<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 270/2019

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.270.2019
Evidenčna številka:VDS00031350
Datum odločbe:21.11.2019
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Marko Hafner (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nadurno delo - pogodba o izobraževanju

Jedro

Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe Policist. V členih 3 - 5 te pogodbe so dogovorjene medsebojne pravice in obveznosti. Zlasti je pomemben 5. člen, v katerem je določeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da stroške izobraževanja predstavljajo stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja ter stroški prevoza na izobraževanja in z izobraževanja. S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja po navedeni pogodbi, ni bil na službeni poti, ampak odsoten z dela, toženka pa je svoje obveznosti do tožnika po tej pogodbi izpolnila - poleg potnih stroškov mu je iz naslova odsotnosti z dela zaradi izobraževanja priznala tudi nadomestilo v višini po 8 ur dnevno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi:

"1. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo:

- 5 nadur opravljenih v mesecu oktobru 2014 v višini 45,50 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 12. 2014 dalje do plačila,

- 9 nadur opravljenih v mesecu novembru 2014 v višini 81,90 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 1. 2015 dalje do plačila,

- 9 nadur opravljenih v mesecu decembru 2014 v višini 81,90 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 2. 2015 dalje do plačila,

- 7 nadur opravljenih v mesecu januarju 2015 v višini 63,70 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 3. 2015 dalje do plačila,

- 8 nadur opravljenih v mesecu februarju 2015 v višini 72,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 4. 2015 dalje do plačila,

- 5 nadur opravljenih v mesecu marcu 2015 v višini 45,50 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 5. 2015 dalje do plačila,

- 4 nadure opravljenih v mesecu aprilu 2015 v višini 36,40 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 6. 2015 dalje do plačila,

- 7 nadur opravljenih v mesecu maju 2015 v višini 63,70 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 6. 7. 2015 dalje do plačila,

od obračunanih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, plačati predpisan prispevek delodajalca na osebni račun poklicnega zavarovanja javnega uslužbenca in plačati predpisan prispevek delodajalca na osebni račun javnega uslužbenca vzajemnega pokojninskega sklada za javne uslužbence pri Kapitalski družbi, d. d., vse v roku 15 dni.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 257,50 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati pritožbene stroške v višini 117,04 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku za obdobje oktober 2014 do maj 2015 obračuna 54 ur dela preko polnega delovnega časa v bruto znesku 491,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, od obračunanih bruto zneskov odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku izplačati neto znesek ter plačati predpisan prispevek delodajalca na osebni račun poklicnega zavarovanja in vzajemnega pokojninskega sklada (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več in drugače (zakonske zamudne obresti nad prisojenimi, obračun za 23 nadur) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških se iz razloga zmotno uporabe materialnega prava pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na četrti odstavek 32. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND – Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.), po katerem se čas izobraževanja šteje v redni delovni čas. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) namreč v tretjem odstavku 170. člena določa, da se trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju, ki pa je civilna pogodba in se presoja po obligacijskem pravu. Stranki sta tako pogodbo prostovoljno sklenili in dogovorili medsebojne pravice in obveznosti. Toženka je svojo obveznost iz pogodbe izpolnila in tožniku za dneve izobraževanja omogočila 8-urno odsotnost z dela in izplačala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi udeležbe na predavanju. Tožnik je bil za vsak dan izobraževanja upravičen do nadomestila plače za 8 ur, ne glede na trajanje predavanja ali čas prevoza. Tako se ure pred in po izobraževanju ne morejo šteti v delovni čas. ZDR-1 v 144. členu določa, da gre pri nadurnem delu za okoliščine, zaradi katerih je potrebno delo opravljati preko rednega delovnega časa, pri izobraževanju pa tožnik ni opravljal dela. Tožnik je do dodatka za nadurno delo lahko upravičen zgolj za efektivni delovni čas, ne pa za čas odmora ali drugih upravičenih odsotnosti z dela. V nasprotnem bi bil lahko do nadur upravičen tudi v primeru odsotnosti z dela zaradi dopusta. To je nedopustno in jo preprečuje deveti odstavek 137. člena ZDR-1. Tudi Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF ‒ Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl.) določa le stroške, ki jih zaposleni lahko prejme na službenem potovanju, plačila nadur ne omenja. Sodišče prve stopnje tožnikovo pravico do nadur utemeljuje tudi z dejstvom, da je tožnik za vsako pot na predavanje dobil potni nalog in da je toženka njegovo odsotnost v dnevnem razporedu označila kot službeno pot. Vendar je takšen zaključek pravno zmoten, saj nihče ne more imeti več pravic, kot jih priznava zakon. Nepravilna je tudi višina prisojenih nadur, saj bi jo bilo potrebno omejiti na maksimalno število ur.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3,. 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje, je pa zaradi zmotne materialnopravne presoje sprejelo napačno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo 54 ur preko polnega delovnega časa. Takšno odločitev je sprejelo zaradi zmotne presoje, da je udeležba tožnika na izobraževanju predstavljala službeno pot.

5. Tožnik je s toženko sklenil pogodbo o izobraževanju z dne 30. 9. 2014 za pridobitev višješolske izobrazbe Policist. V členih 3 - 5 te pogodbe so dogovorjene medsebojne pravice in obveznosti. Zlasti je pomemben 5. člen, v katerem je določeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da stroške izobraževanja predstavljajo stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja ter stroški prevoza na izobraževanja in z izobraževanja. S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja po navedeni pogodbi, ni bil na službeni poti, ampak odsoten z dela, toženka pa je svoje obveznosti do tožnika po tej pogodbi izpolnila - poleg potnih stroškov mu je iz naslova odsotnosti z dela zaradi izobraževanja priznala tudi nadomestilo v višini po 8 ur dnevno. Za priznanje dodatnega - vtoževanega plačila pa ni podlage. Tudi tožnikovo sklicevanje na dopis tožene stranke z dne 28. 11. 2018 ne more privesti do drugačne razlage pogodbenih določb. Ker se ure, ki jih je tožnik porabil za pot na in z izobraževanja, ne štejejo v delovni čas, tudi ne pride v poštev uporaba 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/07 in nasl.), ki določa, koliko ur prisotnosti se delavcu prizna v primeru službene poti.

6. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na primer Sodišča Evropske Unije C-266/14, da je treba točko 1 2. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa razlagati tako, da v okoliščinah, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti delavci namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim bivališčem in prostori, ki jih določi delodajalec, pomeni delovni čas. Podobno stališče je bilo sprejeto v zadevi Pdp 618/2011, da se ure, ko je tožnica potovala do pravnih oseb, pri katerih je toženka izvajala revizijo, štejejo v delovni čas. V obeh zadevah je šlo za delavce, ki so opravljali delo na način, da so se vozili od stranke do stranke, pri tožniku pa ni šlo za takšen primer.

7. Na podlagi navedenega in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo 200 točk za odgovor na tožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo, 200 točk za pristop na prvi narok, 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 257,50 EUR.

9. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške po OT, ki znašajo: 250 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, kar znaša 117,04 EUR (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) - člen 23.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 170.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1ODAy