VDSS Sodba Pdp 430/2019

Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

V času tožnikovega bolniškega staleža je tožnika nadomestil delavec, ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal na delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 1. 7. 2018, zato mu ni prenehalo dne 1. 7. 2018, ampak traja do vključno 28. 3. 2019 (I. točka izreka); da je imel tožnik od 1. 7. 2018 do vključno 28. 3. 2019 pri toženki delovno razmerje za nedoločen čas, in sicer za delovno mesto delavec na pripravi šob in črpalk (II. točka izreka); da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni za čas od 1. 7. 2018 do 28. 3. 2019 priznati vse pravice, ki mu gredo iz delovnega razmerja (III. točka izreka) in mu za ta čas obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter izplačati neto plače, pri čemer se neto znesek plače za čas od 1. 7. 2018 do 30. 9. 2018 zmanjša za znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje, to je od 16. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni (IV. točka izreka); da mu je dolžna v roku 15 dni obračunati denarno povračilo v znesku 2.041,58 EUR bruto in izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje (V. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval: ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 28. 3. 2019; obračun in plačilo plače ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 28. 3. 2019 dalje; reintegracijo k toženki in poziv nazaj na delo; izplačilo neto nadomestila mesečne plače za čas od 1. 7. 2018 do 30. 9. 2018 v višini neto zneska nadomestila za čas brezposelnosti; plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska plače od 5. do vključno 15 v mesecu za pretekli mesec in v delu, kjer zahteva obračun denarnega povračila v višini 4.958,42 EUR bruto ter izplačilo pripadajočega neto zenska (VI. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 698,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena ZPP.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (saj za izpodbijanje ugodilnega dela nima pravnega interesa), predvsem pa na sodno razvezo pogodbe z 28. 3. 2019 in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in mu prizna obstoj delovnega razmerja pri toženki za nedoločen čas tudi od 29. 3. 2019 dalje ter ji naloži tudi plačilo pritožbenih stroškov. Navaja, da je sodišče kljub temu, da je tožnik nasprotoval toženkinemu predlogu za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, pogodbo o zaposlitvi razvezalo. Po pritožbenem stališču za to niso obstajali pogoji. Sodišče prve stopnje svojega stališča o razvezi pogodbe ni obrazložilo. Razveza z datumom 28. 3. 2019 je v škodo tožnika, poleg tega pa sodišče o kakršnikoli odškodnini iz tega naslova sploh ni odločalo.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po njenem stališču bi moral tožnik nezakonitost predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi izpodbijati v roku iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Sklicevanje sodišča prve stopnje na judikat VS RS opr. št. VIII Ips 104/2012 je napačno, saj gre za primer, ko je delavec nadaljeval z delom po izteku pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas. V obravnavanem primeru pa je tožnik ves čas delal na podlagi pogodb o zaposlitvi, v katerih je bil naveden zakoniti, dejanski razlog za začasno zaposlitev. Ker je sodišče ugotavljajo le, kdaj je začel teči rok za uveljavljanje sodnega varstva po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi, so razlogi sodbe v tem delu nejasni, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se razloga začasno povečan obseg dela in uvajanje novih tehnologij ali programov med seboj izključujeta. Toženka v pogodbah o zaposlitvi ni navajala razloga uvajanja novih linij, ker povečana potreba po delu ni bila striktno vezana le na datume uvedbe tehnoloških linij. S tem je zgolj pojasnila okoliščine začasno povečanega obsega dela. Prav tako je brez utemeljitve tudi stališče, da je že zaradi kratkega trajanja prve pogodbe o zaposlitvi jasno, da zakoniti razlog ni obstajal. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je obseg dela povečal zaradi povečanih naročil. Sodišče se ni opredelilo do izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče A.A., iz katerih jasno izhaja, da kljub rahlemu povečanemu obsegu dela, delodajalec avtomatično ne potrebuje večjega števila delavcev. Zato tudi v tem delu obstaja kršitev določb pravdnega postopka, zaradi česar je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Iz judikatov, na katere se je sklicevala toženka, in za katere je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da niso uporabljivi, izhaja, da se razlogov za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ne tolmači tako restriktivno in neživljenjsko. Tako bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi, da je tožnik prejel zakonsko določeno odpravnino, kar je toženka navedla v prvi pripravljalni vlogi. Tudi višina denarnega povračila je previsoko določena, saj bo presežni delavec takšno odpravnino prejel za deset let zaposlitve pri delodajalcu. Napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka, saj je narok dne 28. 3. 2019 odpadel, ker tožnik ni založil predujma za tolmača zaradi zaslišanja priče B.B.

5. Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika in predlagala, da jo pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP zavrže v delu, kjer je nedovoljena, sicer pa jo zavrne kot neutemeljeno.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas med tožnikom in toženo stranko, niso bile sklenjene v skladu z določbo 1. odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Posledično je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje s potekom zadnje izmed treh sklenjenih pogodb dne 1. 7. 2018 nezakonito prenehalo, saj je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Na predlog tožene stranke in ker tožnik ni imel več želje delati pri toženki, je pogodbo o zaposlitvi razvezalo skladno z določbo 118. člena ZDR-1 z dnem sprejema odločitve, tj. 28. 3. 2018. Tožniku je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze pogodbe o zaposlitvi dosodilo plačilo nadomestila plač z zakonskimi obrestmi, zmanjšanih za prejete zneske v času prejemanja nadomestila na zavodu za zaposlovanje. Zaradi sodne razveze pa mu je dosodilo tudi denarno povračilo v višini dveh povprečnih plač.

