za ugotovljeno lastnost zavarovanca v predsodnem postopku po uradni dolžnosti.

11. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v ZPIZ-2 in Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja⁵ (ZMEPIZ-1). V skladu z 81. členom ZMEPIZ-1 se po uradni dolžnosti uvede postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, določenih v 80. členu, med drugim tudi, če je vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa ni bila vložena prijava v zavarovanje.

Po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 so obvezno zavarovane osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Enako kot pri ostalih zavarovalnih podlagah, tudi v obravnavani, v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Torej ex lege - po samem zakonu z nastankom samega pravnega razmerja. Zavarovalno razmerje iz 16. člena ZPIZ‑2 v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni ali drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz registra.

12. Pri citiranih členih ZPIZ-2 gre za jasne in določne kogentne pravne norme, ki jih je mogoče pravilno uporabljati le tako, kot glasijo. Torej jezikovno ob besednem rezultatu razlage, saj interpretacija 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2 v smeri, za katero se zavzema pritožnik, ni sprejemljiva. Njegove trditve, da je v zavodu sodeloval prostovoljno, z namenom entuziastične pomoči mladim pri razvoju samostojne poti, da zavod ni ustvarjal dobička ali dohodka, da naj sam ne bi zaslužil niti centa in nekatere druge, za interpretacijo in pravilno uporabo 1. odstavka 16. člena ZPIZ- 2 pravno sploh niso relevantne. Enako velja glede očitkov sodišču, da naj bi ignoriralo relevantno dejansko stanje, logiko in temelje teleološke razlage.

Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke niti dobiček gospodarskih družb ali zavodov, temveč izključno na status družbenikov ali delničarjev gospodarskih družb oz. ustanoviteljev zavodov, če so poslovodne osebe, pa niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje temelji na statusni podlagi ne glede na prihodkovne ali dobičkonosne meje. Izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček gospodarske družbe ali zavoda, ni mogoč, saj za kaj takega ni zakonske podlage.

13. Iz razlogov, ki jih izpostavlja pritožba, 1. odstavek 16. člena ZPIZ-2, ni protiustaven, zato pritožbeno sodišče ni postopalo po 156. členu Ustave.

Ustavno sodišče Republike Slovenije (Ustavno sodišče) je v ustavno sodni praksi že večkrat poudarilo⁶ da ima zakonodajalec pri urejanju pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, vključno s pravico do pokojnine, široko polje proste presoje. To toliko bolj velja za vključevanje oseb v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v katerem si kot zavarovanci zagotavljajo socialno varnost za primer starosti, invalidnosti ali smrti. Skozi zgodovinski razvoj se je krog zavarovancev širil postopoma, od vključenosti le posameznih pravnih razmerij ali statusov do praktično vseh oblik dela in pravnih razmerij, kar velja tudi za obvezno zavarovanje po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2.

14. Vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi ni, niti ne more biti ustavno sporna, ne glede na to, ali se pritožnik s tem strinja ali ne. Tudi sicer je potrebno upoštevati, da zakonodajalec kroga zavarovancev zagotovo ne normira na v tem pritožbenem postopku izpostavljanih anomalijah o izključno entuziastičnem namenu ustanovitve zavoda za pravno svetovanje mladim brez ustvarjanja dohodka ali dobička. Čeprav 1. člen Zakona o zavodih⁷ (ZZ) sicer res določa, da se zavodi kot organizacije za opravljanje vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega, otroškega ali invalidskega varstva, socialnega zavarovanja in drugih dejavnosti, ustanavljajo, če cilj opravljanja dejavnosti ni dobiček, to ne pomeni, da ne ustvarjajo dohodkov in odhodkov. Treba je ločiti med prihodki, odhodki in dobički. To velja tudi za zavod A. v predmetni zadevi. Sicer pa se zaradi pravnih posledic vpisa ustanoviteljstva zavoda in poslovodenja v register, ni mogoče uspešno sklicevati na entuziastični namen ustanovitve z namenom, da ta ne bi imel za posledico nastanka zavarovalnega razmerja niti lastnosti zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

15. Obvezno zavarovanje ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba, ni v nasprotju z 2. členom Ustave, s katerim je Slovenija proklamirana kot pravna in socialna država. Načelo varstva zaupanja v pravo zagotavlja, da država posamezniku pravnega položaja ne poslabša arbitrarno, brez stvarnega razloga, utemeljenega na prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Z uzakonjenim obveznim zavarovanjem oseb iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2 to načelo zagotovo ni kršeno.

16. Vključenost oseb iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2 v obvezno zavarovanje nadalje ne pomeni kršitve 14. člena Ustave o enakosti pred zakonom. Ni mogoča primerjava, kaj šele enačenje neprimerljivih položajev iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2 s posebnimi primeri zavarovanja iz 20. člena ZPIZ-2 le za invalidnost in smrt kot posledico poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Prvi odstavek 16. člena ZPIZ-2 ni niti v nasprotju s 33. členom Ustave, ki zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Pritožnikovo stališče, da je z vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje samo zaradi obveznosti plačila prispevka kršena njegova ustavna pravica do zasebne lastnine ni logično niti razumljivo. Enako velja za zatrjevano kršitev 6. člena EKČP v zvezi s 1. členom Protokola k EKČP. Končno je v okoliščinah konkretnega primera pravno popolnoma nerazumljivo zatrjevanje kršitve 42. člena Ustave, ki ureja pravico do zbiranja in združevanja, torej zagotavlja, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi.

17. Sicer z izpodbijanima upravnima aktoma o ugotovljeni dvomesečni lastnosti zavarovanca tožniku ni bilo onemogočeno opravljanje prostovoljske, nepoklicne in „entuziastične dejavnosti“. Tudi če bi bil zavod A., res ustanovljen za opravljanje „entuziastične dejavnosti“ in pomoč mladim, se na tovrstne razloge ali namen ni mogoče uspešno sklicevati, saj nepoznavanje prava z vidika pravnih posledic ustanovitve in vpisa v sodni register, ne opravičuje. Ravno nasprotno. Ignoratia iuris nocet. V konkretnem primeru ima pritožnikov status ustanovitelja zavoda in poslovodne osebe že sam po sebi za posledico nastanek zavarovalnega razmerja in posledično tudi zakonito ugotovljeno lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

18. Iz predhodno navedenih dejanskih, materialnopravnih in ustavnopravnih razlogov je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Z njo je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁸(ZDSS-1) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zakonitih upravnih odločb in posledično ugotovitev, da tožnik od 3. 8. 2017 do 3. 10. 2017 ni imel lastnosti zavarovanca.

19. Do preostalih obširnih pritožbenih izvajanj, ki za rešitev zadeve pravno niso relevantna, se pritožbeno sodišče ni dolžno posebej opredeljevati, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane.

20. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS št . 96/2012 s spremembami
² Ur. l. RS št. 33/1991 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
⁴ Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP,št. 7-41/1994 (RS 33/1994)
⁵ Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami.
⁶ Npr. U-I-303/2018 in druge.
⁷ UR. l. RS št. 12/1991 s spremembami.
⁸ Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1508/2021-17
• VDSS Sodba Psp 9/2020
• VDSS Sodba Psp 64/2017