VDSS Sodba in sklep Psp 228/2019

Jedro

Po določbi drugega stavka 4. točke 1. odst. 129. člena ZUP-a je organ zahtevo med drugim dolžan zavreči tudi tedaj, če je bila pred tem že pravnomočno zavrnjena, pa se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. O tožničini zahtevi je bilo v prejšnjih predsodnih postopkih že večkrat pravnomočno odločeno. Nazadnje z odločbo leta 2016 ob uporabi ZPIZ-2, in že tedaj ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom v letu 2002 ni dopolnila minimalne starosti, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ..., št. dosjeja ... z dne 12. 3. 2018 in sklepa iste št. z dne 30. 11. 2017 (I. tč. izreka), ker je presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. Tožbo glede zahtevka za priznanje pravice do vdovske pokojnine je zavrglo (II. tč. izreka). Izreklo je še, da stroški tožnice za pooblaščeno odvetnico bremenijo proračun Republike Slovenije (III. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega prava. Navaja le, da ji pravica do družinske pokojnine pripada, ker je ob smrti moža opravljala starševsko dolžnost za mladoletnega otroka A.A.. Predlaga ugodno rešitev zadeve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodne odločbe, izdane ob dovolj razčiščenem procesnem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodna odločba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbo potrebno ponovno poudariti naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje drugostopenjske odločbe z dne 12. 3. 2018 v zvezi s prvostopenjskim sklepom z dne 30. 11. 2017 o zavrženju zahteve, vložene 7. 11. 2017 pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja za priznanje pravice do vdovske pokojnine, z utemeljitvijo, da je bilo o istovrstni zahtevi že pravnomočno odločeno. V predsodnem upravnem postopku, končanem s pravnomočno odločbo z dne 29. 9. 2016² je bilo ugotovljeno, da je vdova do smrti moža 20. 3. 1995 dopolnila 38 let in 8 mesecev starosti, do dneva prenehanja družinske pokojnine 30. 9. 2002 zaradi prenehanja šolanja otroka, pa le 46 let in 3 mesece starosti, in ne najmanj 46 let in 6 mesecev, da bi po prehodni določbi 421. člena ZPIZ-1 nastopila čakalno dobo za pridobitev pravice do pokojnine pri starosti 51 let in 6 mesecev. Hkrati je bilo ugotovljeno, da vdova v nobenem primeru ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice niti po 392. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju³ (ZPIZ-2) ne po 53. členu ZPIZ-2.

6. Predhodno navedene okoliščine konkretnega primera imajo seveda za posledico, da lahko pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja le drugi stavek 4. točke 1. odst. 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku⁴ (ZUP), ki ga je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Po navedeni določbi ZUP-a je organ zahtevo med drugim dolžan zavreči tudi tedaj, če je bila pred tem že pravnomočno zavrnjena, pa se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila.

7. Takšno dejansko procesno stanje je zagotovo podano tudi v predmetni zadevi. Nobenega dvoma ni, da je bilo o tožničini zahtevi v prejšnjih predsodnih postopkih že večkrat pravnomočno odločeno. Nazadnje z odločbo leta 2016 ob uporabi ZPIZ-2, in že tedaj ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom v letu 2002 ni dopolnila minimalne starosti, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine.

8. Pritožničino stališče, da je do vdovske pokojnine upravičena že zato, ker je ob moževi smrti opravljala starševsko dolžnost do mladoletnega sina, je zmotno in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Čeprav je bila skupaj z otrokom do 30. 9. 2002, ko se je sin nehal šolati, uživalka družinske pokojnine,⁵ bi lahko pravico do vdovske pokojnine ponovno pridobila le, če bi tedaj dopolnila najmanj 46 let in 6 mesecev starosti. Ker te starosti tedaj ni dopolnila, ji pravice ponovno ni mogoče priznati, saj ne izpolnjuje zakonsko predpisanega pogoja.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁶ (ZDSS-1) tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo, tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do vdovske pokojnine pa zavrglo, saj ni procesnih pogojev za vsebinsko odločanje o pravici sami.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in potrditi sodbo ter sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.
² Tožba zoper odločbo z dne 29. 9. 2016 je bila 29. 12. 2016 pravnomočno zavržena.
³ Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁵ Odločba št. ... z dne 4. 2. 2003.
⁶ Ur. l. RS, št. 2/2004.

Datum zadnje spremembe:

03.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 138/2014
• VDSS sodba Psp 503/2013
• VDSS sodba Psp 167/2013