K pritožbi toženke:

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče ugotavljalo le, kdaj je začel teči rok za uveljavljanje sodnega varstva po prenehanju zadnje pogodbe o zaposlitvi, saj bi po pritožbenem stališču moral tožnik izpodbijati tudi nezakonitost predhodno sklenjenih pogodb o zaposlitvi po 3. odstavku 200. člena ZDR-1. V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo nezakonitost vseh štirih pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas, glede na to, da je tožnik zoper zadnjo izmed štirih pogodb o zaposlitvi uveljavljal sodno varstvo v roku iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1. Zato sodišče prve stopnje očitane kršitve ni storilo, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhajajo razlogi, na katerih odločitev, da so vse štiri sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas nezakonite.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženko za obdobje od 1. 2. 2017 do 30. 6. 2018 sklenil štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela in sicer zaradi zagona ene od treh tekstilnih linij. Tožnik je ves čas delal na pripravi šob in črpalk. Po stališču sodišča prve stopnje bi morala toženka v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi kot razlog zaposlitve za določen čas navesti, da je razlog tožnikove zaposlitve uvajanje novih linij, izvedba tehničnih izboljšav in usposabljanje delavcev, kar je upravičen razlog po 12. alineji 54. člena ZDR-1. Poleg tega pa je sodišče v zvezi s prvo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi še ugotovilo, da je bila ta sklenjena le za čas dveh mesecev, medtem ko iz izpovedi priče A.A. izhaja, da se je zadnja linija zagnala šele avgusta 2017, kar je več mesecev po obdobju, za katerega je bila sklenjena. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile vse štiri pogodbe o zaposlitvi nezakonite (točka 10 obrazložitve).

11. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja tudi, da je toženka po izteku zadnje pogodbe o zaposlitvi, torej po 30. 6. 2018, potrebovala tožnikovo delo. V točki 11 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v času tožnikovega bolniškega staleža tožnika nadomestil delavec C.C., ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Sodišče prve stopnje je na podlagi te ugotovitve pravilno zaključilo, da je potreba po tožnikovem delu obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.

12. Res je pristojnost ocenjevanja potreb po delu na strani toženke kot delodajalca, ki pa mora spoštovati, da se po 54. členu ZDR-1 lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma in sicer iz razlogov, ki so v tem členu navedeni. Tudi iz 6. točke splošnih ugotovitev Direktive 1999/70/EEC izhaja, da je sklepanje delovnega razmerja za določen čas izjemne narave, zaradi začasne potrebe po delu. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene v nasprotju z zakonom, je pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kar kot posledico določa ZDR-1 v 54. členu.

13. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Ta v 1. odstavku določa, da se lahko delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 plač delavca izplačanih v zadnjih mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in v 2. odstavku, da višino sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v točki 17 obrazložitve te okoliščine pravilno upoštevalo, tako da je dosojeni znesek primeren, še posebej glede na to, da se je tožnik, s tem ko se je s sodno razvezi strinjal, odpovedal reintegraciji po tem datumu. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik prejel odpravnino, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka ni postavila pobotnega ugovora v tej smeri, zato sodišče tega ni moglo upoštevati.

15. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Narok dne 28. 3. 2019 ni odpadel. Kot izhaja iz zapisnika, je tožnik na tem naroku postavil zahtevek za denarno povračilo, prav tako pa se je na tem naroku v dokazne namene vpogledala listina in bila vložena v priloge pod C2.

K pritožbi tožnika:

16. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče, kljub temu, da je tožnik nasprotoval toženkinemu predlogu za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, pogodbo razvezalo in razlogov ni obrazložilo. Iz točke 15 obrazložitve jasno izhaja, da je predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 podala toženka in da je tožnik izpovedal, da si ne želi več delati pri toženki in si išče novo zaposlitev. Tožnik torej ni nasprotoval sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, kot to skuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR-1 pretehtalo interese obeh strank in sicer toženke, ki je navajala, da za tožnika nimajo dela in tožnika, ki je izpovedal, da pri toženki ne želi več delati in sprejelo pravilen zaključek, da sodno razveže tožnikovo pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem zadnjega naroka za glavno obravnavo, torej z dnem, ko je sprejelo odločitev, kar je v skladu z določbo 1. odstavka 118. člena ZDR-1. Ta namreč tudi določa, da lahko sodišče ugotovi trajanja delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Iz tega razloga pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je razveza z datumom 28. 3. 2019 v škodo tožnika.

17. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. in 154. člena ZPP Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa stroškov ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

03.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 590/2020
• VDSS Sodba Pdp 320/2020
• VDSS Sodba in sklep Pdp 664/2019